ZL: o Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu

Kharkiv_Lenin-e1411951644167-1940x1090

Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu je eden izmed mnogih dokumentov, s katerimi želijo konservativne sile, ki obvladujejo evropske institucije, vsiliti točno določen model za razlago sodobne evropske in svetovne zgodovine.

Stranka SDS nam s ponovno obravnavo te resolucije vsiljuje debato o polpretekli zgodovini in o treh tako imenovanih totalitarizmih 20. stoletja, o nacizmu, fašizmu in komunizmu, pri čemer vam gre seveda zgolj in samo za demonizacijo slednjega.

V Združeni levici ne pristajamo na oznako totalitarizem ne za nekdanje komunistične, niti za fašistične režime. Ne zato, ker morda ne bi priznavali silnega trpljenja ljudi, ki so bili prizadeti zaradi fašizma ali režimov, ki so skušali graditi socializem, ampak zato, ker ta oznaka v resnici podaja do skrajnosti idealizirano podobo zahodnih parlamentarnih demokracij in evroatlantskih integracij. Oznaka totalitarizem je postala silno priljubljena v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, zlasti pri ameriških ideologih, ki so za potrebe propagandne vojne primerjali najtemnejše primere praks komunističnih in fašističnih režimov z ideali zahodne parlamentarne demokracije.

Šlo je za merjenje abstraktnega ideala posameznikove svobode, ki ima najvišje mesto med političnimi vrednotami na zahodu, ki si jo želeli primerjati s pogosto kruto realnostjo v vzhodni Evropi in Rusiji. Ta primerjava seveda ni poštena.

Vprašajmo se, zaradi čigavih interesov je moralo v prvi svetovni vojni umreti na milijone ljudi, zakaj je moralo v bombnih napadih umreti na sto tisoče Vietnamcev in Vietnamk, zakaj je že ob koncu druge svetovne vojne v angloameriških napadih v Dresdnu in na Japonskem z jedrskim orožjem bilo pomorjenih na stotisoče ljudi. To zahodnjaških ideologov hladne vojne ni posebej zanimalo. Resne zgodovinske in politološke raziskave so zato odklonile oznako totalitarizma kot ideološke navlake hladne vojne.

Oznako totalitarizma moramo še bolj odločno zavrniti danes. Ideali človekovih pravic, spoštovanja človekovega življenja in dostojanstva, na katere prisega Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmih, namreč vsak dan trkajo v bedo vsakdanjega življenja na evropski periferiji. Govoričenje o človekovih pravicah in človečnosti se v trenutku razblini kot prazna puhlica, ko trojka s »finančnim terorjem« – kakor je kreditno dušenje s strani Evropske centralne banke imenoval bivši grški finančni minister in ugledni politični ekonomist, Janis Varufakis – na kolena spravlja celotno grško ljudstvo in ga sadistično sili v podpisovanje novih pogodb o nehumanem zategovanju pasu. Govorjenje o človekovih pravicah se razblini kot puhlica ob tem, ko na tisoče migrantov umira, se utaplja in trpi na mejah trdnjave Evrope. Govoričenje o človekovih pravicah in človečnosti se v trenutku razblini kot prazna puhlica ob revščini, bedi in brezposelnosti, v katero so bili potisnjeni delovni ljudje vseh narodov Evrope.

Združena levica zavrača prazna in puhla zgodovinska posploševanja, s katerimi želi desnica v isti koš vreči tako fašizem kot komunizem. Nikakor ne pristajamo na primerjanje številk žrtev komunističnih režimov s fašističnimi, saj bi jim zelo enostavno prišteli žrtve zglednih »evropskih« demokracij. Človeška življenja niso statistika. Ne moremo pristati na to, da nasilno izgubo človeških življenj sestavimo v številke in jih uporabljamo kot argument pri grobem posploševanju, ki ima zelo jasno politično agendo.

Hkrati ne pristajamo na enako posploševalno logiko glede različnih zgodovinsko obstoječih komunističnih režimov. Jugoslovanski samoupravni socializem je bil v mnogih aspektih povsem neprimerljiv s sovjetskim in drugimi tipi komunističnih režimov in je predstavljal mnogo bolj pozitiven ter človeški poskus grajenje drugačne, socialistične, družbe.

Prizadevanje za drugačno družbo, za socializem, je od pariške komune do danes priborilo splošno volilno pravico, storitve socialne države in večino civilizacijskih dosežkov, ki bi jih morali danes najvišje ceniti, a jih neoliberalna doktrina vztrajno odpravlja. Emancipatorni socialistični projekti so odprli perspektivo širjenja demokracije na vsa področja človekovega življenja. Tudi tja, kjer v zglednih demokracijah vlada neizprosni despotizem – na delovno mesto.

V Združeni levici ocenjujemo, da je ponovno vsiljena razprava o Resoluciji o evropski zavesti popolnoma nepotrebna, tako z vsebinskega kot formalnega vidika. Že v mnenju vlade lahko beremo, da bi podpora Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu pomenila zgodovinski revizionizem. Da bi skušala reinterpretirati, spremeniti in potvoriti našo skupno zgodovino. Tega nikakor ne bi smeli dopustiti, a z razočaranjem lahko ugotovimo, da se počasi in potiho, a vztrajno to že dogaja.

Dogodki v zadnjih dneh od nas zahtevajo, da se vprašamo tudi o prvem delu resolucije, o tako imenovani »evropski zavesti«. Za kakšno zavest gre, ko skuša evrska skupina, na čelu s finančnim ministrom Nemčije, izvesti državni udar proti levi vladi v Grčiji? Besede »državni udar« niso naše, temveč jih je izrekel eden od najbolj cenjenih svetovnih ekonomistov Paul Krugman, težko obtožen radikalizma ali česa podobnega.

Radikalna je postala prav ta Evropa, ki je poteptala demokracijo, ki je poteptala nacionalno suverenost in ki Grčijo potiska na raven protektorata. Če bi bili pošteni in iskreni, bi se morali vprašati ali ni danes ravno Evropska unija tista, ki bi ji najbolj ustrezal pridevnik »totalitarna«?

Deli.