Tako kot lani bo tudi letos junij odločilen za Veliko Britanijo. Nekdanji premier David Cameron je 15. junija 2016 dal na kocko svojo politično kariero z referendumom o izstopu iz EU in enako je storila njegova naslednica Theresa May in sklicala predčasne volitve, ki se odvijajo danes.
Z javnomnenjskimi raziskavami, ki so kazale 22% prednosti, se je vodja konservativcev podala v volilno tekmo z namenom, da bi dodatno utrdila svojo oblast. Po več kot mesecu kampanje se je izkazalo, da ni vse tako zapečateno, kot so razglašali mediji od The Telegrapha pa vse do The Guardiana. May je večkrat javno spremenila mnenje o pomembnih odločitvah in se izognila televizijskim soočenjem s Corbynom, kampanjo vodila v zdaj že pregovorno arogantnem slogu in nazadnje sprožila val ogorčenja s predlogom, da bi bila socialna oskrba ostarelih krita prek prodaje posameznikove hiše ob njegovi smrti.
Ravno nasprotno pa so se izkazali laburisti pod vodstvom Jeremyija Corbyna in grassroots gibanje, ki ga podpira vse od njegove izvolitve na čelo stranke. Vodja laburistov je bil v stiku z gibanjem in množicami, držal linijo proti slavnemu novinarju Paxmanu in blestel na soočenju vodij strank, kamor so konservativci poslali notranjo ministrico Amber Rudd. Napredek v volilnih anketah je vodil k še dodatnemu stopnjevanju osebnih napadov na Corbyna s strani medijev in establišmenta. Ti so neuspešno poskušali preusmeriti diskurz stran od ključnih političnih tem: podhranjenost nacionalnega zdravstenega sistema, nevzdržno povečevanje socialne neenakosti in katastrofalne posledice politik varčevanja v britanski družbi. K temu dodajmo še varnostno vprašanje, ki se je med kampanjo zopet tragično manifestiralo v Manchesterju in Londonu: zakaj Velika Britanija še naprej zaostruje razmere na Bližnjem vzhodu in prodaja orožje sponzorjem terorističnih organizacij?
Volilni program laburistov predstavlja jasen prelom z blairovskim New Labour, ki temelji na neoliberalnem konsenzu in politikah zategovanja pasu. Laburistična vlada bi ustanovila nacionalno investicijsko banko, dvignila davek na dobiček nazaj na 26% s sedanjih 19%, nacionalizirala fragmentirane železnice, zagnala obsežen program grajenja občinskih stanovanj, ukinila šolnine in spet uvedla štipendije za preživljanje študentov. Dvigniti želi minimalno plačo s sedanjih 7,20 na 10 funtov in se spopasti z utajevalci davkov, ki premoženje skrivajo v davčnih oazah. Okoli 130 ekonomistov, vključno z nobelovcem Josephom Stiglitzem, je program podprlo, politike so ocenjene kot popularne med več kot 50% prebivalcih Otoka, povišanje minimalne plače na 10 funtov pa uživa celo 60% podporo.
Laburisti s Corbynom na čelu so ustvarili izjemno gibanje, ki je ljudjem povrnilo pogum in moč, da si lahko drznejo sanjati in strmeti k boljši družbi. Thatcherjevski slogan TINA (There is no alternative) je izgubil svojo absolutno hegemonijo. Laburistična stranka je mobilizirala mlade, ki jo z veliko večino podpirajo, in od katerih je v veliki meri odvisen volilni rezultat. Določene volilne ankete kažejo na 1-3% razliko med laburisti in konservativci, kar pomeni, da je možno Thereso May zaustaviti, če le-ta ostane brez absolutne večine. Dovolj je, da konservativci izgubijo šest sedežev. Brexit je bil glas nezadovoljstva in jeze, nezaupnica Cameronu in znak, da je prebivalstvo naveličano politik, ki jih potiskajo čez rob. Ta glas bi lahko ponovno zadal šok establišmentu in odnesel še enega konservativnega vodjo. Glede na opustošenje, ki so ga torijci in politike varčevanja pustile za sabo, lahko upamo na scenariji, v katerem bi Britanci in Britanke glasovali za socialistično alternativo in pokopali neoliberalizem tam, kjer se je prvič politično konsolidiral.
