Zakaj IDS nasprotuje prepovedi nošenja burk

vir: Marjane Satrapi – Persepolis

Na pobudo SDS je bil pred nekaj dnevi v parlamentarno obravnavo vložen Predlog o spremembi in dopolnitvah zakona o varstvu javnega reda in miru, katerega namen je prepoved nošenja nikabov in burk, tj. pokrival, ki deloma oziroma v celoti prekrivajo obraz. SDS meni, da nošenje takih pokrival predstavlja varnostni in kulturni problem, zato njihov predlog spremembe zakona za primere kršitev predvideva celo denarno kazen. Predsednik stranke Janez Janša je predlog spremembe zakona utemeljil z besedami, da je varnostni razlog prepovedi teh pokrival razumljiv sam po sebi, medtem ko kulturni zadeva spoštovanje slovenskih navad in tradicij. To ni edina zakonodajna pobuda SDS, ki se neposredno nanaša na begunsko krizo. Istočasno so vložili tudi Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o mednarodni zaščiti, po katerem naj bi pomoč beguncem omejili na prehrano in prebivališče, ostreje kaznovali njihove prestopke in jim oteževali združevanje z družinskimi člani.

IDS obema zakonskima predlogoma odločno nasprotuje.

Oba predloga je potrebno razumeti kot nadaljevanje intenzivne desničarske propagande proti beguncem. Njen cilj je v javnosti ustvariti vtis obsednega ali napol vojnega stanja, ki poraja lažno potrebo po širitvi pooblastil represivnemu aparatu, pa tudi potrebo po avtoritarnih političnih voditeljih in ustanovah, ki naj bi zaščitile zahodno civilizacijo pred vzhodom. Tovrstna propaganda ima svojo zgodovino. SDS je v najhujših letih finančne krize najodločneje zagovarjala demontažo socialne države, ki je osnovna zaščita najranljivejših skupin prebivalstva; zato ni čudno, da zdaj populistično zahtevajo omejevanje pomoči beguncem, ki so se znašli še v mnogo bednejšem položaju kot najbolj ranljive skupine lokalnega prebivalstva. SDS v spregi z drugimi skrajno desnimi silami tudi dosledno nasprotuje pravicam istospolnih in meni, da so nezdružljive s tradicijo: grožnjo tej tradiciji pa zdaj po njihovem mnenju predstavlja še islam. Cilj čudaške zamisli o prepovedi burk in nikabov, ki jih muslimanske vernice na Slovenskem in sirske begunke v resnici praktično ne nosijo, je v ljudeh zbujati in utrjevati občutek, da s temi ljudmi, ki bežijo pred vojno in revščino, Slovenci nimajo prav nič skupnega.

Kaj so pravzaprav burke in nikabi? Prav gotovo so zunanji, viden izraz ženske podrejenosti. V glavnem sporočajo popolno žensko odvisnost od zakonskega partnerja oziroma od družine. Prepoved in kaznovanje nošenja teh najbolj vidnih znakov patriarhalnega zatiranja slednjega v ničemer ne spremenita, temveč ga zgolj prikrijeta, zatiranja pa ne odpravita. Nošenje nikaba oziroma burke ni niti varnostni niti kulturni problem, temveč socialni, in ga je kot takega tudi treba reševati. Je sredstvo skrajnih oblik zatiranja žensk v tistih primerih, ko družina prevzame preveč odgovornosti nad življenjem posameznika in nadomesti izobraževalne ustanove, zdravstvene in pokojninske sisteme, pa celo delovna mesta. Islam pri tem ne igra odločilne vloge. Dejansko žensko neenakopravnost je mogoče odpraviti le tako, da se jim zagotovi kar največ možnosti za osamosvojitev od njihovih družin. To pa je mogoče le s krepitvijo socialne države in ustvarjanjem možnosti za zaposlovanje.

Zaman in nečloveško je pričakovati od ljudi, ki so na begu izgubili praktično vse, razen svojih golih življenj, da se bodo zlahka odrekli preživitvenim strategijam, ki so jih prinesli s seboj, četudi so mestoma lahko povezane s skrajno starosvetno miselnostjo in navadami. Še zlasti, če se jih pričaka z oboroženimi vojaki, bodečo žico ter popolno nepripravljenostjo, da bi jih sprejeli medse. Verstvo in njegovi predpisi sta pri ljudeh v takem položaju sredstvo za osmišljanje skromnih družbenih vezi. V tem pogledu je položaj teh ljudi dejansko povsem neprimerljiv s tistim v slovenskem političnem katolištvu, ki je tesno povezan z dvema desnima političnima strankama in si odkrito prizadeva za vpliv v šoli, vojski, policiji in v medijih, pa tudi za upravičitev kolaboracije s fašizmom v 2. svetovni vojni. Ta trenutek tudi igra odločilno vlogo v lažnem razdvajanju državljanov Slovenije na prave (raznospolne) in neprave (istospolne).

IDS podpira begunske množice v njihovem hrepenenju po dostojnem življenju. Boj za dostojno življenje je tisti cilj, ki je skupen vsem ljudem, tako beguncem kot domačinom, ne glede na veroizpoved in navade. Razgradnja socialne države in nesposobnost lokalnega kapitalističnega razreda sta v Sloveniji, med drugim, zaustavila tudi osvobajanje posameznikov od družinskih vezi, kar zožuje njihove možnosti za svobodno odločanje o lastnem življenju. Takšno stanje je bogato gojišče za vse vrste predsodkov in sovraštva.

Deli.