Sašo Slaček: Uvod v temelje uredniške avtonomije, predavanje pred RTV Slovenija, 8.9.2015

Pred tednom dni je Društvo novinarjev Slovenije izrazilo skrb nad nedavnimi kadrovskimi in programskimi spremembami na RTV Slovenija ter vodstvo ustanove pozvalo, da javno pojasni svoja ravnanja v preteklih dneh in tednih. Odziv vodstva RTV Slovenija na tiskovni konferenci drugega septembra je bil, da svojih odločitev ne namerava utemeljevati. No, moramo jim priznati vsaj, da so poskušali utemeljiti vsaj to odločitev, čeprav precej nerodno:

»Nacionalna medijska hiša izraža veliko presenečenje nad dejstvom, da se prav Društvo novinarjev Slovenije ne zaveda pomena avtonomije odgovornih urednikov. Nasprotno, Društvo skuša s svojimi izvajanji in terjanji pojasnil vplivati na uredniško politiko, kar pomeni nedopusten pritisk na Radiotelevizijo Slovenija.«

In nadaljujejo:

»Uredniška avtonomija nikakor ne pomeni, da bodo morali posamezni odgovorni uredniki nacionalne medijske hiše svoje uredniške odločitve utemeljevati Društvu novinarjev Slovenije.«

Sodeč po teh izjavah vodstvo RTV Slovenija žal popolnoma napačno razume, na čem avtonomija temelji, kdo je njen nosilec, kaj je njen smoter in navsezadnje, kaj avtonomija sploh je? Zato bom v tem kratkem predavanju poskušal predstaviti nekatere temelje pojmovanja uredniške avtonomije.

Najprej velja odgovoriti na vprašanje, zakaj naj bi novinarstvu priznavali poseben status, ki ga drugi poklici ne uživajo? Vprašanje je torej, iz kje zahteva po avtonomiji črpa legitimnost? Odgovor na to vprašanje nam bo omogočil odgovoriti tudi na vprašanje, kje so meje avtonomije, kdo je njen nosilec in v odnosu do koga jo je treba braniti. Zato poglejmo preambulo münchenske deklaracije dolžnosti in pravic novinarjev iz leta 1971, kjer piše:

»Pravica do informiranosti, do svobode govora in kritike, je ena najbolj temeljnih svoboščin. Celota dolžnosti in pravic novinarjev izhaja iz te pravice javnosti, da je seznanjena z dejstvi in mnenji. Odgovornost novinarjev do javnosti je nad vsako drugo odgovornostjo, še posebej odgovornostjo do delodajalcev in javne oblasti.«

Avtonomija – kot tudi vse preostale pravice novinarjev – torej ni neomejena, temveč je, prav obratno, v celoti podrejena komunikacijskim pravicam državljank in državljanov. Vse posebne pravice torej izhajajo in so legitimne, vkolikor omogočajo novinarstvu, da izpolnjuje svoje poslanstvo. Politična cenzura, na primer, zelo očitno krši pravico javnosti, da prejema zanesljive informacije. Podobno velja za komercialne pritiske, če recimo delodajalec od novinarjev zahteva, da o velikih oglaševalcih poročajo zgolj pozitivno. Govoriti o avtonomiji v odnosu do javnosti pa je natanko zato popoln nesmisel: avtonomija lahko legitimno obstaja le v meri, v kateri služi javnosti. Zato tudi nikogar ne odvezuje obveze, da svoje odločitve javno zagovarja. Kodeks ameriškega Društva profesionalnih novinarjev iz leta 2014 to recimo celo eksplicitno zahteva:

»Etično novinarstvo pomeni, da prevzemamo odgovornost za svoje delo in javnosti utemeljujemo svoje odločitve.«

Iz povedanega tudi izhaja, da je prav tako nesmiselno govoriti o avtonomiji v odnosu do profesionalnih združenj, kot je Društvo novinarjev Slovenije. Vsekakor je potrebno braniti neodvisnost posamičnih uredništev pred političnimi in komercialnimi pritiski – recimo ko vidni politiki svoj nastop v oddajah RTV Slovenija pogojujejo s tem, da lahko sami izbirajo ostale sogovornike. Spomnimo se le oddaje Tarča iz februarja 2014, ki se je zaradi tega začela s polurno zamudo in z zgolj dvema gostoma. Vendar pa je v širšem smislu nosilec avtonomije novinarska skupnost, ne pa posamična uredništva ali uredniki. Avtonomija je beseda starogrškega izvora in pomeni “postavljati si lastne zakone”. Le vkolikor je novinarska skupnost zmožna postavljati in uveljavljati splošna pravila delovanja – torej profesionalne norme, kot so zapisane na primer v etičnih kodeksih – ima lahko govorjenje o avtonomiji kakršenkoli smisel. Zato je bilo tudi vprašanje Društva novinarjev Slovenije, zakaj je vodstvo RTV Slovenija namenilo tako pomembno vlogo Bojanu Travnu, ki ga je novinarsko častno razsodišče pri DNS zaradi kršenja novinarskega kodeksa obsodilo večkrat kot kateregakoli drugega urednika ali novinarja, popolnoma na mestu. Svoboda namreč nosi s sabo tudi odgovornost in noben urednik ne more imeti avtonomije, da krši etične norme svoje stroke, ali da ne upošteva profesionalnih združenj. To ni avtonomija, temveč samovolja.

Vidim, da se sprašujete, kje v tej zgodbi stoji vodstvo RTV Slovenija? Govoril sem o novinarjih in novinarstvu, vendar vodstvo RTV Slovenija kot vodstvo ne nastopa v novinarski, temveč v upravljalski vlogi, ne glede na to, ali so ti ljudje v preteklosti opravljali tudi novinarske ali uredniške funkcije. Na kateri strani uredniške avtonomije torej stoji vodstvo RTV Slovenija? Žal ne na tisti, na kateri sami menijo, da stojijo. Če je namen uredniške avtonomije, da ščiti profesionalne norme predvsem pred tveganjem političnih in komercialnih pritiskov, moramo ugotoviti, da vodstvo RTV Slovenija v tej zgodbi predstavlja tveganje političnih pritiskov. Ko se je sprejemal trenutno veljavni zakon o RTV Slovenija, so številni domači in tuji strokovnjaki opozarjali, da zakon omogoča številne mehanizme izvajanja političnih pritiskov na javno radiotelevizijo, med drugim zaradi dejstva, da 21 izmed 29 članov programskega sveta imenuje Državni zbor Republike Slovenije. Uredniško avtonomijo je potrebno zaščititi tudi pred vodstvom RTV Slovenija. To na nek način priznava tudi Zakon o RTV Slovenija, ki v četrtem odstavku 21. člena daje pravico večini programskih delavcev uredništva, da predlagajo svojega kandidata za odgovornega urednika, če se ne strinjajo s kandidatom, ki ga predlaga direktor radia ali direktor televizije. Zato je še toliko bolj razumljivo, da imajo tako javnost kot profesionalna združenja pravico zahtevati pojasnila glede kadrovskih in programskih sprememb, ki jih uvaja vodstvo RTV Slovenija.

Skratka, če povzamem: tisto, na kar se vodstvo RTV Slovenija v svojem odzivu sklicuje, ni ne “uredniška” in ne “avtonomija”. Ni uredniško, ker vodstvo RTV Slovenija pač ni uredništvo, temveč upravljalski organ, ki je povrh vsega še imenovan na način, ki povečuje tveganje političnih pritiskov na delovanje RTV Slovenija. In ne gre za avtonomijo, ker avtonomija predpostavlja odgovornost do javnosti in do novinarske skupnosti.

S tem smo zaključili današnje predavanje, vendar še ne odhajajte, ker sledi še domača naloga. Od vodstva in programskega sveta RTV Slovenija pričakujem spis, ki naj odgovori na vprašanje, kako danes razumeti poslanstvo javne radiotelevizije, s stališča njene odgovornosti do javnosti? Kot izhodišče naj služi zapis Varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, Lada Ambrožiča, ki ga je na varuhovem blogu objavil julija letos. Citiram zgolj del in prosim, da si preostanek preberete na spletnem mestu RTV Slovenija:

»Poročilo za obdobje januar – maj 2015 ne zanima nikogar.

Varuh še naprej v ilegali

O Varuhovem poročilu so tudi tokrat molčali vsi trije hišni mediji, ki bi o tem morali poročati, saj jih k temu zavezujejo sklepi Programskega sveta kot tudi Pravilnik o delovanju Varuha. Vendar niso. Že letnemu poročilu so na silo odmerili žaljivo skromno pozornost (izjema je bila Slo 3), so pa menda napisali zelo obetaven program mesečnega pojavljanja Varuha v programih Radia in Televizije, vendar je ostalo le pri napisanem. Na Varuha so preprosto pozabili, enako zdaj tudi na njegovo petmesečno poročilo.

Varuh tako še naprej ostaja v ilegali, piše poročila in pripravlja analize, ki jih naslovniki nočejo brati. Javna RTV hiša na Varuha ni in še dolgo ne bo pripravljena.

Ukine naj ga!«

 

Deli.