Iniciativa za demokratični socializem, članica koalicije Združena levica, vabi na javno tribuno o stanovanjski problematiki
»Pravica do prebivanja: stanovanja ljudem ne bankam«,
ki bo potekala v sredo, 6. 5. 2015, z začetkom ob 18. uri
v dvorani Stare mestne elektrarne na Slomškovi 18 v Ljubljani.
Kratke uvodne prispevke bodo predstavili:
- Srna Mandič, problematika velikega deleža lastniških stanovanj v primerjavi z najemnimi;
- Richard Sendi, kritika delovanja Stanovanjskega sklada Republike Slovenije;
- Blaž Babnik, IDS, stanovanjska politika v Sloveniji – kritika in možnosti;
- Klemen Ploštajner, problematika praznih stanovanj in delovanja bank;
- Staša Dabič, CAAP, zadruge kot možna rešitev stanovanjskega problema.
Po uvodni polurni razpravi bomo oblikovali tematske delovne skupine glede na interese obiskovalcev in obiskovalk. Po skupinah bomo posamezne problematike dodatno razdelali, prevpraševali in razjasnili, s ciljem oblikovanja konkretnih smernic razvoja stanovanjske politike v Sloveniji. Neodgovorjeno bo ostalo marsikatero vprašanje, zato se bomo dogovorili tudi o bodočih korakih na poti do take stanovanjske politike, ki bo ustrezala potrebam vseh nas.
———-
Država se vse od osamosvojitve vztrajno umika iz stanovanjskega področja. Vse bolj ga prepušča tržnim zakonitostim in individualnemu reševanju. Fond neprofitnih stanovanj se krči – število prosilcev se veča, vlada ukinja še subvencije za ranljive – kriza nedostopnosti stanovanj se zaostruje, krčijo se sredstva za stanovanjsko področje – stanovanjski fond se vztrajno stara in slabša. Državne institucije s svojim nedelovanjem ohranjajo mehanizem izkoriščanja in pretakanja bogastva od revnih k bogatim, in silijo prebivalce, da se zadolžjejo za nakup dragih stanovanj ali pa s plačevanjem napihnjenih najemnin hranijo rentnike.
Edine zmagovalke državne stanovanjske politike so banke, ki na eni strani s krediti napihujejo tako cene kot zadolženost prebivalstva, na drugi strani pa v svojih bilancah skrivajo na tisoče praznih stanovanj. Pri tem jim aktivno pomaga država, saj stanovanj prenešenih na DUTB ne uporabi kot fond za najšibkejše, ampak jih prodaja po najvišji možni ceni. Stanovanjsko področje je tako popolnoma podrejeno interesom bančnega sektorja, ki bivalno enoto dojema kot vir profita.
Stanovanjska politika mora presegati zgolj reševanje stanovanjskega vprašanja najbolj ekonomsko šibkega dela prebivalstva, čeprav že te naloge država in občine ne opravljajo. Dostopnost stanovanj mora postati pravica, ki jo lahko vsakdo uresničuje in ki omogoča razvoj bivanjskega standarda posameznika, družbe in prostora. S stanovanjsko politiko je potrebno zagotoviti tudi primerno bivanjsko kakovost, omogočiti mobilnost in spremenljivost življenjskih pogojev stanovalcev in stanovalk, okrepiti medgeneracijsko solidarnost, spodbuditi raznovrstnost poselitve in zmanjševati razlike v bivanjskih pogojih ljudi.
Vplivi gradnje in uporabe stanovanj ter stanovanjska zakonodaja zadevajo mnoge plati družbenega razvoja - od gospodarstva z gradbeništvom in povezanimi industrijami, porabe energije, infrastrukturnega omrežja, ohranjanja narave do načina dela in preživljanja prostega časa. Odsotnost in zanemarjanje stanovanjske politke zato pomeni več kot nizko bivanjsko raven in nedostopnost stanovanj; stanovanjska politika ni le obliž socialnega korektiva, pač pa odločitev, kako bomo bivali kot skupnost.
Velike naloge stanovanjske politike se moramo lotiti zdaj. Začnimo s premislekom o ovirah, možnostih, modelih in rešitvah, ki so hitro uresničljivi in imajo neposredne učinke na bivanjske razmere. Pogovorimo se o prednostih najemnega fonda in o pasteh zasebnolastniškega modela, stanovanjskih zadrugah, stanovanjskih skladih in njihovem preoblikovanju, o praznih stanovanjih in o tem, kako jih lahko zasedemo.