Legija smrti je nastala spomladi 1942, najprej z imenom Štajerski bataljon, ki ga je ustanovil poveljnik slovenskih četnikov major Karel Novak. Oborožena antirevolucionarna formacija je delovala na področju Gorjancev, kjer se je izdajala za partizansko enoto; likvidirala je aktiviste osvobodilnega gibanja, a hkrati tudi sodelovala v pripravah za napade na italijanske oborožene sile z lokalnimi partizanskimi enotami – Gorjanskim bataljonom. Štajerski bataljon je sabotiral akcijo napada Gorjanskega bataljona na Ratež (18.–20. junij 1942), ko naj bi varoval smer proti Novemu mestu, vendar se je umaknil. Ob spopadu Belokranjskega odreda in 3. čete Gorjanskega bataljona z Italijani pri Zajcu, konec junija 1942, je Štajerski bataljon s hrbta streljal na partizanske enote. Prvi odkriti spopad s partizani se je zgodil 11. julija 1942 pri Dolžu – Zajčjem vrhu. Konec julija se je Štajerski bataljon zaradi premoči partizanske vojske zatekel pod okrilje italijanskih vojaških oblasti in bil vključen v enote MVAC (Milizia volontaria anticomunista – Prostovoljna protikomunistična milica), kjer je bil odtlej znan z imenom Legija smrti.
V noči na 27. november 1942 sta sedež 3. bataljona Legije v Suhorju pri Metliki napadli udarna brigada »Ivan Cankar« in 13. hrvaška brigada. Napad je uspel, partizanske enote so ubile 16 in ujele 91 legionarjev. Poleg legionarjev so aretirali tudi več prebivalcev Suhorja, ujetnike pa so odpeljali v Popoviče pod Gorjanci. Tam so po zaslišanju na smrt obsodili in likvidirali osem ljudi, med katerimi je bil tudi poveljnik prvega bataljona, Dobrivolje Vasiljević – Iztok. Legija smrti je s tem izgubila svojo udarno moč in je do kapitulacije Italije izvajala le še povsem obrambne naloge. Preostanek Legije se je jeseni l. 1943 pod vodstvom Vuka Rupnika, sina Leona Rupnika, na nemškem ozemlju priključil slovenskemu domobranstvu. Na partizanskem ozemlju pa so mnoge preživele pripadnike v svoje enote vključili tudi partizani.
Danes Legija Smrti živi samo še v nostalgičnih spominih istoimenske skupine na facebooku, katere člani so prepričani, da nadaljujejo “boj zoper boljševistične zavojevalce in morilce slovenskega naroda”, kot piše v opisu skupine. Simptomatično je, da so med njimi vidni ljudje iz slovenske politične desnice, predvsem stranke SDS. Tiste stranke, ki se na vse pretege brani oznake “skrajna desnica”, obenem pa med ljudmi širi laži in sovraštvo, hoče ustanoviti lastno paravojaško organizacijo, sestavljeno iz “domoljubov”, njen podmladek pa trdi, da vlada ne ščiti državljanov, zato naj bi bila potrebna “samoorganizacija” v obliki novodobnih vaških straž.
Med člani namišljene Legije smrti je recimo Branko Grims, ki se na shodih sovraštva in nestrpnosti v družbi svojih kolegov fotografira pod grozilnim domobranskim plakatom iz druge svetovne vojne. Kot predsednik parlamentarne Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb sklicuje nujne seje zaradi domnevnih namer ”ekstremistične levice, da poseže po nasilju”. Obenem pa ne reagira, ko njegovi somišljeniki pozivajo k pregonu političnih nasprotnikov, pišejo odkrito grozilne grafite uperjene proti levici in ženskam, kot je ”Posilimo levičarke”, ko skušajo z molotovkami zažigati narodne domove, ali ko dejansko fizično napadajo drugače misleče, kot so lani septembra po končanem shodu v podporo beguncem že napadli člana IDS. Med drugimi vidnimi člani je tudi Andreja Valič Zver, prav tako članica SDS in žena evropskega poslanca SDS, Milana Zvera, ter – ironično – direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Poleg nje pa še Branko Šumenjak (SDS, podpredsednik Državnega sveta RS) in Rok Klajnšek (SDS, SDM).
Na sliki: poročilo Cankarjeve brigade o uničenju Legije Smrti v glasilu Osvobodilne fronte, Slovenskem poročevalcu, 12. decembra 1942.
