ZSDH-1: za obvezno soglasje Državnega zbora ob privatizaciji večjih podjetij

11392950_520950058063558_414457635728532508_oČe bi zakon o Slovenskem državnem holdingu vseboval določbe, ki jih v ZL predlagamo z novelo, se nikoli ne bi znašli v trenutni situaciji, ko za drobiž prodajamo podjetje izjemnega strateškega pomena, kot je Telekom Slovenije. Vlada Mira Cerarja v to situacijo ni bila vržena, ampak jo je povzročila sama. Krivda je njena, odgovornosti pa noče sprejeti. Nadzorni svet mora zato reči dvakrat ne: ne vladnemu sprenevedanju in ne prodaji Telekoma. Odločanje o podjetjih, kakršno je Telekom pa ne sme biti nikoli več vodeno pod mizo in za zaprtimi vrati, ampak javno in demokratično.

V Združeni levici smo pred tremi meseci vložili novelo Zakona o Slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1), s katero bi uvedli delavsko soupravljanje v SDH in obvezno soglasje Državnega zbora pri večjih prodajah državnega premoženja. Prva določba, delavsko soupravljanje, je določala, da bi vse določbe Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) morale veljati tudi za Slovenski državni holding: ta bi torej dobil delavskega direktorja in delavske nadzornike, ki bi jih izvolili zaposleni v državnih podjetjih.

Druga določba novele je določala, da bi moral ob vsaki večji privatizaciji (nad 50 mio EUR), ob prodajah večinskih deležev v pomembnih podjetjih in ob delnih privatizacijah strateških podjetij, dati posebno soglasje Državni zbor. To pomeni, da bi moral pred večjimi privatizacijami DZ na podlagi analiz odločati o parametrih prodaje: primernost cene, ciljih in namenu prodaje, opredeliti primernost prevzemnika in jasno določiti nefinančne zavez (npr. ohranitev delovnih mest).

Novelo zakona smo oblikovali po najboljših zgledih iz Avstrije, Nemčije in Francije. Njen prvi del vezan na soupravljanje delavcev in povečanje demokratičnosti SDH je doživel ostro zavrnitev s strani vlade. Drugi del zakona (soglasje DZ) pa je bil deležen večinsko podpore v Državnem svetu s strani vseh socialnih partnerjev in požel veliko odobravanje stroke in civilne družbe. Vlada pa je zakon kljub temu po hitrem postopku, skoraj brez razprave, neutemeljeno zavrnila.

Tri mesece kasneje se ta zavrnitev vladi vrača kot bumerang. Vlada se je v nerazumnem postopku prodaje Telekoma znašla v pat položaju, v katerem ne ona sama in ne SDH nočeta prevzeti odgovornosti za odločitev o prodaji Telekoma, prodaji pri kateri niso definirani niti njeni osnovni parametri.

V Združeni levici smo se odločili, da vladi Mira Cerarja ponudimo rešitve za odločanje o ključnih lastniških vprašanjih: ponovno smo vložili del novele Zakona o SDH o obveznem soglasju Državnega zbora, ki ureja ravno področje pristojnosti pri privatizacijskih postopkih, ki se je izkazalo za zelo nedoločeno in nejasno.

Novela prinaša razjasnitev teh pristojnosti, odločanje pri privatizacijah demokratizira (omogoča se udeležba izvoljenih poslank in poslancev ter demokratična razprava o parametrih privatizacij), v Slovenijo prenaša dobre prakse iz tujine, predvsem pa zagotavlja preglednost postopkov in onemogoča nestrateško mešetarjenje v teh postopkih, kakršnega smo spremljali do zdaj.

Če bi zakon o Slovenskem državnem holdingu vseboval določbe, ki jih v ZL predlagamo z novelo, se nikoli ne bi znašli v trenutni situaciji, ko za drobiž prodajamo Telekom Slovenije, podjetje izjemnega strateškega pomena. Vlada Mira Cerarja v to situacijo ni bila vržena, ampak jo je povzročila sama. Krivda je njena, odgovornosti pa noče sprejeti. Nadzorni svet mora zato reči dvakrat ne: ne vladnemu sprenevedanju in ne prodaji Telekoma. Odločanje o podjetjih, kakršno je Telekom pa ne sme biti nikoli več vodeno pod mizo in za zaprtimi vrati, ampak javno in demokratično.

poslanska skupina Združena levica
v Ljubljani, 09.06.2015

Deli.