Nekateri Britanci so glasovali za izstop, ker so obupali nad možnostjo naprednih rešitev v okviru evropskih integracij. Spet drugi so glasovali za izstop, ker so nasedli populistom in v tem glasovanju videli referendum o migracijski politiki.
Ampak v vsakem primeru si je v veliki meri kriva tudi Evropska unija sama, saj z vztrajanjem pri politiki varčevalnih ukrepov in neoliberalizmu pomaga generirati družbeno krizo, v kateri se ljudje zatekajo k drugačnim odgovorom. Če nam v Bruslju, Berlinu in Frankfurtu ne bodo prisluhnili in spremenili svojih politik, to ne bo zadnji izstop.
Slovenski politični razred se je na odločitev Britancev odzval pričakovano: z brezpogojnim zagovorom Evropske unije. S tem so znova pokazali, da v odnosu do EU-ja nje zastopajo interesov svojih državljanov, ampak iščejo nadomestek za podporo v Sloveniji, ki so jo v zadnjih 25 letih popolnoma zapravili.
V Združeni levici se do EU opredeljujemo na podlagi dejstev in interesov naših državljanov. Pri tem izhajamo zlasti iz treh ugotovitev:
- Obdobje do vključitve v evrsko območje je bilo gospodarsko in socialno eno najuspešnejših v naši zgodovini, po vključitvi je sledilo izgubljeno desetletje.
- Tako kot v drugih perifernih državah sta pregrevanje pred krizo in globina krize v veliki meri posledica prevzema evra.
- Ko je bila Slovenije leta 2013 skoraj odrezana od finančnih trgov, ji EU ni priskočila na pomoč, ampak je krizo izkoristila za to, da je izsilila privatizacijo državnih podjetij in bank ter uvedbo fiskalnega pravila, ki je zdaj izgovor za sabotiranje nujnih investicij, kot je 2. tir Koper–Divača.
Nobeno naključje ni, da so obstanek Britanije ugovarjali zlasti britanski politični razred, evrokrati in londonski City, glavni argument so bili interesi »finančne industrije«, odločitev pa so izglasovali državljani s slabšim ekonomskim položajem. To, da je bila argumentacija izstopnikov rasistična, nas ne sme preslepiti: tudi v Jugoslaviji so se ekonomska vprašanja »razrešila« v nacionalizem.
Na izjavo predsednika Pahorja, da je »obstoj Evropske unije je za nas življenjskega pomena«, zato odgovarjamo, da sta za nas življenjskega pomena razvoj in svoboda, ki ju neoliberalna EU zlasti v manj razvitih članicah ovira. Na izjavo Milana Brgleza, da je »Britanija na težki in trnovi poti« odgovarjamo z ugotovitvijo, da je Britanija preteklo krizo prenesla veliko bolje od povprečja EU-ja prav zato, ker ji niso vsilili evra, fiskalnega pravila in trojke. V nasprotju z našim političnim razredom in evrokrati zato zavračamo prepričevanje, da je »Evropska unija za vse države v Evropi edina prava pot« (Brglez).
Evropska unija ni vrednota sama na sebi, ampak sredstvo za enakopravnost in blaginjo evropskih držav. Bolj ko se bo oddaljevala od tega cilja, več prostora bo puščala skrajno desničarskim gibanjem in politikam. Zato moramo tudi mi pripraviti svoj Plan B za povezovanje naprednih sil proti kapitalizmu in nacionalizmu!
