S Svetovnim dnevom učiteljev (5.oktober) se je začela enoletna globalna kampanja Izobraževalne internacionale (Education International), ki vse učiteljice in učitelje poziva k boju za kakovostno in vsem dostopno javno šolstvo. Ker v Iniciativi za Demokratični Socializem dostop do kvalitetnega javnega izobraževanja in intelektualnega razvoja vsakega posameznika razumemo kot univerzalno pravico in kot javno dobro, se pozivu in boju odločno pridružujemo.
Šolstvo je zadnjih dvajset let podvrženo vulgarnim neoliberalnim trendom privatizacije, komercializacije in podrejanja tržni logiki, ki se v šole uvaja pod pretvezo družbe znanja in plemenitenja človeškega kapitala. Izobraževalni sistem danes vedno manj predstavlja mesto kritične refleksije ter vedno bolj postaja zgolj povečevalec konkurenčnosti gospodarstva in produktivnosti ter podrejenosti delovne sile. Iz hrama učenosti so se šole tako prestrukturirale v servis ekonomije in mehanizem reprodukcije obstoječih razmerij moči ter družbenih neenakosti.
Organizacijo in vsebino izobraževalnega sistema danes diktirata dve ideološki in empirično napačni predpostavki o neučinkovitosti javnega sektorja in o blagodejnih učinkih mehanizma tržne konkurence. Standardizacija testov, na primer, ki služi razvrščanju na mednarodne lestvice odličnosti, je zgolj sredstvo pritiska na učitelje in deluje kot izgovor za uvajanje poslovnih modelov upravljanja šole. Razumevanje ravnateljev in rektorjev kot kriznih managarjev – ki naj javno šolo vodijo kot zasebno podjetje – odgovornost za reševanje sistemskega problema pomanjkanja javnih sredstev prelaga na posamezne izobraževalne institucije. Te so tako prisiljene v ne-solidaren, konkurenčen in populističen boj z drugimi »ponudniki istih storitev«. S strukturnimi reformami in rezi v javno financiranje se dogaja neposreden napad na delovne pogoje pedagoških delavcev in – posledično – na kvaliteto izobraževalnih procesov. Problem javnega financiranja se simptomatično rešuje z uvedbami šolnin in podobnimi mehanizmi, ki uvajajo selekcijo glede na premoženjsko stanje in prinašajo zaostritve obstoječih razrednih hierarhij. Izobraževalni sistem tako obvladuje anti-demokratična logika tržne racionalnosti, ki se ji morajo v borbi za preživetje hlapčevsko podrediti vse izobraževalne institucije. Če želi torej šolstvo ohraniti svojo kritično držo ter materialne pogoje za intelektualni razvoj vseh ljudi, se mora nujno upreti poslovnemu upravljanju, administrativnim pritiskom in vsiljevanju tržne logike.
A kritike izobraževalnega sistema ne smejo biti zgolj moralistične, boj za kvalitetno in dostopno javno šolstvo pa ne sme biti partikularen in razdrobljen. To namreč ni in ne sme biti zgolj obrambni boj neke interesne skupine (npr. učiteljev), ki brani svoje privilegije. Preseči mora strogo sindikalistične in tehnične okvirje. Boj za kvalitetno javno šolstvo je univerzalen družbeni boj. Je boj za šolo kot mehanizem blaženja razrednih delitev in drugih oblik družbene segregacije. Z omogočanjem dostopa do dobro opremljenih šolskih knjižnic ali računalnikov, ki so socialno deprivilegiranim otrokom sicer nedostopni, mora šola korigirati obstoječe družbene neenakosti, ne pa reproducirati prikrajšanosti nekaterih učencev. Kvaliteta izobraževalnega procesa namreč ne pomeni učinkovitosti v kovanju profita, temveč gre za kvaliteto pedagoškega dela in sposobnost zmanjševati siceršnjo družbeno neenakost – tako na področju zaposlitvenih zmožnosti kot na področju intelektualnega razvoja vseh. Boj za kvalitetno javno šolstvo mora torej biti boj vseh učencev, učiteljev, staršev in celotne javnosti ter mora biti umeščen v širši kontekst boja proti diktaturi kapitala in boja za demokratizacijo vsega družbenega.
Izobraževalni proces mora izhajati iz kritike na konkurenčnosti utemeljene družbe, šola pa mora nuditi materialne pogoje za zamišljanje družbe enakosti in solidarnosti – za zamišljanje družbe po kapitalizmu. Kar potrebujemo danes ni vseživljenjsko učenje, ki socializira v podrejenost ali kvalitetnejše znanje, ki producira konformistične drže. Potrebujemo intelektualno emancipacijo od znanja ter iskanje novih načinov intelektualne produkcije, ki niso več vezani na potrebe finančnih trgov ali trgov delovne sile.
V smislu totalnega zavračanja šole kot apologije kapitalizma in kot institucije reprodukcije razrednih delitev, boju za javno šolstvo danes morda manjka politično bolj ambiciozna razsežnost zamišljanja kvalitetnega in dostopnega javnega izobraževanja onkraj kapitalizma. Nujno se je namreč boriti za vrednote onkraj zagotavljanja stabilne gospodarske rasti, postopnega dviganja življenjskega standarda in zagovorov dostopnosti šolstva na podlagi računice o povečanju zalog človeškega kapitala. Polna zaposlenost pedagoških delavcev, univerzalna dostopnost šolanja in urejene delovne razmere morajo tako biti zgolj izhodišča, ne pa končni cilji boja za kvalitetno javno šolstvo. Učitelji morajo zavračati sebe kot delovno silo in učenci morajo zavračati sebe kot potrošnike. Zavrniti je potrebno tehnike impotentnega socialnega dialoga, ki družbene boje politično nevtralizira in jih zapira v tehnične okvirje – nujno je odpreti temeljna vpraša o vlogi šolstva v novi – napredni – socialistični družbi.
PROTI trži logiki, ZA kvalitetno javno šolstvo. PROTI diktaturi kapitala, ZA demokratični socializem!
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)
