Danes, 17. 2. 2014, so svoje sile združile tri napredne, socialistično usmerjene organizacije, Demokratična stranka dela (DSD), Iniciativa za demokratični socializem (IDS) in Stranka za trajnostni razvoj Slovenije (TRS). Ustanovitevni kongres Združene levice bo 1. 3. 2014 v Grand hotelu Union. Na ustanovitvenem kongresu nas bo osebno podprl tudi podpredsednik Stranke evropske levice, njen kandidat za predsednika Evropske komisije in vodja največje grške opozicijske stranke Sirize Aleksis Cipras.
Novonastalo zavzeništvo si bo prizadevalo na politični dnevni red v naši državi spet postaviti borbo za pravice delavcev, varovanje okolja in predvsem borbo proti nenasitnim apetitom kapitala. Združena levica je jasna alternativa bankrotiranim liberalnim in konservativnim silam, ki so zadnjih dvajset let vodile in še vedno vodijo državo. Je prvi sistematični korak k organizirani politični borbi za pravičnejši in boljši jutri nas vseh, ne le elite, ki živi vsak dan bolje, medtem ko množica vse težje shaja. Verjamemo, da bomo lahko s takšno združitvjo sil močnejši in prepričljivejši, da bo, kot pravi staro reklo, v slogi moč!
Cilji zavezništva so: dostojno delo za brezposelne, enake pravice in pošteno plačilo za vse zaposlene, dostojno življenje in enake možnosti za vse prebivalstvo ter ohranitev naravnega in kulturnega okolja! Njegova metoda bo boj proti diktaturi kapitala, ki vse to onemogoča, v evropskem parlamentu.
V tem boju že zdaj nismo sami, saj se Združena levica na prihajajočih evropskih volitvah jasno zavzema za eno in edino opcijo, ki se bori za socialno in pravičnejšo Evropo, za Stranko evropske levice. Združena levica bo nastopila ob boku s strankami, kot so Die Linke, Siriza, Partit de Gauche in številnimi drugimi, ki se borijo proti diktatu kapitala. Evropski in mednarodni kapital sta že dobro in učinkovito združena, skrajni čas je, da se začnejo združevati tudi napredne, socialistične sile, ki se jim bodo sposobne zoperstaviti. Vzpostavitev Združene levice je prvi korak v to smer! Pridružite se nam v našem skupnem boju, kajti le skupaj bomo močnejši!
Program Združene levice
Luka Mesec, Iniciativa za demokratični socializem – IDS
Evropska unija (EU) je že od začetka projekt evropskih kapitalističnih elit. Te so nam pod pretvezo združevanja Evrope podtaknile neoliberalno Evropo. Slovenska politika je doslej temu le uslužno prikimavala. A napočil je čas, da takšni politiki rečemo ne in da neoliberalni Evropi zoperstavimo jasno in odločno alternativo: socialistično Evropo!
Za socialistično Evropo si prizadevamo stranke in gibanja, v Sloveniji povezana v Združeno levico, v Evropi pa v Stranko evropske levice. Skupaj si bomo prizadevali za pet osnovnih programskih točk:
1. Konec varčevalnih ukrepov
Varčevalni ukrepi, ki jih svojim državam članicam vsiljuje Evropska unija, krize ne rešujejo, temveč jo poglabljajo. V zadnjih petih letih se je izkazalo, da za vsak »privarčevan« evro izgubimo 1,7 evra BDP. Z varčevalnimi ukrepi je bilo tako uničenih milijone delovnih mest, Evropa je bila dodatno deindustrializirana, zlasti njena periferija, tudi Slovenija, pa socialno in ekonomsko popolnoma opustošena. Edina funkcija te uničujoče politike je, da prenaša bogastvo od najrevnejših k najbogatejšim. Varčevanje je treba ustaviti takoj!
2. Rešitev dolžniške krize
Dolžniška kriza je v Evropi v veliki meri povzročena politično. Njen glavni vzrok je politika Evropske centralne banke (ECB), skoraj edine centralne banke na svetu, ki ne odkupuje obveznic držav članic. Skoraj edine centralne banke, ki ne financira državnih dolgov. Medtem ko ameriška centralna banka Fed vsak mesec »natisne« prek 80 milijard dolarjev, ECB države članice sili k zadolževanju na zasebnih finančnih trgih po oderuških obrestnih merah. To je razlog, zakaj se mora Slovenija zadolževati po šest- in večodstotni obresni meri. Zahtevamo, da ECB začne takoj odkupovati obveznice držav članic in poskrbi za demokratični pregled in odpis dolgov, ki jih je s svojo politiko povzročila!
3. Gospodarska obnova Evrope
EU je v veliki meri odgovorna za deindustrializacijo evropske periferije in za izgubo milijonov delovnih mest v teh državah. Stopnja brezposelnosti, ki je po drugi svetovni vojni v Evropi redko presegla 5 odstotkov, danes v Grčiji in Španiji presega že 25 odstotkov! Na tej poti je tudi Slovenija, ki je že presegla rekordnih 129.000 brezposelnih iz leta 1993. Evropske institucije – ECB, Evropski sklad stabilnosti in rasti ter Evropsko kohezijsko politiko – je zato treba vpreči, da s pomočjo ECB poskrbijo za javno-investicijski cikel, ki bo Evropi in Sloveniji obnovil uničene gospodarske zmogljivosti ter jih usmeril v ekonomsko, socialno in okoljsko vzdržen razvoj – v socializem!
4. Demokratizacija evropskih institucij
Odločanje v Evropski uniji je treba demokratizirati. O naših življenjih ne smejo več odločati tehnokracija, finančni trgi in več kot 50.000 bruseljskih lobijev. Zato potrebujemo radikalno demokratizacijo evropskih institucij in decentralizacijo odločanja.
Evropske unije ne smeta več voditi Evropska komisija in ECB, temveč Evropski parlament, v katerem naj se radikalno znižajo poslanske plače. Zakonodajna pobuda ne sme več prihajati s strani lobijev, marveč s strani ljudstva, zato je treba radikalno razširiti neposredno demokracijo. Spletne peticije, ki zberejo več kot 100.000 podpisov, morajo biti obravnavane v Evropskem parlamentu. O vseh temeljnih spremembah ureditve Evropske unije, kot je na primer podpis Lizbonske strategije, se mora glasovati na referendumu. Zagotoviti je treba možnost odpoklica evropskih poslancev in drugih funkcionarjev.
5. Zeleni preboj
Podnebne spremembe, zastrupljanje okolja, zakisanost oceanov, neznanska gmota odpadkov, ki jih proizvajamo, nas svarijo, da bomo morali svoje delovanje drastično spremeniti, če ne želimo uničiti pogojev lastnega obstoja.
Kapitalistična Evropska unija je doslej to seveda reševala kapitalistično. Z ustvarjanjem trgov za emisijske kupone, ki so se izšli v finančnih špekulacijah, z omogočanjem privatizacij naravnih virov, ki naj bi prinesle »odgovorne lastnike«, s subvencioniranjem intenzivnega kmetijstva.
Takšne politike okoljsko krizo le še poglabljajo. Kapitalizem v svojem lovu na profit ni in ne more biti zelen. Okoljsko krizo lahko rešimo le s socialističnimi politikami. Z intenzivnega je treba preiti na ekstenzivno kmetijstvo. S privatnega na javni promet. S privatizacije na socializacijo naravnih virov. Z izkoriščanja okolja na investicije v obnovo uničenih okolij. S profitnega motiva proizvodnje na motiv zadvoljevanja potreb družbe in okolja.
Čas je, da Evropa stopi na pot politične, ekonomske, socialne in okoljske preobrazbe. Na pot demokracije, pravičnosti, solidarnosti in enakosti. To pa je mogoče le ob radikalnem preobratu v razmerjih moči. Doslej nam je vladal kapital, zdaj pa je čas, da stvari vzamemo v svoje roke! To pa lahko doseže le združeno ljudstvo! Danes zato Demokratična stranka dela, Iniciativa za demokratični socializem in Stranka za trajnostni razvoj Slovenije – TRS združujemo sile in pozivamo vse, da se nam v tem boju za socializem pridružijo v boju za socialistično Slovenijo, Evropo in svet!
Ustanovitev Združene levice
Matjaž Hanžek, Stranka za trajnostni razvoj Slovenije – TRS
Množični protesti, ki so se začeli v Sloveniji po zadnjih volitvah, so pokazali, da ljudje nismo zadovoljni s političnimi elitami, ki vodijo Slovenijo v propad. Neposredni vzroki za te proteste so bili različni: ukinjanje ministrstva za kulturo, kriminalna investicija v TEŠ 6, korupcija v celotni družbi, škodljivi projekti javno-zasebnega partnerstva ob postavitvi radarjev v Mariboru in še mnogo drugega. Vsem pa je bilo skupno spoznanje, da imajo politične kaste, ujete v kremplje kapitalskih lobijev, eno samo vizijo razvoja: do konca izropati še tisto malo javnega dobra, ki nam je ostalo iz časov socializma, in ga za drobiž prodati tistim, ki so uničili materialno gospodarstvo, denar pa skrili v davčnih oazah! Iz Slovenije in njenih prebivalcev želijo narediti vazalno državo evropske periferije!
Te vstaje so sicer pomagale pri zamenjavi desne oblasti, a nova je nadaljevala tisto, kar si je po nareku svetovnega in evropskega kapitala zamislila njena predhodnica: uničujoče varčevalne ukrepe, razprodajo skupnega premoženja, ukinjanje javnega dobra in zmanjševanje socialne varnosti. Razlike so morda v podrobnostih, a bistvo je ostalo enako!
Konflikt med navidez ideološko različnimi, a v bistvu enotnimi strankami oblasti in množico vstajniških gibanj je zahteval povezovanje. To je potekalo celo lansko leto, ko so nastale različne vstajniške povezave, a žal brez skupne razvojne vizije. Potrebne radikalne družbene spremembe pa niso mogoče brez skupnega cilja. V boju proti uničevalnemu neoliberalizmu je nujno treba oblikovati nov razvojni model. Le nasprotovanje je premalo! Vstajniška gibanja so pokazala na lažnost slovenske zgodbe o uspehu, a treba je narediti korak dlje.
Da bi postavili temelje nove razvojne vizije in politične akcije, smo se v Demokratični stranki dela, Iniciativi za demokratični socializem in Stranki za trajnostni razvoj Slovenije – TRS odločili, da se v našem prostoru povežemo v Združeno levico, v mednarodnem prostoru pa s Stranko evropske levice. S tem bomo vsem naprednim gibanjem ponudili osnovo za nadaljnja povezovanja na osnovi programa, ki ga predstavljamo. Naše namere podpirajo vse napredne evropske stranke, ki bodo svojo podporo izrazile na ustanovitvenem kongresu Združene levice 1. marca 2014. V imenu Stranke evropske levice se ga bo udeležil tudi njen podpredsednik, vodja največje grške opozicijske stranke Siriza in kandidat za predsednika Evropske komisije Aleksis Cipras.
Zgodovinski okvir Združene levice
Violeta Tomič, Demokratična stranka dela – DSD
Demokratični primanjkljaj jugoslovanskega političnega sistema in nacionalistične težnje so v osemdesetih letih 20. stoletja sprožile vedno bolj glasne in organizirane zahteve po ukinitvi enostrankarskega sistema in po večji nacionalni neodvisnosti. Spreminjala se je Evropa in val sprememb je zajel tudi nas. Enostrankarska oblast, je bila prisiljena sestopiti, ljudstvo pa se je poenotilo v zahtevi po večji politični demokraciji in po samostojni državi. Pijani od zmage smo odkorakali v prihodnost brez pravega odgovora na vprašanje, kako naprej, ne da bi se zavedali pasti kapitalizma, ki nas je obkrožal in v katerem smo videli samo tisto, kar nam je bilo všeč. Želja spremeniti vse, kar smo živeli prej, pa tudi želja zasebnih interesov, je odnesla na primer Službo družbenega knjigovodstva, stanovanjski sklad, družbeno lastnino, samoupravljanje in pravično delitev ustvarjenega.
Nova oblast je nekritično prevzela kapitalizem, naivno verjela v evroatlantske povezave, dovolila spreminjanje zgodovine, nepregledno lastninjenje in razmah korupcije. Pridobitve jugoslovanskega socializma, kot so socialna država, javne storitve in delavske pravice, ugašajo. Polno zaposlenost je zamenjalo 130.000 brezposelnih, od tega je kar četrtina mladih. Tiste človekove pravice, ki nam jih prejšnja oblast ni priznala, so tudi pod novo oblastjo kratene. Kako lahko govorimo o svobodi tiska, če pa se mora ta na vsakem koraku klanjati lastnikom in trgu? Kaj nam pomaga politična demokracija, če se oblast podreja diktatu Evropske unije, delovne ljudi pa potiska v suženjstvo kapitalu in v revščino, brez pravice do soodločanja o svoji prihodnosti? Kakšna je to svoboda, ko zmanjkuje za kruh?
Več kot dvajset let je trajalo, da smo nehali verjeti v pravljice in dojeli, da nimamo več česa izgubiti. Končno smo vstali pozimi 2012, ko smo se uprli korupciji in slogu vladanja posameznih predstavnikov oblasti. Kmalu pa smo se oglasili tudi tisti, ki smo pod vprašaj postavili sámo oblast in prvič po vseh teh letih izrekli njeno ime – kapitalizem!
Bilo nas je mnogo, a bili smo razpršeni. Prva od strategij oblasti je vladanje sprtemu in razdvojenemu ljudstvu. Druga strategija je vcepljanje mnenja, da je vsa politika slaba in da politike najbolj kaznujemo tako, da ne gremo na volitve. Ampak to v resnici pomeni, da počnejo, kar se jim zljubi, predvsem pa skrbijo zgolj za lastno korist. Tretja strategija pa je sistematično blatenje in stigmatiziranje vsega, kar je spominjalo na socializem.
V poplavi sredinskih strank, ki so se predstavljale kot leve, smo bili levičarji vedno znova razočarani in opeharjeni. Odločili smo se, da temu naredimo konec! Zato tukaj in zdaj začenjamo graditi levico, ki bo kapitalizmu rekla ne in mu zoperstavila jasno alternativo. Začenjamo nov boj! Boj za drugačno Slovenijo, pa tudi za drugačno Evropo in svet, v katerih na prvem mestu ne bo več profit, ampak človek!
