V svoji nedeljski izjavi o privatizaciji je predsednik vlade Miro Cerar dokončno razkril pravi obraz svoje stranke. Izjavil je, da smo v Sloveniji doslej živeli preko svojih realnih možnosti, za nasprotovanjem privatizaciji naj bi po njegovem mnenju tičali “prikriti interesi tistih, ki bodo s prodajo podjetij izgubili možnost plenilskega napajanja na račun davkoplačevalcev”; protesti proti privatizaciji naj bi “presegali meje dobrega okusa”; privatizacija pa da se je sprevrgla v “ideološko vprašanje”.
Ta vlada že vse od izvolitve vztrajno ignorira vse argumente nasprotnikov privatizacije, pa naj bodo v obliki civilnodružbenih ali parlamentarnih pobud. Na seji odbora za finance in monetarno politiko, ki je bila oktobra 2014 sklicana na zahtevo poslanske skupine Združene levice, so predstavniki vladajoče koalicije zavrnili predlog sklepa o ustavitvi privatizacije državnih podjetij, pri čimer so se sklicevali na mednarodne zaveze in obljube, zaradi katerih naj bi bila Slovenija zavezana k prodaji državnega premoženja. Ob tem Cerar kot pravnik dobro ve, da obljube ne predstavljajo nikakršne pravne zaveze, poleg tega pa niti najvišji državni funkcionarji niso pooblaščeni za dajanje tovrstnih obljub, in bi tako ravnanje lahko bilo kvečjemu razlog za kazenski pregon odgovornih, nikakor pa ne za nadaljevanje privatizacije. Poleg tega je Cerar prelomil tudi eno redkih obljub, ki jo je novinarjem uspelo izvleči iz njega pred volitvami: da njegova vlada ne bo prodajala strateško pomembnih podjetij in infrastrukture.
Da je šlo pri sklicevanju na zaveze tujini zgolj za pretvezo, ki jo je vlada izkoristila, da ji ne bi bilo treba odgovoriti na vsebinske argumente in prevzeti nedvoumne odgovornosti za nadaljevanje privatizacije, se je izkazalo v preteklem tednu. Po večmesečnem slepomišenju je vlada na neposredno poslansko vprašanje, kdo in na kakšen način je komu v tujini obljubil privatizacijo odgovorila, da “osnovni pravni akt za privatizacijo predstavlja sklep državnega zbora o privatizaciji 15 družb.” Zaveza, zaradi katere naj ne bi bilo mogoče preklicati sklepa o privatizaciji, naj bi bil torej vseskozi kar taisti sklep, ki ga vlada noče preklicati. Pri tem seveda ne gre zgolj za norčevanje iz prebivalstva ob odsotnosti vsakršne argumentirane razprave, temveč za namerno zavajanje, ki bo imelo resne politične, gospodarske in socialne posledice še desetletja po tem, ko bo ta vlada že zdavnaj končala na smetišču zgodovine.
Z zadnjimi izjavami Cerar ni izkazal le ponižujočega odnosa do večine prebivalstva, vključno z lastnimi volilci, ki nasprotujejo privatizaciji. Gre za skrajni elitistični cinizem človeka, ki je v zadnjem desetletju kot pravni svetovalec Državnega zbora z urno postavko 150 evrov iz državnega proračuna prejel čez 200.000 evrov, ob tem, da je vseskozi iz proračuna prejemal tudi polno profesorsko plačo na javni univerzi. Gre za človeka, ki nikakor ni bil daleč stran od politike in plenilskega napajanja, temveč je bil, nasprotno, vseskozi blizu oblasti in je pomembno vplival na zakonodajo, ki je plenjenje omogočala, in bil za to tudi plačan precej bolje od tistih, ki jim zdaj očita, da so živeli prek svojih zmožnosti. Kot predsednik vlade, ki je na oblast prišel z votlimi obljubami o transparentnosti in moralni prenovi, pa si zdaj prizadeva za čim hitrejšo privatizacijo, ki jo hoče izpeljati kljub vsem dokazom o njeni škodljivosti, brez argumentirane razprave in z zavajanjem, namesto da bi se kot najvišji predstavnik izvršne oblasti lotil preganjanja konkretnih ljudi, ki so po njegovem mnenju plenili in še vedno plenijo po premoženju, ki je zaenkrat še v lasti državljank in državljanov. Obenem delavce, študente, upokojence, prekerce, brezposelne in vse ostale, ki smo se v soboto zbrali na protestnem shodu, imenuje za zastopnike plenilskih interesov.
Z zatekanjem k diskreditaciji političnih nasprotnikov namesto soočanja z njihovimi argumenti, z meglenim namigovanjem na skrivne združbe, ki naj bi iz ozadja obvladovale slovensko družbo, namesto da bi kot najvišji predstavnik izvršne veje oblasti uporabil vsa sredstva za pregon, če take združbe res obstajajo, Cerar dela več kot le nadaljuje politiko vlade Alenke Bratušek. Izza moralistične fasade Cerarjeva vlada uporablja protidemokratične metode in zarotniško retoriko, ki so bile do zdaj večinoma v domeni skrajne desnice na čelu z SDS in njenim predsednikom Janezom Janšo.
Miro Cerar tako razkriva, kako si predstavlja pravno državo, ki jo je obljubljal svojim volilcem. V taki državi ni prostora za široko razpravo o naši skupni prihodnosti, temveč, ravno nasprotno, za nedemokratično, tehnokratsko odločanje za zaprtimi vrati. V njej bodo imeli zadnjo besedo predstavniki interesov kapitala, pa naj se skrivajo za fasado strokovnosti, moralizma ali obojega hkrati. Ta država tudi ne bo več skrbela za občo korist, temveč že zdaj zagotavlja le še pravnoformalni okvir za širjenje kapitalske logike na vsa področja družbenega življenja in kapitalu omogoča nemoteno oplajanje z višanjem konkurenčnosti na račun izkoriščanja delovne sile in nižanja življenjskih standardov. Neoliberalna pravna država Mira Cerarja ni udejanjenje socialne ali demokratične države, temveč njuno nasprotje.
