Privatizacija ne deluje, oblast ne posluša!
Iniciativa za demokratični socializem se pridružuje pozivu k udeležbi na protestu proti privatizaciji:
V Združeni levici se pridružujemo pozivu k udeležbi na protestnem shodu proti privatizaciji državnih podjetij, ki bo v soboto, 7.februarja 2015, ob 16. uri na Kongresnem trgu v Ljubljani. Strinjamo se z besedilom Mladinine peticije, ki pravi, da privatizacija ni “ne poštena, ne prostovoljna in ne koristna”. Hkrati pa, kot kaže tudi zadnja Ninamediina raziskava, tudi nima podpore javnosti. Privatizaciji nasprotuje dve tretjini vprašanih, med drugim tudi večina volivcev Stranke Mira Cerarja, proti privatizaciji Telekoma pa jih je celo sedemdeset odstotkov.
Da tudi pri državnemu lastništvu obstaja cela vrsta pasti, denimo koruptivnost, neučinkovitost in nedemokratičnost upravljanja, v Združeni levici ne zanikamo. Ni se nam treba sklicevati na mednarodne raziskave, dovolj je že pogledati, kako se je z državnim premoženjem upravljalo v slovenski polpretekli zgodovini. Najočitneje je bilo to v času prve vlade Janeza Janše, ko je bil na čelo Luke Koper imenovan slavni ubežnik in član Slovenske demokratske stranke Robert Časar, na čelo Intereurope pa Andrej Lovšin, ki je na steno svoje pisarne obesil Janševo sliko in za sabo pustil stomilijonsko luknjo. Skratka, ko zagovorniki privatizacije govorijo o slabem upravljanju z državnimi podjetji, jim je treba prisluhniti, saj govorijo o lastnih praksah.
Po drugi strani pa moramo opozoriti, da ti pojavi niso značilni le za državno, ampak tudi za zasebno lastništvo. Glavne vloge v največjih korupcijskih aferah zadnjih let so zasebna podjetja in banke, denimo nemški Siemens, francoski Alstom in avstrijska Hypo banko. Slednjo je morala avstrijska država leta 2009 nacionalizirati, kar jo bo z vsemi povezanimi stroški na koncu stalo do devetnajst milijard evrov. Belgijska država je morala z milijardnimi zneski reševati KBC banko, ki je bila do nedavnega drugi največji lastnik NLB in tudi njen najverjetnejši prevzemnik. In dejstvo je tudi, da se je finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008, začela v zasebnem ameriškem finančnem sektorju.
Slovenija se je odrekla denarni politiki, zato je bila ta kriza pri nas še globlja kot drugje, ker je bilo tudi pregrevanje gospodarstva po vstopu v območje evra večje kot drugje. Z vpisom fiskalnega pravila v ustavo pa naši demokratični organi tudi ne bodo več samostojno in prosto odločali o državnem proračunu. Ostane nam torej le še razvojna politika, ta pa je mrtva črka na papirju, če nimamo nadzora nad podjetji in bankami, ki bi jo izvajali. S privatizacijo bi se tako odpovedali še edinemu stebru gospodarske suverenosti, ki nam je ostal, zacementirali svoj položaj na obrobju evropskega gospodarstva, svojo prihodnost pa omejili na bedo kapitalizma.
V Združeni levici smo naredili vse, da bi v državnem zboru stališče večinske javnosti čim bolje zastopali in privatizacijo preprečili. Vlada in preostanek opozicije sta nas preslišala. Zato nam ne preostane drugega, kot da vse delavce, brezposelne, študente in upokojence, ki to javnost sestavljajo, pozovemo, da jima svoje stališče na ulicah in trgih predstavijo še sami.
