Potem ko predsedniški kandidat vladajočih strank v Grčiji, desnosredinske Néa Dimokratía (ND) in socialnih demokratov (PASOK), tudi v tretjem krogu glasovanja ni prejel zadostne podpore, bodo v Grčiji za 25. januar razpisane predčasne parlamentarne volitve. Opozicijske stranke so kandidatu Stavrasu Dimasu odrekle podporo, saj bi bila njegova izvolitev zaupnica obstoječi vladi in s tem konsenz k nadaljevanju politik razkroja socialne države. Spomnimo, da je Grčija pod vladami strank PASOK in ND postala država z najvišjo stopnjo tveganja revščine poleg Bolgarije in Romunije (23 %), država z najvišjo splošno brezposelnostjo (28%) in brezposelnostjo med mladimi (50%), ter največjim padcem BDP (26%) v EU. Poročila o sistematičnem krčenju človekovih pravic, razgradnji javnega zdravstva, šolstva in politično neodvisnega novinarstva, porasti rasizma in organiziranega fašizma skupaj z gornjimi statistikami dokazujejo, da so domače politične elite in trojka Grčijo v borih petih letih preobrazile v državo propadajočih družbenih institucij. Legitimnost memoranduma, ki je državljane postavil v nevzdržen dolžniški odnos, čeprav je bila večina »posojil« namenjena pokrivanju nasedlih zasebnih investicij in bančnih izposoj, je gotovo vprašljiva. Ne pozabimo, da se je nekdanji predsednik vlade Georgios Papandreou (PASOK) leta 2011 državljanom zavezal, da bo o spornem memorandumu, ki so mu Grki po javnomnenjskih raziskavah nasprotovali, razpisal referendum, vendar je obljubo prelomil.
Prihajajoče volitve so priložnost, da ljudstvo na oblast izvoli nasprotnike varčevalne politike, levičarsko stranko Siriza, ki po javnomnenjskih raziskavah prepričljivo vodi. A na poti do dolgo napovedovanega izboljšanja socialnega stanja se bo Siriza soočala s številnimi izzivi in preprekami. Za začetek bo morala preglasiti politično protikampanjo domačih in evropskih vladajočih političnih elit, ki imajo podporo mednarodnega kapitala. Ekonomske in politične institucije, ki zagovarjajo nižanje socialnega standarda, že nekaj tednov vodijo odkrito kampanjo proti spremembi političnega programa v Grčiji in eksplicitno proti Sirizi. Tako je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker pred dobrima dvema tednoma Grke posvaril pred »napačnim izidom volitev« in »skrajnimi« politikami. Podobni odzivi prihajajo iz finančnih institucij. Atenski borzni indeks je tako dne 29. 12. 2014, le nekaj ur po tretji zavrnitvi predsedniškega kandidata, padel za več kot 11 %, obresti na grške desetletne obveznice pa so se dvignile na več kot 9%. A tovrstni pritiski niso pravzaprav nič novega: že pred junijskimi volitvami leta 2012 je namreč nemška kanclerka Angela Merkel Grke posvarila, da glede upoštevanja memoranduma in klestenja socialne države nimajo izbire. Čeprav pri tokratnem odkritem vmešavanju trojke in vlad članic Evropske unije v suverenost demokratične odločitve grškega ljudstva sploh ne gre več za precedens, vendar ne gre spregledati lahkotnosti, s katero se spodjeda institut volitev, že zdaj edinega vsaj približno demokratičnega vzvoda oblasti v parlamentarni demokraciji. Po omejitvi referedumske volje, ki se je tako kot v Sloveniji tudi v Grčiji zgodila v zadnjih letih, aktualni poseg v suverenost grškega ljudstva priča o zožitvi demokracije na vedno redkejše, programsko vedno bolj zamejene izbire na volitvah. Tako si v očeh trenutne Evropske komisije in sorodnih tehnokratskih institucij volilci lahko izberejo kakršnokoli vlado želijo, dokler je le neoliberalna.
Pritiski mednarodnih institucij kapitala se bodo gotovo nadaljevali tudi, če Sirizi uspe prepričljivo zmagati na volitvah in sestaviti programsko enotno vlado. Kljub slabima dvema milijardama proračunskega presežka, s katerimi se hvali grška vlada, namreč v prihajajočem letu grški državi zapade kar 17 milijard evrov finančnih obveznosti. Pravi uspeh Sirize zato ne bo zmaga na volitvah, ampak vzpostavitev avtonomne politične oblasti, ki ne bo zgolj še ena v nizu izvajalk ukrepov »objektivne« prisile finančnih trgov. Pričakovanja, po katerih bi že zamenjava vlade odprla manevrski prostor v pogajanjih s trojko do te mere, da bi nova vlada izpogajala pogoje, ki bi omogočili vnovično izgradnjo socialne države, so neutemeljena. Takšen iztek dogodkov bi pomenil popoln poraz trojke, saj bi se upniki morali odpovedati več deset milijardam dolga iz vsiljenega zadolževanja. Še več, trojka bi implicitno priznala, da vsiljene neoliberalne reforme vendarle niso edina sprejemljiva politika, temveč da obstajajo sprejemljive ekonomske alternative. Med političnima programoma Sirize in trojke tako zeva nepremostljiv prepad, ki bo vodil v neizogiben spopad, če se Siriza ne bo izneverila svojemu programu. Ta konflikt, ki bi se pravzaprav moral zgoditi že ob začetkih ekonomske krize, je edina možnost, da se osvobodimo ekonomskega in političnega enoumja neoliberalne Evrope. Je priložnost za družbeno transformacijo iz paradigme indivualističnega homo economicusa v humanistično, kolektivistično in univerzalno družbo bratstva, svobode in enakosti. Vendar pot do transformacije, v katero upe polagamo širom Evrope, gotovo ne bo enostavna. Številne zgodovinske izkušnje spodletelih družbenih transformacij, od katerih izpostavimo le primera državnega udara v Čilu ter političnih umorov Patriceja Lumumbe in Thomasa Sankare v Afriki dokazujejo, da zastopniki interesov kapitala za dosego svojih ciljev ne izbirajo sredstev.
Siriza je skupaj s sorodnimi političnimi silami imela pogum, da je v času dominacije neoliberalnega konsenza z odločnim nasprotovanjem zasadila dvom v splošno stališče etabliranih političnih sil, po katerem so zategovanja pasu, nižanje plač, subvencije zasebnemu kapitalu in socializacija nasedlih investicij edini smiselni politični ukrepi. Izzvala jih je s preprostim argumentom, da ultimativne in domnevno nezamenljive ekonomske politike niso skladne z demokratično ureditvijo, v kateri ima vrhovno oblast v državi ljudstvo. V perifernih državah Evrope je Siriza znova zbudila upanje, da ideali človeškega dostojanstva niso relikti preteklosti, kot radi poudarjajo apologeti neoliberalnih politik, ampak perspektive, za katere se je potrebno boriti v vsakem obdobju. Ob prevzemu vlade bo Siriza postavljena pred zgodovinski izziv izvedbe svojega programa v praksi. Pričakovanje se ne bo izpolnilo samodejno, niti zgolj z zmago na volitvah, niti se ne gre zanašati zgolj na osebna politična prepričanja in dobre namene. Predpogoj za avtonomno izpolnjevanje politične volje je osvoboditev izpod diktata mednarodnih finančnih institucij in vrnitev ekonomske politike v sfero javnega odločanja, z namenom služiti občemu dobremu, kar je v časih, ko kapital obvladuje večino vzvodov moči, resnično velik izziv. A le kaj drugega je revolucionarna politika, če ne ravno to?
