V sklopu pogroma nevidne roke trga nad vsem javnim in socialnim je nujno, da se utiša vsakršen glas, ki se kritično spoprijema z izsiljenimi dogmami kapitalistične eksploatacije, dogmami, ki se sicer vneto prikazujejo kot nekaj povsem naravnega in po možnosti večnega. Ob tem je trg seveda dovolj »svoboden« in »spontan«, da se mu za sesuvanje kritične misli ni treba eksplicitno postaviti na odkrite razredne barikade, temveč to stori precej bolj elegantno – pomen kritičnih medijev se minimalizira, njihovo delovanje pa osami in finančno onemogoči. Nobene zarote, nobenega organiziranega napada na kritične medije; tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, se kritičnega naboja medija in njegove nujnosti za ustrezno delovanje družbe pogosto sploh ne zavedajo, temveč jih skozi očala svoje potrošniške fantazme vidijo le kot nekakšen parazit, ki onemogoča takó potrebno cirkulacijo kapitala.
Prav te dni se srečujemo z veliko nevarnostjo, da bo moral eden zadnjih branikov neodvisnega novinarstva v državi, Radio Študent, radikalno spremeniti programsko shemo v smeri všečnosti in komericalnosti. To je seveda še en žebelj v krsto težko priborjeni in še težje ohranjani avtonomiji, v katero je bilo vloženega veliko poguma in ustvarjalnosti. Triindvajsetega januarja pozno zvečer so na redni seji ŠOU spremenili Akt o ustanovitvi Zavoda Radia Študent (RŠ). Postopek je bil eklatantno proceduralno sporen, o spremembi akta namreč razen poslancev poslanske skupine Povezani, ki so jo na sejo uvrstili kot »prednostno točko«, ni bil obveščen nihče od članov sveta zavoda in predstavnikov RŠ, medtem ko so dobili poslanci Študentskega zbora gradivo šele na seji. Na tako trhlih nogah je bil sprejet predlog Povezanih, da predstavnika strokovne javnosti (funkcija je trenutno v pristojnosti dr. Jožeta Vogrinca) ne voli več šest članov preostalega sveta zavoda, temveč ga imenuje izvršni organ ŠOU v Ljubljani, s čimer bo imel v svetu absolutno večino, saj so trije med preostalimi člani sveta izbrani sodelavci RŠ, drugi trije pa so bili že doslej nastavljenci ŠOU. Blaž Račnik, ki je v imenu Povezanih predlagal spremembe, se je skliceval na neobjektivno poročanje RŠ o referendumih, blatenje ŠOU in druge za lase privlečene argumente, čeravno je, kot sta v RŠ-evi oddaji Kultivator prejšnji teden poudarila Matej Janković in Bojan Anđelković, poslanska skupina Povezani že v volilnem programu leta 2012 želela »narediti program RŠ bolj prepoznaven«, podobno privzdignjenih puhlic pa se je posluževala tudi pred desantom na K4. Takšni ukrepi imajo lahko uničujoče posledice za radijski program in njegovo funkcioniranje v celoti, saj svet zavoda med drugim sprejema temeljno programsko zasnovo, imenovanje in razreševanje odgovornega urednika, sprejemanje programskega dela in sprejemanje programa razreševanja presežnih delavcev, kot smo prav tako lahko slišali v Kultivatorju.
Ni pomembno, ali gre vodstvu ŠOU v nos družbena kritičnost radia ali te njegove komponente sploh ni sposobno videti – učinek je enak. Po daljnosežni akciji ReŠi RŠ in gverilskem zbiranju prostovoljnih prispevkov, ki so jasno pokazali, da ima RŠ dovoljšnje zaledje zainteresirane javnosti, radiu tako grozi, da ga bo ŠOU poslovno in politično prevzel. Poleg tega je neki Andrej Klasinc, sicer trenutni direktor ŠOU, ki poudarja, da se na radio ne spozna, s fabriciranimi podatki o honorarjih utemeljil še eno zamisel skupine Povezanih, ki ji izreka brezpogojno podporo, in sicer da se Radiu Študent zmanjša financiranje. s podobno demokratičnimi metodami bodo o tem razpravljali na današnji seji, četudi skromen proračun RŠ za raznolike dejavnosti radia (v čemer se z njimi lahko kosa le malokateri slovenski medij) že doslej ni zadostoval. Z navidez simpatičnimi, v resnici pa mračnjaškimi frazami o »nevtralnem krmarjenju« radia v smeri »večje komericalizacije« ŠOU pod Klasincem tako črno na belem sporoča, da je pripravljen zaradi svojih partikular(istič)nih interesov žrtvovati eno najpomembnejših platform kritičnega mišljenja. Ta bi bila danes, ob vsesplošnem upadu politične in kulturne (ter vsakršne druge) osveščenosti, še posebej nujna in bi jo moral ŠOU (kot deklarativno organizacija v javnem interesu študentske populacije) marljivo gojiti. A tisti, ki demokracijo pojmujejo kot valjar večine proti vsem, ki se osamljeno bojujejo proti sistemskim napakam družbe, neprecenljivosti Radia Študent seveda ne razumejo.
Naj jim pojasnimo: Radio Študent se je pojavil v času študentskih vrenj leta 1969 in skozi vse obdobje tako imenovanega totalitarizma oblásti gledal pod prste. S tem po osamosvojitvi seveda ni prekinil, temveč neutrudno razkrinkuje nove in nove oblike kapitalistične eksploatacije, hkrati pa izrazito horizontalno demokratično razmišlja o mogočih spremembah v smeri pravičnejše in bolj emancipirane družbe. Medtem so se tako imenovana svobodna tržna razmerja v družbi strahovito zaostrila in večini zaposlenih ne preostane niti časa za temeljni razmislek o sistemu. Hkrati so se tržne vrednote, med katerimi zagotovo ni niti kritičnosti niti težnje po kulturni omiki, krepko zažrle v večino medijev, usmerjenih k dobičku. Med ljudmi vlada resigniranost, saj kultuviranje kritične misli nima neposrednih finančnih učinkov, ki jih kapitalistični ideološki aparati vneto postavljajo za edino (mogočo!) normo družbenega življenja. Kako bi bilo potemtakem čudno, da Radio Študent, kot smo lahko razumeli iz izvajanja ŠOU, ni dovolj prepoznaven? Zaradi brezobzirnih mahinacij ŠOU in ne dovolj informirane javnosti se kaj lahko zgodi, da Radio Študent, eden najpomembnejših medijev, prvič v svoji pestri zgodovini izgubi neodvisnost! V Iniciativi za demokratični socializem zato podpiramo kritične medije – zdijo se nam neogibni za vsako napredno, odprto in demokratično družbo. Cenimo tudi njihova pogum in vztrajnost, s kakršno Radio Študent že 45 let kljubuje vsem težavam in se ne ukloni toku. Prizadevamo si tudi, da bodo kritični mediji svojo dejavnost lahko kmalu nadaljevali v družbi, ki bo presegla kapitalistično in bo utemeljena na ravno tako neizprosni kritiki nepravičnosti kot sam Radio Študent – v socialistični družbi.
Iniciativa za demokratični socializem zato zahteva neodvisen in kritičen Radio Študent! Odločno nasprotuje političnim in finančnim posegom v neodvisnost radia, ki bi znatno pripomogli k dodatnemu strahotnemu padcu javnega dialoga v Sloveniji.
Naj živi kritična misel!
Naj živi Radio Študent!
