“Nenazadnje, kdo danes govori o uničenju Armencev?” S temi besedami je pred invazijo na Poljsko leta 1939 Adolf Hitler upravičeval rasistično politiko nemškega Lebensraum in uničenja evropskih Judov in vzhodnoevropskih ljudstev. Sto let od začetka genocida nad krščanskimi manjšinami Otomanskega imperija (poleg Armencev so bili žrtve tudi Asirci ter pontski in anatolski Grki) ter sedemdeset let od konca druge svetovne vojne to vprašanje še vedno živo odmeva v svarilo celotnemu človeštvu.
Organizirani zločin mladoturškega režima, ki se je v zgodovinski zavesti Armencev zasidral kot Medz Yeghern (Velika nesreča), je bil med prvimi sistematičnimi genocidi 20. stoletja, ki so se, če lahko tako rečemo, pričeli z genocidom nemških kolonialnih oblasti v jugozahodni Afriki nad ljudstvoma Herero in Nama leta 1904.
Genocid nad Armenci pa se je od poprejšnjih kolonialnih genocidov razlikoval v tem, da je pri načrtnem iztrebljanju določenih skupin prebivalstva in svojih sodržavljanov na lastnem ozemlju prvič množično sodelovalo tudi večinsko prebivalstvo. S tem je bil prvič v zgodovini vzpostavljen tihi pakt med zločinskim režimom in večinsko skupnostjo, pakt, ki iz množičnega iztrebljanja ene ali več skupin ljudi naredi politiko države s podporo populacije. Zato je vztrajno zanikanje genocida nad Armenci s strani turških (in tudi azerbajdžanskih) oblasti treba razumeti predvsem kot nezmožnost soočenja s kolektivno in zgodovinsko odgovornostjo sodobne turške države. Ko prikazujejo mladoturški genocidni režim “v zgodovinskem kontekstu” prve svetovne vojne, hkrati legitimizirajo zločinsko politiko, saj je zanikanje zločina genocida vselej sestavni del in sklepno dejanje genocidnega procesa.
Vsako zanikanje, prikrivanje, minimaliziranje, relativizacija ali celo rehabilitacija zločina genocida spodbuja k ponovitvi tega zločina. Zato v upiranju proti množičnim zločinom ne zadostuje, če zločin priznajo ali obsodijo zunanji akterji (npr. vlade tretjih držav, mednarodne organizacije, civilnodružbena in akademska združenja), temveč je nujno, da so v proces ugotavljanja dejstvene zgodovinske resnice in interpretacijo zločina vključeni tudi pripadniki skupnosti, v imenu katere je bil storjen zločin genocida.
Stota obletnica genocida nad Armenci je predvsem priložnost za turške oblasti, da se na dostojanstven način poklonijo žrtvam in se tako soočijo z lastno zgodovinsko, politično in moralno odgovornostjo za storjene zločine. In da skozi spominjanje in soočenje s preteklostjo dokončno realizirajo prelom z obremenjujočo jih zgodovinsko zapuščino.
