Za mesec dni bodo novice v dobri meri nogometno obarvane, vse tja do 10. julija, ko si bo na Stade de France v Saint-Denisu 80.000 navdušencev ogledalo finalni obračun v živo, še nekaj milijonov pa pred TV sprejemniki. Evropa bo za 4 leta dobila novega zmagovalca, ne nujno katere izmed reprezentanc Nemčije, Španije, Francije ali celo Hrvaške, ki so med deseterico favoritov izmed 24-ih sodelujočih ekip.
V senci priprav na ta mega spektakel po Franciji že tri mesece potekajo protesti, shodi, demonstracije in stavke proti reformi delovne zakonodaje, za 14. junij je napovedan velik protest, ki cilja na sabotažo prvenstva. Kar 78 % državljanov ne verjame, da bodo spremembe znižale več kot 10-odstotno brezposelnost. Precej verjetneje bodo le še povečale negotovost brezposlenih, prekercev in mladih (četrtina je brezposlenih), pa tudi zaposlenih, znižale plačila za nadurno delo, delodajalcem pa omogočile podaljševanje uzakonjenega 35-urnega delovnika in olajšale odpuščanje, ki ga ne bo potrebno več pojasnjevati pred sodiščem.
Francozi imajo bogato zgodovino delavske nepokorščine, tokrat je k njej pozvalo 7 sindikalnih central: vozniki tovornjakov so blokirali ceste, stavka železničarjev je ohromila pariški železniški promet, moten je bil letalski promet, protestirali so pristaniški delavci, zaradi stavk v rafinerijah je država primorana črpati strateške zaloge naftnih derivatov, motena je dobava električne energije zaradi stavk delavcev v jedrskih elektrarnah, križem rok niso niti študentje.
Še je živ spomin na novembrske teroristične napade v Parizu in na tiste z letošnjega marca v Bruslju, v Franciji veljajo izredne razmere do konca prvenstva. Predstavnik združenja delodajalcev je sindikate obtožil terorističnega in huliganskega obnašanja. A kaj vendarle zahtevajo protestniki? V grobem ohranitev pravic, ničesar več od tistega, kar imajo sedaj.
Neoliberalizem zapoveduje delo, tudi v suženjskih razmerah, odrekanje, zatiskanje pasu, nenehno napredovanje, premagovanje samega sebe, individualizem. Nogomet seveda ni izjema: že davno je kot mnogi drugi športi prerasel v milijarderski posel, od katerega ima korist ozka manjšina.
Neoliberalizem zviška gleda na kolektivnost, na solidarnost, na povezovanje, na skupnost, na vse tisto, kar predstavlja posamezna nogometna ekipa in kar predstavljajo navijači, mnogokje organizirani v izrazito levičarske nogometne klube in navijaške skupine (npr. nemški St. Pauli, italijanski Livorno, škotski Celtic, španski Rayo Vallencano, grški AEK). Takšne skupine so zelo družbeno angažirane in v svojih okoljih pomagajo ljudem z roba.
Zapovedujejo nam tudi način uživanja, zato so se prek razumnih meja razvila lepotna, športna in turistična industrija, ki uporabnikom in potrošnikom predstavljajo bolj stres kot pa užitek. Kot greh se označuje nepotrošniško in čisto običajno prostočasno uživanje, sprostitev in druženje, ki je enačeno z neproduktivnim lenarjenjem in zajedalstvom, s trošenjem tistega, česar uživač ni ustvaril. Seveda takšne zapovedi ne veljajo za izbrance, ki lahko svoj hedonizem financirajo z bedo večine. Zato se na stadionih zberejo oboji: pripadniki 1 % in 99 %, le da prvi kot V.I.P., med drugimi pa si marsikdo ne more privoščiti zasoljene vstopnice.
Če na milijone ljudi širom sveta uživa v igranju in spremljanju nogometa, bodisi kot gledalci, bodisi kot navijači, potem to ni nerazumno ali manj vredno od uživanja v umetnosti in drugih “resnejših” področjih družbe. In nogometni navdušenci zato ne smejo biti tarča podcenjevanja in posmehovanja. So le odraz družbene realnosti in sistemskih anomalij: krutejši kot je vsakdan, več je huliganstva, manj je “Beau Jeu” (Čudovita igra), kot je poimenovana uradna žoga prvenstva. Na ulicah Francije se torej borijo tudi za pravico do prostega časa in do uživanja; ne le do brezskrbnega predajanja nogometni evforiji v danih okoliščinah, ampak tudi takrat, ko bo ta vročica mimo, ko bo brezhibno pokošeno stadionsko travo zamenjal bližnji travnik, sponzorsko opremo pa žoga brez logotipa in običajni telovadni copati. Pravica do uživanja ne sme biti omejena le na dvorane in na stadione, ampak mora postati del tistega resnega žvljenja, v katerega se bomo vrnili, ko se Euro 2016 zaključi.
