Po dolgotrajni bolezni je v visoki starosti umrl prvi temnopolti predsednik Južnoafriške republike Nelson Mandela, ikona boja proti rasizmu, zagovornik enakih možnosti, goreč nasprotnik vsakršnega režimskega zatiranja in prejemnik Nobelove nagrade za mir leta 1993. Oče naroda, kot ga kličejo v Južnoafriški republiki, se je od srede štiridesetih vse do leta 1994 kot viden član Afriškega narodnega kongresa (ANC) boril proti institucionalizirani nadvladi bele rase – apartheidu.
Leta 1955 je več tisoč prostovoljcev ANC (vključno z Južnoafriškimi komunisti) med ljudstvom zbiralo zahteve za politične spremembe v državi, ki so jih na narodnem kongresu ljudstva soglasno zapisali v Listino svoboščin. V njej so poleg enakih političnih in pravnih pravic zahtevali nacionalizacijo naravnih bogastev, bank in industrije, pravično razdelitev zemlje in močno socialno državo, ki bo vsakemu državljanu nudila brezplačno šolstvo, zdravstvo, bivališče in socialno varstvo. Po letih boja s stavkami, bojkoti, protesti in peticijami, na katere je rasistični režim odgovarjal s stopnjevanjem nasilja in uzakonjene segregacije, je Mandela soustanovil oboroženo krilo ANC, ki je boj nadaljevala s sabotažami in oboroženimi akcijami. Po prijetju leta 1962 je bil obsojen na dosmrtni zapor, iz katerega so ga izpustili šele leta 1990 v obdobju tranzicije v parlamentarno demokracijo. Mandela je z ANC leta 1994 prepričljivo zmagal na prvih demokratičnih predsedniških in parlamentarnih volitvah. V državi, kjer je slaba polovica prebivalstva živela pod pragom revščine, je ANC izdatno okrepil socialne transferje in pripravil serijo projektov za izgradnjo komunalne infrastrukture in bivališč za najrevnejše.
Po drugi strani so številne točke Listine svoboščin, od agrarne reforme do brezplačnega zdravstva in visokega šolstva navkljub praktično absolutni oblasti ANC v zadnjih 20 letih ostale neuresničene. Prav tako se niso lotili nacionalizacije industrije in obsežnih naravnih bogastev (na primer petine svetovnega kopa zlata), na katerih se še danes napajajo mednarodne korporacije, ki so v preteklosti podpirale apartheidni režim in sodelovale v trgovini s krvavimi diamanti. Tako je danes Južnoafriška republika država z drugo največjo neenakostjo na svetu, več kot 35 % prebivalstva pa živi pod pragom revščine. Mandela se je sicer iz politike umaknil leta 1999, vendar je obdobje Južnoafriške republike po apartheidu grenak opomin, da se boj za ljudske pravice, ki jih tako dobro povzema Listina svoboščin, ne konča z osvojitvijo oblasti – takrat se pravi boj za ljudsko demokracijo šele začne.
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)
