Med glavnimi strateškimi cilji Iniciative za demokratični socializem je vzpostavljanje močnih mednarodnih povezav s tovariškimi organizacijami in strankami drugod po Evropi in svetu. Prav to je glavna naloga delovne skupine za mednarodno povezovanje. V tem kratkem pregledu bomo na hitro opisali zgodovino mednarodnih povezovanj na levici in tega kako naše povezovanje deluje danes. Posebej se bomo posvetili mreži levičarskih strank, združeni v Stranko evropske levice, ki v Evropskem parlamentu nastopa pod imenom European United Left- Nordic Green Left (GUE/NGL), ob Stranki evropske levice to skupino sestavlja še podobna skupina strank, združena pod imenom Evropska antikapitalistična levica. V teh dveh skupinah so združene sedaj najpomembnejše evropske levičarske stranke:
- grška Siriza
- nemška die Linke
- francoski Front de Gauche (Parti de Gauche & Parti Communiste Français)
- portugalski Bloco de Esquerda
- španska Izquierda Unida
- dansko Enhedslisten – De Rød-Grønne
- finsko Vasemmistoliitto
I. in II. internacionala
Stranka Evropske levice je danes še najbližje temu, kar so bile nekoč socialistične oziroma komunistične internacionale, za njeno celovito razumevanje pa se moramo vsaj na hitro zadržati tudi ob zgodovini teh. Prva internacionala (1864 – 1876) je obstajala v času Pariške komune in pri podpiranju te, ter kasnejšim protestom proti okrutnemu ravnanju francoskih oblasti s komunardi, je odigrala pomembno vlogo. V njej sta dejavno sodelovala tudi Marx in Engels, kot tudi Bakunin, prav med njimi je prišlo tudi do večjih organizacijsko-ideoloških razhajanj. Ob tem, da je bila I. internacionala razglašena tudi za protidržavno organizacijo, je bilo njeno delovanje oteženo do te mere, da so s selitvijo njenega sedeža v ZDA, de facto ukinili njeno delovanje. Prva internacionala tako zaznamuje razkol med rdečimi (socialdemokrati/komunisti) in črnimi (anarhisti), ki v resnici traja vse do danes.
Plakat v podporo Pariški komuni. Komuna obstajala od 18. marca do 28. maja 1871)
Njena naslednica, druga internacionala (1889-1920) je čas krepitve socialdemokratskih strank, to postanejo množične stranke z močno zaslombo v vrstah delavskega razreda ter pomembno zastopanostjo v parlamentih. Najpomembnejša je tu nemška socialdemokratska stranka (SPD), ki je tako organizacijsko (več kot 2,5 milijona članov) kot ideološko (Karl Kautsky in druge teoretske avtoritete) nesporno pred drugimi primerljivimi strankami. Med tistimi, ki so črpali navdih in vodilo za svoje delo pri SPD, so bili tudi ruski socialdemokrati, med njimi tudi Lenin. Prav na tej osi pa pride tudi do zloma druge internacionale. Ob začetku prve svetovne vojne, ko je delavski internacionalizem prišel pod veliko zgodovinsko preizkušnjo, in ko se je pričakovalo, da bodo SPD in druge stranke internacionale organizirale mednarodno generalno stavko in na ta način preprečile vojno, se je zgodilo nekaj povsem nezamisljivega. SPD in tudi druge socialdemokratske stranke (francoska, belgijska) so v parlamentih glasovale za vojne kredite in na ta način še pospešile začetek vojne. Lenin in drugi, ki jih je to glasovanje šokiralo, so se tekom vojne dobili na dveh konferencah, v Zimmerwaldu in Kienthalu ter na njih očrtali strategijo za prelom z drugo internacionalo. Do dokončnega preloma je prišlo leta 1919, ko je bila v Moskvi ustanovljena tretja, tj. komunistična internacionala ali krajše, Kominterna (1919 – 1943).
Kljub zgodovinski diskreticiji, ki jo je ob začetku prve svetovne vojne doživela II. internacionala pa je ta kasneje ponovno oživela, najprej v obliki Delavske in socialistične internacionale (1923 – 1940). Po več kot desetih letih neobstoja pa jo je nasledila leta 1951 v Frankfurtu ustanovljena Socialistična internacionala, ki obstaja še danes. Ta združuje nemško socialdemokratsko stranko, britanske laburiste, francosko socialistično stranko in druge. Sistemski kritiki in odpravi kapitalizma so se te stranke odpovedale že pred stoletjem, kot dokazujejo njene politike in politiki pa so se v zadnjih dveh desetletjih odpovedale tudi reformizmu. Socialdemokracija današnjega časa zato predstavlja predvsem uslužnega rezervnega igralca konservativnim in liberalnim strankam.
Kominterna in Kominform
Če zlom prve internacionale, vsaj v grobem, pomeni razkol med socialdemokrati in anarhisti, je zlom druge internacionale privedel do razcepa znotraj samega socialdemokratskega tabora. Kominterna ni bila samo tretja različica mednarodne združbe delavskih strank, ampak je predstavljala tudi novost v organizacijskem in strateškem smislu. Kominterna s sedežem v Moskvi, je bila v resnici zastavljena kot svetovna komunistična stranka, ki ima v posamičnih državah samo svoje lokalne izpostave (npr. nemško komunistično partijo, špansko komunistično partijo, italijansko komunistično partijo itd.), te so v svojem delovanju, tako vsebinsko kot organizacijsko, formalno podrejene izvršnim organom Kominterne, dejansko pa vodstvu sovjetske boljševiške stranke, ki je sicer imela status navadne lokalne izpostave (sekcije). V primerjavi s strategijo druge internacionale in na podlagi izkušnje prve svetovne vojne, Kominterna svojega delovanja ne omejuje samo na legalni in parlamentarni boj, temveč si prizadeva za ustanovitev svetovne sovjetske republike, z vsemi možnimi sredstvi, tudi z oboroženo silo. Svetovna sovjetska republika pa bi bila, takšna je bila vizija, le prehodna faza na poti h popolni odpravi države.
Delegati drugega kongresa Kominterne (V.I. Lenin, Karel Radek, Grigorij Zinovjev, Nikolaj Buharin in drugi)
Razvoj Kominterne je tesno prepleten s siceršnjim razvojem Sovjetske zveze oziroma komunistične partije sovjetske zveze. Vzporedno s spreminjanjem razmerij moči v njej, so se spreminjala tudi razmerja moči v Kominterni, in ko je v drugi polovici dvajsetih let Stalinu in njegovemu krogu uspelo konsolidirati svojo oblast, se je ta moč odražala tudi v politiki Kominterne. Čeprav je bila Kominterna formalno v organizacijskem pogledu še vedno nad Vsezvezno komunistično partijo boljševikov (VKP(b)), sedaj ni več imela od nje prav nobene neodvisne volje in razvoja, a je kljub temu še vedno igrala -izredno pomembno vlogo v razvoju mednarodnega delavskega gibanja. Kot koncesijo zaveznikom, je Stalin sredi druge svetovne vojne, leta 1943 Kominterno razpustil in jo leta 1947 nadomestil s Komunističnim informacijskim birojem (Kominform) v katerega so bile vključene partije vzhodnega bloka in francoska ter italijanska komunistična partija. Jugoslavijo je zaradi spora s Titom, Stalin leta 1948 izključil in takrat se začne njena samostojna razvojna pot. Sam Kominform pa pod Hruščevom in v okviru procesa destalinizacije ter obnove odnosov z Jugoslavijo, leta 1956 razpustijo.
Podobne organizirane mednarodne platforme, v katero bi bila vključena Sovjetska zveza, več ni bilo, komunistične partije so se srečevala samo še na mednarodnih sestankih (npr. leta 1960 in 1969 v Moskvi).
IV. internacionale
Od leta 1998, na pobudo grške komunistične partije, potekajo srečanja pod imenom Mednarodno srečanje komunističnih in delavskih strank. Na 16. srečanju, ki je novembra 2013 potekalo v Ekvadorju, je sodelovalo 85 delegatov iz 53 partij iz 44 držav. Če smo s tem do sedanjosti sledili eni liniji organizacijskega razvoja, mednarodnega delavskega gibanja, se moramo ponovno vrniti v zgodovino in pokazati na druge linije, ki so se prav tako razvijale. Lev Trocki, ključna osebnost ruske revolucije iz leta 1905, oktobrske revolucije in državljanske vojne, ki je oblikoval rdečo armado, je bil po porazu v partijskih frakcijskih bojih izgnan iz Sovjetske zveze. V emigraciji se je okoli njega zbral krog somišljenikov, ki je leta 1938 v Parizu ustanovil četrto internacionalo, ki naj bi postalaprotiutež stalinski kominterni.
Trocki, trockizem in četrta internacionala nikdar niso uspeli doseči kritične mase in nagovoriti širšega kroga ljudi. Po drugi strani pa jim ni manjkalo nasprotnikov. Preganjale so jih tako organi meščanske države kot tudi Moskvi zavezane komunistične partije, tudi kasnejše struje, npr. maoizem, s trockizmom niso našle skupnega jezika. Ob tovrstnih zunanjih okoliščinah pa je dejstvo, da je bila od samega začetka in tako tudi danes, za trockizem značilno endemično frakcionaštvo. Že dva meseca po ustanovitvi četrte internacionale, je eden nekdanjih sodelavcev Trockega tako pozval h gradnji pete internacionale. Drobljenje, že tako drobnih sil trockizma, se je v prihodnje samo še nadaljevalo in zaostrovalo ter traja še do danes. Trockizem ima kljub temu, presenetljivo, še vedno izredno veliko sledilcev in »zakonitih« dedičev četrte internacionale, v Evropi je prisoten predvsem v VB in Franciji. Trockisti pa so, od nekdaj, močni predvsem na publicističnem področju in tudi danes urednikujejo nekatere izmed najbolj obiskanih socialističnih spletnih strani (na primer: In defense of Marxism, Socialist Viewpoint, World Socialist Website).
Ustanovitelji Gibanja neuvrščenih: drugi egiptovski predsednik, Gamal Abdel Nasser; prvi premier neodvisne Indije, Javaharlal Nehru in predsednik Jugoslavije, Josip Broz Tito.
Neuvrščeni, hodžaisti in evrokomunisti
Kljub pobudam k peti internacionali, med drugim je k njej na neki točki pozval tudi Hugo Chavez, do njenega oblikovanja (še) ni prišlo. Samooklicanih trockističnih internacional, ki nimajo nobene realne moči, tukaj ne upoštevamo. V kontekstu naprednih mednarodnih organizacij je seveda potrebno omeniti tudi gibanje neuvrščenih. Gibanje je bilo ustanovljeno leta 1961 v Beogradu, najvidnejši ustanovni člani pa so bili prvi premier Indije, Nehru; prvi predsednik Indonezije, Sukarno, drugi predsednik Egipta, Naser in seveda Josip Broz Tito. Kljub temu, da je bila večina članic v resnici bolj ali manj tesno povezana z zahodnim ali vzhodnim blokom, je Gibanje neuvrščenih vseeno odigralo pomembno vlogo v času hladne vojne, predvsem v Združenih narodih pa je zaradi števila držav članic, uživalo absolutno premoč. Neuvrščeni so pomembno prispevali k podpori anti-kolonialnih gibanj, določenemu redefiniranju odnosov med severom in jugom itd. Gibanje obstaja še danes in šteje okrog 120 članic, naslednje srečanje Gibanja se bo odvilo v Caracasu, v Venezueli, prihodnje leto. Edina polnopravna članica iz Evropi pa je Belorusija.
Odnosi med Sovjetsko zvezo in Ljudsko republiko Kitajsko so se po Stalinovi smrti vedno bolj zaostrovali, vse do spora, ki je imel pomembne posledice za mednarodno komunistično gibanje in je eden najpomembnejših dogodkov hladne vojne. Vsaj navidezno enotnost sta nadomestila dva med seboj tekmujoča centra, ki sta za seboj potegnila tudi novo delitev mednarodnih razmerij moči znotraj socialističnih držav. V Evropi je bila Albanija najpomembnejša zaveznica LR Kitajske, vendar so se odnosi med njima močno poslabšali po Mao Tse Tunga in vedno manjšemu interesu po podpori šibke albanske ekonomije s strani Kitajske. Enver Hodža je slednjič ustanovil svojo, tako imenovano hodžaistično internacionalo, ki obstaja in se srečuje še danes. Njene članice prisegajo na izročilu boja proti slehernemu revizionizmu in oportunizmu, na enak način kot so nanj prisegale promoskovske komunistične partije pred več kot šestdesetimi leti.
Preden zaključimo s tem hitrim in nujno površnim zgodovinskim pregledom, velja omeniti še fenomen evrokomunizma. Čeprav so se vanj prištevale tudi komunistične partije iz Japonske, Mehike in Avstralije, je šlo tukaj predvsem za socialistične organizacije iz zahodne Evrope, zlasti iz Italije in Španije. Evrokomunizem je poudarjal pomen družbenih zavezništev pri ustvarjanju hegemonije oziroma podpore temeljnih družbenim reformam. V tem oziru so evro-komunisti zagovarjali večjo povezanost z novimi družbenimi gibanji (zeleni, LGBT, feminizem itd.) kot tudi močnejšo zvezo z javnim sektorjem. Za gibanje je bila značilna veliko večja kritičnost do Sovjetske zveze, kot svojo glavno referenco pri uvajanju perestrojke in glasnosti pa ga je navajal tudi zadnji generalni sekretar Sovjetske zveze, Mihail Gorbačov. Mnoge druge partije, predvsem francoska komunistična partija, se nikoli niso ogrele za evrokomunizem. Zgoraj omenjeni hodžaisti pa so v evrokomunizmu videli celo antikomunizem.
Vodja Sirize in predsednik grške vlade, Aleksis Cipras, med govorom na IV. kongresu Stranke Evropske levice, decembra 2013 v Madridu.
Stranka Evropske levice
Ta kratek ekskurz v zgodovino mednarodnega socialističnega gibanja je bil potreben saj osvetljuje različne tokove, ki so se danes stekli v Stranko Evropske levice (SEL). Ta ima danes članice iz 21 držav, večinoma članic Evropske unije, vendar tudi nečlanic (Belorusija, Moldavija, Turčija). V tej družbi je moč najti nereformirane komunistične partije, npr. Komunistično partijo Češke in Moravske ali pa Moldavsko komunistično partijo. Te stranke so, zgodovinsko gledano, še najbližje sovjetski tradiciji, v praksi pa pogosto mešanica nostalgičnih realsocialističnih sentimentov in ekonomskih politik, ki nimajo nikakršne veze s socialističnim projektom. Španska komunistična partija, Italijanski komunisti in Stranka komunistične prenove (naslednici italijanske KP) še naprej sledijo duhu evrokomunizma, ki je tudi sicer najbližje neki splošni usmeritvi SEL (k tej struji lahko danes štejemo tudi francosko KP prav tako članico Evropske levice). Tretja skupina so mikro stranke, npr. Bolgarska levica (na parlamentarnih volitvah 2013 prejela 0,17-odstotka glasov oz. slabih 6000 glasov), Avstrijska komunistična partija (na volitvah 2013 prejela 1,03-odstotka glasov oz. dobrih 48000 glasov, takisto sodi v tradicijo evrokomunizma) in tako naprej. Četrta, bržkone najpomembnejša skupina pa so dejansko nove stranke, ki imajo pomemben družbeni vpliv. Mednje je moč uvrstiti grško Sirizo, nemško die Linke, špansko Izquierdo Unido (tudi Podemos, čeprav ta (še) ni članica SEL), portugalski Bloco de Esquerda, finsko Levo zavezništvo, dansko Rdeče-zeleno zavezništvo, če omenimo samo najpomembnejše.
Vse naštete stranke imajo predstavnike v nacionalnih parlamentih, nekatere imajo v njih tudi močno vlogo in upravljajo tudi z oblastjo na lokalni oziroma zvezni ravni (npr. deželna vlada die Linke v Turingiji), druge pa so celo blizu zmagi na parlamentarnih volitvah (obeti Sirize na predčasnih volitvah prihodnje leto). Programsko gledano je za te stranke značilen demokratični socializem, podobno kot evrokomunizem tudi te stranke dajejo pomemben poudarek na povezanosti s civilno družbo in si prizadevajo za reševanje problematike povezane z okoljem, pravicami istospolnih, pravicami živali itn. Ne pretiravamo, če rečemo, da so tako v programskem kot organizacijskem smislu te stranke resnična hrbtenica Stranke Evropske levice. Vendar se ta moč ne izraža kot nekaj kar bi presegalo vsoto posamičnih delov, nasprotno, tako v organizacijskem kot vsebinskem smislu je za SEL značilna velika (pretirana in nenačrtovana) heterogenost.
V vsebinskem smislu SEL ne presega najbolj splošnih levih usmeritev, ki predstavljajo najmanjši skupni imenovalec za levico v širšem smislu. Borba proti varčevalnim ukrepom, nasprotovanje militarizmu in vojaškim posegom v tujini, prizadevanje za spoštovanje človekovih pravic in upoštevanje civilne družbe pri procesih odločanja, so tipične takšne teme. V zadnjem času je eden izmed programsko in akcijsko povezovalnih dejavnikov, borba proti mednarodnemu sporazumu TTIP. Vendar tudi v tem primeru težišče ostaja na posamičnih strankah ter njihovem posamičnem povezovanju in sodelovanju. Organizacijsko gledano sta, npr. Bolgarska levica in die Linke, povsem izenačeni, čeprav je prva na zadnjih volitvah dobila 5000, druga pa 2 milijona glasov. Primerljivo veliki razkoraki se pojavljajo na programskem področju. Resnici na ljubo SEL do zdaj ne v organizacijskem, ne v programskem smislu ni uspelo vzpostaviti platforme, ki bi te razlike premoščala, temveč ji je uspelo vzpostaviti sistem benevolentne vendar zelo anemične kohabitacije. To niti ni preveč presenetljivo saj je bila sama SEL ustanovljena z namenom izboljšanja rezultatov na evropskih volitvah leta 2004 in na pobudo evropskih poslancev. Od takrat je imela SEL štiri kongrese, na zadnjem lansko leto v Madridu je imela svojega predstavnika tudi IDS.
Že na evropskih volitvah, še toliko bolj pa po preboju v parlament so se začeli odnosi med Iniciativo za demokratični socializem (članico koalicije Združena levica) in EL krepiti, do trenutnega stanja, ko smo tik pred podpisom partnerskega dogovora med obema organizacijama (podpis je predviden aprila letos, ko bomo v Ljubljani gostili dvodnevno konferenco Evropske levice). EL ima v statutu predvidene polnopravne članice in članice opazovalke, na kongresu v Madridu pa je bila uvedena tudi nova oblika sodelovanja z EL- partnerski dogovor. Vsebino tega določita partnerja, v našem primeru EL ter IDS, z izjemo glasovalnih pravic pa takšen dogovor omogoča, da bo IDS sodelovala na vseh srečanjih, konferencah in drugih dogodkih EL ter aktivno sodeluje v njenih delovnih telesih. Za nas je tu zanimiva predvsem t.i. balkanska mreža v kateri je tudi Siriza, vendar do zdaj ni mreža ni bila pretirano dejavna. To je ena izmed priložnosti, da svoje delovanje in interese začnemo uresničevati znotraj Evropske levice.
Po tem hitrem pregledu historiata in trenutnega stanja, nam lahko ta tema služi za vsa vprašanja in razmisleke v zvezi z našim sodelovanjem z Evropsko levico.
Anej Korsika,
Delovna skupina IDS za mednarodno sodelovanje
