V Grčiji je postalo jasno, da bodo le stežka še nadalje zmanjševali stroške države: javno zdravstvo so skoraj ukinili, zaposlenost znižali na minimum, javno televizijo vodijo le še prostovoljci in prostovoljke, tudi v javnem šolstvu situacija ni rožnata. Lukenj na pasu preprosto ni več, kar pa ne pomeni, da ne morejo razprodati še svojih zadnjih virov, to je svojih naravnih in posledično tudi gospodarskih zakladov. Vse le zato, da bi dosegli predpisane finančne cilje v nekem danem obdobju; kaj se zgodi potem, nihče ne ve. Lahko pa si predstavljamo. Začelo se je s privatizacijo vode, sedaj pa so na vrsti kulturna dediščina, grška obala in otoki.
Novi zakon o grških plažah, ki je v pripravi, predvideva privatizacijo najlepših grških plaž. Kot kaže pripravljavce ne ovira niti dejstvo, da je prosti dostop do morja ustavna pravica, ki si jo delijo vsi grški prebivalci. Poleg tega jih ne moti niti to, da nekatere plaže ščiti okoljska zakonodaja. Ne upoštevajo niti tega, da je ravno zaščitenost grških plaž tista, ki je preprečila njihovo uničenje s pozidavo infrastrukture množičnega turizma. Privatizacija plaž bo v prvi vrsti pomenila gradnjo turističnih objektov do samega morja, omejevanje dostopa do plaž, neskončno poplavo sončnikov in ležalnikov na izposojo ter uničenje naravnega okolja obale. Vse to pa bo prineslo še tuje investicije v turistične komplekse, ki bodo dobiček zlahka našli v (začasno še) ohranjeni naravi, čistem morju in poceni delovni sili. In verjetno ne gremo predaleč, če lahko pričakujemo tudi ultra-varovane turistične cone, kamor krajevno prebivalstvo ne bo imelo dostopa.
Razprodaja plaž jih ne bo le razdelila na plačljive in brezplačne, dostopne in nedostopne, pač pa bo močno vplivala na lokalni razvoj Grčije in na avtonomnost upravljanja ter ohranjanja okolja. Seveda slednje ne pomeni le priložnosti za turizem in z njim povezano gospodarstvo, pač pa tudi kulturno, družbeno in naravno podstat obalnega dela Grčije. Tu nam ni treba posebej omenjati, da se bo glavni del profita selil nazaj v center Evrope in kaj hitro zapustil grško obalo. Čeprav privatizacija še ni pravno izpeljana, so se začele že pojavljati spekulacije, in 110 najlepših grških plaž naj bi že dobilo svojega kupca.
Upanje ostaja, da takšen zakon, ki bi ga lahko primerjali z zakonom o privatizaciji Akropole ali Ateninega templja, obtiči v zakonodajnem črevesju zaradi ljudskega upora proti njemu. Pa vendar, po vseh protestih, ki niso uspeli ustaviti varčevalnih ukrepov, je težko verjeti, da bodo Grki in Grkinje ob brezposelnosti, pomanjkanju in vsakodnevni bedi še našli energijo in predvsem jezo, da bodo ustavili razprodajo plaž.
Očitno se poleg Trojke tega zavedajo tudi druge mednarodne organizacije. V zadnjih dneh je bila objavljena novica, da bodo sirsko kemično orožje razgrajevali v bližini kretske obale. Razgrajevanje kemičnega orožja je izjemno nevarno in ob najmanjši napaki lahko pomeni, da bo kretska obala postala mrtva mlakuža Sredozemlja. Kreta oziroma Grčija ni naključno izbrana za prostor razgradnje kemičnega orožja, saj je bila pred njo za to operacijo izbrana Albanija. Razgradnja orožja je bila za revno Albanijo privlačna zaradi plačila, ki bi ga za to prejela, a je zaradi pritiska javnosti albanska oblast zavrnila to mamljivo ponudbo. Na Kreti se trenutno odvija množično organiziranje protestov proti morebitnemu uničevanju orožja.
Kaj se bo v prihodnjih mesecih zgodilo z grškimi plažami, ni jasno. Napovedi so slabe, saj se tudi na drugih področjih vsakodnevnega življenja Grkom in Grkinjam ne obeta nič boljšega.
Na ta najnovejši val neoliberalne privatizacije v Grčiji je ob obisku v podporo Združeni levici opozoril tudi Yiannis Bournous, koordinator za evropske politike grške stranke Siriza in član izvršnega odbora stranke Evropske levice (ELP):
