Foto: MMC RTV SLO
Te dni mineva dvajseta obletnica Oluje (nevihta), vojaške operacije, ki predstavlja enega izmed zaključnih delov jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako kot preostale epizode tega večstranskega konflikta tudi Olujo zaznamujejo uničevanje lastnine, poboji in množična izselitev civilnega prebivalstva, v tem primeru prek 200,000 prebivalcev srbske narodnosti ali pravoslavne vere na območjih Like, Korduna, severne Dalmacije in drugih predelih današnje Hrvaške ter Bosne in Hercegovine.
Tako kot pri preostalih epizodah jugoslovanskih vojn, je tudi operacija Oluja podvržena poskusom zgodovinskega revizionizma, ki te dni dosegajo vrhunec s parado hrvaške vojske. Skladno z uradno zgodovino, ki se je obdržala vse od časov predsednika Franja Tuđmana, parada poveličuje Olujo kot veliki triumf tako imenovane hrvaške domovinske vojne. S tem se želi postaviti ob bok domovinskim vojaškim proslavam po Evropi, kot je na primer vsakoletna majska parada v Moskvi, ki obeležuje zmago nad silami osi v drugi svetovni vojni. Ampak čeprav tudi ruska parada ni imuna na manipulacije današnje geopolitike, pa vseeno ostaja jasno, kdo je bil pred sedemdesetimi leti okupator in kdo se je branil. V primeru jugoslovanskih vojn pa gre za spopad med etničnimi skupinami, ki so tam prebivale že stoletja in iz tega razloga je pravilneje govoriti o državljanski vojni.
To razumejo tudi uradni predstavniki zahodnih držav, čigar vloga v jugoslovanskih vojnah je daleč od brezmadežne, vendar vseeno ne pristajajo na to, da bi sodelovali v tako enostranskem in očitnem poskusu potvarjanja zgodovine in povzdvigovanju vojaške operacije, ki niti približno ni bila čista. Na drugi strani pa se parade udeležujejo haški obtoženci, nacionalistični del političnega establišmenta in celo odkrito proustaško usmerjene skupine.
Proslava Oluje tako proslavlja zmago enega naroda nad drugim narodom in hkrati propagira narodnostno homogenost države. Ne le, da je proslava in glorificiranje Oluje problematično po svetu, tudi na Hrvaškem je v zadnjih dneh bilo zapaziti močan odpor proti proslavi. Plakati o Oluji, ki so obešeni praktično na vsakem kotičku države, so bili na mnogih mestih prelepljeni z antinacionalistični in pacifistični slogani v smislu rat je gotov. Poskus hrvaške konservativne vlade, da še naprej potvarja zgodovino in igra na karto nacionalističnih čustev, dvajset let po vojni tako dobiva močno opozicijo. Žal so zločini nad srbskih civilnim prebivalstvom za časa državljanske vojne še velik tabu, medtem ko se mnogi pregnani civilisti še danes ne morejo vrniti v svoje domove na Hrvaškem.
Poskusi, da se zgodovina reinterpretira in da se krivda obesi na eno stran, so v preteklih letih dobili dodatni zalet z oprostilno sodbo generalu Gotovini v Haagu in jim je potrebno odločno nasprotovati. Državljanske vojne niso nikoli črno-bele, medtem ko so skupine z nacionalističnimi, revanšističnimi ali celo odkrito genocidalnimi nameni obstajale na vseh straneh.
Postavljati vprašanje, kdo je prvi začel uresničevati svojo politično agendo, je zato napačno vprašanje, še posebej, ker so odgovori zaradi političnih manipulacij današnjega dne ponavadi vnaprej podani. Pravo vprašanje je, kaj je omogočilo, da so v nekem specifičnem trenutku v zgodovini takšne skrajne politične agende padle na tako plodna tla med prebivalstvi, ki so skozi zgodovino sicer poznala obdobja medsebojnega obračunavanja, vendar tudi obdobja mirnega skupnega življenja in sodelovanja.
Odgovor na to vprašanje pa več nima veze s političnimi naklepi te ali one strani, ampak s slabšajočim socioekonomskim položajem jugoslovanske družbe v zadnjih desetletjih skupnega obstoja, s posledicami globalne gospodarske krize v času naftnega, Volckerjevega šoka in neoliberlanega obrata ter s pomanjkanjem interesa pri nacionalnih političnih elitah, da najdejo skupen dogovor – okoliščine, ki močno spominjajo na današnji trenutek. V tem je nenazadnje napotek, zakaj je pomembno, če in na kakšen način se bomo spominjali preteklih poglavij zgodovine – da jih ne bi ponovili in tudi proslavljali.
