V novem letu nas državljanke in državljane poleg drugih vladnih ukrepov čaka tudi zakonska razširitev pooblastil državnega nadzorovalnega aparata. Gre za željo po spremembi Zakona o kazenskem postopku (Predlog ZKP-M).
Spremembe naj bi med drugim policiji dovoljevale nameščanje vohunske programske opreme (»trojanskih konjev«) na vse vrste elektronskih naprav – računalnike, prenosne telefone ipd. Če bo predlog sprejet, bo lahko policija to opravila na eleganten način, z vdorom na daljavo v elektronsko napravo. Če ne gre zlepa, ima policija na voljo drugi način, ki je bolj robat, a po predlogu zakona ne bi bil nič manj zakonit – programsko opremo bo policija lahko namestila tudi fizično, torej s tajnim vstopom v prostore, kjer »sumljiv« osebek hrani svojo elektronsko napravo. Pridobivanje podatkov na ta način naj bi bilo sicer omejeno, saj naj bi se uporabljal le del zmožnosti programske opreme, ki sicer omogoča popoln nadzor nad osvojeno napravo. Vendar izkušnje iz Nemčije, ki je edina evropska država s sorodno zakonodajo in kjer policiji ne uspeva brzdati svojega »Bundestrojanerja«, kažejo, kakšna je realnost samoomejevalne zmožnosti policije.
Druga novost ZKP-M še bolj razveseljuje slovensko policijo, saj bo lahko po novem končno zakonito uporabljala svoje »IMSI‑lovilce«, ki jih je nabavila še pred spremembami zakonodaje. Gre za naprave, s katerimi je mogoče prestrezati telefonske klice in jih locirati, jim slediti in prisluškovati ter vse to početi brez sodelovanja operaterja. Celoten postopek torej izvede policija sama, zato si je težko zamisliti, od kje naj pride nadzor, še posebej v primeru, ko lovilec poleg svoje tarče ujame tudi posameznike, ki so se po naključju znašli v območju »sumljive« osebe. Spet se lahko zanašamo zgolj na samoomejevalno zmožnost policije. Kakšno je samoomejevanje in samonadzor policije najbolje pričajo neuradne informacije o tem, da so nove igračke slovenske policije premamile svojega novega lastnika, da jih je uporabljal, še preden jih je zakonsko smel.
Treba se je sicer zavedati dejstva, da velik del sodobnega kriminala poteka preko elektronskih komunikacijskih kanalov in je zato ustrezna »oboroženost« policije nujno potrebna. Problem je, da se novo zakonodajo sprejema po hitrem postopku, netransparentno, brez javne razprave, skratka na docela nedemokratičen način, navkljub temu da očitno preči sfero osnovnih človekovih pravic. Prav z demokratičnim in transparentnim postopkom sprejemanja bi lahko odpravili najbolj problematične točke predloga zakona. Ena teh je, da predlog ZKP-M ne določa niti ustreznega nadzora nad samimi nadzorovalci niti strogih in enoznačnih omejitev preiskovalnih postopkov. Novi pripomočki in metode policije so tako lahko rabljeni povsem samovoljno in samo ugibamo lahko, kako bo kapitalistična država uporabljala svoj represivni aparat. Varnost državljank in državljanov nikakor ne sme postati izgovor za povečevanje represije in pristojnosti policije.
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)
