Avstrijski politični aktivist Martin Balluch začenja svojo knjigo Upor v demokraciji z opisom delovanja svojega vzornika Martina Luthra Kinga. King je do svoje smrti zaradi političnega atentata izvedel osem zunajparlamentarnih političnih kampanj. Njegovi politični nasprotniki so ga tudi zaradi tega imeli za kriminalca in celo nevarnega državi in so mu tudi ves čas sledili. Danes najbrž ni nobenega dvoma, da so Kingove kampanje demokratizirale tedanjo ameriško družbo in prispevale k dvigu demokratične zavesti povsod po svetu. Pogled na tisti čas nam razkrije številne probleme in pomanjkljivosti ameriške demokracije. Prav ta pomanjkljiva demokracija je seveda kriminalizirala Kinga, ki je želel odpraviti njene probleme. Kasneje so bili nekateri sadovi Kingove borbe vendarle vpeljani v sistem ameriške demokracije, zaradi česar se je ta spremenila in izboljšala. Zato lahko trdimo, da je organiziranje zunajparlamentarnih kampanj prispevalo k spremembi oziroma širitvi demokracije. Danes torej lahko rečemo, da je bilo kriminalno prav tisto delovanje, ki je kriminaliziralo dejavnost in prizadevanja M. L. Kinga, borca za več demokracije.
Z vznikom vstajniškega gibanja smo tudi v Sloveniji doživeli podoben položaj. Vstajniško gibaje se je začelo v Mariboru z razvpitim primerom postavitve radarjev. Ob tem primeru se je treba vprašati, kako lahko v demokratični ureditvi sploh obstaja vstajniško gibanje. Mar ni demokracija ravno vladavina ljudstva? Zakaj bi se ljudstvo upiralo lastni vladavini? Odgovor je dokaj preprost. Vstajniško gibanje obstaja le, ker demokracija bodisi ne deluje dobro bodisi sploh ne deluje. Primer mariborskih radarjev je nazorno pokazal slabo delovanje (ali celo nedelovanje) demokracije v Sloveniji.
Radarji so bili uvedeni izključno zaradi ekonomskih interesov podjetja, ki jih je postavilo, in zaradi uslužnosti občinske politike do tega podjetja. Politika je v tem primeru popolnoma pozabila, da bi morala služiti občanom. Občina je s podpisom pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu skrb za prometno varnost delegirala na zasebno podjetje. Ker živimo v kapitalističnem družbeno-ekonomskem sistemu, ki ga poganja stremljenje po profitu, je jasno, da bo zasebno podjetje podpisalo le k profitu usmerjene pogodbe. V mariborskem primeru bi profit prinesle kazni, naložene občanom zaradi prehitre vožnje. Posebej šokantna je bila prav samoumevnost prenosa nalog javne službe na zasebno podjetje. Iskanje profita je poseglo na področje, kjer se profita ne bi smelo iskati. Tako župan kot mestni svet – oba organa so izvolili sami občani – sta podlegla partikularnemu interesu po večanju profita zasebnika in to na račun tistih, ki so ju izvolili. Na tej točki – čeprav zdaleč ni edina – se je demokraciji v Mariboru zataknilo. Najbrž je pretirano reči, da sploh ni več delovala, brez tveganja pa lahko trdimo, da je zabredla v resne težave.
Zunajparlamentarni pritisk oziroma – če gre za Maribor – pritisk zunaj mestnega sveta je bil potemtakem upravičen: bil je in bo vselej ostal upravičen prav z vidika ohranjanja in širjenja demokracije. Morda bi pretiravali, če bi ga primerjali s pritiskom, ki ga je na tedanje oblasti v ZDA izvajal Martin Luther King s svojimi kampanjami, vendar je logika ista, kar kaže tudi odziv oblasti.
Tako kot so bile za ameriške, so tudi za naše oblasti oblike pritiska, ki zahtevajo več demokracije in manj podrejanja kapitalskim interesom, kriminalna dejanja. To med drugim dokazuje tudi zadnja Odločba o prekršku, ki jo je domnevnemu organizatorju protesta 29. 10. 2013 v Mariboru, Sanjinu Jašarju, poslala Policijska postaja Maribor. V odločbi piše, da je kazen v višini 250 € izrečena, ker je protest z imenom Protest proti vladi potekal kot neprijavljen shod, s čimer je prišlo do kršitve posameznih členov Zakona o prekrških in Zakona o javnih zbiranjih.
Za Iniciativo za demokratični socializem, ki je prek svoje predstavnice tudi spregovorila na tem, zdaj kriminaliziranem protestu, je izrek kazni nesprejemljiv. Tako kot Balluch v svoji knjigi – oblastnikom priporočamo, da jo tu in tam vzamejo v roke – izjavljamo, da »živa demokracija potrebuje to vrsto aktivizma. Ne samo, da ne predstavlja grožnje pravni državi, ustavi in demokraciji, demokracija ga potrebuje, če naj preživi in se razvija.«
Kriminalizacija protestov za več demokracije lahko pomeni samo eno: da našim oblastnikom za demokracijo in njen razvoj ni več mar. S svojim ravnanjem nam oblastniki jasno sporočajo, da ne služijo več ljudstvu, ki jih je izvolilo, temveč samo še interesom kapitala. Tega ne dokazuje le omejevanje volje ljudstva s spremembami referendumske zakonodaje in vpisom fiskalnega pravila v ustavo, temveč tudi voljno sprejeti tretji val privatizacije, ki ni nič drugega kot zanikanje sleherne možnosti ekonomske demokracije.
Kar bi bilo torej treba kriminalizirati, niso protesti za več demokracije, temveč sistematično omejevanje mehanizmov odločanja ljudi in popolna ignoranca do temeljnih socialno-političnih potreb prebivalk in prebivalcev Slovenije.
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)
