Spremembe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) ter Zakona za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje (ZZVZZ) bodo občutno poslabšale finančno stanje honorarnih delavcev. Država želi izenačiti honorarno delo z rednimi zaposlitvami, kar ni slabo, vendar pa zmotno predvideva, da bodo dodatne prispevke plačevali delodajalci. Narava profitne usmerjenosti kapitala je, da si vztrajno prizadeva znižati stroške delovne sile, bodisi s pritiskom na plače, bodisi z iskanjem novih čim niže obdavčenih oblik zaposlitve. Iz teh izkušenj lahko predvidevamo, da bo breme višjih prispevkov v celoti padlo na honorarne delavce.
Dolgoletno uvajanje neoliberalnih praks na področju zaposlovanja, ki so zagotovile poceni in fleksibilno delovno silo, ki nekaterim delodajalcem še danes prinaša večje ali manjše profite, drugim pa zaradi krize samo še preživetje podjetja na trgu, je rezultiralo v neuspešnem poskusu gašenja požara, tokrat z obveznim povečanjem vplačil honorarcev in prekarnih delavcev v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Država bo v letu 2014 od teh začasnih del pobrala večje dajatve in s tem vsaj malo povečala prihodke zdravstvene in pokojninske blagajne, ki sta pred zlomom. Ukrep bo občutno zmanjšal prihodke mnogim prekarnim delavcem, ki jim država ne zna zagotoviti rednih delovnih mest z dostojnim plačilom in so že danes prisiljeni opravljati občasna slabo plačana dela. V letu 2014 bodo prisiljeni ta dela opravljati za precej manjše plačilo.
Iz družbeno političnega sistema, ki je v Socialistični republiki Sloveniji vzdrževal polno zaposlenost in zagotavljal visok nivo delavskih in socialnih pravic, smo v dvajsetih letih nazadovali v družbo s trenutno 12,6 % registrirane brezposelnosti, še posebno visok delež mladih (17,2 % starih 25 – 29 let), če pa tem odstotkom prištejemo še 21.000 samostojnih podjetnikov, ki živijo pod pragom revščine, pa se dejanski delež brezposelnih zelo poveča. S subvencioniranjem odpiranja sp-jev skuša država zmanjšati število brezposelnih, a podatki kažejo, da gre le za izboljševanje statistike. Tako imamo danes kar 10.000 sp-jev, ki niso sposobni plačevati obveznega zdravstvenega zavarovanja in drugih prispevkov.
Neoliberalna politika, ki jo izvajajo vse stranke v parlamentu, enkrat v vladi, drugič pa v vlogi opozicije, življenjske razmere prebivalcev z vsakim novim zakonom še poslabša. Danes, ko tehnologija omogoča veliko produktivnost dela, je potreba po človeškem delu vse manjša, razen v primerih izkoriščanja kapitala, ko se profit ustvarja samo na račun poceni delovne sile. Mogoče bo večina volivcev pred naslednjimi volitvami končno spregledala večni blef o novih delovnih mestih, ki naj bi jih zagotovili programi parlamentarnih strank. Edina delovna mesta, ki so jih zagotovili v tem času, so namreč zaposlitve za njihove zveste kadre.
Zagotavljanje čim večje enakosti je cilj vsake družbe, ki hoče preživeti. Boj za te cilje pa bo še dolg. Kljub napredku na vseh področjih, je velik del oblastnikov po mentaliteti ostal v preteklosti, ko si je delavstvo izborilo 8 urni delavnik in druge delavske pravice. Namesto da bi razmišljali, kako te pravice nadgraditi, elite razmišljajo, kako te pravice zaobiti ali jih ukiniti.
Čeprav je kapitalizem v veliki krizi, nas vladajoča elita želi prepričati v svojo utopijo, da bo rešitev prišla, ko bomo uvedli “pravi kapitalizem.” Kapitalizem, ki bo osvobojen vseh državnih omejitev in davčnih obremenitev. Vendar pa zamolčijo, da tak svobodni kapitalizem pomeni revščino za večino ljudi. Bolj ko je kapitalizem svoboden in nižje kot ima dajatve, večje je trpljenje ljudi, ki v njem živijo. Zato demokratični socializem ni utopija, ampak edina rešitev za večino ljudi. Pravi utopisti so tisti, ki kljub vsakodnevnem povečevanju bede, rešitev vidijo v “pravem” liberalnem kapitalizmu, nižanju plač, prekernih zaposlitvah ter lažjem odpuščanju. V Iniciativi za demokratični socializem zato predlagamo ukrepe za polno zaposlenost in uveljavljanje delavskih pravic za vse oblike zaposlitve. Prihodnost, za katero se zavzema demokratični socializem, je v skrajšanju 8 urnega delovnega časa do mere, ki bo omogočala polno zaposlitev za vse. Hkrati s tem je potrebno poskrbeti za dvig minimalne plače ter ohraniti in še povečati obseg delavskih pravic, tudi za prekerno zaposlene.
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)
