Na današnji predstavitvi programa Demokratičnega socializma s predlogom razvojnega modela za Slovenijo in EU bomo ta program postavili v kontekst, pojasnili, zakaj je v tem zgodovinskem trenutku nujen, in predstavili, kako bi se s socialističnimi ukrepi soočili s krizo v Sloveniji.
Zakaj je socializem nujen? Ker je Slovenija ostala brez kakršnegakoli razvojnega modela, slovenski kapitalistični razred pa je idejno in politično bankrotiral. Tranzicijski gradualistični razvojni model je iz Slovenije resda začasno napravil posebnost. Ob pridruževanju Slovenije EU se je ta model izpel, Slovenija pa je začela prevzemati dolžniški razvojni model, značilen za celotno evropsko periferijo. Ta je napajal gradbeništvo in menedžerske prevzeme po letu 2004, zlomil pa se je takoj po začetku krize. Za sabo je potegnil propad celotnega gradbenega sektorja, uničenje 60.000 delovnih mest ter milijardne dolgove podjetij in bank.
Kapitalistični razred nam ne zna več ponuditi drugega kot slepo sledenje direktivam Bruslja in Frankfurta, ki nam narekujeta pot v Grčijo ali na Baltik. Tam lahko že danes vidimo našo svojo prihodnost. V teh liberalnih »rajih« socialne države in srednjega razreda ni več, ljudje se množično izseljujejo, javni sektor je uničen, peščica bogatih pa postaja vsak dan bogatejša. Enaki trendi so jasni tudi pri nas. BDP drastično upada, revščina in brezposelnost se večata, mladi se izseljujejo, državno premoženje bo v kratkem razprodano. Slovenija se je podala v evropsko tekmo do dna. Tekma do dna pa ne pozna zmagovalcev. V perifernem kapitalizmu ni prihodnosti.
Situacija je resna, zato moramo nanjo reagirati trezno in premišljeno. Artikulirati moramo odgovor, ki nam bo omogočil dejanski razvoj, ne pa razvoja v nerazvitost. V Iniciativi za demokratični socializem zato danes predstavljamo nabor socialističnih ukrepov za izhod iz krize. Ukrepi odgovarjajo na trenutno institucionalno realnost v Sloveniji, so kratko- do srednjeročni in bi bili ob zadostni politični podpori izvedljivi takoj. Upoštevajo slabo banko, državni holding ter članstvo v EU in evroobmočju. Ukrepe smo razdelili v štiri sklope. Prvi sklop zadeva reševanje krize prezadolženih podjetij in bank v Sloveniji. Drugi sklop zadeva okoljsko vprašanje, ki se zaostruje zaradi profitnega motiva kapitalistične proizvodnje in eksponentne rasti. Tretji sklop govori o reševanju krize javnih financ in problemu dolga, četrti sklop pa o tem, kaj moramo zahtevati od EU.
Kako se torej soočiti z ekonomsko krizo v Sloveniji? Z izgradnjo demokratičnega koordiniranega gospodarstva, ki bo ljudstvu omogočilo odločanje o ključnih vprašanjih: kaj proizvajati, za koga in pod kakšnimi pogoji. To je osnova za socialistično gospodarstvo in je izvedljiva v štirih korakih.
Prvi korak je razdolžitev podjetij in bank prek slabe banke. Slaba banka ne sme postati instrument za razprodajo, temveč za reševanje podjetij. Perspektivna podjetja naj razdolži in prenese njihove deleže na državni holding. V drugem koraku je treba v podjetjih namestiti krizne uprave in poslovanje teh uprav podvreči nadzoru zaposlenih. Nasploh je treba demokratizirati poslovanje tako državnih kot privatnih podjetij in omejiti moč menedžerjev. Njihovo učinkovitost in racionalnost smo dodobra izkusili v zadnjih dvajsetih letih. V tretjem koraku je treba demokratizirati državni holding, slabo banko, bančni sistem in državno investicijsko politiko. Te mehanizme moramo iztrgati iz rok kapitalskih in birokratskih lobijev ter jih podrediti nadzoru državljanov. S tem bomo – in to je četrti korak – zagotovili možnosti demokratične koordinacije za obnovo slovenskega gospodarstva. Naš cilj je ponovna izgradnja gospodarskih kapacitet, da bi zagotovili delo za vse ter odpravili revščino in brezposelnost.
Oglejmo si te korake nekoliko pobliže. Eden izmed največjih problemov Sloveniji ta trenutek je velika zadolženost bank in zasebnega sektorja. Vzvod za rešitev tega problema je slaba banka. Ta je bila ustanovljena z namenom, da prevzame slabe terjatve v bankah, a jih nato čimprej razproda. Vendar pa so slabe terjatve največkrat kar deleži prezadolženih podjetij. Precej teh podjetij je zdravih, njihov problem pa je zadolženost zaradi menedžerskih prevzemov in podobnih mahanicij v letih “debelih krav”. Naš predlog je, naj slaba banka prevzame terjatve, vendar pa naj deležev ne odproda, ampak reši ta podjetja! Naj jih obdrži v državni lasti in jih prenese na državni holding. Ta pa naj v dogovoru z zaposlenimi namesti krizne uprave, ki bodo poskrbele za ohranitev delovnih mest in nadaljnji razvoj podjetij. Torej – slaba banka naj služi vrnitvi premoženja v last državljanov, ne pa nadaljnjim privatizacijam!
S tem bi rešili tisoče delovnih mest, ki bodo ogrožena v procesu privatizacije in zagotovili možnosti za demokratizacijo gospodarjenja. Državna lastnina namreč za nas ni cilj sama po sebi, ampak sredstvo za okrepitev vloge delovnih kolektivov v podjetjih in prebivalstva pri upravljanju gospodarstva.
Do demokratizacije na ravni podjetij – ki je drugi korak – peljejo tri vrste ukrepov. Najprej je potrebno uvesti politiko odprtih knjig: vsi moramo imeti dostop do podatkov o poslovanju podjetij. Drugič, nadzornikov in članov uprav ne smejo več imenovati ozke politične elite, ampak zaposleni in širša skupnost. In tretjič, treba je uvesti mehanizme, kot so volitve direktorja, demokratično določanje razmerij med najnižjo in najvišjo plačo v podjetju in dati delavstvu moč, da odpokliče vodstva podjetij, če te škodijo podjetjem ali kršijo dogovore z zaposlenimi. V zasebnih podjetjih bi do podobnih učinkov prišli z razširjanjem obstoječe zakonodaje o soupravljanju podjetij.
S tem bi preprečili mešetarjenje menedžerjev, političnih klik in zasebnega kapitala v podjetjih. Ti že dvajset let uničujejo naše gospodarstvo. Vendar pa demokratizacija na ravni podjetij ni dovolj. Nujna je demokratizacija makro ravni gospodarjenja – in to je tretji korak. V Sloveniji državne investicije obsegajo okrog 25 % vseh investicij, če pa prištejete še investicije podjetij in bank v državni lasti, lahko mirno rečemo, da gre za večino investicij v tej državi. Doslej je bilo upravljanje s tako pomembnimi mehanizmi prepuščeno samovolji političnih elit in lobijev. Ti so moč zlorabili za financiranje menedžerskih prevzemov in vodenje potratnih in koruptivnih projektov. Spomnimo se le drugega vala privatizacije ali pa TEŠ-a 6 in izgradnje avtocestnega križa. Če naj ti mehanizmi začnejo služiti ljudstvu, jih ne smemo prepuščati ne političnim elitam in ne zasebnemu kapitalu. Treba jih je podvreči nadzoru ljudstva. V bančnem sektorju to pomeni socializacijo bank, v državni investicijski politiki pa to zahteva izgradnjo demokratičnih organov, ki bodo po volji ljudstva odločali o državnih investicijah. Z demokratizacijo teh vzvodov bi bili vzpostavljeni osnovni pogoji za demokratično koordiniranje investicijske dejavnosti.
S koordinacijo gospodarstva bi pridobili ključen vzvod, ki je v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji umanjkal: strateško usmerjanje gospodarstva in načrtni razvoj panog. Sramotno je, da Slovenija, ki je nekoč imela močne gospodarske verige, kakršna je Iskra, danes le še podizvajalka tujih podjetij. Sramotno je, da država z velikim lesnim bogastvom, ki je nekoč imela močno lesnopredelovalno industrijo, danes – tako kot pred drugo svetovno vojno – zopet izvaža hlode. Na teh dveh primerih vidimo, kakšno škodo je napravilo prepuščanje upravljanja gospodarstva zasebni iniciativi. Ta je razbila proizvodne verige in opustošila podjetja, naša naloga pa je, da verige zopet vzpostavimo. To bo naloga koordiniranega gospodarstva.
Koordinacija pa ne sme biti cilj sama na sebi, ampak mora nujno služiti potrebam ljudstva. Stremeti mora k polni zaposlenosti, odpravi revščine in h krepitvi javnih servisov, kot sta šolstvo in zdravstvo. Vsi morajo imeti delo in socialno varnost, vsak mora imeti možnost demokratičnega udejstvovanja tako v podjetju kot v občini in državi, vsakemu mora biti omogočen enak dostop do zdravstva, šolstva in socialnih storitev. Gospodarstvo mora stremeti k zadovoljenju potreb ljudi. TO JE DEMOKRATIČNI SOCIALIZEM!
