Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan – naš bližnjevzhodni zaveznik in vojni zaslužkar, ki ima od kriznih žarišč na Bližnjem vzhodu največje koristi – nadaljuje s sistematičnim odstranjevanjem političnih nasprotnikov. Intenzivne kadrovske čistke vojaškega, sodnega, političnega, kulturnega, izobraževalnega in drugih področij turškega javnega življenja, ki so potekale po julijskem poskusu državnega udara v Ankari in Istanbulu, v Turčiji potekajo še naprej. Predsednik Erdogan in konservativna islamistična stranka AKP tako v državi vodijo avtoritarni režim.
Novi zaostritvi stanja smo bili priča prejšnji teden, ko je bilo aretiranih več poslancev druge največje opozicijske stranke, prokurdske levičarske Ljudske demokratske stranke (HDP), vključno s sovoditeljema stranke Selahattinom Demirtasom in Figenom Yüksekdagom. Oblasti ju obtožujejo širjenja teroristične propagande, Demirtasu pa očitajo tudi spodbujanje nasilja v času nemirov oktobra 2014, ki so jih sprožili spopadi med silami Islamske države in Kurdi ter ravnanje turških varnostnih sil. Obtožbe so seveda zelo vprašljive, glede na vidno nasprotovanje stranke Erdoganovim poskusom ustavne reforme, s katero bi si pridobil še manj omejeno politično moč, ponovno uvedel smrtno kazen in nepovratno uničil možnosti za mirno razrešitev nasprotij med Turki in Kurdi. Policija je prav tako izvedla racijo na samem sedežu stranke v glavnem mestu Ankara in zaprla dostope do ulice, na kateri se nahaja sedež stranke. V času aretacij naj bi bila onemogočena tudi raba socialnih omrežij, kot sta Twitter in Facebook, težave pa naj bi se pojavljale tudi pri delovanju mobilnega omrežja.
Aretacija predstavnikov stranke HDP, ki ji režim že dolgo grozi s prepovedjo delovanja in odvzemom poslanskih imunitet, pa je zgolj še eden v vrsti napadov na prokurdske in levičarske stranke. V Delavski stranki Kurdistana (PKK), ki jo je prepoved doletela že pred tremi desetletji, navajajo, da je bilo od julija lani pridržanih več kot 5.000 ljudi, povezanih s stranko, več kot 1.000 jih je bilo uradno aretiranih zaradi različnih obtožb, tudi terorizma. Obe stranki sta že pozvali k uporu proti Erdoganovemu režimu in tistim, »ki želijo iztrebiti Kurde«, poslanec HDP-ja Ertugrul Kurkcu, ki je bil v času aretacij v tujini, pa je turško vlado obtožil »pomikanja proti diktaturi, podobni tisti iz časov nacizma«. Zveza kurdskih skupnosti (KCK) je medtem aretacije označila za »kolonialni projekt« Erdogana proti kurdski manjšini. Večdesetmilijonska kurdska skupnost predstavlja 15 do 25 odstotkov turškega prebivalstva. Skupaj s številčnimi manjšinami v Iraku, Iranu in Siriji predstavljajo Kurdi največji narod na svetu brez lastne države. Njegovim pripadnikom se iz generacije v generacijo sistematično kratijo njihove pravice. Erdogan si podobno kot njegovi predhodniki prizadeva, da bi tako tudi ostalo. Po dosegu precejšnje avtonomije iraških in sirskih Kurdov, je »nevarnost«, da bodo podobno zahtevali tudi turški Kurdi, za turško politiko vedno večja. Četudi Kurdi ostajajo najbolj učinkoviti borci proti Islamski državi in uradni zavezniki ZDA v tem boju, turška vlada zaradi širših geopolitičnih interesov v regiji in Erdoganovega brezkompromisnega pristopa do politike ostaja nepremična – proti njim je, glede na trditve turškega predsednika, pripravljena uporabiti »enako silo kot proti sami Islamski državi«. Blagoslov za turški napad na Kurde v Turčiji in Iraku pa je podala tudi zveza NATO, ki je Turčiji priznala »pravico do obrambe« in posledično pripomogla k Erdoganovi ponovni zmagi na lanskih predčasnih volitvah.
V luči množičnih aretacij opozicijskih levih strank v Turčiji, sistematičnemu zatiranju kurdskega naroda in fašizaciji Turčije, solidarno stojimo ob aretiranim političnim zapornikom in kurdski manjšini, ki se bori za svojo avtonomijo. Ostro obsojamo turško vlado in njeno avtoritarno politiko ter stopnjevanje nedemokratičnih in fašističnih ukrepov.
