Foto: EPF UM
Z Univerze v Mariboru je pred kratkim v javnosti ponovno odmeval škandal, ki jasno kaže na razslojenost znotraj slovenskih univerz.
Dekan Ekonomsko-poslovne fakultete (EPF), Klavdij Logožar, je leta 2008 agenciji DARS za skoraj 24.000 evrov prodal diplomsko nalogo neke svoje študentke. Primer so na fakulteti sicer obravnavali že leta 2009, vendar je Logožar prejel le opomin o izpolnjevanju delovnih obveznosti, z možnostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov v primeru ponovitve kršitve. Rektor mariborske univerze, Igor Tičar, je Logožarja sicer pred kratkim pozval k odstopu, vendar se Logožar po poročanju medijev ne odziva.
Gre za vprašanje razslojenosti na univerzi. Vseskozi lahko spremljamo ne le izkoriščanje študentov, ampak tudi asistentov in tehničnih delavcev, da o razlikah med prihodki asistentov in rednih profesorjev sploh ne govorimo. Hkrati pa gre očitno za popolno nezmožnost sankcioniranja početja univerzitetnih mandarinov. Potrebno se je namreč zavedati, da Logožarjev primer na slovenskih univerzah ni izjemen ali osamljen. Podrejeni položaj študentov, asistentov, tehničnega kadra in drugih, ki niso del akademske elite, sta po stopnji izkoriščanja primerljiva s položajem delavcev v tovarnah. Nedavni vpogled v Supervizor na spletni strani KPK je razkril enormne dodatne zaslužke akademskih elit na vseh slovenskih univerzah. Izjema ni niti omenjeni dekan Logožar, ki je v obdobju od leta 2005 do 2015 iz tega naslova prejel 175.952 evrov.
In posledice? Od Logožarja se pričakuje prostovoljen odstop, namesto da bi bil odpuščen in finančno kaznovan. Če bi se namreč ugotovilo, da se je z avtorskim delom nekoga drugega finančno okoristil študent, ga najverjetneje ne bi prosili, naj se izpiše iz fakultete, ampak bi bila zanj kazen zagotovo ostrejša.
Škandal s prodajo študentskega dela je še toliko bolj sramoten, če pogledamo podatke o naraščajoči revščini med mlado prekarno populacijo. Problem je med drugimi raziskala Darja Zaviršek, ki je v svoji študiji iz leta 2014, objavljeni v Mladini, zajela nekaj manj kot 300 študentov in študentk s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani ter analizirala njihov ekonomski položaj. Študenke in študenti so pogosto ekonomsko odvisni od svojih družin, ali pa, še huje, morajo sami s študentskim delom, štipendijami in drugimi dohodki pomagati staršem, da se prebijejo skozi mesec.
Čeprav je afera dosegla javnost prepozno, da bi bilo mogoče kazensko ukrepati, pa gotovo ni ne prvi in ne zadnji takšen primer. Služi naj nam v poduk, da nima smisla slepo braniti javnega visokega šolstva in izobraževanja, vkolikor bodo institucije na teh področjih ostale visoko hierarhizirane in netransparentne kot doslej. Hkrati z njihovo obrambo navzven jih je zato potrebno tudi spreminjati navznoter, začenši z razlogom, da informacije o koruptivnih praksah dosežejo javnost in pristojne organe takoj in ne z večletno zamudo.
