V nedeljo so se v Španiji odvile volitve v trinajstih od sedemnajstih regionalnih parlamentih in v več kot 8100 lokalnih ter mestnih občinah. Največji neznanki in novinki v volilni ponudbi sta bili levo usmerjeni Podemos in desno usmerjeno gibanje Cuidadanos, ki sta imeli zelo malo časa za učinkovito in množično organiziranje na lokalnih ravneh. V španski parlamentarni politiki že več kot dve desetletji, od konca frankizma, dominirata konzervativna PP ter levosredinska PSOE. Slednja se je v zadnjem desetletju premaknila na blairovsko tretjo pot: pot v neoliberalizem. Podemos je prav temu etabliranemu političnemu razredu, ki se je popolnoma prepredel s predstavniki kapitala (“la casta”), napovedal boj. Vsem, ki so izgubili zaupanje v parlamentarno demokracijo, je obljubil temeljno prenovo političnega prostora in vloge politike. V zadnjih mesecih si je podoben besednjak boja proti korupciji in naraščajočemu obdavčevanju, le z bolj neoliberalne perspektive, prisvojila tudi platforma Cuididanos. V medijskem prostoru in uradnem političnem diskurzu so etablirane stranke in mnenjski voditelji napadali prevdsem Podemos, češ da bo Španija postala druga Kuba in da letošnje demokratične volitve zadnje, če zmaga Podemos.
Če pogledamo skupne rezultate volitev v vseh regijah in občinah, lahko rečemo, da je bila sistematična gonja proti novim strankam kar uspešna, saj sta obe tradicionalni vodilni stranki še vedno na prvih mestih, PP s 37 odstotki in PSOE z 28 odstotki, medtem ko je Podemos dosegel 12 odstotkov glasov, Cudidanos šest odstotkov, španska Združena levica pa le okoli pet. Slednja se je zašla v globoki notranji krizi. A ne glede na relativno zmago vladajočih strank, ki sta dobili več kot polovico, je osip njunih volivcev občuten. V nekaterih pomembnih srednjevelikih in največjih mestih, kot so Zaragoza, Valencia, Santiago, Cadiz in La Coruna, ki so bila trdnjave konzervativne PP, sta tako leva koalicija s Podemosom na čelu kot Cuidadanos dosegla odlične rezultate in PP odvzela absolutno večino.
Volilni rezultati kažejo, da je bila strategija Podemosa razmeroma uspešna, in da bi se stranka utegnila izkazati za še kako pomembno tako na prihodnjih volitvah kot pri uveljavljanju nove politične prakse. Podemos je k sodelovanju v volilni kampaniji povabil številne druge politične skupine in gibanja, zlasti tudi druge leve stranke, zaradi česar je v španski Združeni levici prišlo do velikega notranjega trenja. Združevala jih je želja po temeljnih družbenih premenah in izrecno socialistični usmeritvi političnega procesa. Strategija je temeljila na politični mobilizaciji v številnih španskih mestih, kjer so protikapitalistično in protivarčevalno platformo že vsaj pet let gradili t.i. “indignados”.
Delovanje združene leve fronte je tako obrodilo sadove še posebej v dveh največjih in najpomembnejših mestih Španije, v Madridu in Barceloni. V Madridu je lista Ahora Madrid dobila 35 odstotkov glasov, v najboljši poziciji za sestavo vlade pa je izjavljena komunistka, enainsedemdesetletna Manuela Carmena, neizprosna borka za človekove pravice in bivša sodnica, ki je v javnosti že večkrat spregovorila o nujnosti temeljne preobrazbe kapitalističnih družbenih razmerij. V Barceloni je leva koalicija za skupno dobro zmagala s 25 odstotki, tako da obstaja velika verjetnost, da bo županja Barcelone postala znana aktivistka proti deložacijam revnih družin, enainštiridesetletna Ada Colau. Ob razglasitvi zmage leve koalicije je potrdila začetek demokratične revolucije, ki se bo nadaljevala tako na mestni kot na državni ravni. Seveda pa leve koalicije tudi v teh mestih, navkljub zmagam ali dobrim volilnim rezultatom, ne bodo mogle vladati brez koalicije z drugimi strankami, po vsej verjetnosti s socialisti v PSOE. Za prihodnost nove in stare levice bo vsekakor zanimivo, kako se bo odločila PSOE: ali bodo nadaljevali s pajdašenjem s konzervativno PP, s katero tekmujejo v čimbolj učinkovitem izvajanju neoliberalne agende, ali pa se bodo pridružili novim levim silam in vsaj deloma popustili pritiskom lastnega volilnega telesa. Če se bodo namreč še naprej povezovali s PP, se jim to utegne maščevati v jesenskih volitvah. Tako ravnanje bi zgolj potrdilo Podemosovo diagnozo, da so tradicionalni socialisti del “kaste”, vladajočega političnega razreda, ki je soodgovoren za nastalo krizo in izvajanje varčevalnih politik po diktatu Trojke. Nelagodje v etabliranih strankah torej narašča, na kar jasno kažejo izjave šefov teh strank, medtem ko se bo Podemos moral še odločneje zavzeti za izgradnjo združene leve fronte, Cuidadanos pa ponovno premisliti svoje premike proti levemu centru.
Ob zaključku regionalnih volitev in ne glede na koalicije na lokalni ravani se približujeta dva ključna dogodka: septembra naj bi se odvil referendum o neodvisnosti Katalonije, ki bi utegnil pripeljati do zaostrene politične krize v Španiji; za letošnji november pa so nove leve sile prvič po četrt stoletja napovedale srdit boj na državnih volitvah, kjer bodo skušale izpolniti zaobljubo iz Aten: najprej osvojimo Atene, nato Madrid. Če jim to uspe, se bodo razmerja ne le v Španiji, temveč v celotni EU, temeljito preuredila. Zato so vsi pogledi še naprej uprti v evropsko periferijo.
