Domobranska straža pred Kapelo mučencev v Šentjoštu
vir: mojaobcina.si
V teh dneh praznujemo 70 let od zmage nad fašizmom, 70 let od osvoboditve. Žal nismo praznovali vsi, ali vsaj ne vsi istih reči. Od zmage nad fašizmom in narodne ter socialne osvoboditve so nekateri prešli na praznovanje konca druge svetovne vojne ali poraza nacistične Nemčije. To dokazuje, da smo v obdobju zaostrenega naskoka zgodovinskega revizionizma nad resnico, v dobi potvarjanja in spreminjanja zgodovine.
In zakaj ta uvod? Ker gre pri predlaganem Zakonu o prikritih grobiščih in pokopu žrtev v veliki meri prav za to: za zgodovinski revizionizem. A to ni vse: ta revizionizem se dviguje na nivo uradnih dejanj države, kar zastavlja vprašanje, kako bo glede tega ravnala država? Nujno je namreč treba ločiti dve dimenziji: osebno in politično. Osebna, intimna razsežnost problema pri ljudeh, ki so jih zgodovinska dogajanja travmatizirala, ne sme biti zlorabljena za politično izenačevanje antifašizma in fašizma, za izenačevanje partizanov in nacističnih kolaborantov. Prikazovanje domobranstva kot »narodnega domoljubja«, prikazovanje kolaboracije z nacizmom (ne pozabimo, slovenski domobranci so prisegli Adolfu Hitlerju!) kot v svojih prizadevanjih enakovredne partizanskemu gibanju, kot ene od dveh popolnoma legitimnih izbir v drugi svetovni vojni, je zavrženo in nevarno početje. Naloga demokratične države je, da se jasno opredeli za zgodovinsko resnico. Zato je ohranjanje spomina in zgodovinske resnice danes ključna naloga.
V Združeni levici menimo, da veljavni zakon o vojnih grobiščih zadostuje vsem svojim namenom, in da primerno ureja to področje, medtem ko predloga Zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, ki se že v prvem členu sklicuje na zloglasni evropski resoluciji o izenačevanju takoimenovanih totalitarnih režimov in s tem odpira vrata še večjim odmerkom zgodovinskega revizionizma, ne podpiramo.
V predlogu zakona sta najbolj problematični dve točki. Prvič, ustanovitev komisije, ki bi imela devet članov, od tega šest »strokovnjakov« in tri člane iz združenj svojcev žrtev povojnega nasilja. Komisija ne bi bila podrejena nobenemu ministrstvu, ampak neposredno vladi, med drugim pa naj bi popolnoma samostojno odločala o kraju in načinu pokopa žrtev ter koordinirala delo drugih pristojnih organov. Utemeljeno lahko sklepamo, da bo takšna komisija močno nagnjena k politični rehabilitaciji kolaborantov z nacisti in fašisti, ki niso kolaborirali le iz taktičnih ali pragmatičnih razlogov, ampak so že pred vojno v skupinah, npr. okrog glasila Straža v viharju, ali organizacijah, kakršna je bila Katoliška akcija, odkrito izražali naklonjenost nacizmu, antisemitizmu in rasni politiki. Neprimerni sta tako sestava komisije kot njene pristojnosti.
Drugič, predlog zakona odpira možnost za postavljanje spomenikov domobranstvu in kolaborantstvu. Enajsti člen osnutka zakona predvideva postavitev žalnih obeležij in izvedbo žalnih slovesnosti, ni pa določeno, za kakšna obeležja dejansko gre. To je korak nazaj glede na sedanji zakon, ki jasno določa, da »niso dovoljene označbe, ki poveličujejo in slavijo pripadnost ali sodelovanje z okupatorji«. Hkrati bi bila po predlogu zakona vsa grobišča vpisana v register kulturne dediščine, kar bi prineslo pravne posledice, izhajajoče iz režima varstva kulturne dediščine. Najbolj zaskrbljujoča posledica pa bi bila nadaljnja normalizacija fašizma in nacizma in kolaboracije z njima.
Nikakor ne smemo pozabiti, katere strani so se v vojni spopadle, in kdo se je boril za pravično stvar: za nacionalno, socialno in kulturno osvoboditev in proti fašistični in nacistični okupaciji. To je bilo partizansko gibanje, ki je osvobodilo Jugoslavijo in Slovenijo. Takšna je nespremenljiva zgodovinska resnica. Zgodovinski revizionizem, ki to resnico skuša spremeniti, potvoriti, preobrniti, je obsojanja vredno in politično nevarno dejanje. Zato v Združeni levici predloga zakona nikakor ne bomo podprli.
V Ljubljani, 19.05.2015
Poslanska skupina Združena levica
