Te dni se mudim v Ženevi na 133. zasedanju Interparlamentarne unije (IPU), mednarodne organizacije, ki združuje svetovne parlamente. Osrednja točka razprave je, kakopak, “Moralni in ekonomski imperativ za bolj pravično, pametnejšo in bolj humano migracijo”. Znotraj tega je seveda tudi veliko govora o begunski krizi.In ob vseh razpravah predstavnikov celega sveta, kako je potrebno upravljati migracije humano, solidarno, da je končno potrebno vključiti človeški čut, pravzaprav presenečeno sprejemam dogodke zadnjih dni.
Predvsem je presunljivo dvoje – napoved Hrvaške, da bo gradila žično ograjo na meji s Srbijo in pa množice prezeblih in premočenih beguncev, ki so v nekakšnem limbu med Hrvaško in Slovenijo.
In na tem mestu situacijo najbolje povzame Barbora Černušáková, raziskovalka pri Amnesty International:
»Preprosto nesprejemljivo je, da se države, ko begunci in iskalci azila obtičijo na meji, otresajo odgovornosti. Dejstvo je, da so evropski voditelji že mesece vedeli, da lahko pride do takšne situacije, vendar jim je ni uspelo preprečiti tako, da bi sprožili podporne mehanizme, ki so na voljo«.
Begunska kriza ni od včeraj, tudi Slovenija je pred enim mesecem imela “generalno vajo”, na kateri se ni najbolje odrezala. In danes še vedno izgleda, kakor da nimamo plana. In to pomanjkanje plana bo pripeljalo ravno do tega, česar se najbolj bojim in kar sem napovedal kot temno slutnjo. Ob pomanjkanju strategije bodo tako države pričele delovati instinktivno, predvsem pa po precedensih. Glejte, Madžarska se je ogradila, dajmo še mi! In Hrvaška že razmišlja o tem, minister Erjavec pa v svojih javnih izjavah že dvakrat ni izključil možnosti zaprtja meje. Danes pa podeljujemo policijska pooblastila Slovenski vojski.In to ni samo nehumano do prispelih beguncev – ljudi, torej bratov in sester – temveč pomeni tudi nevarno regresijo od vseh razsvetljenskih idealov, ki se komaj še vzdržujejo: enkost, bratstvo, svoboda. Ne bo težava radikalizacija beguncev (ki je posledica vsega nasilja, ki ga Zahod izvaja nad Bližnjim vzhodom in njegovimi prebivalci), temveč radikalizacija Evrope same in vzpon skrajne desnice. Orbanu in Erdoganu bodo sledili drugi. In ni potrebno nadaljevati glede ponavljanja zgodovine…
Zaključil bom z opazko, ki sem jo prejel od Britanca Franka Judda, člana House of Lords iz laburistične stranke, ki me je najprej toplo sprejel na zasedanju Odbora za vprašanje Bližnjega vzhoda, zatem pa pikro dodal: “V Sloveniji imate težavo. Težavo s solidarnostjo.”
