Dragi spremljevalci in spremljevalke demokratičnega socializma,
julija 2017 sta se Iniciativa za demokratični socializem in Stranka za ekosocializem in trajnostni razvoj TRS združili v enotno stranko.

Nastala je Levica, ki jo lahko spremljate na naslovu www.levica.si.

Zahvaljujemo se vam za vso pozornost, ki ste jo namenjali IDS skozi prva leta obstoja.
Boj se nadaljuje!

The post Nova stranka, nova spletna stran appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Tako kot lani bo tudi letos junij odločilen za Veliko Britanijo. Nekdanji premier David Cameron je 15. junija 2016 dal na kocko svojo politično kariero z referendumom o izstopu iz EU in enako je storila njegova naslednica Theresa May in sklicala predčasne volitve, ki se odvijajo danes.

Z javnomnenjskimi raziskavami, ki so kazale 22% prednosti, se je vodja konservativcev podala v volilno tekmo z namenom, da bi dodatno utrdila svojo oblast. Po več kot mesecu kampanje se je izkazalo, da ni vse tako zapečateno, kot so razglašali mediji od The Telegrapha pa vse do The Guardiana. May je večkrat javno spremenila mnenje o pomembnih odločitvah in se izognila televizijskim soočenjem s Corbynom, kampanjo vodila v zdaj že pregovorno arogantnem slogu in nazadnje sprožila val ogorčenja s predlogom, da bi bila socialna oskrba ostarelih krita prek prodaje posameznikove hiše ob njegovi smrti.

Ravno nasprotno pa so se izkazali laburisti pod vodstvom Jeremyija Corbyna in grassroots gibanje, ki ga podpira vse od njegove izvolitve na čelo stranke. Vodja laburistov je bil v stiku z gibanjem in množicami, držal linijo proti slavnemu novinarju Paxmanu in blestel na soočenju vodij strank, kamor so konservativci poslali notranjo ministrico Amber Rudd. Napredek v volilnih anketah je vodil k še dodatnemu stopnjevanju osebnih napadov na Corbyna s strani medijev in establišmenta. Ti so neuspešno poskušali preusmeriti diskurz stran od ključnih političnih tem: podhranjenost nacionalnega zdravstenega sistema, nevzdržno povečevanje socialne neenakosti in katastrofalne posledice politik varčevanja v britanski družbi. K temu dodajmo še varnostno vprašanje, ki se je med kampanjo zopet tragično manifestiralo v Manchesterju in Londonu: zakaj Velika Britanija še naprej zaostruje razmere na Bližnjem vzhodu in prodaja orožje sponzorjem terorističnih organizacij?

Volilni program laburistov predstavlja jasen prelom z blairovskim New Labour, ki temelji na neoliberalnem konsenzu  in politikah zategovanja pasu. Laburistična vlada bi ustanovila nacionalno investicijsko banko, dvignila davek na dobiček nazaj na 26% s sedanjih 19%, nacionalizirala fragmentirane železnice, zagnala obsežen program grajenja občinskih stanovanj, ukinila šolnine in spet uvedla štipendije za preživljanje študentov. Dvigniti želi minimalno plačo s sedanjih  7,20 na 10 funtov in se spopasti z utajevalci davkov, ki premoženje skrivajo v davčnih oazah. Okoli 130 ekonomistov, vključno z nobelovcem Josephom Stiglitzem, je program podprlo, politike so ocenjene kot popularne med več kot 50% prebivalcih Otoka, povišanje minimalne plače na 10 funtov pa uživa celo 60% podporo.

Laburisti s Corbynom na čelu so ustvarili izjemno gibanje, ki je ljudjem povrnilo pogum in moč, da si lahko drznejo sanjati in strmeti k boljši družbi. Thatcherjevski slogan TINA (There is no alternative) je izgubil svojo absolutno hegemonijo. Laburistična stranka je mobilizirala mlade, ki jo z veliko večino podpirajo, in od katerih je v veliki meri odvisen volilni rezultat. Določene volilne ankete kažejo na 1-3% razliko med laburisti in konservativci, kar pomeni, da je možno Thereso May zaustaviti, če le-ta ostane brez absolutne večine. Dovolj je, da konservativci izgubijo šest sedežev. Brexit je bil glas nezadovoljstva in jeze, nezaupnica Cameronu in znak, da je prebivalstvo naveličano politik, ki jih potiskajo čez rob. Ta glas bi lahko ponovno zadal šok establišmentu in odnesel še enega konservativnega vodjo. Glede na opustošenje, ki so ga torijci in politike varčevanja pustile za sabo, lahko upamo na scenariji, v katerem bi Britanci in Britanke glasovali za socialistično alternativo in pokopali neoliberalizem tam, kjer se je prvič politično konsolidiral.

The post Volitve v Veliki Britaniji: pokopljimo neoliberalizem, tam kjer se je rodil appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Na Hrvaškem bodo 21.5. potekale lokalne volitve. Od naših tovarišev in tovarišic smo z veseljem pričakali novico, da so se posebej za volitve v Zagrebu združila levo usmerjena politična gibanja in stranke v enotno koalicijo, ki bo s skupnimi napori skušala doseči čim boljši rezultat. V koalicijo so se tako združile stranke Zagreb je naš, Nova ljevica, ORaH, Radnička fronta in Za grad, obenem veterani mnogih političnih bojev zadnjih desetih let, kot so: kampanja proti vstopu v zvezo NATO leta 2008, val študentskih okupacij leta 2009, borbe za javne površine na Varšavski ulici leta 2010, referendumska kampanja proti zasebnim koncesijam za hrvaške avtoceste leta 2014 in tako naprej.

Njihovi dosežki v prizadevanju za boljši jutri so razlog, da koaliciji izrekamo solidarnostno podporo na volitvah v zagrebški mestni svet, enako tudi kandidatu za župana Tomislavu Tomaševiću in kandidatkama za podžupanji Urši Raukar in Danijeli Dolenec. Vso srečo želimo tudi kandidatom drugod po Hrvaškem: Radnička fronta bo samostojno nastopila v Puli in Istrski županiji ter v Samoboru in Požegi, medtem ko bodo v Splitu nastopali skupaj z Novo ljevico.

Hrvaška se v zadnjih letih sooča z novim valom napadov na nevladne organizacije, neodvisne medije in izobraževalne institucije, medtem ko se v ozadju nadaljujeta propadanje in razprodaja podjetij ter podrejanje politike ekonomskim interesom tranzicijskih elit. V Zagrebu se bo levičarska koalicija zoperstavila dolgoletni in koruptivni vladavini župana Milana Bandića, ki se je obdržal na oblasti pretežni del preteklih 17 let, med drugim s sodelovanjem vseh največjih strank, ki danes krojijo hrvaško državno in lokalno politiko. Gre za vzorce, ki so nam tudi v Sloveniji še kako dobro znani.

Kandidatura je osnovana na principih družbene enakost in ekološke vzdržnosti, kar so vrednote, ki jih delimo tudi sami. Zavedajo se, da lahko pot do tega cilja vodi samo preko široke družbene participacije, ki se je zmožna zoperstaviti parcialnim političnim interesom.

Naše simpatizerje in simpatizerke, ki nas spremljajo na Hrvaškem, zato pozivamo, da se ta konec tedna udeležite volitev in podprete novo poglavje za mesto Zagreb ter svetel zgled za delovanje levice drugod po regiji.

Iniciativa za demokratični socializem,
članica koalicije Združena levica

The post Pismo podpore: Zagreb je naš – Nova ljevica – ORaH – Radnička fronta – Za grad appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Pozivamo Vaju, da izpolnita svojo politično dolžnost in izkoristita možnosti, ki jih imata, da prepovesta spominsko slovesnost hrvaške »Pliberške častne čete« (Počasni blaiburški vod), napovedano za 14. maja 2017 v Libučah (Loibach) pri Pliberku (Bleiburg).

Na tej prireditvi se slavi tradicija fašistične NDH, večina prisotnih pa nosi na Hrvaškem prepovedane simbole ustaškega gibanja, ki je med drugo svetovno vojno kolaboriralo z nacističnim režimom. Na ta način upravičujejo množične poboje Judov,  Romov in Sintov, Srbov ter bork in borcev protinacističnega odporniškega gibanja.

Prireditev »Pliberške častne čete« ni le mednarodno srečanje ustaških veteranov, njihove ideologije in politične dediščine, temveč je tudi mesto srečanja mladih neonacistov, četudi vsi udeleženci niso neonacisti. Po oceni Dokumentarnega arhiva avstrijskega odpora je organizator »Pliberška častna četa« skrajno desničarsko združenje z močno poudarjenimi  revizionističnimi težnjami po spreminjanju zgodovine. Srečanje v spomin na fašistično NDH je že postalo največje neonacistično srečanje v Evropi.

Glede na to, da na spominski slovesnosti skrajno desničarskega združenja praktično ni mogoče ločevati med  zavestno neonacističnimi in fašističnimi akterji ter ostalimi udeleženci, je prepoved prireditve edina možnost. To zahteva tudi Avstrijska državna pogodba iz leta  1955, ki vsebuje prepoved vsakršnega nacionalsocialističnega delovanja. Spričo porasta neonacističnega, skrajno desničarskega in ksenofobnega nasilja je prepoved pomembna tudi z vidika oblikovanja prihodnje podobe Evrope.

Zato predsednika Republike Avstrije, dr. Alexandra Van der Bellena, predsednika vlade Republike Slovenije, dr. Mira Cerarja, in predsednico Republike Hrvaške, Kolindo Grabar-Kitarović, opozarjamo, da bi morale avstrijske oblasti v tem primeru izpolniti svoje ustavne obveze.

Podpisani:
Koalicija Združena levica,
Iniciativa za demokratični socializem,
Stranka za ekosocializem in trajnostni razvoj TRS

The post Poziv k prepovedi zborovanja v Pliberku appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Dne 12 julija 2015 je belgijski parlament sprejel zakon, ki “mrhovinarskim skladom” onemogoča velikanske dobičke iz finančnih kriz. Zakon kreditodajalcem omejuje dostop do sodišč za terjatve, ki so očitno veliko večje in nesorazmerne glede na vsoto, ki so jo plačali za dolgove.

Podpis lahko prispevate na tem mestu >>

Mrhovinarski skladi namreč kupujejo javne dolgove od insolvenčnih držav z velikanskim popustom, odklanjajo sodelovanje v naporih, da bi se dolgovi prestrukturirali, nato pa skušajo doseči velikanske dobičke tako, da države dolžnice tožijo za plačilo nominalne vrednosti dolga skupaj z obrestmi.

Kot je izjavil neodvisni strokovnjak Združenih narodov za dolgove in človekove pravice: “Tožbe, ki jih vlagajo mrhovinarski skladi, mnoge države drago stanejo, saj morajo javna sredstva usmerjati v vprašljive oblike servisiranja dolga, denar pa bi lahko bolje porabile za boj z revščino, izboljšanje javnega zdravstva ali izobraževanje, ter za rast svojih gospodarstev.” Dobički mrhovinarskih skladov so vtoglavi: “V povprečju mrhovinarski skladi svoj vložek v nakup dolgov pomnožijo tri- do dvajsekrat, kar je med 300 in 2.000 odstotki.”

Belgijski zakon uveljavlja ključna priporočila iz resolucije Sveta za človekove pravice ZN, ki “države pozivajo, naj premislijo o zakonskih okvirih, ki omejujejo dejavnosti roparskih mrhovinarskih skladov znotraj njihovih jurisdikcij.” Belgijski zakon trenutno pred belgijskim ustavnim sodiščem izpodbija hedge sklad, ki je prijavljen na Kajmanskih otokih, NML Capital Ltd. (v sestavi Elliott Management Corporation, ki ga financira milijonar Paul Singer). Ta mrhovinarski sklad je med najbolj razvpitimi na svetu. Nedavno je na newyorškem sodišču v t.i. “procesu stoletja” dobil tožbo o državnem dolgu proti Argentini. Zdaj od belgijskega ustavnega sodišča zahteva, da belgijski zakon razveljavi. S tem želi tudi druge države odvrniti od sprejemanja podobnih zakonov o mrhovinarskih skladih.

Podpisani podpiramo belgijski zakon o mrhovinarskih skladih in pozivamo vse druge države, naj sprejmejo podobno zakonodajo z namenom, da bi tem špekulantom preprečili bogate profite na hrbtih navadnih ljudi širom sveta.

Dosedanji podpisniki

Podpisi posameznic in posameznikov:

Dimitris Christopoulos, predsednik FIDH (International Federation for Human Rights)
Olivier De Schutter (profesor na UCL)
Mateo Alaluf, sociolog (upokojeni profesor ULB)
Isabelle Stengers, filozofinja (profesorica na ULB)
Pierre Galand (častni senator, predsednik Fédération Humaniste Européenne, in predsednik Organisation Mondiale contre la Torture Europe)
Martin Guzman (znanstveni sodelavec Poslovne šole na Columbia University, izr. profesor na Univerzi Buenos Aires)
Thomas Coutrot (ekonomist, Francija)
Eric David (upokojeni profesor mednarodnega prava, predsednik Centre de droit international – ULB)
Eric Toussaint (doktor politologije, poročevalec CADTM international)
Arnaud Zacharie (Generalni sekretar CNCD-11.11.11, docent na ULG)
Ilias Bantekas (profesor mednarodnega prava na Brunel University)
Alexis Deswaef, pravnik, predsednik Ligue des droits de l’Homme (Belgija)
Pierre-Arnaud Perrouty, generalni tajnik Ligue des droits de l’Homme (Belgija)
Manuel Lambert, pravni svetnik, Ligue des droits de l’Homme (Belgija)

Organizacije:

CADTM Belgija
CNCD-11.11.11 (Belgija)
11.11.11 koepel van de Vlaamse Noord-Zuidbeweging (Belgija)
Plateforme d’Information et d’Action sur la Dette et pour le Développement (PIADD Gvineja)
Institute for Social and Economic Justice – CADTM Pakistan
Enabanda Slovenija
SEND Zahodna Afrika
Eurodad Latindadd ODG – Španija
PACD – Španija
Jubilee ZDA
AFRODAD
Jesuit Centre for Theological Reflection – Zambija
Auditoria Cidada da Divida, Brazilija
Grupo da Divida – Mozambik
Ad hoc Commitee on debt and development /Justice et paix Congo
ATTAC-CADTM Maroko
Uganda Debt Network Kendren – Kenija
Jubilee Germany
Asian Peoples Movement on Debt and Development
Debt and Development Coalition Ireland
LDC Watch (Nepal)
FNDP – Slonokoščena obala
Freedom from Debt Coalition – Filipini
Jubilee Debt Campaign
UK Arab NGO Network for Development
Adhoc Committee on debt and development – DR Kongo
Debt Justice Norveška
Jubileo Guayaquil (Ekvador)
Corporate Europe Observatory (CEO)
Fairfin
SCI Projets Internationaux Asbl
ATTAC Belgija
Quinoa Asbl
ATTAC Argentina
Africa Europe Faith & Justice Network
Centre of Concern ZDA
Survie (Francija)
Centre of Concern ZDA (International Federation for Human Rights)

The post CADTM: Mednarodni poziv za podporo in internacionalizacijo belgijskega zakona o mrhovinarskih skladih appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V drugem krogu predsedniških volitev v Franciji je zmago slavil predstavnik establišmenta, nekdanji bankir, avtor pomembnih neoliberalnih reform vlade Manuela Vallsa, Emmanuel Macron. Čeprav bo marsikdo občutil olajšanje, da predsedniškega mesta ni uspelo zasesti kandidatki skrajne desnice Marine Le Pen, pa v resnici ni razlogov za slavje. Macron bo kot predstavnik skrajne sredine nadaljeval z izvajanjem nepriljubljenih neoliberalnih politik po diktatu Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada. Te politike ne bodo ponudile sprememb tistih okoliščin, ki omogočajo rast skrajne desnice, temveč bodo prav nasprotno z vsiljevanjem “evropskih” politik povečevale privlačnost nacionalistične desnice. Skrajna sredina ni alternativa skrajni desnici, temveč ključni razlog za to, da skrajna desnica uspeva z apeli po vrnitvi nacionalne suverenosti pridobivati podporo predvsem med žrtvami neoliberalne globalizacije ter njenih politik nižjih plač in pokojnin, lažjega odpuščanja ter rezov v javne storitve kot so šolstvo in zdravstvo.

Drugi krog predsedniških volitev v Franciji, na katerem se je ljudstvo odločilo, da želi na tem položaju raje videti kozmopolitskega neoliberalca Emmanuela Macrona kot nacionalistično demagoginjo Marine Le Pen, je povzročil zmedo na levici. Ne gre za osamljen primer, saj je podobno zagato sprožalo nedavno glasovanje v Veliki Britaniji o izstopu iz EU, kjer sta se kot dominantna glasova vzpostavila nazadnjaški nacionalizem, ki ga je najbolje utelešala stranka UKIP pod vodstvom Nigela Faragea, in kozmopolitski neoliberalizem vladajoče frakcije torijcev, blairovske struje laburistov ter velikega kapitala, ki je v izstopu iz EU videl predvsem grožnjo svojim poslovnim interesom. V obeh primerih se je skrajna desnica uspela profilirati kot glas nasprotovanja neoliberalni globalizaciji tudi s strateškim prevzemanjem elementov leve retorike (skrb za malega človeka in za socialno državo), ki jih združuje s svojim osrednjim sporočilom sovraštva do vsega »tujega«: od migrantov, beguncev, pa do feministk in istospolno usmerjenih.

Na levici se pojavljajo različni pogledi na ustrezno strategijo – laburisti so se odločili nasprotovati izstopu iz EU, ki ga je zagovarjala skrajna nacionalistična desnica, vendar se pri tem niso zmogli umakniti iz sence Torijcev ter so z mlačno držo le še pripomogli k svoji marginalizaciji. Po referendumu so Torijci prevzeli retoriko skrajne desnice, se popolnoma identificirali z Brexitom in na ta način marginalizirali UKIP, kar se vsaj zaenkrat kaže kot uspešna strategija. Izjemen uspeh so dosegli na lokalnih volitvah, če je verjeti volilnim napovedim, bodo slavili tudi na prihajajočih parlamentarnih volitvah. V primeru francoskih predsedniških volitev je Janis Varufakis prav tako svetoval proevropsko držo: zaradi grožnje fašizma, ki ga domnevno uteleša Marine Le Pen, naj bi levica z vso silo podprla neoliberalnega Macrona kot manjše zlo, pa čeprav je od njega mogoče pričakovati predvsem ukrepe v prid kapitalu in čeprav ni nikoli niti nakazal, da si glasove levice sploh želi. Na drugi strani pa se je Jean-Luc Mélenchon, ki se z 19,6% prejetih glasov ni uvrstil v drugi krog, po poizvedbi med svojimi podporniki odločil, da Macrona v drugem krogu ne bo podprl.

Situacije, v katerih politično razpravo dominirata dve desni poziciji, so vsekakor razlog za skrb, ne pa tudi za podleganje histeričnemu izsiljevanju, da je treba opustiti vse premisleke in zavoljo zgodovinske nujnosti z vso silo podpreti domnevno “manjše zlo”. V takšnih situacijah se je treba predvsem najprej upreti tovrstnemu izsiljevanju in premisliti, kako se je lahko levica postavila v tak podrejen položaj.

Teza 1: Ena osnovnih premis neoliberalizma je, da je treba pomembne ekonomske odločitve odstraniti kar se da daleč od »nerazumnih« zahtev prebivalstva. Evropska unija je uspela to načelo v praksi razviti do najvišje stopnje in pomembne odločitve prenesti na nedemokratična telesa, ki ne odločajo glede na želje in interese prebivalstva, temveč po arbitrarnih pravilih (npr. maastrichtska pravila glede inflacije, javnega dolga itd., ki so bila še radikalizirana s fiskalnim paktom), nad katerimi bdijo neizvoljeni »eksperti«. Takšna ureditev je nujno nestabilna, saj radikalno zožuje prostor možnega razrednega kompromisa. Delavski boj ni boj, ki se bije na forumu institucij EU, temveč je boj, ki se nujno bije zoper razredni interes kapitala, sedimentiran v institucionalni zgradbi EU. V tem je EU le poseben primer splošnega trenda prenosa moči stran od institucij, ki so ranljive na demokratične pritiske, k tehnokratskim telesom in mednarodnim finančnim trgom. Prepustiti vprašanje nacionalne suverenosti skrajni desnici je zato smrtna obsodba levice.

V obdobju po drugi svetovni vojni se je v demokratičnokapitalističnih državah oblikoval institucionalni okvir za miroljubno razreševanje razrednih konfliktov v obliki socialnega dialoga. Državne institucije so bile garant stabilnosti, saj so prevzele vlogo foruma za pogajanja med delom in kapitalom, pa čeprav je ena stran bila v tem odnosu jasno favorizirana. Ta vloga je institucionalnim ureditvam zagotavljala stabilnost, saj so bile od njihovega nadaljnjega obstoja odvisne že pridobljene pravice delavske strani (v obliki socialnih sporazumov, kolektivnih pogodb itd.). Evropska unija ni tovrsten forum, temveč v svojem institucionalnem ustroju in s svojimi pravili že prejudicira odločitve, ki so bile prej (in na ravni držav članic v sicer zmanjšanem obsegu še vedno so) predmet političnega boja. Zahteve nezaposlenih po višjih socialnih transferjih v času krize v okviru EU ne trčijo ob nasprotne zahteve kapitala po nižji obdavčitvi, temveč ob maastrichtska pravila in disciplino mednarodnih finančnih trgov. Vsaka centralna banka z izjemo Evropske centralne banke (ECB) balansira med ciljema nizke inflacije (po navadi bolj v interesu kapitala) in polne zaposlenosti (po navadi bolj v interesu delavske strani), kjer je nagib v eno ali drugo smer vedno politično vprašanje. ECB je odrešena te politične zagate, saj ji njen statut zapoveduje, da mora in sme zasledovati zgolj cilj nizke inflacije ne glede na ceno, ki jo zato plača delavski razred v obliki višje stopnje nezaposlenosti. Nad temi pravili bdijo neizvoljeni tehnokrati, ki za svoje odločitve nikomur ne odgovarjajo, temveč svojo vedno večjo moč izvršujejo onkraj vsakršnih demokratičnih omejitev.

Ključen razlog za popolno marginalizacijo Hollandovih socialistov na teh predsedniških volitvah (njen kandidat Benoît Hamon je v prvem krogu prejel le borih 6,4% glasov) je prav njeno popuščanje pod pritiski iz Evrope in MDS:

“… zmanjševanje javnofinančnih izdatkov, vključno z izdatki za zdravstveno varstvo in pokojnine; povečevanje bazena delovne sile; zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju, in spremembe regulacije trga delovne sile za zmanjševanje moči delavcev pri kolektivnem pogajanju. To je ekonomski program, ki ga mora sprejeti vsak politik ali politična stranka, ki noče biti označen kot “protievropski”. Lahko ga vidimo v najnovejšem (julij 2016) posvetovanju po IV. členu statuta MDS z Francijo, kot tudi v stabilizacijskem programu, ki ga je Francija sprejela v dogovoru z Evropsko Unijo. Ti dokumenti za Francijo predvidevajo zamrznitev realne potrošnje in zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja na nič do leta 2021. Te zaveze predvidevajo, da francoska vlada ne bo storila nič, da bi zajezila množično brezposelnost, ki je lani v povprečju znašala 10 odstotkov.” (Mark Weisbrot)

Pri tem pa je ironično, da je od implozije socialistov najbolj profitiral Macron, ki je bil kot gospodarski minister v socialistični vladi premierja Manuela Vallsa odgovoren za kapitalu prijazen paket reform, ki ga je vlada uspela sprejeti februarja 2015 le po tem, ko je sprejetje vezala na zaupnico vladi. Odmik stranke od delavskega razreda h “koaliciji etničnih manjšin, univerzitetnih diplomantov (ki ponavadi uspevajo v novi ekonomiji), žensk, mladih in nekatolikov” (Christopher Cladwell), ki je Hollandu leta 2012 prinesla zmago, se je izkazala za nezanesljivo. Ideološko praznino takšne s pomočjo marketinških raziskav napaberkovane volilne baze je napolnil neoliberalni zdravi razum in slepo sledenje ukazom iz Bruslja, vedno večje število ljudi, ki jih neoliberalna globalizacija peha v brezupnen položaj, pa se obrača k skrajno desni Nacionalni fronti pod vodstvom Marine Le Pen.

Teza 2: Iskanje manjšega zla med kozmopolitskim neoliberalizmom in radikalno desnico levico odtujuje od delavskih množic, jo politično paralizira in ji poleg manjšega zla prinaša hkrati še večje zlo (torej hkrati krepitev neoliberalnih sil in vzpon radikalne desnice).

Levica je bila v konfliktu med EU in nacionalističnimi elementi pogosto potisnjena v položaj, ko se je zdelo, da mora zavoljo grožnje ponovitve tridesetih let dvajsetega stoletja izbrati manjše zlo in braniti evropske integracije z argumentom hipotetične možnosti, da se EU vendarle spremeni v samem bistvu. Čeprav lahko drži, da v konkretni situaciji izstop iz EU zgolj krepi skrajno desne, nacionalistične politične sile, pa je bolj bistveno vprašanje, kako si je lahko levica dovolila postaviti se v položaj statista na odru zgodovine, ko si lahko kvečjemu obeta biti privesek malo bolj civilizirane od dveh desnih politik. Razlika med Schäublom in Varufakisom je na tej točki postala že zanemarljiva: oba lačnemu ljudstvu servirata jed, v kateri so glavna sestavine prazne obljube boljše prihodnosti. Levica je do točke, ko je izgubila vsakršno zgodovinsko vlogo, prišla prav zato, ker je spregledala, da ni razrednega boja, ki ni tudi boj proti EU.

Vsekakor si ne gre zatiskati oči pred nevarnostmi razpada EU. Pritiski mednarodne konkurence in finančnih trgov s tem ne bi izginili, za države periferije bi se lahko kratkoročno celo zaostrili, npr. v obliki špekulativnih napadov na valuto, visokih pribitkov na državne obveznice ali pa pogojev za dostop do trgov EU in ZDA. Prav tako obstaja nevarnost, da razpad EU okrepi nacionalistične in skrajno desne tendence, kot se je pokazalo tudi v procesu izstopa Velike Britanije, kjer je policija zabeležila močan porast nacionalističnega in rasističnega nasilja. Vendar pa levica s popuščanjem domnevnemu manjšemu zlu kozmopolitskega neoliberalizma prepušča skrajni nacionalistični desnici, da se predstavlja kot branik nacionalne suverenosti in tako namesto izbire med manjšim in večjim zlom hkrati dobi oboje: krepitev neoliberalnega značaja evropskih integracij, ker se kapital lahko zanaša na pristanek, če že ne na navdušeno podporo politične levice, ter hkrati naraščajoč nacionalni šovinizem, saj z blodnim prevzemanjem vloge reševanja kapitalizma pred njim samim (kot se je nekoč izrazil Varufakis) politična levica delavske množice peha v objem skrajne desnice. Bolj kot si lahko uveljavljene politične sile obetajo podporo zgolj zaradi tega, ker so le “manjše zlo”, bolj neodgovorno se lahko vedejo in bolj proste roke imajo pri tem, da se prilagajajo skrajni desnici. Vsakič, ko v dani konstelacijo političnih sil izberemo manjše zlo, zgolj zato, ker je manjše zlo, pripomoremo k temu, da se celotna konstelacija premakne v desno.

Teza 3: Vsiljena izbira med kozmopolitskim neoliberalizmom in nazadnjaško nacionalistično demagogijo je za levico lažna izbira. Bolj kot se bo levica bala boja z neoliberalizmom, bolj bo samo sebe marginalizirala in prispevala k situaciji, ko bo skrajna desnica edina realistična alternativa kozmopolitskemu neoliberalizmu. Parola »Niti bankir niti fašistka«, ki zavrača takšno lažno alternativo, je bila v primeru predsedniških volitev v Franciji popolnoma pravilna. Z brezpogojno podporo neoliberalizmu zgolj zato, ker obstaja poleg njega še nekaj hujšega, lahko levica pri svojih podpornikih seje zgolj zmedo in jih demoralizira, s tem pa še nadalje šibi svoj položaj in krepi položaj skrajne desnice kot edine sile, ki se je pripravljena odločno zoperstaviti neoliberalni globalizaciji.

Skrajna desnica ni uspešna zaradi delavskemu razredu prirojenega rasizma, temveč zato, ker njen toksični nacionalizem svojo moč črpa iz nasprotovanja nepriljubljenim odločitvam, ki jih sprejemajo neizvoljena tehnokratska telesa. Le Pen je uspela privabiti glasove delavcev prav zato, ker njeno sporočilo izgubljene nacionalne suverenosti odzvanja pri tistih, ki so zaradi neoliberalne globalizacije soočeni z brezposelnostjo in negotovostjo zaposlitev, manj kakovostnimi in težje dostopnimi javnimi storitvami ter z rastjo življenjskih stroškov, zaradi katerih si življenja v velikih mestih kot je Pariz sploh ne morejo več privoščiti. Ne glede na to, da Nacionalna fronta za te probleme ne ponuja rešitev, temveč zgolj nasilje nad najbolj ranljivimi, pa žanje uspehe predvsem, ker celoten politični mainstream (tako desni republikanci kot levosredinska Socialistična stranka) aksiomatsko pristaja na neoliberalno globalizacijo in ljudem, ki jih ta pušča ob strani, z vztrajnim molkom sporoča, da so preprosto pogrešljivi. Ti ljudje niso prešli k Nacionalni fronti, ker bi bili nepopravljivi rasisti, temveč zato, ker se jim je politični mainstream odločno in zavestno odpovedal. Črno-bela slika, v kateri skrajna sredina nastopa kot zadnji branik pred barbarstvom skrajne desnice, je brezupno naivna in nevarna zaradi naslednjih razlogov:

• Če levica stranko, ki jo podpirajo številni delavci, slika kot nepredstavljivo zlo (njene podpornike pa po implikaciji za zarukane rasiste ali pa zaslepljene idiote), se prostovoljno odreče vsakršni možnosti uspeha in se postavlja v položaj priveska neoliberalne politike. S takšnim pristopom delavce, ki so zapadli pod vpliv skrajne desnice, le še bolj peha v njen objem. Le ko bo nedvoumno napovedala boj neoliberalni globalizaciji, se bo lahko levica zoperstavila nacionalističnemu sovraštvu skrajne desnice.

• Levica ne more podpreti neoliberalnega kandidata ali neoliberalne politike, ne da bi si naredila nepopravljivo škodo. S takšno potezo nase prevzame odgovornost za škodljive neoliberalne reforme ter seje zmedo med svojimi podporniki s konfuznim sporočilom, pri katerem ni jasno, kdo je zaveznik in proti komu se je treba boriti. Varufakisov predlog, da naj levica en dan odločno podpira Macrona, drug dan pa se mu prav tako odločno upira, zveni privlačno, vendar pozablja, da ljudje niso lutke, ki bi jih politični strategi lahko poljubno premikali po šahovnici kakor se jim zazdi.

• Skrajna sredina ni branik demokracije, temveč prav nasprotno. Ena osrednjih točk njenega programa je zmanjšati občutljivost političnih oblasti na popularne pritiske s prenosom moči na telesa onkraj demokratičnega nadzora kot so ECB, MDS, evrska skupina, ali pa arbitražna sodišča, ki jih predvidevajo »prostotrgovinski« sporazumi. Skrajna sredina vsak dan pripravlja teren fašistični diktaturi z oblikovanjem vse bolj avtokratskih načinov vladanja, ki le čakajo, da jih zasede diktator. Hkrati pa z vsiljevanjem odločitev v nasprotju z interesi večine prebivalstva (lažje odpuščanje, rezanje socialnih transferjev in javnih storitev, davčni odpustki najbogatejšim) mimo demokratičnih mehanizmov vsak dan povečuje privlačnost skrajnih nacionalističinih pozicij in s tem povečuje verjetnost, da bo mesto diktatorja zasedel nekdo, ki bo vzvode nedemokratičnega odločanja pripravljen v polni meri izkoristiti.

The post Sašo Slaček: »Niti bankir niti fašistka!«, 8.5.2017 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

z razočaranjem ugotavljamo, da na programu dvodnevnega obiska vlade v savinjski regiji, ki poteka 9. in 10. maja 2017, ni predvidenih dogodkov oz. srečanj na temo sanacije industrijskih bremen v celjski kotlini, med ukrepi za izboljšanje življenja v savinjski regiji pa problematiki namenjate marginalno mesto.

Ob tej priložnosti vas želimo opozoriti, da se ni kljub dolgoletnim prizadevanjem in pozivom prizadetih občanov, številnih nevladnih organizacij na čelu s Civilnimi iniciativami Celja, lokalnih skupnosti, Varuha človekovih pravic, poslancev Državnega zbora in drugih, na ravni izvršne oblasti premaknilo nič. S strani Vlade RS in Ministrstva za okolje in prostor ni bil pripravljen ali sprejet niti eden konkreten in sistematičen ukrep za sanacijo katastrofalnega stanja onesnaženosti tal zaradi posledic preteklih industrijskih dejavnosti na Celjskem, nasprotno, z novim predlogom Uredbe o stanju tal celo znižujete mejo, po kateri bi določena prst veljala za prekomerno onesnaženo.

Ker je onesnaženost zemlje s težkimi kovinami in drugimi strupenimi snovmi zelo obsežna, spopadanja z njo iz več razlogov ni primerno v celoti prelagati ne na lokalno skupnost, ne na še delujočega glavnega onesnaževalca, ampak je potrebno poiskati zakonodajno rešitev, ki bo vsakemu izmed deležnikov dodelila primerno vlogo, v prihodnjih proračunih pa za to predvideti primerna sredstva.

Vsako vlado, ki tako pomembno in za Slovenijo sramotno problematiko ignorira, lahko štejemo za neuspešno. Zato vas ponovno pozivamo k dialogu s stroko in prizadetimi občani ter k hitremu in učinkovitemu ukrepanju.

S spoštovanjem,
Matija Kovač,
mestni svetnik ZL v občinskem svetu MOC
v imenu lokalnega odbora IDS Celje

V vednost:

• medijem
• Mestni občini Celje, županu, mestnemu svetu in upravi
• Državnemu zboru, Odboru za infrastrukturo, okolje in prostor
• Civilnim iniciativam Celja

The post IDS Celje: Javni poziv k ureditvi zakonodaje za sanacijo celjske kotline appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Nemški narod je žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo. Sprašujem vas, kaj ima moja generacija Nemcev s Kajnovim znamenjem genocida, domnevnega, oziroma holokavstom. Dejansko gre za zelo perfiden način Židov, da so želeli, pravzaprav, nemški um zapreti, ustvariti kolektivno krivdo in ustvariti načrt raznemčenja, razfrancozenja, razangleženja. In vzpostaviti to multikulti distopijo.

Javno mu je odgovoril Robert Waltl, direktor Judovskega kulturnega centra Ljubljana, ki je najavil tudi ovadbo, saj je zanikanje holokavsta kaznivo po 297. členu Kazenskega zakonika. Prav tako je zanikanje kaznivo po direktivi EU iz leta 2007, istega leta pa je tudi Generalna skupščina Združenih narodov sprejela deklaracijo o zanikanju holokavsta. V odgovor ga je Brščič nizkotno, homofobno žalil. Judovski kulturni center Ljubljana je na socialnih medijih že objavil tudi javno izjavo, obeta pa se še izjava strokovnjakov za zgodovino holokavsta poziv javnemu tožilstvu, naj ustrezno reagira po dolžnosti.

Iniciativa za demokratični socializem in Združena levica se pridružujeta ostrim obsodbam tako zavržnega dejanja in zahtevam za sodni pregon. Naša stranka neomajno zagovarja enega od temeljnih načel demokratične družbe, svobodo govora, ki je hkrati tudi človekova pravica. Vendar pa sovražni govor, propagiranje antisemitizma in rasizma ter zanikanje holokavsta in genocidov nasploh, in sovražno, hujskaško, nehumano, propagandistično zavajanje javnosti v to temeljno svoboščino nikakor ne uštevamo. Tem bolj zato, ker gre za človeka, ki je bil med drugim tudi državni sekretar v premierjevem kabinetu.

Ugotavljamo tudi, da je v Sloveniji vse preveč tolerance do netolerantnih, do namernih potvarjanj zgodovinskih resnic, do zgodovinopisnega revizionizma, do poskusov rehabilitacije in normalizacije ali celo poveličevanja nacizma in njegovih domačih kolaborantov. Tisti, ki svoje javne strategije in politične programe gradijo na tovrstnem sejanju laži, ustrahovanju, spodbujanju predsodkov in rasizmov, nosijo velikansko politično in moralno odgovornost za prihodnost Slovenije. Skrajni čas bi bil, da v to dogajanje posežejo sodišča.

The post Bernard Brščič, Kavarna Hayek in drugi zanikovalci holokavsta nimajo kaj početi v javnem prostoru appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Zakaj je do tega prišlo?

Protestniki so želeli preprečiti izvolitev novega predsednika makedonskega parlamenta, poslanca Talata Xhaferija, ki je postal prvi etnični Albanec predsednik makedonskega parlamenta v neodvisni Makedoniji. Na prvi pogled bi se zunanjemu opazovalcu zdelo, da je etnična pripadnost vzrok za nezadovoljstvo protestnikov, vendar ni tako. Talat Xhaferi je bil udeležen v vojni leta 2001 v paravojski etničnih Albancev in se je boril proti makedonskim oboroženim silam. Prav poslanci stranke VMRO-DPMNE, ki jo mnogi povezujejo z včerajšnjimi nemiri, so izglasovali amnestijo za vse pripadnike albanske paravojske, ki so bili vključeni v vojno leta 2001. Vendar to ni najpomembnejši razlog za proteste.

Najpomembnejši razlog za četrtkove dogodke je boj za oblast med do sedaj vladajočo stranko VMRO-DPMNE in SDSM ter njenimi koalicijskimi partnerji.

Zakaj predaja oblasti ne poteka mirno?

Od leta 1991 do sedaj je predaja oblasti v Makedoniji potekala mirno. Vladajoče stranke, ki so v preteklosti izgubile volitve, so poraz priznale in predale oblast zmagovalcu. Kaj je tokrat  drugače?

V zadnjem času v Makedoniji se je pojavilo nekaj dejavnikov, ki jih v preteklosti ni bilo. Na primer:

• Izidi volitev 11. decembra 2016 so bili 51 poslancev za VMRO-DPMNE, 49 za SDSM. Razlika med prvo in drugo stranko še nikoli ni bila tako majhna.

• Prvouvrščena stranka etničnih Albancev, DUI, ni podprla prvouvrščene stranke etničnih Makedoncev, VMRO-DPMNE, za sestavo nove vlade, kot je bilo navada do sedaj, ampak se je odločila za koalicijo s SDSM. V preteklosti sta vlado vedno sestavljali prvouvrščena “makedonsko” in prvouvrščena “albansko” stranko.

• Na teh volitvah so Albanci prvič v zgodovini Makedonije v veliki meri volili za stranko, za katero tradicionalno volijo Makedonci: SDSM. Do sedaj so skoraj vsi Albanci volili za “svoje” stranke.

• V zadnjih letih je svoboda makedonskih medijev doživljala velike udarce in je padla za okoli sedemdeset mest na mednarodnih lestvicah na najnižjo točko v zgodovini samostojne Makedonije. Oblast se je posluževala ukrepov kot so podkupovanje ali je celo zapirala medije.

• V zadnjih letih se tudi prvič v tako veliki meri dogaja, da oblast pritiska zaposlene v javnem sektorju, da se pojavijo na protestih ali zborovanjih, ki jih organizirajo, in jim grozi s sankcijami. To je počela vladajoča stranka VMRO-DPMNE, vendar tudi najmočnejša opozicijska stranka SDSM, kjer je imela v rokah lokalno oblast, ki imenuje direktorje javnih institucij.

• VMRO-DPMNE je zadnjih deset let zmagovala vse volitve (parlamentarne, predsedniške, ter v veliki meri tudi lokalne). Pred letom 2006, ko so prišli na oblast, se še nikoli ni zgodilo, da bi ena stranka ostala na oblasti več kot 6 let.

Napetost med VMRO-DPMNE in SDSM je naraščala vsaj od takrat, ko se je začelo omejevanje in zmanjševanje svobode medijev. To se je čutilo tudi v pri načinu, na katerega sta obe stranki nagovarjali svoje privržence. Nikola Gruevski, vodja VMRO-DPMNE, je govoril svojim podpornikom, naj se pripravijo na zadnji obračun s SDSM. Zoran Zaev, sedanji predsednik SDSM, pa je govoril svojim privržencev, da bodo “jedli žive ljudji”, ko bodo prišli na oblast. S tem je hotel povedati, da bodo odpustili iz službe tiste, ki so se zaposlili v času VMRO-DPMNE in  v javnih institucijah zaposlili svoje podpornike.

Biti na oblasti za pripadnike teh strank pomeni večje možnosti pri zaposlovanju za njih in njihovo družino ter dostop tudi do drugih virov dohodkov (na primer državne subvencije za kmete). Ljudje, ki so se zaposlili v času in s podporo VMRO-DPMNE, se sedaj bojijo, da bodo izgubili službo in privilegije, če pride na oblast SDSM . Zato so dodatno motivirani v boju proti SDSM, skrajneži tudi z fizično silo, kot se je zgodilo včeraj.

Treba je omeniti tudi, da SDSM grozi, da bo zaradi domnevnega kriminalnega delovanja zaprla številne visoke uradnike dosedanje oblasti. V javnost so prišli posnetki pogovorov med uradniki VMRO-DPMNE, ki naj bi dokazovali, kakšna kriminalne dejanja so zagrešili. Specialno tožilstvo, ki je bilo ustvarjeno, da preišče te sume, je že odprlo preiskave in čaka se na prve obtožbe. V javnosti se govori, da je to glavni motiv za VMRO-DPMNE, da ne preda oblast SDSM.

Ali se bitka bije le zaradi denarja?

Denar, moč in privilegiji so ključna vprašanja v konfliktu med strankama.Seveda pa imajo posamezni podporniki ene ali druge stranke tudi druge motivacije.

V Makedoniji že približno dva meseca potekajo vsakdanji protesti pod geslom “Za skupno Makedonijo”. Protestnike skrbi, da se bo v primeru, če pride SDSM s svojimi “albanskimi” partnerji na oblast, Makedonija redefinirala kot binacionalna dežela, albanščina bo uradni jezik v celi državi, postopno se bo Makedonija razdelila na kantone in na koncu se bo zahodni del odcepil iz Makedonije in priključil k Albaniji. K takšnem razumevanju so močno pripomogli tudi mediji, predvsem tisti pod vplivom VMRO-DPMNE. Zdi se, da jim je v to uspelo prepričati veliko Makedoncev. Tako se več tisoč ljudi že dva meseca odpravlja na makedonske ulice z namenom “obvarovati Makedonijo”. Stranka VMRO-DPMNE kot argument uporablja t.i. Tiransko platformo, ki so jo podpisali stranke makedonskih Albancev, ki odraža njihove zahteve za udeležbo v novi vladi. Vendar v tej platformi niso omenjeni kantoni, le albanščina kot uradni jezik v celi Makedoniji. Protestniki so izvolitev novega predsednika parlamenta dojemali za prvi korak k uresničevanju te ideje in zato so včeraj vdrli v stavbo parlamenta.

VMRO-DPMNE ponuja še en argument, zakaj mora biti ona na oblast: ker ima več podpore med Makedonci kot SDSM. Vendar s tem zgolj izraža svoje prepričanje, da je Makedonija država etničnih Makedoncev, ostali (na primer Albanci in drugi) pa so drugo-razredni državljani.

Zakaj Albanci ne marajo VMRO-DPMNE?

VMRO-DPMNE je bila v preteklosti zelo nacionalistično usmerjena. Ljudje se še spomnijo, da so njihovi vidni pripadniki govorili, da bodo dvoglavemu orlu (simbol Albancev) pristrigli kremplje in peruti dvoglavega orla, da bodo Solun ponovno priključili Makedoniji itd. Čeprav so v zadnjih letih poskusili izboljšati ugled med Albanci (na primer vodja stranke Nikola Gruevski je obiskal mošejo, začel dajati intervjuje za medije, ki objavljajo v albanščini), vendar to ni imelo večjih posledic za njihove privržence.

Kaj se bo dogajalo v prihodnosti?

Zaenkrat vsi vztrajajajo pri svojem: SDSM, da jim pripada oblast, ker imajo s koalicijo parlamentarno večino, VMRO-DPMNE, da oblast pripada njim, ker imajo več poslancev kot SDSM oziroma da vsaj SDSM ne sme biti na oblasti, ker bodo “razprodali makedonske nacionalne interese”. Zakon in ustava sta na strani SDSM, vendar če ni politične volje, da se zakoni spoštujejo, ni nujno, da SDSM pride na oblast. V takšnem primeru bo še več nasilja. Lahko se zgodi, da se vključi Evropska unija in pritisne na obe stranki, da se pogajata, kar bi lahko stvari hitreje obrnilo na bolje. Vendar zaenkrat pri obeh strankah ni znakov, da bi katera želela popustiti ali se vsaj pogajati.

The post FAQ: Kaj se dogaja v Makedoniji? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Miha Kordiš: “Velika večina samozaposlenih si statusa ni izbrala sama, ampak so jih v to prisilili delodajalci! V Sloveniji imamo še vedno 7 % manj zaposlenih kot pred krizo, število sp-jev pa se je povečalo za 30 %. Ti ljudje niso nobeni obrtniki, kaj šele podjetniki, to so prekarni delavci, ki jih delodajalci silijo v espeizacijo. Država pa to mirno gleda!”

V Združeni levici smo 14. marca ministrstvo za zdravje pozvali, da naj samozaposlenim zagotovi bolniško nadomestilo od četrtega dne bolniške odsotnosti. Kot je znano, začne ZZZS delavcem izplačevati nadomestilo šele z 31. dnem odsotnosti. Prvih trideset dni zaposlenim nadomestilo izplačuje delodajalec. Ker pa samozaposleni nimajo delodajalca, nimajo pravice do bolniške.

Pobudo Združene levice so podprli tudi sindikati, ki zastopajo samozaposlene in prekarne delavce. Zato so v okviru javne razprave o Zakonu o zdravstvenem varstvu vladi predlagali, da bi Zavod izplačeval bolniško nadomestilo že pred 30. dnem odsotnosti.

Ministrstvo je našo pobudo zavrnilo z dvema izgovoroma. Po eni strani trdi, da bolniška za samozaposlene ni potrebna, ker si jo lahko izplačujejo sami. Po drugi strani pa pravi, da je treba bolniško samozaposlenih za prvih 30 dni reševati v Zakonu o delovnih razmerjih. – Oba izgovora kažeta na to, da ministrstvo ne razume problema prekarnih delavcev in da ne misli storiti nič, da bi ga rešila!

Argument, da naj se bolniška za prvih 30 dni uredi v ZDR, ne pije vode! – Samozaposleni nimajo delodajalca. Edina javna ustanova, ki zbira sredstva za bolniške, pa je ZZZS! Obveznosti zavoda so predpisane v Zakonu o zdravstvenem varstvu. In ker se prvič po 24 letih sprejema nov zakon, je treba bolniške samozaposlenih urediti v tem zakonu!

Trditve ministrstva, da so samozaposleni svoji lastni delodajalci in da so si sami izbrali svoj status, kažejo, da ministrstvo za zdravje živi v nekem drugem svetu! – Samozaposleni, ki ne zaposlujejo drugih oseb, nimajo nikogar, da bi jih nadomeščal. Zato delajo, tudi če so bolni. Če pa dejansko obležijo, izgubijo dohodke, tako da si seveda ne morejo izplačati bolniškega nadomestila!

Problem je resen, saj prekarnost ni samo socialni problem, je tudi zdravstveni problem. To, da ljudje delajo, tudi ko so bolni, škoduje njihovem zdravju. Namesto, da se na ministrstvu za zdravje sprenevedajo, da se jih to ne tiče, bi morali ta problem obravnavati prednostno! S tem problemom se namreč ne srečujejo samo formalno samozaposleni (samostojni podjetniki posamezniki, samozaposleni novinarji in kulturni delavci), ampak tudi lastniki enoosebnih d.o.o.-jev in zavodov, nekateri kmetje in celo rejniki, skratka vsi, ki delo opravljajo samostojno

Ker je vlada znova pokazala veliko mero ignorance in ne želi priznati bolniško nadomestilo tudi vsem drugim delovnim ljudem, ki dejavnost opravljajo sami, ne glede na njihov pravni status, bomo v Združeni levici ukrepali sami in vložili ustrezen zakon, ki bo ščitil  pravice vseh delavcev.

Miha Kordiš: “V Združeni levici se ne bomo predali. Delavske pravice morajo varovati vse delavce ne glede na njihov pravni status. Če bo zakon kdaj prišel v parlament, bomo vložili ustrezne amandmaje, če pa ne bo, bomo spremenili veljavni zakon!” 

The post ZL: Za Vlado bolniška za samozaposlene ni potrebna – za nas je appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.