V pismu izpostavljajo, da je več milijonov evropskih državljanov že izrazilo nasprotovanje trgovinskim sporazumom TTIP in CETA, a so bili preslišani. »Zato v celoti podpiramo vaš pogum in pokončno držo proti CETI. Vaš NE sporazumu CETA je NE v imenu vseh nas. Vi ste glas evropskih državljanov, ki mu je mar za prihodnost naslednjih generacij.«

»CETA ni le tehnični sporazum o liberalizaciji blaga in storitev, temveč gre za na naše socialne in okoljske standarde, regulativno sposobnost javnih oblasti in neodvisnost našega sodstva,« so še opozorili v pismu.

Ob koncu so ponovno izrazili podporo valonskim prizadevanjem ter dodali: »V tem odločujočem trenutku ste steber demokracije in svobode. Nihče ne sme in ne more v našem imenu trgovati z našo prihodnostjo in svobodo!«

Pismo v izvirniku (v angleškem jeziku) objavljamo spodaj.

To the attention of Mr Minister-President of Wallonia, Paul Magnette, and the Parliament of Wallonia Dear Mr Minister-President and Members of the Parliament of Wallonia

As Progressive Member of the European Parliament and Progressive Members of the Slovenian National Parliament, we would like to express our full support to your opposition to CETA.Millions of EU citizens have clearly expressed their opposition to trade agreements such as TTIP and CETA. Unfortunately all Member States and European Institutions have ignored the voice of European citizens to STOP TTIP and CETA.

Therefore we fully support You for the courage and upright posture you took against CETA. Your NO to CETA agreement is a NO in the name of all of us. You are the voice of all those European citizens who care for the future of the upcoming generations. It is important to stand against CETA agreement as it was negotiated in a non-transparent way. Furthermore CETA is not only a simple technical agreement on liberalization of goods and services.

It has to do with our social and environmental norms, the regulatory capacity of public authorities and the independence of our justice. In these difficult moments we are with you and we believe that you are going to stand tall against all the pressure you are experiencing at this moment. In this crucial moment you are the pillar of democracy and liberty. Nobody should or could trade in our name with our future and freedom!

You can count on our full support!

Sincerely,
Igor Šoltes, MEP of Greens/EFA group
Luka Mesec, Chair of parliamentary political group Združena levica
Violeta Tomić, MP of Združena levica
Miha Kordiš,MP of Združena levica
Matej Tašner Vatover, MP of Združena levica
Matjaž Hanžek, MP of Združena levica
Franc Trček, MP of Združena levica

The post Izjava podpore valonskim prizadevanjem proti sporazumu CETA appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Dr. Matej T. Vatovec:

“Skoraj 60% državljanov in državljank nasprotuje sporazumoma CETA in TTIP. V Združeni levici si prizadevamo, da sporazuma ne bi bila sprejeta. Namesto, da predsednik državnega zbora zmerja prizadevanja Združene levice z otroškim vrtcem, naj gre v osnovno šolo demokracije.”

Poslanci so podprli sporazum CETA, kljub temu, da že sprejeta stališča Republike Slovenije niso bila upoštevana. Izjemno sporni mehanizem ICS – za katerega je državni zbor izglasoval, da je nesprejemljiv – ostaja del besedila. Prav tako ostajajo nezaščiteni vodni viri, kar bo multinacionalkam omogočilo, da se polastijo vode oziroma tožijo države za visoke zneske zaradi izpada domnevnega profita.

Danes objavljeni rezultati javnomnenjske raziskave kažejo, da državljani odločno nasprotujejo sporazumoma CETA in TTIP. Skoraj 60 % vprašanih nasprotuje sprejemu sporazumov, zgolj dobrih 17 % podpira nujno potrditev. Ministrstvo in poslanci koalicije so sicer večkrat ponovili, da CETA ni enaka TTIP, vendar niso pojasnili, v čem naj bi bila različna. Razlog je, da v resnici nista različna, kot prizna tudi Evropska komisija, ko pravi, da bo CETA postavila standarde za nove sporazume. Oba sporazuma namreč temeljita na enakih principih, oba vsebujeta škodljive določbe, ki bodo omejevale javni interes, in oba sta nastala ter bosta sprejeta nedemokratično in netransparentno

V Združeni levici se sprašujemo, kako dober je lahko sporazum, ki ga morajo pojasnjevati kar tri spremljevalne izjave? Na ta spremljevalna besedila se namreč sklicujejo tako v vladi kot v koaliciji, čeprav je njihova pravna veljavnost močno vprašljiva in čeprav ne spreminjajo besedila sporazuma. Nobene od omenjenih izjav poslanci državnega zbora niso dobili na vpogled. Šele na zahtevo poslancev Združene levice je ministrstvo v drugem poskusu predložilo deklaracijo, ki pa je bila označena kot interna, zato se je seja zaprla za javnost.

Dr. Matej T. Vatovec:

“Namesto, da bi zaprli sejo zgolj za čas obravnave, je priročno ostala zaprta, prejemanje sporazuma pa je dobilo še eno dodatno črno piko netransparentnosti. Ko se volja ljudi tako očitno povozi, je seveda razumljivo, da se to stori čim bolj potiho in neopazno.”

Današnja obravnava državnega zbora je vrhunec nedemokratične farse sprejemanja sporazuma CETA, ki je v tajnosti nastal, podobno pa bo očitno tudi potrjen.

V Združeni levici smo vložili zahtevo za sklic posvetovalnega referenduma o sporazumu CETA. Še naprej bomo počeli vse,

The post ZL: Državni zbor za zaprtimi vrati povozil voljo ljudstva appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Problematično je tudi dejstvo, da je predsednica odbora iz vrst stranke SMC na sejo odborov uradno povabila zgolj elite! Kljub izraženi želji predstavniki sindikatov, Zveze potrošnikov Slovenije, Umanotere in evropski poslanec Igor Šoltes niso prejeli uradnega vabila. Tega sta prejela zgolj predstavnik Evropske komisije in predstavništvo komisije v Sloveniji!

Predstavnik Evropske komisije je svoj obisk na odboru najavil šele včeraj in se je v Državnem zboru ustavil zgolj mimogrede! V času, ki ga je namenil seji, na zastavljena vprašanja poslancev in poslank ni utegnil odgovarjati, potem ko je ponovil klasično reklamno zgodbo o tajnih sporazumih. Med drugim je povedal, da je “CETA najboljši trgovinski sporazum do sedaj.”

Nič boljši pa ni bil državni sekretar iz MGRT, A.Cantarruti, ki je dejal, da je »naloga MGRT pomoč gospodarstvu, žal bodo vplivi na okolje in pravice, ampak je naša naloga, da pomagamo podjetjem.«

Združena levica je na odboru odločno opozarjala na škodljiv arbitražni mehanizem ICS, na zniževanje delavskih, socialnih in prehranskih standardov ter na škodo za okolje in socialno državo, ki bo nastala zaradi sprejetja sporazumov. Predstavnik komisije je na to temo lakonično dejal, da bo prav večletna poizkusna, “začasna” raba sporazuma omogočila, da bomo sporazum kasneje lažje potrdili še v Državnem zboru.

V zaključku je koalicija zamenjala pet točk priporočila Združene levice s svojimi, črtala zahtevo po objavi vsebine pogajanj o sporazumu CETA in zahtevo po izvedbi referenduma. To je naredila po hitrem postopku in praktično brez razprave. Na vprašanje, kdo bo nosil posledice in odgovornost, ko bo CETA stopila v veljavo s trikom začasne rabe, simptomatično niso odgovorili.

Nespremenjeno je ostalo zgolj priporočilo, da naj se zagotovi dovolj časa za kvalitetno preučitev in obravnavo sporazumov. Ob tem se zdi, da so članice in člani odbora pozabili na to, da bo CETA sprejeta že 26. oktobra. Oziroma kot je na današnji seji dejal dr. Matej T. Vatovec: »Kako naj bi se poslanci oktobra odločali o 1.600-stranskem dokumentu, ki ni niti končan, kaj šele preveden?!«

V Združeni levici bomo naredili vse v naši moči, da korporacijam v sodelovanju z Evropsko komisijo in ZDA ne bo uspelo! Zahtevali bomo posvetovalni referendum, saj morajo zadnjo besedo imeti državljani in državljanke.

The post ZL: Vladno hitenje s sporazumoma CETA in TTIP se nadaljuje! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ampak v vsakem primeru si je v veliki meri kriva tudi Evropska unija sama, saj z vztrajanjem pri politiki varčevalnih ukrepov in neoliberalizmu pomaga generirati družbeno krizo, v kateri se ljudje zatekajo k drugačnim odgovorom. Če nam v Bruslju, Berlinu in Frankfurtu ne bodo prisluhnili in spremenili svojih politik, to ne bo zadnji izstop.

Slovenski politični razred se je na odločitev Britancev odzval pričakovano: z brezpogojnim zagovorom Evropske unije. S tem so znova pokazali, da v odnosu do EU-ja nje zastopajo interesov svojih državljanov, ampak iščejo nadomestek za podporo v Sloveniji, ki so jo v zadnjih 25 letih popolnoma zapravili.

V Združeni levici se do EU opredeljujemo na podlagi dejstev in interesov naših državljanov. Pri tem izhajamo zlasti iz treh ugotovitev:

• Obdobje do vključitve v evrsko območje je bilo gospodarsko in socialno eno najuspešnejših v naši zgodovini, po vključitvi je sledilo izgubljeno desetletje.
• Tako kot v drugih perifernih državah sta pregrevanje pred krizo in globina krize v veliki meri posledica prevzema evra.
• Ko je bila Slovenije leta 2013 skoraj odrezana od finančnih trgov, ji EU ni priskočila na pomoč, ampak je krizo izkoristila za to, da je izsilila privatizacijo državnih podjetij in bank ter uvedbo fiskalnega pravila, ki je zdaj izgovor za sabotiranje nujnih investicij, kot je 2. tir Koper–Divača.

Nobeno naključje ni, da so obstanek Britanije ugovarjali zlasti britanski politični razred, evrokrati in londonski City, glavni argument so bili interesi »finančne industrije«, odločitev pa so izglasovali državljani s slabšim ekonomskim položajem. To, da je bila argumentacija izstopnikov rasistična, nas ne sme preslepiti: tudi v Jugoslaviji so se ekonomska vprašanja »razrešila« v nacionalizem.

Na izjavo predsednika Pahorja, da je »obstoj Evropske unije je za nas življenjskega pomena«, zato odgovarjamo, da sta za nas življenjskega pomena razvoj in svoboda, ki ju neoliberalna EU zlasti v manj razvitih članicah ovira. Na izjavo Milana Brgleza, da je »Britanija na težki in trnovi poti« odgovarjamo z ugotovitvijo, da je Britanija preteklo krizo prenesla veliko bolje od povprečja EU-ja prav zato, ker ji niso vsilili evra, fiskalnega pravila in trojke. V nasprotju z našim političnim razredom in evrokrati zato zavračamo prepričevanje, da je »Evropska unija za vse države v Evropi edina prava pot« (Brglez).

Evropska unija ni vrednota sama na sebi, ampak sredstvo za enakopravnost in blaginjo evropskih držav. Bolj ko se bo oddaljevala od tega cilja, več prostora bo puščala skrajno desničarskim gibanjem in politikam. Zato moramo tudi mi pripraviti svoj Plan B za povezovanje naprednih sil proti kapitalizmu in nacionalizmu!

The post Brexit: Združena Evropa je ideal, ki ga Evropska unija ni izpolnila appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ko se je evropska komisarka za promet Violeta Bulc v začetku januarja mudila v Ljubljani, je dejala, da so “potrebe po naložbah v prometno infrastrukturo v Evropi velike in k projektom je treba privabiti tudi zasebne vlagatelje”. EU namreč za dokončanje hrbtenice prometnih povezav potrebuje več kot 500 milijard evrov. Dodala je, da je “likvidnost institucionalnih zasebnih vlagateljev trenutno zelo velika” – po ocenah imajo od 6.000 do 7.000 milijard evrov -, vendar denar zaradi pomanjkanja zanimivih projektov za sofinanciranje ne kroži. ”  Pri tem naj bi bil bistven Junckerjev načrt (EFSI – Evropski sklad za strateška vlaganja), po katerem naj bi v prihodnosti evropske prometne povezave pretežno gradili v javno-zasebnih partnerstvih. Komisarka je še dodala, da je pomembno, “da se pripravijo kakovostni projekti, sposobni zagotavljati denarni tok”, ali, z drugimi besedami, dovolj visoko dobičkonosnost za vlagatelje.

EFSI je še eden v nizu neoliberalnih ukrepov Evropske komisije (EK) in Evropske centralne banke (ECB), s katerimi naj bi spodbudili trg in zagnali nov investicijski cikel v Evropski uniji, ki pa so zaenkrat vsi po vrsti propadli, recesija se namreč nadaljuje že vse od krize leta 2008. Gre za drag program javnih poroštev in subvencij zasebnim vlagateljem, predvsem bankam in finančnim špekulantom, ki naj bi zasebne vlagatelje ob pomanjkanju javnega denarja prepričal v investicije v javno infrastrukturo.

Pred tem je ECB že poskusila z dvema podobnima ukrepoma. Najprej s “ciljno usmerjenim dolgoročnim refinanciranjem” (TLTRO) oktobra 2014, pri katerem bi banke plačale zgolj 0,15 % letnih obresti, s čimer naj bi jih ECB spodbudila, da si sposodijo denar in ga nato, v obliki kreditov, prenesejo naprej v gospodarstvo, kar naj bi spodbudilo investicije in gospodarsko rast. Po tem, ko je TLTRO klavrno propadel zaradi nepripravljenosti bank, da bi si denar sposojale, je ECB poskusila še s kvantitativnim sproščanjem (QE), pri katerem centralna banka poveča količino denarja v obtoku, s tem, da ustvari nov denar, ki ga porabi za nakup državnih obveznic pri zasebnih lastnikih –  spet gre večinoma za banke in investicijske sklade – ki ga na ta način dobijo praktično zastonj. Konkreten program, ki ga od marca 2015 izvaja ECB, zajema mesečne nakupe državnih obveznic v višini 60 milijard evrov, do skupnega zneska 1.140 milijard (!) evrov. Precejšnji del likvidnosti, ki jo omenja Violeta Bulc, je torej ravno posledica zaenkrat neuspelega programa kvantitativnega sproščanja. Pri tem 20 % nakupov izvaja ECB, preostalih 80 % pa nacionalne centralne banke. Proporcionalno se bodo med ECB in države članice Evropske unije seveda delile tudi morebitne izgube tega programa.

Če torej povzamemo trenutno delovanje Evropske unije, imamo na eni strani države, ki so prisiljene v medsebojno tekmovanje pri ustvarjanju “ugodnega okolja za kapital” z nižanjem davkov, maastrichtski sporazum pa jih sili v proračunsko uravnoteženost, torej, da ob manjšanju prihodkov obenem manjšajo tudi izdatke. Ob tem ECB denarja ne posoja državam članicam, temveč se morajo te zadolžiti na finančnih trgih po visokih obrestnih merah. Skupni učinek je, da je vedno manj denarja na voljo za javne in socialne storitve, kaj šele za investicije v javno infrastrukturo. Države pa morajo velik del proračunskih sredstev nameniti zgolj za poplačilo obresti na dolgove, ki se s tem prelijejo v zasebne dobičke, zaradi česar se denar kopiči v zasebnih bankah in investicijskih skladih. Prav tako ECB denarja ne namenja neposredno javnim investicijskim programom s katerimi bi lahko dokončali javno infrastrukturo – tak program v višini 500 milijard evrov skozi deset let, so lansko leto od evropske komisije zahtevali predstavniki Evropske levice.

Na drugi strani pa te iste zasebne banke in investicijski skladi, ki že tako kopičijo denar, od ECB in nacionalnih centralnih bank skozi kvantitativno sproščanje dobivajo poceni, skoraj zastonj, denar za investicije, vendar ga kljub temu nočejo investirati. Ta denar je v zadnji instanci krit z javnimi sredstvi, kar pomeni, da bomo tudi morebitne izgube pri investicijah nosili vsi prebivalci.

In nato imamo na tretji strani Junckerjev načrt, ki – spet tem istim – zasebnim bankam in investicijskim skladom, ki kopičijo denar iz obresti na javni dolg in hkrati dobivajo še poceni denar od centralnih bank, nudi dobičkonosne investicije v javno infrastrukturo, ki so spet krite z javnimi sredstvi. Odgovornost za “pripravo kakovostnih projektov” – torej dovolj dobičkonosnih, ki bi potencialno pritegnili zasebne vlagatelje – nosijo države članice same.

Če načrt uspe, bomo torej v Evropi dobili infrastrukturo, ki bo na tak ali drugačen način financirana s privatiziranimi javnimi sredstvi. Morebiten neuspeh investicij bo ravno tako zavarovan z javnimi poroštvi. Le dobički, ki se bodo za uporabnike kazali v obliki višjih uporabnin, bodo ostali zasebni. Če načrt propade, bomo izgube na eni in na drugi strani ravno tako nosili prebivalci Evropske unije. V obeh primerih je očitno, da gre za prefinjen mehanizem prelivanja javnega denarja, torej denarja vseh nas, v žepe bogatih zasebnikov in privatizacijo javnega dobra. Rezultat je lahko le še večje obubožanje držav in prebivalstva na račun bogatih zasebnikov.

Z navedenimi ukrepi evropske institucije zelo jasno priznavajo, da trg ne deluje. V opisu EFSI na uradni spletni strani je celo zapisano, da naj bi z načrtom “premostili neuspehe trga” in “mobilizirali zasebne investicije”. Sama situacija je torej tudi za institucije evropske unije dokaz, da trg ne deluje, vendar je rešitev farsična – zanaša se, da bo, z vbrizgavanjem denarja zasebnim vlagateljem, trg sam rešil problem, ki ga sploh povzroča. Investicije v kapitalizmu namreč v temelju niso odvisne ne od količine denarja v obtoku ne od dejanskih družbenih potreb. Odvisne so od profitne stopnje ali potencialne dobičkonosnosti investicij, zato družbene potrebe štejejo le, kolikor obstaja tudi efektivno povpraševanje, torej povpraševanje podkrepljeno s kupno močjo, ki investitorjem zagotavlja dobičke. Če je pričakovan dobiček premajhen, zasebni investitorji enostavno ne vlagajo, temveč denar le kopičijo. Državne obveznice in državna poroštva pri investicijah so zato zelo privlačne investicijske priložnosti, saj vlagatelji svojega vložka skorajda – razen v primeru državnega bankrota – ne morejo izgubiti, dobiček pa je zagotovljen.

Tu se le še bolj jasno pokaže pravi obraz kapitala in sprega kapitalističnega “prostega trga” z državnimi in naddržavnimi institucijami, ki si jih prikraja po svoji meri in delujejo v njegovo korist. Kapital namreč dobičkov ne kuje le neposredno na račun živega dela v kapitalističnem “realnem sektorju”, temveč v času kapitalističnih kriz in depresij  le še bolj očitno požira tudi javne dobrine in parazitira na javnih sredstvih.

The post Oživljanje kapitalizma s privatizacijo skupnega appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Kaj je sporočilo Blockupya? ECB še vedno stoji, brez dvoma. Nerodnost je le, da jo je treba zdaj iz varnostnih razlogov ograjevati z bodečo žico. Po svoje groteskno, da je v času brezgotovinskih transakcij elektronskega denarja potrebna 185 m visoka stavba iz jekla, betona in stekla, obrambni jarek ter bodeča žica. In da je povrh potreben še vsaj en policist na dva demonstranta. »Opažamo spremembo v strategiji napadov,« je včeraj izjavil šef frankfurtske policije, »ta napad so organizatorji skrbno vodili, to niso spontani napadi neorganiziranih posameznikov in manjših skupin«.

The post Kaj je sporočilo Blockupyja? Komentar udeleženca protestov. appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Nabrusimo kose, napočil je čas!

Kaj: Vseevropski shod proti politiki zategovanja pasu
Kje: Frankfurt, Nemčija
Kdaj: 18. marec 2015

Leto 2015 nam je že v samem začetku prineslo presenečenje. Grško ljudstvo se je, po letih opustošenja ter vsakodnevnega spopadanja s humanitarno krizo in socialno destrukcijo, poenotilo v boju proti grožnjam EU elit in demokratično izvolilo politično levico. Izvolili so ljudi, ki so se zavezali postaviti se po robu evropskim inštitucijam in zavrniti nadaljnje ukrepe politike zategovanja pasu. Ohrabreni z odločitvijo grškega ljudstva, da zavrne neoliberalno doktrino “ni alternative”, vidimo pred seboj drugačno prihodnost. Še posebej v luči aktivnosti drugih zelo pomembnih gibanj, kot je npr. Podemos v Španiji. Stotisoči v Španiji zdaj javno povedo: “Zmoremo in zmagali bomo!” 11 .februarja so tako Grki in podporniki v drugih deželah ob zasedanju Evrske skupine o grškem dolgu, zasedli mestne trge in demonstrirali. Zgodil se je dan evropske solidarnosti.

Občutek moči daje upanje milijonom po celi Evropi in jih opogumlja v boju proti kriznim režimom. Solidarnost do grškega ljudstva in njegove demokratične odločitve ni le naša dolžnost, pač pa naš skupni interes- interes vseh, ki se borimo proti logiki politike zategovanja pasu, in ki smo grško ljudstvo podprli v boju za izboljšanje delovnih in življenjskih pogojev.

Nabrusimo kose, napočil je čas. Združimo se v skupnem boju, otvoritev nove ECB 18. marca je pravi kraj ob pravem času.

Videti je, kot da je pritisk Evropskega kriznega režima navidez nekoliko popustil, izrednih sestankov je manj, Evropski reševalni sklad kot da izgublja svoj pomen. Toda silovit pritisk na Grčijo, kateremu smo pravkar priča, dokazuje, da se EU in ECB še zdaleč nista odpovedali svoji politiki večnih kriznih razmer. Izsiljevanja ni konec, prav nasprotno, vsakič znova, ko se institucije evropske politične vrhuške počutijo ogrožene, niti za trenutek ne oklevajo z grožnjami o ponovni uvedbi ostrih “varčevalnih ukrepov”. Izredni ukrepi neoliberalne politike so postali vsakodnevna normalnost, neznosna lahkost prekerstva in revščine. Te politike so inkorporirane v delovanje državnih inštitucij in zanje nikdar v resnici ni bilo mišljeno, da so samo začasne. Politika zategovanja pasu je le oblika, način avtoritarnega vladanja, diktature, demontaže demokratične participacije, napad na delovne pogoje, napaja se v vsakodnevni praksi režima varovanja zunanjih meja Evrope. Ta politika je zavezana militarizaciji države in zunanje politike, rastočemu rasizmu in desnemu ekstremizmu. Leta vladavine Trojke in neoliberalnega vladanja so tlakovala pot v novo fazo razvoja evropske družbe: k modelu prekernosti z omejenimi socialnimi pravicami, k modelu vsesplošne konkurenčnosti in vseobsegajoče kontrole.

Takega modela nočemo in ga v celoti zavračamo!

In slišimo jih prav zdaj, elite in vlade, kako kričijo na ves glas, z Nemčijo v prvi vrsti, proti zahtevam grškega ljudstva po ustavitvi nadaljnjih privatizacij, zahtevam po ohranitvi socialnih pravic, zahtevam po obdavčitvi bogatih, zahtevam po ustavitvi odplačevanja dolga in obresti, za katere ljudstvo ni krivo. Bojijo se domino efekta, ki bo zatresel Evropo, bojijo, da se bo program konkurenčnosti in neoliberalnega nadzora sesul.

Eden osrednjih agentov izsiljevanja v procesu udomačevanja politike zategovanja pasu, palice in korenčka, je prav ECB, kot ključen del znamenite Trojke (EK, EC in IMF), ki skupaj z evropskim parlamentom promovira varčevalne ukrepe in privatizacijo. Rezultat take politike je vsesplošno osiromašenje in prekarizacija Evrope. S svojo zahtevo po zavrnitvi odkupovanja grških obveznic ECB, skupaj z nemško vlado, nadaljuje politiko zategovanja pasu.

Blockupy zato ponovno poziva k transnacionalni akciji ob svečani otvoritvi novega sedeža ECB v Frankfurtu 18.marca letos. 185 m visok stolp s svojo ograjo in obrambnim jarkom je trdnjava, ki so jo zgradili za 1,3 milijarde evrov. Naš poziv k velikim, odločnim in srčnim protestom, že mesece nazaj, rojeva vidne učinke: ECB sporoča, da bo skrčila svoj program gala otvoritve na raven kavnega bara. Toda nikdar nam ni šlo za število gostov. Naš protest je radikalna kritika planiranja, vpeljave in normalizacije politike zategovanja pasu.

Vemo, da je prav Frankfurt tisto pravo mesto za vse nas: prekerce, zdomce, industrijske delavce, socialne aktiviste, vse emancipatorične sile. Zavedamo se, da tudi leve vlade ne morejo rešiti vseh problemov, prava dinamika se prične na ulicah in trgih, srečanjih in druženjih, na delovnih mestih, zajeti mora vso socialnost. Ne gre nam za to, da demonstriramo svojo solidarnost z Grki in njihovo demokratično odločitvijo, temveč da jasno povemo, da ne gre za konflikt interesov med ljudmi znotraj Evrope. Gre za nas vse! Grški boj nam kaže pot.

Če ne zdaj, kdaj potem? Glasno in odločneje kot kdajkoli pozivamo k udeležbi na protest pred ECB 18. marca v Frankfurtu. 18. marec je za nas vse pravi dan, da se zberemo v Frankfurtu. Zdaj je čas , da okrepimo svoje aktivnosti in pozovemo čim širši krog ljudi, da se nam pridruži. Zdaj je čas, da ECB izstavimo račun in zahtevamo uvedbo drugačne finančne politike. 18. marec je naša velika priložnost in tudi odgovornost, da združimo vse svoje sile: če hočejo oni kapitalizem brez demokracije, mi zahtevamo demokracijo brez kapitalizma.

18.marca bomo tisoči zavzeli ulice in trge Frankfurta, okolico ECB, celo mesto. Že zgodaj zjutraj bomo z akcijami državljanske nepokorščine pred in okrog stavbe ECB ovirali njeno normalno delovanje in svoj protest popoldne še okrepili.

Pridruži se nam pri blokadi ECB, 18. marca ob 7h zjutraj, na masovnem protestu ob 14h in na demonstrativnem pohodu skozi mesto ob 17h!

Zavzeli smo Atene, zdaj bomo tudi Frankfurt!

Več informacij

Spletna stran: http://blockupy.org/
E-naslov: international@blockupy-frankfurt.org
Twitter: @blockupy in #18M
Facebook: http://facebook.com/blockupy.europe

Kdo smo?

Smo aktivisti mnogoterih socialnih gibanj, altermondialisti, migranti, brezposelni, prekerci in industrijski delavci, člani strank in sindikatov in še mnogo več, iz vseh evropskih držav, ki želimo združiti svoje sile in moči onkraj državnih meja. Skupaj hočemo zgraditi skupno evropsko gibanje, združeno v različnosti, ki lahko razbije politiko zategovanja pasu in prične graditi demokracijo od spodaj navzgor. Blockupy in napovedani dogodki v Frankfurtu so le korak na tej poti. Kot transnacionalno gibanje nasprotujemo kakršnikoli delitvi ljudi po rasnem, nacionalnem, antisemitskem ključu in zavračamo teorije zarote.

The post Blockupy 2015 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Med 23-25. jan

http://www.sinistraecologia ta trenutek liberta.it/argomento/human-factor/

SEL je trenutno v italiji stranka s programom, ki bi lahko bil blizu Syrizi in Podemosu, oz. lahko v njem najdemo sorodnosti in neko rdečo nit, ki povezuje. Stranka ne skriva ambicij po hegemonizaciji tistega dela levega političnega prostora, ki je trenutno predvsem v domeni levih nestrankarskih gibanj, vsebinsko gre tu za prekerno delo, ekološka vprašanja ter vprašanja enakosti spolov….

Aktualno politično usmeritev stranke lepo zajame že kar uvod v program konference, kjer laho preberemo naslednje:

Boj za družbene in kulturne spremembe v Evropi, boj proti varčevalnim ukrepom in liberalizmu danes prvič dobiva obrise resnične politične možnosti. Zmaga Sirize v Grčiji, obeti za zamago Podemosa v Španiji so znanilci te možnosti. Ti dve stranki predstavljata konkretno možnost odpiranja novih političnih prostorov na stari, od tehnokratsko-finačnih vlad zadušeni celini. To je ideja nove Evrope, ki ne bo mogla več temeljiti na izključevanju, kot se je vse prevečkrat že zgodilo v njeni preteklosti, ampak bo temeljila na gradnji novih institucij in nove demokracije. Ideja »Konference o dolgu«, ki jo v imenu Sirize zagovarja Aleksis Cipras, govori v jeziku družbenih bojev, ki zavračajo ekonomske dogme o nujnosti in naravnosti neenakosti. To je vizija drugačne Evrope, ki bo sposobna vzpostaviti nove, dinamične institucije, ki bodo neodvisne od finančnih centrov in privatnih interesov, ki danes vklepajo demokracijo. Grčija in Španija nam lahko pokažeta pot v tem zamišljanju novih družbenih institucij in političnih praks, nove vloge države znotraj EU in predvsem način kako v praksi zavreči neoliberalno politiko. V tem scenariju, ki ni samo mogoč, ampak je od pretekle nedelje že realnost, je potrebno ponovno premisliti in zgraditi odnose med političnimi institucijami in praksami družbenih gibanj. Takšna zavezništva in takšni hibridni prostori so nujno potrebni, če hočemo dokončno zavreči mišljenje in politiko, ki danes povzročata trpljenje milijonov po vsej Evropi.

SEL je parlamentarna stranka, nastala l. 2009 po izstopu aktualenga predsednika stranke Nichija Vendole, (guvernerja pokrajine Apulia, nekdanjega aktivista LGBT) iz leve Partito della Rifondazione Comunista, PRC. Na zadnjih volitvah 2013 je znotraj levega bloka dobila 2,3% glasov, v parlamentu ima 37, v senatu pa 7 poslancev, Laura Boldrini predseduje poslanski zbornici, njeno politiko pa podpirata dva, sicer neodvisna župana mest Milano in Genova. Evropskih volitev se je udeležila prek skupine L’Altra Europa con Tsipras.

 Italija zna, še posebej zdaj po zmagi Syrize in upajmo da konec leta tudi Podemosa, v levi politiki postati ponovno zelo pomemben igralec  (končno Italija ni periferija, temveč konstitutivni ekonomski temelj EU) in si zasluživeč pozornosti.

The post SEL Human Factor – Milano appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Prihajajoče volitve so priložnost, da ljudstvo na oblast izvoli nasprotnike varčevalne politike, levičarsko stranko Siriza, ki po javnomnenjskih raziskavah prepričljivo vodi. A na poti do dolgo napovedovanega izboljšanja socialnega stanja se bo Siriza soočala s številnimi izzivi in preprekami. Za začetek bo morala preglasiti politično protikampanjo domačih in evropskih vladajočih političnih elit, ki imajo podporo mednarodnega kapitala. Ekonomske in politične institucije, ki zagovarjajo nižanje socialnega standarda, že nekaj tednov vodijo odkrito kampanjo proti spremembi političnega programa v Grčiji in eksplicitno proti Sirizi. Tako je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker pred dobrima dvema tednoma Grke posvaril pred »napačnim izidom volitev« in »skrajnimi« politikami. Podobni odzivi prihajajo iz finančnih institucij. Atenski borzni indeks je tako dne 29. 12. 2014, le nekaj ur po tretji zavrnitvi predsedniškega kandidata, padel za več kot 11 %, obresti na grške desetletne obveznice pa so se dvignile na več kot 9%. A tovrstni pritiski niso pravzaprav nič novega: že pred junijskimi volitvami leta 2012 je namreč nemška kanclerka Angela Merkel Grke posvarila, da glede upoštevanja memoranduma in klestenja socialne države nimajo izbire. Čeprav pri tokratnem odkritem vmešavanju trojke in vlad članic Evropske unije v suverenost demokratične odločitve grškega ljudstva sploh ne gre več za precedens, vendar ne gre spregledati lahkotnosti, s katero se spodjeda institut volitev, že zdaj edinega vsaj približno demokratičnega vzvoda oblasti v parlamentarni demokraciji. Po omejitvi referedumske volje, ki se je tako kot v Sloveniji tudi v Grčiji zgodila v zadnjih letih, aktualni poseg v suverenost grškega ljudstva priča o zožitvi demokracije na vedno redkejše, programsko vedno bolj zamejene izbire na volitvah. Tako si v očeh trenutne Evropske komisije in sorodnih tehnokratskih institucij volilci lahko izberejo kakršnokoli vlado želijo, dokler je le neoliberalna.

Pritiski mednarodnih institucij kapitala se bodo gotovo nadaljevali tudi, če Sirizi uspe prepričljivo zmagati na volitvah in sestaviti programsko enotno vlado. Kljub slabima dvema milijardama proračunskega presežka, s katerimi se hvali grška vlada, namreč v prihajajočem letu grški državi zapade kar 17 milijard evrov finančnih obveznosti. Pravi uspeh Sirize zato ne bo zmaga na volitvah, ampak vzpostavitev avtonomne politične oblasti, ki ne bo zgolj še ena v nizu izvajalk ukrepov »objektivne« prisile finančnih trgov. Pričakovanja, po katerih bi že zamenjava vlade odprla manevrski prostor v pogajanjih s trojko do te mere, da bi nova vlada izpogajala pogoje, ki bi omogočili vnovično izgradnjo socialne države, so neutemeljena. Takšen iztek dogodkov bi pomenil popoln poraz trojke, saj bi se upniki morali odpovedati več deset milijardam dolga iz vsiljenega zadolževanja. Še več, trojka bi implicitno priznala, da vsiljene neoliberalne reforme vendarle niso edina sprejemljiva politika, temveč da obstajajo sprejemljive ekonomske alternative. Med političnima programoma Sirize in trojke tako zeva nepremostljiv prepad, ki bo vodil v neizogiben spopad, če se Siriza ne bo izneverila svojemu programu. Ta konflikt, ki bi se pravzaprav moral zgoditi že ob začetkih ekonomske krize, je edina možnost, da se osvobodimo ekonomskega in političnega enoumja neoliberalne Evrope. Je priložnost za družbeno transformacijo iz paradigme indivualističnega homo economicusa v humanistično, kolektivistično in univerzalno družbo bratstva, svobode in enakosti. Vendar pot do transformacije, v katero upe polagamo širom Evrope, gotovo ne bo enostavna. Številne zgodovinske izkušnje spodletelih družbenih transformacij, od katerih izpostavimo le primera državnega udara v Čilu ter političnih umorov Patriceja Lumumbe in Thomasa Sankare v Afriki dokazujejo, da zastopniki interesov kapitala za dosego svojih ciljev ne izbirajo sredstev.

Siriza je skupaj s sorodnimi političnimi silami imela pogum, da je v času dominacije neoliberalnega konsenza z odločnim nasprotovanjem zasadila dvom v splošno stališče etabliranih političnih sil, po katerem so zategovanja pasu, nižanje plač, subvencije zasebnemu kapitalu in socializacija nasedlih investicij edini smiselni politični ukrepi. Izzvala jih je s preprostim argumentom, da ultimativne in domnevno nezamenljive ekonomske politike niso skladne z demokratično ureditvijo, v kateri ima vrhovno oblast v državi ljudstvo. V perifernih državah Evrope je Siriza znova zbudila upanje, da ideali človeškega dostojanstva niso relikti preteklosti, kot radi poudarjajo apologeti neoliberalnih politik, ampak perspektive, za katere se je potrebno boriti v vsakem obdobju. Ob prevzemu vlade bo Siriza postavljena pred zgodovinski izziv izvedbe svojega programa v praksi. Pričakovanje se ne bo izpolnilo samodejno, niti zgolj z zmago na volitvah, niti se ne gre zanašati zgolj na osebna politična prepričanja in dobre namene. Predpogoj za avtonomno izpolnjevanje politične volje je osvoboditev izpod diktata mednarodnih finančnih institucij in vrnitev ekonomske politike v sfero javnega odločanja, z namenom služiti občemu dobremu, kar je v časih, ko kapital obvladuje večino vzvodov moči, resnično velik izziv. A le kaj drugega je revolucionarna politika, če ne ravno to?

The post Predčasne volitve v Grčiji: priložnost za družbeno transformacijo in konec politik zategovanja pasu? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Kohezijska politika označuje mehanizem, s katerim poskuša Evropska unija regulirati, državam članicam pa hkrati omogočati čim bolj uravnotežen vzdržni razvoj. Poglavitni namen ekonomske in socialne kohezije, ki je bil leta 1986 zapisan tudi v Evropski enotni akt, je zmanjševanje neskladij med različnimi regijami ter zmanjševanje zaostalosti manj razvitih regij. Finančna sredstva za izvajanje kohezijske politike se zagotavljajo iz dveh strukturnih skladov, iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Evropskega socialnega sklada (ESS), ter iz Kohezijskega sklada.

Čeprav temeljne usmeritve kohezijske politike same po sebi niso v nasprotju s socialističnimi razvojnimi politikami, pa se znotraj institucij, odgovornih za implementacijo in izvajanje kohezijske politike, kaže izrazita nedemokratičnost in protisocialistična naravnanost. Vsiljevanje neoliberalnih ukrepov se kaže zlasti v priporočilih, v katerih Evropska komisija preko evropskega semestra države članice sili, da jih vključujejo v svoje programske dokumente. Ti dokumenti nato služijo kot podlaga za črpanje sredstev, pri čemer cilji, ki so socialno naravnani, kot so denimo zajezitev rasti stopnje brezposelnosti, tveganja revščine in podobno, praviloma niso predmet priporočil evropskega semestra.

Tako Priporočilo Sveta Sloveniji iz leta 2014 niti z besedico ne omenja revščine, kljub temu, da Slovenija sodi med države članice z najhitreje rastočo stopnjo revščine po letu 2008. Nasprotno, Svet v svojih priporočilih od Slovenije zahteva ukrepe, ki bi imeli za posledico dodatno povečanje stopnje revščine. Med take ukrepe sodi med drugim zniževanje minimalne plače.

Obstoječa platforma kohezijske politike pa se v nekaterih točkah vendarle ujema s socialistično razvojno alternativo. Pri tem imamo v mislih predvsem investicije v energetsko učinkovitost, spodbujanje zdržno naravnane prometne politike in zdržne mobilnosti, ohranjanje biotske raznovrstnosti, investicije v raziskave in razvoj (R&R) in podobno. Naloga socialistične alternative je prepoznati točke ujemanja in v največji meri izkoristiti evropska sredstva tam, kjer bodo izpolnjevala svoj osnovni namen: zmanjševati razlike in pomagati manj razvitim regijam pri njihovem razvoju, vse ostale, do socialističnih ciljev ignorantske ali celo škodljive ukrepe kohezijske politike pa je potrebno razgrajevati in jih preko vseh razpoložljivih mehanizmov demokratičnega delovanja preoblikovati tako, da bodo izpolnjevali svoj prvotni namen. Pri takem delovanju je nujno koordiniranje s političnimi zavezniki znotraj civilne družbe, sindikatov, zainteresirane strokovne javnosti in drugih.

KOHEZIJSKA SREDSTVA IN SLOVENIJA

Slovenija se uvršča med države članice, ki so neto prejemnice kohezijskih sredstev. Poleg Grčije, Portugalske, Cipra, Malte in Češke sodi med »zmerno razvite države članice«. Prav te države so tudi tiste, ki jih je kriza najmočneje prizadela. Šesto kohezijsko poročilo tako ugotavlja, da sta imeli Slovenija (14,7% BDP) in Grčija (12,7%) v letu 2013 največji proračunski primanjkljaj.

S poglabljanjem finančne, gospodarske in socialne krize so kohezijska sredstva v teh državah ostala edina razvojna sredstva. Posledično se stopnjuje tudi pritisk nanje, kar se v praksi kaže v tem, da je nadzor nad upravljanjem teh sredstev postal eden ključnih vzvodov oblastnih struktur in z njimi povezanih klientelističnih navez, ki so pozornost javnosti in medijev spretno preusmerili na vprašanje (ne)učinkovitosti črpanja evropskih sredstev. Če je bil prvotni namen kohezijske politike uravnavanje razvitosti in omogočanje bolj enakopravnega položaja držav članic, je danes za te strukture cilj zgolj črpanje sredstev: ni več pomembno, kam gredo sredstva, pomembno je le, da so počrpana.

Dejstva in podatki namreč ne kažejo, da bi bilo črpanje teh sredstev neučinkovito. Do zaostankov pri črpanju v obdobju 2007-2013 je prišlo le na Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture OP ROPI, kjer obstaja realna možnost, da bo del sredstev ostal neporabljen do konca leta 2015, če do takrat ne bodo izvršena vsa izplačila iz nacionalnega proračuna. Na strukturnih skladih (ESRR in ESS), iz katerih se financirata Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov OP RR in Operativni program razvoja človeških virov OP ESS, pa je Slovenija po črpanju sredstev nad povprečjem držav članic EU.

Ko govorimo o učinkovitosti črpanja, je treba vedeti, da prave slike dinamike izvajanja kohezijske politike ne dobimo iz podatkov o povračilih iz blagajne Skupnosti (kar je sicer pomembno za javne finance oz. zagotavljanje proračunskih sredstev za tekoče projekte), temveč iz podatkov o vrednosti podpisanih pogodb in izplačilih upravičencem iz državnega proračuna. V okviru kohezijske politike je Slovenija podpisala za 4,2 milijard evrov pogodb o sofinanciranju, kar predstavlja 102% razpoložljivih kohezijskih sredstev in pomeni, da so kohezijska sredstva že v celoti pogodbeno angažirana. S sklenitvijo novih sofinancerskih pogodb se bo ta znesek še povečal. Pogodbe torej že presegajo 100% razpoložljivih pravic porabe. Če ima država članica nižjo realizacijo od načrtovane, s tem tvega, da ne bo mogla počrpati vseh sredstev, zato se uvajajo dodatne pravice porabe, katerih cilj je ublažiti oziroma odpraviti nevarnost izgube sredstev.

Drugi indikativni podatek so izplačila iz državnega proračuna. Do oktobra 2014 so bile izplačane tri milijarde evrov, kar je 75% razpoložljivih kohezijskih sredstev. Glede na razpoložljiva sredstva (4,1 milijarde evrov) to pomeni, da do konca leta 2015 mora biti izplačana še dobra milijarda, od katere levji delež odpade na Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture – OP ROPI (690 milijonov evrov).

Če je bila finančna realizacija do sedaj edina skrb slovenske kohezijske politike, kar se kaže v kratkoročni, protirazvojni naravnanosti, se to nikakor ne bo obneslo v novem programskem obdobju 2014-2020, saj se v tem obdobju od držav članic zahteva upravljanje, usmerjeno k doseganju rezultatov (result-based management). Komisija bo leta 2019 preverjala doseganje ciljev oz. mejnikov do konca 2018, države pa bodo, odvisno od stopnje doseganja zastavljenih ciljev, tudi finančno nagrajene ali pa kaznovane iz t.i. rezerve za dosežke (performance reserve), ki znaša 6% sredstev, alociranih državam članicam.

Slovenija bo v programskem obdobju 2014-2020 kohezijska sredstva črpala na podlagi enotnega programskega dokumenta Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike 2014-2020, katerega vrednost znaša dobre 3 milijarde evrov za obe kohezijski regiji. Glede na to, da Slovenija še čaka na potrditev operativnega programa s strani Evropske komisije, ne gre pričakovati, da se bo program začel izvajati prej kot v drugi polovici leta 2015. To pomeni, da bo morala Slovenija, če se želi izogniti ponavljanju napak iz prejšnjega programskega obdobja 2007-2013, pospešiti postopke za dodeljevanje kohezijskih sredstev, obenem pa tudi poenostaviti postopke za povračilo sredstev iz Bruslja.

Slovenija bi v prihodnje morala preusmeriti pozornost od vprašanja (ne)učinkovitosti črpanja razpoložljivih evropskih sredstev k vsebini oziroma k vprašanjem, kako ta sredstva prispevajo k vzdržnemu razvoju, kdo ima (največ) koristi, in navsezadnje tudi, ali so ta sredstva pravično in smotrno razdeljena. V situaciji, v kateri se Slovenija trenutno nahaja, je treba javno financiranje usmeriti v bolj sofisticirane in vzdržne ukrepe, predvsem tiste v povezavi z znanjem in izobraževanjem, katerih primarna nosilca sta visoko šolstvo in znanost, nikakor pa ne bi smeli financirati neučinkovitih in socialno ali okoljsko škodljivih projektov.

foto: Tomaž Lavrič/mladina.si

The post Kohezijska sredstva EU appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.