Spodaj navedeni govor predstavlja stališče poslanske skupine Združena levica na seji Državnega zbora, predstavljeno dne 23.4.2015 ob zavrnitvi predloga o preoblikovanju upravljanja Slovenskega državnega holdinga.

Državni holdingi so ustanove za privatizacijo, ne za upravljanje. Zato, recimo, Avstrijski državni holding ne upravlja strateških podjetij, kot so državne železnice, avtoceste, energetika ali banke. Resne države strateških podjetij ne upravljajo kot navaden portfelj delnic. Razvoja infrastrukture, prometa, energetike, tudi finančnega stebra se ne da načrtovati na podlagi borznih indeksov. V resnih državah, na primer v Avstriji in Franciji, se podjetje privatizira na podlagi zakona.

Slovenija po teh kriterijih ni resna država. Uslužbenci in vodstvo slovenskega državnega holdinga so po profilu borzniki in finančniki. V osnutku strategije upravljanja naložb vlada sama priznava, da strategija upravljanja ni nadomestilo za sektorske strategije. Teh pa ni, ali pa so neuporabne. Ko bo končno sprejeta strategija upravljanja naložb, bosta vlada in SDH lahko samostojno izpeljala milijardne posle privatizacije ali delne privatizacije podjetij kot so Petrol, Zavarovalnica Triglav, HSE, Luka Koper. V Zavarovalnici Triglav je državni delež 68 odstotkov. Če se zmanjša na 25 odstotkov, lahko konkurenčne zavarovalnice izvedejo sovražni prevzem. S tem se ni igrati.

V Združeni levici smo predlagali varovalko, po kateri mora SDH za prodajo deležev v največjih podjetjih pridobiti soglasje državnega zbora na podlagi resne analize. V Avstriji navodila za pripravo take analize obsegajo 8 strani. V slovenskem osnutku strategije upravljanja pa je podjetju, kot je Petrol, namenjena stran in pol. To je neresno.

Dodatno soglasje državnega zbora je potrebno, ker strategija določa samo minimalne deleže. Ne določa, pod kakšnimi pogoji se bodo ti deleži zmanjšali. V zvezi s Slovenskimi železnicami namesto analize posledic privatizacije najdemo tale stavek: »Ne gre izključevati možnosti vstopa novih družbenikov, bodisi v krovno družbo bodisi v nekatere temeljne in podporne dejavnosti.«

Ustanovitelji SDH so poskrbeli, da njegovemu vodstvu ni treba upoštevati volje zaposlenih v državnih podjetjih. Imenovanje predstavnikov zaposlenih v upravo in nadzorni svet SDH so jim preprosto prepovedali. Z našim predlogom jim samo vračamo to pravico. Ki je bila, mimogrede rečeno, zagotovljena tudi avstrijskim delavcem v njihovem državnem holdingu. Ekonomska demokracija je ena od petih prioritet vlade, ki pa našega predloga kljub temu ni podprla. V nasprotju z lastnimi zavezami je podaljšala prepoved soodločanja v organih bank, ki jo bo verjetno razširila še na zavarovalnice.

Združena levica je protisistemska koalicija. Za soodločanje nismo le zato, ker povečuje produktivnost zaposlenih, ampak zato, ker verjamemo, da bi morale uprave odgovarjati delavcem, in ne obratno. Delovna sila pač ni blago, namesto katerega odloča lastnik. Tudi se seveda ne zavzemamo za transparentno privatizacijo, ampak za demokratično in racionalno gospodarjenje z državnimi podjetji. Toda ta predlog je v resnici kompromis, skupni imenovalec. Po zadnji dostopni anketi 65 odstotkov Slovencev nasprotuje privatizaciji 15 podjetij, 72 odstotkov pa privatizaciji Telekoma. Soglasje državnega zbora je priložnost za vlado, da  državljane prepriča  o koristnosti privatizacije. Če jih ne more prepričati, naj privatizacijo opusti, namesto da preprečuje demokratično odločanje.

Enako je s soodločanjem. Stranke centra v tem vidijo dopolnilo korporativnega upravljanja, mi v tem vidimo začetek odprave korporativnega upravljanja. Nihče pa ne more reči, da je normalno, da v nadzornem svetu državne firme sedijo direktorji zasebnih firm, hkrati pa, da ni dopustno, da bi v njem sedeli predstavniki zaposlenih.

V Državnem svetu je naš predlog dobil 13 glasov ZA in 19 glasov PROTI. Po naši oceni večina članov ne nasprotuje temu, da bi dokončno odločitev o privatizaciji večjih podjetij sprejel državni zbor. Glede na to, da javnost večinsko nasprotuje privatizaciji, je soglasje državnega zbora minimum, na katerega bi morala pristati tudi vlada. Za zdaj se je vlada pripravljena pogovarjati predvsem o nekakšni nedefinirani obliki soodločanja. V Združeni levici bomo pobudo za sodelovanje sprejeli pod pogojem, da se s spremembami ne odlaša do naslednjega leta. Vprašanje je namreč, kaj bo do naslednjega leta od državnih podjetij še ostalo, če bo vlada odločala po svoje. Danes beremo, da načrtujejo prodajo več kot 60 podjetij. Minister za infrastrukturo bi gradil drugi tir na račun razkosanja in delne privatizacije Luke Koper. Poslanci tega ne bomo mogli preprečiti, tudi če bo v strategiji pisalo, da je Luka Koper strateško podjetje. Zato bomo vztrajali pri soglasju državnega zbora vsaj za največje posle.

The post dr. Matej Tašner Vatovec: Zakaj je potrebna sprememba zakona o SDH? 23.4.2015 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ta vlada že vse od izvolitve vztrajno ignorira vse argumente nasprotnikov privatizacije, pa naj bodo v obliki civilnodružbenih ali parlamentarnih pobud. Na seji odbora za finance in monetarno politiko, ki je bila   oktobra 2014 sklicana na zahtevo poslanske skupine Združene levice, so predstavniki vladajoče koalicije zavrnili predlog sklepa o ustavitvi privatizacije državnih podjetij, pri čimer so se sklicevali na mednarodne zaveze in obljube, zaradi katerih naj bi bila Slovenija zavezana k prodaji državnega premoženja. Ob tem Cerar kot pravnik dobro ve, da obljube ne predstavljajo nikakršne pravne zaveze, poleg tega pa niti najvišji državni funkcionarji niso pooblaščeni za dajanje tovrstnih obljub, in bi tako ravnanje lahko bilo kvečjemu razlog za kazenski pregon odgovornih, nikakor pa ne za nadaljevanje privatizacije. Poleg tega je Cerar prelomil tudi eno redkih obljub, ki jo je novinarjem uspelo izvleči iz njega pred volitvami: da njegova vlada ne bo prodajala strateško pomembnih podjetij in infrastrukture.

Da je šlo pri sklicevanju na zaveze tujini zgolj za pretvezo, ki jo je vlada izkoristila, da ji ne bi bilo treba odgovoriti na vsebinske argumente in prevzeti nedvoumne odgovornosti za nadaljevanje privatizacije, se je izkazalo v preteklem tednu. Po večmesečnem slepomišenju je vlada na neposredno poslansko vprašanje, kdo in na kakšen način je komu v tujini obljubil privatizacijo odgovorila, da “osnovni pravni akt za privatizacijo predstavlja sklep državnega zbora o privatizaciji 15 družb.” Zaveza, zaradi katere naj ne bi bilo mogoče preklicati sklepa o privatizaciji, naj bi bil torej vseskozi kar taisti sklep, ki ga vlada noče preklicati. Pri tem seveda ne gre zgolj za norčevanje iz prebivalstva ob odsotnosti vsakršne argumentirane razprave, temveč za namerno zavajanje, ki bo imelo resne politične, gospodarske in socialne posledice še desetletja po tem, ko bo ta vlada že zdavnaj končala na smetišču zgodovine.

Z zadnjimi izjavami Cerar ni izkazal le ponižujočega odnosa do večine prebivalstva, vključno z lastnimi volilci, ki nasprotujejo privatizaciji. Gre za skrajni elitistični cinizem človeka, ki je v zadnjem desetletju kot pravni svetovalec Državnega zbora z urno postavko 150 evrov iz državnega proračuna prejel čez 200.000 evrov, ob tem, da je vseskozi iz proračuna prejemal tudi polno profesorsko plačo na javni univerzi. Gre za človeka, ki nikakor ni bil daleč stran od politike in plenilskega napajanja, temveč je bil, nasprotno, vseskozi blizu oblasti in je pomembno vplival na zakonodajo, ki je plenjenje omogočala, in bil za to tudi plačan precej bolje od tistih, ki jim zdaj očita, da so živeli prek svojih zmožnosti. Kot predsednik vlade, ki je na oblast prišel z votlimi obljubami o transparentnosti in moralni prenovi, pa si zdaj prizadeva za čim hitrejšo privatizacijo, ki jo hoče izpeljati kljub vsem dokazom o njeni škodljivosti, brez argumentirane razprave in z zavajanjem, namesto da bi se kot najvišji predstavnik izvršne oblasti lotil preganjanja konkretnih ljudi, ki so po njegovem mnenju plenili in še vedno plenijo po premoženju, ki je zaenkrat še v lasti državljank in državljanov. Obenem delavce, študente, upokojence, prekerce, brezposelne in vse ostale, ki smo se v soboto zbrali na protestnem shodu, imenuje za zastopnike plenilskih interesov.

Z zatekanjem k diskreditaciji političnih nasprotnikov namesto soočanja z njihovimi argumenti, z meglenim namigovanjem na skrivne združbe, ki naj bi iz ozadja obvladovale slovensko družbo, namesto da bi kot najvišji predstavnik izvršne veje oblasti uporabil vsa sredstva za pregon, če take združbe res obstajajo, Cerar dela več kot le nadaljuje politiko vlade Alenke Bratušek. Izza moralistične fasade Cerarjeva vlada uporablja protidemokratične metode in zarotniško retoriko, ki so bile do zdaj večinoma v domeni skrajne desnice na čelu z SDS in njenim predsednikom Janezom Janšo.

Miro Cerar tako razkriva, kako si predstavlja pravno državo, ki jo je obljubljal svojim volilcem. V taki državi ni prostora za široko razpravo o naši skupni prihodnosti, temveč, ravno nasprotno, za nedemokratično, tehnokratsko odločanje za zaprtimi vrati. V njej bodo imeli zadnjo besedo predstavniki interesov kapitala, pa naj se skrivajo za fasado strokovnosti, moralizma ali obojega hkrati. Ta država tudi ne bo več skrbela za občo korist, temveč že zdaj zagotavlja le še pravnoformalni okvir za širjenje kapitalske logike na vsa področja družbenega življenja in kapitalu omogoča nemoteno oplajanje z višanjem konkurenčnosti na račun izkoriščanja delovne sile in nižanja življenjskih standardov. Neoliberalna pravna država Mira Cerarja ni udejanjenje socialne ali demokratične države, temveč njuno nasprotje.

The post Privatizacija – plenjenje v mejah dobrega okusa appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Privatizaciji nasprotujemo zato, ker je kapitalizem zgodovinsko preživet sistem, ki že zdavnaj ne prinaša več blaginje za vse. Ker se kapitalizem danes lahko preživlja le še s pustošenjem planeta, fiktivno rast pa dosega samo še s privatizacijo vsega skupnega, z uničevanjem vseh dosežkov socialne države, napihovanjem finančnih balonov ter zadolževanjem prebivalstva. Privatizaciji nasprotujemo zato, ker kapitalizem lastne krize ni več sposoben razrešiti drugače kot na račun milijonov človeških življenj in uničevanja celotnih držav. Privatizaciji nasprotujemo zato, ker je naš cilj odprava despotizma kapitala in vzpostavitev sistema, v katerem bo demokratično koordinirano gospodarstvo služilo zadovoljevanju človekovih in družbenih potreb. Sistema, v katerem človeška življenja ne bodo le sredstvo za samooplajanje kapitala, temveč bo obratno: gospodarstvo bo le sredstvo za poln razvoj vsake posameznice in posameznika.

Privatizaciji nasprotujemo zato, ker je državna lastnina podlaga za družbeno lastnino. Lastnino, ki nam bo omogočila, da mračnjaštvo vladajočih elit, ki se skriva za fasado parlamentarne demokracije, in cinizem kapitala, ki pod pretvezo apolitične strokovnosti uveljavlja zgolj lastne interese, nadomestimo z ekonomsko demokracijo v podjetjih, ter uveljavimo mehanizme transparentnega in demokratičnega soodločanja o naši skupni prihodnosti na vseh področjih družbenega življenja.

Privatizaciji nasprotujemo zato, ker barbarstvo za nas ni alternativa: prihodnost je demokratični socializem!

The post Zakaj v Iniciativi za demokratični socializem nasprotujemo privatizaciji? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V Združeni levici se pridružujemo pozivu k udeležbi na protestnem shodu proti privatizaciji državnih podjetij, ki bo v soboto, 7.februarja 2015, ob 16. uri na Kongresnem trgu v Ljubljani. Strinjamo se z besedilom Mladinine peticije, ki pravi, da privatizacija ni “ne poštena, ne prostovoljna in ne koristna”. Hkrati pa, kot kaže tudi zadnja Ninamediina raziskava, tudi nima podpore javnosti. Privatizaciji nasprotuje dve tretjini vprašanih, med drugim tudi večina volivcev Stranke Mira Cerarja, proti privatizaciji Telekoma pa jih je celo sedemdeset odstotkov.

Da tudi pri državnemu lastništvu obstaja cela vrsta pasti, denimo koruptivnost, neučinkovitost in nedemokratičnost upravljanja, v Združeni levici ne zanikamo. Ni se nam treba sklicevati na mednarodne raziskave, dovolj je že pogledati, kako se je z državnim premoženjem upravljalo v slovenski polpretekli zgodovini. Najočitneje je bilo to v času prve vlade Janeza Janše, ko je bil na čelo Luke Koper imenovan slavni ubežnik in član Slovenske demokratske stranke Robert Časar, na čelo Intereurope pa Andrej Lovšin, ki je na steno svoje pisarne obesil Janševo sliko in za sabo pustil stomilijonsko luknjo. Skratka, ko zagovorniki privatizacije govorijo o slabem upravljanju z državnimi podjetji, jim je treba prisluhniti, saj govorijo o lastnih praksah.

Po drugi strani pa moramo opozoriti, da ti pojavi niso značilni le za državno, ampak tudi za zasebno lastništvo. Glavne vloge v največjih korupcijskih aferah zadnjih let so zasebna podjetja in banke, denimo nemški Siemens, francoski Alstom in avstrijska Hypo banko. Slednjo je morala avstrijska država leta 2009 nacionalizirati, kar jo bo z vsemi povezanimi stroški na koncu stalo do devetnajst milijard evrov. Belgijska država je morala z milijardnimi zneski reševati KBC banko, ki je bila do nedavnega drugi največji lastnik NLB in tudi njen najverjetnejši prevzemnik. In dejstvo je tudi, da se je finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008, začela v zasebnem ameriškem finančnem sektorju.

Slovenija se je odrekla denarni politiki, zato je bila ta kriza pri nas še globlja kot drugje, ker je bilo tudi pregrevanje gospodarstva po vstopu v območje evra večje kot drugje. Z vpisom fiskalnega pravila v ustavo pa naši demokratični organi tudi ne bodo več samostojno in prosto odločali o državnem proračunu. Ostane nam torej le še razvojna politika, ta pa je mrtva črka na papirju, če nimamo nadzora nad podjetji in bankami, ki bi jo izvajali. S privatizacijo bi se tako odpovedali še edinemu stebru gospodarske suverenosti, ki nam je ostal, zacementirali svoj položaj na obrobju evropskega gospodarstva, svojo prihodnost pa omejili na bedo kapitalizma.

V Združeni levici smo naredili vse, da bi v državnem zboru stališče večinske javnosti čim bolje zastopali in privatizacijo preprečili. Vlada in preostanek opozicije sta nas preslišala. Zato nam ne preostane drugega, kot da vse delavce, brezposelne, študente in upokojence, ki to javnost sestavljajo, pozovemo, da jima svoje stališče na ulicah in trgih predstavijo še sami.

The post Privatizacija ne deluje, oblast ne posluša! Poziv k udeležbi na protestnem shodu appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Svoja vrata pri nas zapira še ena tekstilna tovarna, Svilanit Kamnik, ustanovljena leta 1938. 50 delavk in delavcev, ki so znano blagovno znamko gradili dolga leta, bo odpuščenih.

V svojih najboljših letih je tovarna dajala okoli 150 delovnih mest in je predstavljala vodilno tekstilno podjetje v Jugoslaviji. Danes se vsa proizvodnja seli v Turčijo, kjer je delovna sila cenejša.

O problemih slovenske in evropske tekstilne industrije je bilo že veliko napisanega. V iskanju večjega dobička lastniki podjetij proizvodnjo selijo najprej iz centra na periferijo EU, kasneje pa še kam dlje. Neoliberalna politika narekuje brezobzirno konkurenčnost na trgu, kar pomeni, da evropske države tekmujejo, katera bo ustvarila boljše pogoje za izkoriščanje delovne sile. Na udaru so delavske pravice in plače, kar potiska vse delavce v revščino. Naslednji korak je nižanje davkov na kapital, kar rezultira v premajhnih proračunskih prihodkih držav. Te zato ne zmorejo več opravljati svojih funkcionalnih nalog, predvsem tistih, ki so za socialno državo ključnega pomena. Revščina tako tudi med zaposlenimi drastično narašča, kakor da že stiska velikega števila brezposelnih ne bi bila dovolj. Vsiljena globalna neoliberalna politika je razlog za razkroj storitev socialne države, ki so bile izborjene po stoletju delavskih bojev. Te so se izvajale na solidni ravni in so oskrbovale osnovne potrebe delavskega razreda. Vendar samo za kratek čas nekaj desetletij po drugi svetovni vojni. Z neoliberalnim preobratom konec sedemdesetih let so se civilizacijske pridobitve blagostanja in sorazmerne enakosti, ki so se najbolj manifestirale v Evropi, začele umikati vse večjemu razslojevanju. Tako se danes vse več bogastva koncentrira v rokah peščice, revnih je vse več, utvara srednjega razreda države blaginje pa izginja.

Ali Svilanit seli proizvodnjo v Turčijo, da podjetje preživi, ali gre za željo lastnikov po večjem dobičku? Ne glede na odgovor nas ekonomsko-gospodarska politika neoliberalizma vodi v vse večjo neenakost in socialno bedo. Te procese lahko preobrnemo le z organiziranim internacionalnim bojem za enakost in delavske pravice, za ohranitev in izboljšanje storitev socialne države, za dostojno plačilo delavk in delavcev, za delavsko upravljanje – z bojem proti neplačevanju davkov in davčnim oazam, proti diktatu finančnih lobijev, proti privatizaciji, z bojem proti globalizirani neoliberalni politiki, proti kapitalizmu, za spremembo sistema!

Delavsko soupravljanje podjetij kot eno od načel demokratičnega socializma je ena takih varovalk pravičnejše družbe, ki omogoča, da vsi zaposleni in zaposlene ter lokalna skupnost aktivno sodelujejo pri vseh odločitvah v podjetju. S tem lahko močno omejimo samovoljo kapitalistov (delodajalcev) in logiko kapitala, čigar ustaljen razvojni način je nižanje stroškov delovne sile z namenom višanja dobička. Takšen način upravljanja s podjetji delavce postavlja v položaj, ko z mezdnim delom zaslužijo le še toliko, da lahko preživijo in se naslednji dan vrnejo na delovno mesto. Delavca taka situacija spravlja v nenehen strah za preživetje in ga na tak način zasužnjuje. Delavsko upravljanje pa pomeni, da besedo v razvoju podjetij omogočimo tistim, ki jih dolgoročni razvoj in rast podjetja tudi najbolj zadeva: zaposlenim in lokalni skupnosti.

Boj za delavske pravice in za delavsko upravljanje v vseh podjetjih je torej temelj boja za boljšo družbo. Zato vas vse vabimo, da se pridružite boju Iniciative za demokratični socializem – http://www.demokraticni-socializem.si/kako-postanem-clanica-ids/.

Čas je za demokratični socializem!

The post Boj za delavske pravice in za delavsko upravljanje v vseh podjetjih je temelj boja za boljšo družbo appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V Združeni levici ne zagovarjamo državne lastnine, zato ker bi odobravali njeno upravljanje v preteklih letih. Privatizaciji nasprotujemo zaradi pozitivnih učinkov, ki jih je imela državna lastnina na razvitost, stopnjo zaposlenosti in življenjski standard v Sloveniji, in zaradi možnosti, da bi v državnih podjetjih uvedli napredne oblike delavskega upravljanja v interesu zaposlenih in načrtnega razvoja gospodarstva v korist vseh prebivalcev Slovenije.

Poslanci Združene levice so se obračali predvsem na predsednika vlade in poslance koalicije, ki so na volitvah dobili podporo, ker so obljubili normalizacijo razmer in ohranjanje življenjskega standarda zaposlenih, kmetov in upokojencev. V razpravi so izpostavili usodo privatiziranih podjetij v Sloveniji in v sosednjih državah, ki kažejo na to, da podjetja, ki so podrejena prevzemnikom, zaposlujejo manj kot samostojna podjetja in zaradi zasledovanja ozkega profitnega motiva ne vlagajo v dejavnosti, ki imajo širše pozitivne učinke na družbo in gospodarstvo.

Posebej sta bila izpostavljena primera Hrvaškega Telekoma, v katerem se je v dobrem desetletju po prodaji nemškemu telekomu število zaposlenih prepolovilo, medtem ko se je v Telekomu Slovenije zmanjšalo le za 4 odstotke v primerljivem obdobju. Opozorili so na primer domače Krke, ki je privatizirani Lek prehitela v vseh parametrih, tako v številu zaposlenih kot v obsegu investicij in dobička. Ti primeri podjetij, ki jih je prevzemnik sicer razvijal, kažejo na to, da se lahko državna podjetja razvijajo bistveno bolje in da bolj koristijo svojemu okolju. Zmanjševanje števila delovnih mest, ki bi bilo v primeru nadaljevanja privatizacije veliko, namreč ne prinese le brezposelnosti. Povzroči tudi povečanje proračunskih izdatkov, medtem ko se zmanjšajo proračunski prihodki in socialni prejemki, od katerih sta odvisna raven zdravstvenih storitev in socialne varnosti.

Poslanci Združene levice so opozorili na to, da privatizacija korupcije ne odpravlja, ampak je sama eno od žarišč koruptivnega delovanja, h kateremu se zatekajo tudi podjetja, ki se potegujejo za nakup naših firm, in povzročanja gospodarske škode, kar je značilnost večine privatizacij na Slovenskem. Pri tem so izpostavili sporni prevzemi Heliosa in izčrpavanje Aerodroma Ljubljana v korist zasebnih vlagateljev, ki ga je omogočil odvzem glasovalnih pravic. To nevarno stanje, ko o usodi najpomembnejših podjetij odločajo špekulanti, predstavniki države pa to le nemo opazujejo, je treba nemudoma odpraviti.

V Združeni levici pozivamo vlado in koalicijske stranke, da ustavijo uničevanje slovenskega gospodarstva in delovnih mest. Krize ni povzročila državna lastnina, ampak zgrešena ekonomska politika ob vstopu v evrsko območje in napačno ukrepanje evropskih institucij, BS in vlad. V tem se usoda Slovenije ne razlikuje od južnoevropskih držav, ki niso znane po državni lastnini ali visoki ravni socialnih pravic. Odgovornost za politične ukrepe in slabo upravljanje državnega premoženja nosijo tisti, ki danes kličejo po privatizaciji. Iz krize se bomo rešili, ko jim bomo preprečili nadaljnje povzročanje škode. To je naloga te vlade, Združena levica jo bo pri tem podprla.

Na včerajšnji seji do tega na žalost ni prišlo. Poslanci ZL so predlagali dva sklepa: 1) da mora vlada narediti temeljito analizo dosedanje privatizacije in posledic njenega nadaljevanja ter z njo seznaniti poslance in javnost; 2) da se odbor opredeli proti nadaljevanju privatizacije. S tem smo novi koaliciji ponudili možnost, da se odreče napačni usmeritvi prejšnjih vlad, ki sta zaradi takih usmeritev tudi padli. Predsednica odbora, članica SMC, je izkoristila diskrecijo in sklepov ni dala na glasovanje, razprava pa je pokazala, da se večina koalicijskih poslancev vprašanju izogiba. V tem očitno sledijo predsedniku vlade, ki se je namesto seje odbora državnega zbora udeležil nekakšne vzhodnoevropske investicijske konference, na kateri je uslužno sporočil, da se prodaja Telekoma Slovenije in drugih podjetij nadaljuje.

The post Privatizacija Aerodroma Ljubljana, d.d., Telekoma Slovenije, d.d. in drugih podjetij v državni lasti – seja Odbora za finance in monetarno politiko appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ker odločitev o nadaljevanju prodaje ni v pristojnosti vlade, bomo državnemu zboru obenem predlagali, da razveljavi lanski sklep o soglasju k odtujitvi naložb, ki je pravna podlaga za prodajo. Razveljavitev seveda velja zgolj za naprej. Pričakujemo, da bo državni zbor o tem predlogu odločal na 1. redni seji v novembru, in upamo, da ne bo prepozno za rešitev Telekoma pred prevzemom. Izkušnje iz tujine namreč kažejo, da se ob podreditvi telekomunikacijskih podjetij neprimerno večjim tujim korporacijam drastično zmanjša število delovnih mest in odpravi avtonomija podjetja pri razvoju storitev.

Združena levica zavrača sedanji način upravljanja državnih podjetji v okviru SDH-ja, ki jih obravnava zgolj kot finančne naložbe, ne pa kot najpomembnejša slovenska podjetja z ogromnim razvojnim in kadrovskim potencialom. Privatizaciji ne nasprotujemo, zato ker bi podpirali slabe prakse iz preteklosti, ko so bila državna podjetja izkoriščena za izvajanje strankarskih projektov in ko so jih množično izčrpavali različni strankarski kadri. Državno lastnino branimo, zato ker je lahko izhodišče za načrtno vodenje posameznih panog in vsega gospodarstva v skladu z dolgoročnimi razvojnimi cilji in za prenos oblasti v podjetjih iz rok uprave v roke zaposlenih.

The post Poslanska skupina Združena levica glede sklicane nujne seje Odbora za finance in monetarno politiko s točko dnevnega reda “Privatizacija Aerodroma Ljubljana, d.d., Telekoma Slovenije, d.d. in drugih podjetij v državni lasti” appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

White & Case je sicer podjetje, ki uspešno rešuje naložbe svojih strank, zasebnih lastnikov grških državnih obveznic tako, da grški vladi svetuje privatizacijo in razprodajo vsega: od zgodovinskih spomenikov, muzejev in infrastrukture do plaž in otokov. Podjetje Goldman Sachs pa je po krizi leta 2008 ameriško državno pomoč v višini 10 milijard dolarjev med drugim izkoristilo za to, da je skoraj tisoč vodilnim izplačalo dodatke, višje od milijona dolarjev. Obenem je efektivno obdavčitev s seljenjem poslovalnic v davčne oaze znižalo iz 34 % leta 2007 na 1 % leta 2008, kar lahko štejemo za zgled uspešnega korporativnega upravljanja, kakršnega bi predstavnik Goldman Sachsa nedvomno svetoval tudi podjetjem s sedežem v Sloveniji.

Razumljivo je, da se udeleženci zajtrka niso kaj prida ukvarjali z načelnimi vidiki naslovnega vprašanja. Raje so se posvetili trenutno aktualni privatizaciji Telekoma, za katero je Irving ocenil, da bi lahko v ugodnih pogojih stekla v tednu ali dveh. Runjaka je ob tem zaskrbelo za potencialne vlagatelje, ki svoje milijarde usmerjajo v državo, kar je popolna demagogija predstavnika javne institucije. Vlagatelji namreč denar v državo usmerjajo izključno zato, da bi z nakupom že zdaj dobičkonosnega podjetja z minimalnim tveganjem in čim manjšimi vložki iztržili še več denarja. Država pa bi s prodajo deleža v Telekomu v najboljšem primeru dobila slabo milijardo evrov, torej manj, kot bo letos znašal samo znesek obresti na javni dolg, ki jih plačujemo prebivalke in prebivalci in tako rešujemo nasedle poslovne odločitve bank in zasebnih podjetij. Svoje mnenje je dodal še Aleksander Dibelius: “Mislim, da se je povsod po svetu izkazalo, da je privatizacija koristna, saj zagotovi, da politiki poskrbijo za svoje volivce, podjetniki pa za podjetja in delničarje.” Nedvomno je privatizacija s stališča kapitala koristna, saj poskrbi, da je sfera političnega, torej sfera, v kateri ima prebivalstvo vsaj formalno možnost nadzora in demokratičnega odločanja o skupnih zadevah, ločena od sfere zasebnega gospodarstva, v kateri vlada despotizem kapitala. S stališča prebivalcev pa je privatizacija, kot kažejo izkušnje, občutno manj koristna.

Nemški Telekom, podjetje v delni državni lasti, ki je najverjetnejši kupec slovenskega Telekoma, je bilo po nakupu črnogorskega in makedonskega Telekoma oglobljeno s skoraj 100 milijoni dolarjev zaradi lobiranja, podkupovanja in ostalih koruptivnih dejanj pri postopkih privatizacije. Črnogorski Telekom je po privatizaciji postal eno od najbolj dobičkonosnih podjetij v Črni Gori, kar je razveseljiva novica za nove lastnike in bi jo  tudi sicer lahko razumeli kot dokaz superiornosti zasebnega upravljanja nad državnim, če le ne bi dobičkonosnosti povečali tako, da so delavcem znižali plače in ostale socialne ugodnosti. Zaradi tega je sindikat leta 2011 organiziral stavko, ki je trajala 47 dni. Od privatizacije do danes so v črnogorskem Telekomu odpustili polovico vseh zaposlenih.

Podobna je zgodba hrvaškega Telekoma, ki ga je nemški prevzel že leta 2001. Kljub temu, da je takratni predsednik uprave nemškega Telekoma Ron Sommer ob prevzemu zagotavljal, da odpuščanj ne bo ter da bodo v podjetje do leta 2004 vložili 700 milijonov evrov in odprli 300 novih delovnih mest, je od takrat do danes število zaposlenih padlo iz 11.500 na 5.500. Okoli 200 zaposlenih je zaradi nezakonitega odpuščanja leta 2005 sprožilo tožbo, le nekaj deset vztrajnih pa je dočakalo pozitivno razsodbo leta 2012. Novi lastniki in množična odpuščanja prav tako niso pripomogli ne k znižanju stroškov za končne uporabnike, ne k dvigu kvalitete storitev. Za več let so namreč zamrznili tako rekoč vsa vlaganja v posodobitev infrastrukture. Optična vlakna so začeli napeljevati šele leta 2008, zaradi česar je večina prebivalstva kljub visokim cenam storitev še danes vezana na zastarele bakrene vode. Odpuščanj pa še ni konec. Letos naj bi brez dela ostalo 300 ljudi, v naslednjih letih pa še 1000.

V ozadju argumentov za čimprejšnjo prodajo Telekoma lahko razberemo obrise ideala neoliberalne države, ki skrbi le še za discipliniranje in represijo nad prebivalstvom, medtem ko periferni politiki in njihovi pomagači volilce zamotijo s spektaklom parlamentarne demokracije.  V ozadju pa nemoteno teče proces oplajanja kapitala za delničarje.

The post Poslovni zajtrk pri AmChamu ali privatizacija Telekoma appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Govorci na tiskovni konferenci so bili: vodja poslanske skupine Združene levice Luka Mesec, član Sveta Iniciative za demokratični socializem Marko Kržan, predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije Peter Majcen in sindikalist Goran Lukić iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.

Marko Kržan je povedal, da je privatizacija v Sloveniji pretvarjanje samostojnih podjetij v podružnice tujih korporacij. Gospodarstvo, sestavljeno iz samih podružnic je periferno gospodarstvo. Družba, ki živi od takega gospodarstva pa ima nižji življenjski standard, več revščine in slabšo perspektivo.

Mandatar namerava privatizacijo nadaljevati in jo morda celo razširiti na del javnega sektorja. Če tega procesa ne bomo pravočasno ustavili, bomo izgubili glavno kvaliteto naše družbe, tj. da je po merilih človekovega razvoja, bistveno višje kot po BDP-ju. Po teh merilih je namreč Slovenija pred vsemi vhodno- in južnoevropskimi državami.

Peter Majcen je spomnil, da je SOD zavrnil zahtevo sindikata Aerodroma Ljubljana pri KS 90, da se ga vključi v pogajanja s potencialnim kupcem. Argument SOD-a je bil, da bi bila vključitev pogodbenih zavez glede pravic zaposlenih lahko po predpisih EU povezana s tveganjem nedovoljene državne pomoči.

To kaže na očitno namero lastnikov po izključitvi sindikata iz postopkov prodaje s ciljem netransparentenga prenosa lastništva. Gre za lastinštvo Aerodroma, čvrste družbe, ki za svoje poslovanje nikoli ni najemala kreditov. Tudi za načrtovano izgradnjo drugega terminala je imela družba zagotovoljena sredstva, ki pa so se na pobudo zasebnih lastnikov in ob izgubi glasovalnih pravic države razdelila v obliki dividend. Govorimo o 35 milijonih evrov prihrankov, ki jih je družba namenila za izgradnjo terminala, za katero je bilo že porabljenih pet milijonov evrov. Ob tem je bilo izgubljenih tudi 17 milijonov evrov evropskih sredstev.

Goran Lukič je v svojem govoru izpostavil, da to kar se danes dogaja v Sloveniji, ni samo privatizacija, ampak je tudi privatizacija privatizacije. Vodijo jo skupine in posamezniki z različnimi interesi, od katerih bi lahko našteli naslednje: za strateški marketing privatizacije skrbi Ameriška gospodarska zbornica; za dobro PR podobo privatizacije skrbi časopis Finance; mednarodno svetovalno podoporo zagotvaljajo mednarodni finančni konglomerati, npr. Citygroup; seveda pa pri tem procesu ne gre brez domače politične operative, kot sta NSi in bivši minister za finance Uroš Čufer.

Luka Mesec je izpostavil, da ne drži, da privatizacijo od Slovenije zahteva EU. Spisek 15 podjetij za prodajo sta namreč pripravila Alenka Bratušek in Uroš Čufer. V Državnem zboru je bila odločitev o prodaji sprejeta pod izjemno časovno prisilo, z zlaganimi argumenti, da bo v Slovenijo prišla Trojka, če se tega ne sprejme, za poslansko razpravo pa je bil odmerjen čas eno uro in petnajst minut. Za primerjavo je navedel, da je bilo včeraj za razpravo o tem ali lahko zapornik Janez Janša sedi v enem od parlamentarnih odborov, v DZ namenjeno pet ur.

To je absurdno, posledica tega pa je, da slovenska družba rine v nepremišljeno privatizacijo, ki jo njeni snovalci opravičujejo z zlaganimi argumenti. Združena levica zato SDH poziva k edini razumni odločitvi, naj nemudoma ustavi privatizacijo Aerodroma in Telekoma. Hkrati napoveduje, da bo sklicala izredno sejo DZ, na kateri se bo končno dovolj časa za poglobljeno razpravo o privatizaciji, njenih dejanskih učinkih in ciljih. In nenazadnje, Združena levica zahteva, da se sprejme strategija upravljanja z državnim premoženjem, ki jo predvideva Zakon o SDH-ju ter da se SDH preoblikuje iz “agencije za razprodajo državnega premoženja” v ustanovo za demokratično koordinacijo slovenskega gospodarstva.

The post Tiskovna konferenca proti prodaji Aerodroma Ljubljana appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Poslanska skupina Združene levice je na pogovorih pri predsedniku Borutu Pahorju svojo potrditev Mira Cerarja za mandatarja vezala na novo koalicijsko pogodbo in vnovični posvet s Stranko Mira Cerarja glede nadaljevanja privatizacije.

Na današnjem posvetu je poslanska skupina ZL predstavila svoj predlog o sklicu izredne seje DZ o privatizaciji in njenih posledicah za gospodarstvo in družbo. Ker ne vemo, kakšne so bile obljube predhodnih vlad Bruslju, menimo, da mora DZ nujno opraviti vsaj razpravo o privatizaciji Aerodroma in Telekoma, ki sta v zaključni fazi. Obe podjetji se prodajata za zaprtimi vrati in niti zaposleni niso obveščeni o postopku prodaje. Kandidatu za mandatarja smo predlagali sklic izredne seje DZ, na kateri bi se DZ v novi sestavi seznanil s postopki privatizacije, in na kateri bi se preverila utemeljenost razlogov za prodajo omenjenih dveh podjetij.

Seja je po mnenju ZL nujna zato, da se javnosti razločno predstavi posledice privatizacije.  Poslanca ZL Luka Mesec in Franc Trček sta kandidata za mandatarja staseznanila s stališčem ZL, po katerem je privatizacijski program, ki trenutno poteka, družbenoekonomsko neutemeljen in nesprejemljiv. Izpostavila sta dva pereča problema slovenske privatizacije: prvič, s Telekomom država prodaja ključno telekomunikacijsko podjetje, ki je imelo lani 52 milijonov dobička in ki ga je večinoma vplačalo v proračun. Hrvaški telekom, ki je slovenskemu primerljiv, je bil po prodaji nemškemu telekomu prisiljen v odpuščanje zaposlenih, zaradi česa ima slednjih zdaj 40 % manj. Nedvomno to pomeni, da lahko po prodaji slovenskega telekoma pričakujemo odpuščanja. Primerjava obeh telekomunikacijskih podjetij pokaže, da je hrvaški telekom po prodaji postal infrastrukturno podhranjeno podjetje, saj se tam kupec odloča o investicijah izključno na podlagi profitnega motiva. Slovenski telekom je medtem svojo infrastrukturo, npr. širokopasovna internetna omrežja, pripeljal praktično že v vsako vas. Država tako brez otipljivega razloga prodaja podjetje, ki je že dobičkonosno, dela v družbeno dobro in je eden izmed najboljših zaposlovalcev v državi. S prodajo država vse to ogroža.

Aerodrom je kljub krizi v zadnjih desetih letih posloval brez izgube in z dobičkom. Lansko leto je ta znašal pet milijonov evrov. Poleg tega ima podjetje v lasti 30 ha zazidljivih površin, ogromno nepremičnin in akumuliranih dobičkov, iz katerih je s 17% participacijo sredstev EU nameraval zgraditi terminal, vreden 81 milijonov evrov. Zdaj to podjetje država prodaja Fraportu, ki je nemško državno-deželno podjetje, in temu pravi privatizacija. Prodajna cena: borih 240 milijonov evrov za podjetje, ki ima monopolni položaj na nacionalnem trgu, zagotovljeno prihodnost, in ki obvladuje strateško letališko infrastrukturo.

S privatizacijo strateških podjetj vlada ta podjetja spreminja v podružnice tujih korporacij. Namesto tega bi morala na njih utemeljiti družbenoekonomski razvoj Slovenije in blaginjo njenih prebivalcev!

S privatizacijo vlada pomembna državna podjetja tudi spreminja v podružnice tujih korporacij. Prav ta podjetja pa so najpomemnejša za družbeno ekonomski razvoj Slovenije, ki pa bodo s prodajo izgubljena.

Foto: BoBo MMC RTV

http://www.rtvslo.si/slovenija/parlament-ni-vec-to-kar-je-bil-da-se-sefi-zmenijo-mi-pa-smo-pridni-kuzki-in-dvigujemo-roke/34443

The post Poslanska skupina ZL je predlagala sklic izredne seje DZ o privatizaciji appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.