Legija smrti je nastala spomladi 1942, najprej z imenom Štajerski bataljon, ki ga je ustanovil poveljnik slovenskih četnikov major Karel Novak. Oborožena antirevolucionarna formacija je delovala na področju Gorjancev, kjer se je izdajala za partizansko enoto; likvidirala je aktiviste osvobodilnega gibanja, a hkrati tudi sodelovala v pripravah za napade na italijanske oborožene sile z lokalnimi partizanskimi enotami – Gorjanskim bataljonom. Štajerski bataljon je sabotiral akcijo napada Gorjanskega bataljona na Ratež (18.–20. junij 1942), ko naj bi varoval smer proti Novemu mestu, vendar se je umaknil. Ob spopadu Belokranjskega odreda in 3. čete Gorjanskega bataljona z Italijani pri Zajcu, konec junija 1942, je Štajerski bataljon s hrbta streljal na partizanske enote. Prvi odkriti spopad s partizani se je zgodil 11. julija 1942 pri Dolžu – Zajčjem vrhu. Konec julija se je Štajerski bataljon zaradi premoči partizanske vojske zatekel pod okrilje italijanskih vojaških oblasti in bil vključen v enote MVAC (Milizia volontaria anticomunista – Prostovoljna protikomunistična milica), kjer je bil odtlej znan z imenom Legija smrti.

V noči na 27. november 1942 sta sedež 3. bataljona Legije v Suhorju pri Metliki napadli udarna brigada »Ivan Cankar« in 13. hrvaška brigada. Napad je uspel, partizanske enote so ubile 16 in ujele 91 legionarjev. Poleg legionarjev so aretirali tudi več prebivalcev Suhorja, ujetnike pa so odpeljali v Popoviče pod Gorjanci. Tam so po zaslišanju na smrt obsodili in likvidirali osem ljudi, med katerimi je bil tudi poveljnik prvega bataljona, Dobrivolje Vasiljević – Iztok. Legija smrti je s tem izgubila svojo udarno moč in je do kapitulacije Italije izvajala le še povsem obrambne naloge. Preostanek Legije se je jeseni l. 1943 pod vodstvom Vuka Rupnika, sina Leona Rupnika, na nemškem ozemlju priključil slovenskemu domobranstvu. Na partizanskem ozemlju pa so mnoge preživele pripadnike v svoje enote vključili tudi partizani.

Danes Legija Smrti živi samo še v nostalgičnih spominih istoimenske skupine na facebooku, katere člani so prepričani, da nadaljujejo “boj zoper boljševistične zavojevalce in morilce slovenskega naroda”, kot piše v opisu skupine. Simptomatično je, da so med njimi vidni ljudje iz slovenske politične desnice, predvsem stranke SDS. Tiste stranke, ki se na vse pretege brani oznake “skrajna desnica”, obenem pa med ljudmi širi laži in sovraštvo, hoče ustanoviti lastno paravojaško organizacijo, sestavljeno iz “domoljubov”, njen podmladek pa trdi, da vlada ne ščiti državljanov, zato naj bi bila potrebna “samoorganizacija” v obliki novodobnih vaških straž.

Med člani namišljene Legije smrti je recimo Branko Grims, ki se na shodih sovraštva in nestrpnosti v družbi svojih kolegov fotografira pod grozilnim domobranskim plakatom iz druge svetovne vojne. Kot predsednik parlamentarne Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb sklicuje nujne seje zaradi domnevnih namer ”ekstremistične levice, da poseže po nasilju”. Obenem pa ne reagira, ko njegovi somišljeniki pozivajo k pregonu političnih nasprotnikov, pišejo odkrito grozilne grafite  uperjene proti levici in ženskam, kot je ”Posilimo levičarke”, ko skušajo z molotovkami zažigati narodne domove, ali ko dejansko fizično napadajo drugače misleče, kot so lani septembra po končanem shodu v podporo beguncem že napadli člana IDS. Med drugimi vidnimi člani je tudi Andreja Valič Zver, prav tako članica SDS in žena evropskega poslanca SDS, Milana Zvera, ter – ironično – direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Poleg nje pa še Branko Šumenjak (SDS, podpredsednik Državnega sveta RS) in Rok Klajnšek (SDS, SDM).

Na sliki: poročilo Cankarjeve brigade o uničenju Legije Smrti v glasilu Osvobodilne fronte, Slovenskem poročevalcu, 12.  decembra 1942.

The post Kaj je bila Legija smrti in komu se toži po njej? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V Iniciativi za demokratični socializem se pridružujemo pozivu za mir in drugačno Evropo. O tem, kaj si mislimo o Evropi – o Evropi nemške prevlade, varčevalnih ukrepov in rezalnih žic – smo se izrekli že večkrat. Če želi ta Evropa preživeti in ohraniti pridobitve svojih skupnih institucij, mora sprejeti dejstvo, da je obstoječe stanje nevzdržno, korenite spremembe pa neizbežne. Brez politične, socialne in predvsem transferne unije, ki bo sredstva, ki se akumulirajo v centru, demokratično in solidarno razporedila po vsem ozemlju, Evropa ne bo preživela. Naslednja ekonomska kriza, ki je morda že pred nami, jo bo raztrgala na koščke, ti koščki – nacionalne države – pa se bodo nato raztrgali med sabo.

Vendar obstoječe Evrope ne moremo in ne smemo braniti za vsako ceno. Nemška prevlada, varčevalni ukrepi in rezalne žice niso slučajen odklon od sicer spodobne normalnosti, temveč so njeno bistvo. Če torej Evropska unija ne bo pokazala pripravljenosti za korenite spremembe, bomo dobili razlog za obžalovanje, a tudi razlog za iskanje zamenjave. Ne kljub temu, da so evropske integracije pomagale zagotoviti polstoletni mir na dobršnem delu celine, temveč natanko zato, ker so same postale največja grožnja temu miru. V tej luči je begunska kriza na nek način celo koristna. Uči nas namreč lekcij internacionalizma in odpora proti avtoritarizmom, ki se jih bomo morali za boje, ki prihajajo, temeljito naučiti.

Tovarišice in tovariši, v četrtek, 10. novembra, ob 17. uri se srečamo na Kongresnem trgu v Ljubljani!
FB dogodek >>

The post Poziv IDS na Demonstracijo za mir in drugačno Evropo appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Poziv na demonstracijo za mir in drugačno Evropo
10.12.2015, Ljubljana
FB dogodek >>

Evropa drvi v vojno. Po terorističnih napadih v Parizu je Francija pozvala ostale članice EU, da ji vojaško pomagajo v vojni proti terorizmu. Na poziv so se odzvale soglasno. Potem ko EU in njene države članice nikakor niso mogle sprejeti humane in solidarnostne politike do beguncev in begunk ter migrantov in migrantk, ki bi preprečila številne smrti v Sredozemskem morju, policijsko in vojaško represijo nad ljudmi na begu pred vojnim, ekonomskih in socialnim opustošenjem na tako imenovani balkanski poti in vzpon rasizma ter nacionalizma, ki se nevarno bohotita kot rezultat dehumanizacije beguncev in begunk, migrantov in migrantk. EU in njene države članice so se solidarnostno poenotile okrog vojne avanture, potem ko so leta vsiljenih politik tako imenovanega varčevanja in razgradnje države blaginje obsodila celotne evropske regije in celotne generacije na brezperspektivnost in socialno opustošenje. Vojna, rasizem, nacionalizem, vsakovrstno teroriziranje in zastraševanje, razslojevanje ter rastoče neenakosti so postali evropski vsakdan.

Slovenska vlada nas je servilno in brez vprašanj vključila v vojno, v poskuse, da bi z bombami presekali vozle, ki se jih da razvozlati zgolj z drugačno zunanjo politiko, drugačnimi ekonomskimi in socialnimi politikami ter drugačno, enakostno distribucijo družbenega bogastva. Vlada RS istočasno gradi na meji s Hrvaško rezalno žico, ki jo straži vojska s policijskimi pooblastili. Z zločinsko napravo in vojsko, ki lahko po uveljavitvi sprememb zakona o obrambi posega v civilno sfero, se loteva vozla, ki se ga da razvozlati samo z drugačno in pravičnejšo mejno ter migracijsko politiko in spremembo ekonomskega modela, ki sloni na plenjenju šibkejših. Soglasje za politiko bomb in rezalne ograje si gradi na način kampanje širjenja strahu in nevednosti, v kateri ji priteguje skoraj celotna slovenska politika. Slovenska vlada je zlorabila ljudi, ki iščejo zaščito, za nadaljevanje in zaostritev politike izrednih razmer. Politike hitrega sprejemanja odločitev, brez širše javne razprave, s pomočjo zastraševanja. Politike, ki jo sicer uporablja za manjšanje delavskih in socialnih pravic ter poglabljanje neenakosti. Kot je pokazal primer tako imenovanega zlatega pravila in sprejemanje varčevalne zakonodaje.

EU in Slovenija ne potrebujeta politike rezalnih žic in bomb. Prav tako ne potrebujeta klime strahu in terorja. EU in Slovenija potrebujeta mir in drugačno zunanjo, ekonomsko in socialno politiko. Ki bo slonela na svobodi in pravicah za vse. Uvajanje politike rezalnih žic in bomb utemeljujejo z varnostjo. Medtem pa vedno več ljudi umira v Sredozemskem morju, na Bližnjem vzhodu in evropskih mestih. Čas je, da zavrnemo vladavino strahu in si izborimo javni prostor skupnega nasprotovanja in delovanja za mir in drugačno Evropo.

Zato pozivamo na demonstracijo, ki bo 10. decembra 2015 v Ljubljani. Točen čas in kraj demonstracije in konkretne zahteve bomo določili na različnih pripravljalnih dogodkih. Pozivamo vse, ki nasprotujejo vojni, rasizmu, nacionalizmu in avtoritarizmu ter vse, ki želijo graditi drugačno EU in Slovenijo svobode in pravic za vse, da se s podpisi priključijo pozivu na demonstracijo in sodelujejo v odprtem in demokratičnem procesu do in onkraj demonstracije.

Podpisane civilnodružbene organizacije in gibanja po abecednem redu:
Avtonomni prostor Rog;
Bunker;
Čajanka z Rozo;
Časopis za kritiko znanosti;
Danes je nov dan, Inštitut za druga vprašanja;
Društvo gibanje za trajnostni razvoj Slovenije – TRS;
Društvo Kralji ulice;
Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa; FemA, Feministična akcija;
Gibanje za pravice Palestincev BDS Slovenija;
Humanitas;
Iniciativa za demokratični socializem (IDS);
Iskra;
Kolektiv AngartFilm;
Kolektiv Rdeče Zore;
KUD Apokalipsa;
Kulturno društvo Gmajna;
Loka, mesto vseh;
MIRA – Ženski odbor Slovenskega centra PEN;
Protestival;
Protirasistična fronta brez meja;
Pedagoški inštitut;
Pesnice o pesnicah;
Puntarji, gibanje za aktivno državljanstvo;
Radio Študent;
Rozinteater;
Sherzer Brigade;
Sindikat Glosa;
SKC Danilo Kiš;
SKO (Skupina kazenska ovadba);
Skupina ustvarjalcev Dogodek;
Slovenska filantropija;
Srednjeevropski raziskovalni inštitut Soeren Kierkegaard;
Stranka za ekosocializem in trajnostni razvoj Slovenije – TRS;
Socialni center Rog;
Solidarnost;
Umanotera;
Zavod APIS;
Zavod Global;
Zavod Projekt Atol;
Zavod Transfeministična iniciativa TransAkcija;
Združena levica;
ZRC SAZU;
4. skupina Združene levice

The post Demonstracija za mir in drugačno Evropo appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Za Slovenijo tovrstne spremembe podnebja pomenijo večjo pogostost ekstremnih vremenskih dogodkov s poplavami, plazovi, vročinskimi valovi, orkanskim vetrom. Izrazito povišane temperature v gorskih predelih bi med drugim pomenile verjeten propad nižje ležečih smučišč, kritično zmanjšanje biotske raznovrstnosti v alpskih ekosistemih (Triglavski narodni park) in izginitev ledenikov, na obali pa naraščanje morske gladine.

V luči begunske krize je potrebno dodati še predvidevanja znanstvenikov o 200 milijonih klimatskih prebežnikov, ki bi bili zaradi vremenskih katastrof in poslabšanja življenjskih pogojev bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Begunska kriza, s katero se trenutno sooča Evropa, odpira enega izmed osrednjih etičnih vprašanj podnebnih sprememb in odgovornosti onesnaževalcev. Ljudje iz najbolj ranljivih območij so namreč praviloma najmanj odgovorni za izpuste toplogrednih plinov. Za primerjavo, zadnje mesece v Evropi govorijo o vojnih beguncih kot o krizi in katastrofi, pa gre za manj kot 2 milijona prebežnikov.

Zurich, Švica

Moher, Irska

Ljubljana, Slovenija

Pariz, Francija (shod prepovedan zaradi varnostnih razlogov)

Sydney, Avstralija

The post Pred začetkom klimatskega vrha v Parizu appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Pred dobrim tednom, dne 5. maja 2015, so Skopje zajeli sprva mirni protivladni protesti, na katerih je po različnih poročilih sodelovalo med dva in pet tisoč ljudi. Povod za protest, ki se je začel pred vladno stavbo, je bilo razkritje, da je premier Nikola Gruevski skupaj s sodelavci, med njimi ministrico za notranje zadeve Gordano Jankulovsko, prikril umor, ki se je zgodil 6. junija 2011, za katerega je bil odgovoren pripadnik specialne enote policije. Vzroki za protest, ki nedvomno ni zadnji – opozicija že napoveduje shod 17. maja – pa so seveda globji.

Dolgotrajna politična in ekonomska kriza sta Makedonce pahnila na rob obupa. Makedonija se sooča z ekonomsko krizo, visoko ravnijo politične, strukturne korupcije, in avtoritarnim režimom vladajoče stranke VMRO DPMNE (Notranja makedonska revolucionarna organizacija – Demokratična stranka za makedonsko nacionalno enotnost). Nasilnemu in avtoritarnemu načinu njenega vladanja na videz nasprotujejo zgolj socialni demokrati, ki so tudi organizirali nedavne proteste. S centraliziranim upravljanjem družbenih podsistemov si stranka zagotavlja vpliv v šolstvu, vojski, policiji in drugod. Tako smo ob nedavnih dogodkih v Kumanovu lahko dodatno v dvomih o pravih vzrokih za oborožene spopade.

Potrebno pa je dodati, da socialni demokrati niso edina opozicija v državi, dejavna je namreč tudi vrsta nevladnih organizacij, izjemno aktiven študentski plenum ter nabor levih iniciativ, kot je gibanje Solidarnost. Prav ti tvorijo tista sidrišča, okoli katerih se lahko organizira množično gibanje, ki bo sposobno ne le prisiliti vlado k odstopu, temveč tudi ponuditi kredibilno alternativo.

Na primeru Makedonije so jasno razvidne inherentne omejitve parlamentarne demokracije v pogojih kapitalizma, in avtoritaren značaj, ki ga lahko tako organizirana avtoriteta privzame v zaostrenih, kriznih okoliščinah. Prav zato kritike posameznih političnih in ekonomskih situacij nikoli ne smemo oddvojiti od celostne kritike kapitalizma. Zato Iniciativa za demokratični socializem izraža svojo podporo vsem protestnikom v Makedoniji, predvsem pa vsem naprednim silam, ki bodo sposobne makedonske državljane poenotiti ne le glede socialdemokratske agende, temveč tudi napredne, socialistične politike.

The post Izjava podpore protestom v Makedoniji appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Kaj je sporočilo Blockupya? ECB še vedno stoji, brez dvoma. Nerodnost je le, da jo je treba zdaj iz varnostnih razlogov ograjevati z bodečo žico. Po svoje groteskno, da je v času brezgotovinskih transakcij elektronskega denarja potrebna 185 m visoka stavba iz jekla, betona in stekla, obrambni jarek ter bodeča žica. In da je povrh potreben še vsaj en policist na dva demonstranta. »Opažamo spremembo v strategiji napadov,« je včeraj izjavil šef frankfurtske policije, »ta napad so organizatorji skrbno vodili, to niso spontani napadi neorganiziranih posameznikov in manjših skupin«.

The post Kaj je sporočilo Blockupyja? Komentar udeleženca protestov. appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Gibanju, katerega prve vrste so sestavljale progresivne študentske organizacije, je  z obsežno in učikovito propagandno akcijo in ob minimalnih finančnih sredstvih uspelo pritegniti  veliko večino čilenskega prebivalstva na svojo stran. Tudi zato, ker so na protestih naslavljali tudi probleme delavstva, staroselcev in drugih deprivilegiranih skupin, so lahko ljudi uspešno mobilizirali. Prav mobilizacija širokih množic je bila eden od temeljev uspeha.

Reforma, ki bo stopila v veljavo leta 2016, vsem čilenskim študentom zagotavlja brezplačno visokošolsko izobraževanje. Za reformo je koalicija pod vodstvom predsednice Michelle Bachelet namenila 8,3 milijarde ameriških dolarjev, ki jih bodo zbrali z dodatnimi obdavčitvami kapitala ter s prerazporeditvijo nekaterih proračunskih postavk.

Uspešni boj čilenskih študentov nam kaže, da  je treba  priborjene pravice, najsibo na področju šolstva, zdravstva, sociale, obraniti za vsako ceno. Čile je za razliko od Slovenije že šel skozi pekel neoliberalnih reform, podkrepljenih z delovnimi taborišči, kjer so brez sledu izginili mnogi nasprotniki diktature. Čilenska izkušnja nam kaže, kam lahko državo in njene podsisteme pripelje ekonomski liberalizem; ker si ne želimo, da bi si morale sedanji nivo pravic znova izbojevati prihodnje generacije, je na nas, da jih v današnjem času zaščitimo, in si priborimo nove.

Politični boj čilenskih študentov s tem ni končan. Kot sami poudarjajo, jih po dobljeni bitki za vsakomur dostopno izobraževanje čaka še ogromno dela, pri čemer kot prednostno naloge navajajo spremembe reakcionarne ustave iz časa Pinochetove diktature; izboljšanje položaja staroselcev; ter pravično davčno reformo, katere namen je zmanjšati strahotno ekonomsko neenakost med revnimi in bogatimi v Čilu, ki je največja med vsemi državami članicami OECD.

Mnogi od voditeljev protestov danes svoj boj nadaljujejo v parlamentu, kjer jih večina deluje znotraj komunistične stranke. Poudarjajo, da bodo še vedno prisotni tudi na ulicah in trgih, kjer so  izbojevali svojo prvo bitko. Njihova izkušnja je koristna vsem progresivnim in socialističnim gibanjem in strankam v svetu, ki si prizadevajo za preseganje kapitalističnega sistema ter za uresničitev Allendejeve vizije demokratičnega socializma.

The post Dobljena bitka za brezplačno šolstvo: študentsko gibanje v Čilu appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ta vlada že vse od izvolitve vztrajno ignorira vse argumente nasprotnikov privatizacije, pa naj bodo v obliki civilnodružbenih ali parlamentarnih pobud. Na seji odbora za finance in monetarno politiko, ki je bila   oktobra 2014 sklicana na zahtevo poslanske skupine Združene levice, so predstavniki vladajoče koalicije zavrnili predlog sklepa o ustavitvi privatizacije državnih podjetij, pri čimer so se sklicevali na mednarodne zaveze in obljube, zaradi katerih naj bi bila Slovenija zavezana k prodaji državnega premoženja. Ob tem Cerar kot pravnik dobro ve, da obljube ne predstavljajo nikakršne pravne zaveze, poleg tega pa niti najvišji državni funkcionarji niso pooblaščeni za dajanje tovrstnih obljub, in bi tako ravnanje lahko bilo kvečjemu razlog za kazenski pregon odgovornih, nikakor pa ne za nadaljevanje privatizacije. Poleg tega je Cerar prelomil tudi eno redkih obljub, ki jo je novinarjem uspelo izvleči iz njega pred volitvami: da njegova vlada ne bo prodajala strateško pomembnih podjetij in infrastrukture.

Da je šlo pri sklicevanju na zaveze tujini zgolj za pretvezo, ki jo je vlada izkoristila, da ji ne bi bilo treba odgovoriti na vsebinske argumente in prevzeti nedvoumne odgovornosti za nadaljevanje privatizacije, se je izkazalo v preteklem tednu. Po večmesečnem slepomišenju je vlada na neposredno poslansko vprašanje, kdo in na kakšen način je komu v tujini obljubil privatizacijo odgovorila, da “osnovni pravni akt za privatizacijo predstavlja sklep državnega zbora o privatizaciji 15 družb.” Zaveza, zaradi katere naj ne bi bilo mogoče preklicati sklepa o privatizaciji, naj bi bil torej vseskozi kar taisti sklep, ki ga vlada noče preklicati. Pri tem seveda ne gre zgolj za norčevanje iz prebivalstva ob odsotnosti vsakršne argumentirane razprave, temveč za namerno zavajanje, ki bo imelo resne politične, gospodarske in socialne posledice še desetletja po tem, ko bo ta vlada že zdavnaj končala na smetišču zgodovine.

Z zadnjimi izjavami Cerar ni izkazal le ponižujočega odnosa do večine prebivalstva, vključno z lastnimi volilci, ki nasprotujejo privatizaciji. Gre za skrajni elitistični cinizem človeka, ki je v zadnjem desetletju kot pravni svetovalec Državnega zbora z urno postavko 150 evrov iz državnega proračuna prejel čez 200.000 evrov, ob tem, da je vseskozi iz proračuna prejemal tudi polno profesorsko plačo na javni univerzi. Gre za človeka, ki nikakor ni bil daleč stran od politike in plenilskega napajanja, temveč je bil, nasprotno, vseskozi blizu oblasti in je pomembno vplival na zakonodajo, ki je plenjenje omogočala, in bil za to tudi plačan precej bolje od tistih, ki jim zdaj očita, da so živeli prek svojih zmožnosti. Kot predsednik vlade, ki je na oblast prišel z votlimi obljubami o transparentnosti in moralni prenovi, pa si zdaj prizadeva za čim hitrejšo privatizacijo, ki jo hoče izpeljati kljub vsem dokazom o njeni škodljivosti, brez argumentirane razprave in z zavajanjem, namesto da bi se kot najvišji predstavnik izvršne oblasti lotil preganjanja konkretnih ljudi, ki so po njegovem mnenju plenili in še vedno plenijo po premoženju, ki je zaenkrat še v lasti državljank in državljanov. Obenem delavce, študente, upokojence, prekerce, brezposelne in vse ostale, ki smo se v soboto zbrali na protestnem shodu, imenuje za zastopnike plenilskih interesov.

Z zatekanjem k diskreditaciji političnih nasprotnikov namesto soočanja z njihovimi argumenti, z meglenim namigovanjem na skrivne združbe, ki naj bi iz ozadja obvladovale slovensko družbo, namesto da bi kot najvišji predstavnik izvršne veje oblasti uporabil vsa sredstva za pregon, če take združbe res obstajajo, Cerar dela več kot le nadaljuje politiko vlade Alenke Bratušek. Izza moralistične fasade Cerarjeva vlada uporablja protidemokratične metode in zarotniško retoriko, ki so bile do zdaj večinoma v domeni skrajne desnice na čelu z SDS in njenim predsednikom Janezom Janšo.

Miro Cerar tako razkriva, kako si predstavlja pravno državo, ki jo je obljubljal svojim volilcem. V taki državi ni prostora za široko razpravo o naši skupni prihodnosti, temveč, ravno nasprotno, za nedemokratično, tehnokratsko odločanje za zaprtimi vrati. V njej bodo imeli zadnjo besedo predstavniki interesov kapitala, pa naj se skrivajo za fasado strokovnosti, moralizma ali obojega hkrati. Ta država tudi ne bo več skrbela za občo korist, temveč že zdaj zagotavlja le še pravnoformalni okvir za širjenje kapitalske logike na vsa področja družbenega življenja in kapitalu omogoča nemoteno oplajanje z višanjem konkurenčnosti na račun izkoriščanja delovne sile in nižanja življenjskih standardov. Neoliberalna pravna država Mira Cerarja ni udejanjenje socialne ali demokratične države, temveč njuno nasprotje.

The post Privatizacija – plenjenje v mejah dobrega okusa appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Podpora tovarišem v Slovenji v borbi proti privatizaciji

Protidelavska vlada v Sloveniji najavlja nove privatizacije pod krinko ‘verodostojnosti države,’ in s tem nadaljuje dosedanje tranzicijske neoliberalne politike v korist večinoma velikega tujega kapitala in njegovih zaščitnikov v ustanovah Evropske unije. Privatizacija je najbolj izpostavljena in najpogostejša praksa v trenutkih, ko mora kapital zaščititi svoje interese in se razširiti na čim več področij. V polperifernih državah ima privatizacija še posebej škodljive učinke na že tako ogrožene pravice delavcev, nestalna delovna mesta in trende krčenja gospodarstva v razmerah konkurence in svobodnega trga, na katerem večje ribe požirajo manjše. Obstoječi politični okvir je sestavljen tako, da so mainstream politične opcije v tesni navezi s kapitalom, ki jim kot protiuslugo omogoča prevzem oblasti. V tem začaranem krogu je najbolj oškodovano delovno ljudstvo, ki se mu prodajajo poceni politične floskule, in ki je žrtev podlih političnih trikov in manipulacij. V okoliščinah take protiljudske politike sploh ni pomembno, iz katerega uradno priznanega političnega pola prihaja kaka stranka ali politik.

Na Hrvaškem položaj ni nič boljši. Neoliberalne politike se izvajajo pod istimi mantrami in z enakimi cilji. Privatizacije in stremenje po privatizaciji so vedno bolj agresivne, še posebej, če upoštevamo okoliščine, v katerih se Hrvaška vse bolj približuje tistemu, kar od nje zahtevajo zahodnoevropski centri politične in ekonomske moči. Uničevalnost takih politik tudi ni nič manjša kot v Sloveniji: ideja privatizacije Imunološkega zavoda je eklatanten primer spopada med profitno logiko in družbenimi potrebami. Glede na vse povedano izrekamo solidarnost tovarišem v Sloveniji, ki so se odločili upreti uničevanju družbenih dobrin in podivjani igri političnih in ekonomskih elit, ki poteka na škodo večine prebivalstva, še posebej pa delavskega razreda. Še več, gre za še en primer, ki dokazuje, da mora imeti vsak napreden družbeni boj mednarodni značaj, kajti pereči problemi ne poznajo državnih meja. Torej je naš boj enak boju tovarišev iz Slovenije, tudi mi se brezkompromisno upiramo kapitalističnemu zatiranju in ropanju. Pri tem nihče izmed nas ne sme pozabiti na nujnost mednarodnega sodelovanja, premagovanja državnih meja in moč solidarnosti.

Polna podpora Iniciativi za demokratični socializem, kot tudi vsem ostalim naprednim silam v Sloveniji, ki se borijo proti škodljivi privatizaciji! En svet, en boj!

Radnička fronta 6. 2. 2015

The post Podpora tovarišem v Sloveniji v borbi proti privatizaciji – Radnička fronta appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Zapisali smo, da gre za dejavnosti, ki so “širšega pomena [...], ki v vseh svojih vidikih skušajo prav mlade, vendar ne le njih, vzgajati v duhu drugačnega, samostojnega mišljenja in kritičnosti.” Izrazili smo tudi zaskrbljenost nad tem, da se brez premisleka, s puhlimi argumenti napoveduje preporod mladinske kulture, brez jasne strategije in konkretnih odgovorov. Najbolj pa nas je zaskrbela usoda naštetih dejavnosti, od mladinskih organizacij do dopoldanskega centra za brezdomce.

V sredo, 28. 1. 2015, je DPZN poslal sporočilo javnosti, naslovljeno “Dvodogovor”. Gre za sporazum, katerega podpisnika sta Marko Brecelj, predstavnik DPZN, in Timotej Pirjevec, predstojnik Urada za družbene dejavnosti MOK. V tem dogovoru je določeno, da bo DPZN vrnil prostore do 30. januarja. Prav tako sta se oba strinjala, da je “v MOK potrebno ohranjati kakovostne dejavnosti na področjih: mladinsko polje, kultura, sociala, medgeneracijsko sožitje, multimedijska in muzejska dejavnost.” Ob tem velja dodati, da je DPZN na MOK že naslovil zahtevo za nadomestne prostore za arhiv, ter da je Brecelj sam(oiniciativno) zamenjal vhodno ključavnico MKC. Gre morda za potezo, ki preprečuje morebitni skvot tistih, ki bodo ostali brez “zavetnika”?

Dvodogovor je ravno to, kar beseda pomeni: dogovor dveh, ki izloča vse druge deležnike. Ker se v Iniciativi za demokratični socializem zavzemamo za neposredno demokracijo, izražamo globoko razočaranje nad opisanim enostranskim razvojem dogodkov. V dogovoru dveh ostajajo na najslabšem ravno tisti tretji, ki pa predstavljajo veliko večino.

Zato na tem mestu ponavljamo zadnji poziv. MOK še enkrat pozivamo k vključitvi vseh sodelujočih pri oblikovanju programskih vsebin v “dvodogovor,” in nujno predlagamo, da slednjega preoblikuje v večstranski dogovor. DPZN pa pozivamo, da tudi v praksi udejanji to, za kar se zavzema: široko in odprto polje za delovanje alternativne in mladinske kulture. To lahko stori tudi tako, da se nesebično zavzame za vse organizacije, ki so delovale v prostorih na Gregorčičevi.

The post IDS Obalno-kraška: Za javni prostor 2. Proti sebičnim interesom appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.