Vir ilustracije: Mladina

Na zahtevo poslanske skupine Združena levica je Odbor za gospodarstvo danes obravnaval predlog, da se ponovno uvede regulacija cen vseh naftnih derivatov. Popolna deregulacija cen naftnih derivatov vodi v višanje dobičkov za monopolne distributerje, v velik izpad proračunskih prihodkov in v višje cene za potrošnike.

Deregulacijo vladna stran utemeljuje z neoliberalno dogmo nevidne roke trga, čeprav njene lastne analize vedno znova pokažejo, da deregulacija cen naftnih derivatov ne more prinesti ničesar pozitivnega za državo in državljane.

Vlada je prvi korak k popolni deregulaciji cen naftnih derivatov storila aprila letos, ko je deregulirala cene 100-oktanskega bencina in kurilnega olja. V Združeni levici že vse od takrat zahtevamo, da se ponovno uvede režim regulacije za vse naftne derivate. Vladna stran našo zahtevo kategorično zavrača, z argumentom, da bo deregulacija pripeljala več distributerjev, s tem pa tudi nižje cene in večjo možnost izbire za potrošnike. Nič od tega se do danes ni zgodilo, glede na oligopol obeh glavnih distributerjev pa tudi v prihodnje ni verjetno. Vladna uredba določa zgolj najvišjo maržo, torej regulativa že doslej distributerjem ni preprečevala, da bi tekmovali z bolj konkurenčnimi cenami. Na višino davščin deregulacija nima nobenega vpliva. Bencin, ki ga kupujemo v Sloveniji, je konec koncev pri vseh ponudnikih enak, saj prihaja iz istih virov. Argumenti, da bo deregulacija znižala cene bencina, so skratka privlečeni za lase.

Aprila 2016 je minister za gospodarski razvoj in tehnologijo napovedal nadaljnjo deregulacijo cen vseh naftnih derivatov, ki se jih trži ob avtocestnem križu. Sledilo je vladno naročilo študije, ki jasno pokaže, da bi tovrstni ukrep močno znižal javnofinančne prihodke na račun višjih cen goriva in večjih dobičkov distributerjev. Kljub temu, da ni nikakršnih razumskih argumentov za nadaljnjo deregulacijo, jo je pristojni minister septembra 2016 znova napovedal.

Zato smo v ZL danes ponovno zahtevali, da država spravi v red cene za vse naftne derivate in prepreči deregulacijo cen najbolj prodajanega 95-oktanskega bencina in dizla. Znova smo naleteli na gluha ušesa. To nas ne preseneča, saj je predsednica odbora na sejo povabila lobiste distributerjev naftnih derivatov, s pomočjo katerih je SMC ponovno prodajal neoliberalne puhlice o blagodejnih učinkih nenadzorovanega trgovanja. Koalicija je glasovala proti našim sklepom. Tako je vlada dobila proste roke za nadaljnjo deregulacijo cen.

Državljani bomo tako ponovno dvojno oškodovani: najprej kot potrošniki zaradi višjih cen goriva in nato kot davkoplačevalci, saj se bodo opazno zmanjšali proračunski prilivi. V Združeni levici se bomo zato še naprej na vse načine prizadevali za to, da se deregulacija cen naftnih derivatov zaustavi, in pokaže škodljivost neoliberalne mantre, ki tiči izza nje.

Poslanska skupina Združena levica,
28.10.2016

The post ZL: Deregulacija pomeni višanje cen bencina appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Rezultati včerajšnjih znotrajstrankarskih volitev v Iowi so pokazali, da je ameriški politični prostor veliko bolj podoben našemu evropskemu, kot se je to mnogim zdelo.

Na desnici se je izbor možnih republikanskih kandidatov za predsednika ZDA skrčil na Teda Cruza na prvem mestu, ki je s svojo kampanjo, polno sovraštva in verske gorečnosti, uspel prepričati največje število republikanskih volivk in volivcev v Iowi. Na drugem mestu je pristal Donald Trump, ki se je v preteklosti “proslavil” predvsem z izjavami o tem, da bi vsem muslimanom prepovedal vstop v državo, ter da bi na ameriško-mehiški meji postavil zid, stroške gradnje te “tehnične ovire” pa bi nosila Mehika. Na tretje mesto se je v zadnjem tednu kampanje prebil Marco Rubio, ljubljenec finančnih trgov, katerega poglavitni obljubi sta nižanje davkov za najbogatejše, ti. “ustvarjalce delovnih mest”, in krčenje javnih izdatkov. Prav kot v Evropi lahko tudi v ZDA vidimo rojevanje novega fašizma 21. stoletja, ki je utemeljen na rasizmu, ksenofobiji in povečevanju ekonomske neenakosti.

Vendar se prav kot v Evropi tudi v ZDA oblikujejo nove progresivne sile, ki so včeraj dokazale, da je njihov volilni potencial veliko večji, kot so ga skušali prikazati “mainstream” mediji v kampanji pred Iowo. Bernie Sanders kot najbolj avtentični glas teh sil je dosegel rezultat, ki se je še pred meseci zdel popolnoma nemogoč. Prejel je 49,6% vseh oddanih glasov demokratskih volivk in volivcev in s tem tik pred strankinimi volitvami v New Hampshiru, kjer mu zadnje ankete napovedujejo zmago z najmanj 15% prednosti pred Hillary Clinton, dokazal, da ima izjemno dobre možnosti za osvojitev demokratske nominacije za položaj predsednika Združenih držav Amerike. Sandersov uspeh je pomemben predvsem zato, ker je glede na program in dosedanje delovanje zagotovo najbolj progresiven kandidat za predsednika ZDA po Franklinu D. Rooseveltu, ki ima realne možnosti za izvolitev. Ponovna uveljavitev finančnonadzornega zakona Glass-Steagall in uvedba nekaterih novih mehanizmov za nadzor nad Wall Streetom, reforma kazenskega sistema, reforma sistema financiranja predvolilnih kampanj tako, da milijarderji ne bodo več mogli kupovati svojih kandidatov, uvedba brezplačnega javnega visokošolskega izobraževanja, splošno zdravstveno zavarovanje za vse, ter še nekateri drugi programski poudarki so dober obet za ZDA pod morebitno novo vladno ekipo na čelu s predsednikom Bernardom Sandersom.

Je pa do novembrskih splošnih volitev še kar nekaj časa, v katerem bo ameriška volilna tekma zagotovo ponudila še ogromno zanimivih zapletov in preobratov. Če si želite o njih izvedeti več, se lahko naročite na Youtube kanal člana IDS, Gregorja Kašmana, Ameriške predsedniške volitve 2016, na katerem najdete zanimive analize volilnega boja in ameriškega političnega prostora sploh.

V spodnji povezavi vam v ogled ponujamo zadnjega izmed posnetkov na kanalu, v katerem je govora prav o včerajšnjih rezultatih znotrajstrankarskih volitev v Iowi.

The post Ameriški obrat v levo appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ko se je evropska komisarka za promet Violeta Bulc v začetku januarja mudila v Ljubljani, je dejala, da so “potrebe po naložbah v prometno infrastrukturo v Evropi velike in k projektom je treba privabiti tudi zasebne vlagatelje”. EU namreč za dokončanje hrbtenice prometnih povezav potrebuje več kot 500 milijard evrov. Dodala je, da je “likvidnost institucionalnih zasebnih vlagateljev trenutno zelo velika” – po ocenah imajo od 6.000 do 7.000 milijard evrov -, vendar denar zaradi pomanjkanja zanimivih projektov za sofinanciranje ne kroži. ”  Pri tem naj bi bil bistven Junckerjev načrt (EFSI – Evropski sklad za strateška vlaganja), po katerem naj bi v prihodnosti evropske prometne povezave pretežno gradili v javno-zasebnih partnerstvih. Komisarka je še dodala, da je pomembno, “da se pripravijo kakovostni projekti, sposobni zagotavljati denarni tok”, ali, z drugimi besedami, dovolj visoko dobičkonosnost za vlagatelje.

EFSI je še eden v nizu neoliberalnih ukrepov Evropske komisije (EK) in Evropske centralne banke (ECB), s katerimi naj bi spodbudili trg in zagnali nov investicijski cikel v Evropski uniji, ki pa so zaenkrat vsi po vrsti propadli, recesija se namreč nadaljuje že vse od krize leta 2008. Gre za drag program javnih poroštev in subvencij zasebnim vlagateljem, predvsem bankam in finančnim špekulantom, ki naj bi zasebne vlagatelje ob pomanjkanju javnega denarja prepričal v investicije v javno infrastrukturo.

Pred tem je ECB že poskusila z dvema podobnima ukrepoma. Najprej s “ciljno usmerjenim dolgoročnim refinanciranjem” (TLTRO) oktobra 2014, pri katerem bi banke plačale zgolj 0,15 % letnih obresti, s čimer naj bi jih ECB spodbudila, da si sposodijo denar in ga nato, v obliki kreditov, prenesejo naprej v gospodarstvo, kar naj bi spodbudilo investicije in gospodarsko rast. Po tem, ko je TLTRO klavrno propadel zaradi nepripravljenosti bank, da bi si denar sposojale, je ECB poskusila še s kvantitativnim sproščanjem (QE), pri katerem centralna banka poveča količino denarja v obtoku, s tem, da ustvari nov denar, ki ga porabi za nakup državnih obveznic pri zasebnih lastnikih –  spet gre večinoma za banke in investicijske sklade – ki ga na ta način dobijo praktično zastonj. Konkreten program, ki ga od marca 2015 izvaja ECB, zajema mesečne nakupe državnih obveznic v višini 60 milijard evrov, do skupnega zneska 1.140 milijard (!) evrov. Precejšnji del likvidnosti, ki jo omenja Violeta Bulc, je torej ravno posledica zaenkrat neuspelega programa kvantitativnega sproščanja. Pri tem 20 % nakupov izvaja ECB, preostalih 80 % pa nacionalne centralne banke. Proporcionalno se bodo med ECB in države članice Evropske unije seveda delile tudi morebitne izgube tega programa.

Če torej povzamemo trenutno delovanje Evropske unije, imamo na eni strani države, ki so prisiljene v medsebojno tekmovanje pri ustvarjanju “ugodnega okolja za kapital” z nižanjem davkov, maastrichtski sporazum pa jih sili v proračunsko uravnoteženost, torej, da ob manjšanju prihodkov obenem manjšajo tudi izdatke. Ob tem ECB denarja ne posoja državam članicam, temveč se morajo te zadolžiti na finančnih trgih po visokih obrestnih merah. Skupni učinek je, da je vedno manj denarja na voljo za javne in socialne storitve, kaj šele za investicije v javno infrastrukturo. Države pa morajo velik del proračunskih sredstev nameniti zgolj za poplačilo obresti na dolgove, ki se s tem prelijejo v zasebne dobičke, zaradi česar se denar kopiči v zasebnih bankah in investicijskih skladih. Prav tako ECB denarja ne namenja neposredno javnim investicijskim programom s katerimi bi lahko dokončali javno infrastrukturo – tak program v višini 500 milijard evrov skozi deset let, so lansko leto od evropske komisije zahtevali predstavniki Evropske levice.

Na drugi strani pa te iste zasebne banke in investicijski skladi, ki že tako kopičijo denar, od ECB in nacionalnih centralnih bank skozi kvantitativno sproščanje dobivajo poceni, skoraj zastonj, denar za investicije, vendar ga kljub temu nočejo investirati. Ta denar je v zadnji instanci krit z javnimi sredstvi, kar pomeni, da bomo tudi morebitne izgube pri investicijah nosili vsi prebivalci.

In nato imamo na tretji strani Junckerjev načrt, ki – spet tem istim – zasebnim bankam in investicijskim skladom, ki kopičijo denar iz obresti na javni dolg in hkrati dobivajo še poceni denar od centralnih bank, nudi dobičkonosne investicije v javno infrastrukturo, ki so spet krite z javnimi sredstvi. Odgovornost za “pripravo kakovostnih projektov” – torej dovolj dobičkonosnih, ki bi potencialno pritegnili zasebne vlagatelje – nosijo države članice same.

Če načrt uspe, bomo torej v Evropi dobili infrastrukturo, ki bo na tak ali drugačen način financirana s privatiziranimi javnimi sredstvi. Morebiten neuspeh investicij bo ravno tako zavarovan z javnimi poroštvi. Le dobički, ki se bodo za uporabnike kazali v obliki višjih uporabnin, bodo ostali zasebni. Če načrt propade, bomo izgube na eni in na drugi strani ravno tako nosili prebivalci Evropske unije. V obeh primerih je očitno, da gre za prefinjen mehanizem prelivanja javnega denarja, torej denarja vseh nas, v žepe bogatih zasebnikov in privatizacijo javnega dobra. Rezultat je lahko le še večje obubožanje držav in prebivalstva na račun bogatih zasebnikov.

Z navedenimi ukrepi evropske institucije zelo jasno priznavajo, da trg ne deluje. V opisu EFSI na uradni spletni strani je celo zapisano, da naj bi z načrtom “premostili neuspehe trga” in “mobilizirali zasebne investicije”. Sama situacija je torej tudi za institucije evropske unije dokaz, da trg ne deluje, vendar je rešitev farsična – zanaša se, da bo, z vbrizgavanjem denarja zasebnim vlagateljem, trg sam rešil problem, ki ga sploh povzroča. Investicije v kapitalizmu namreč v temelju niso odvisne ne od količine denarja v obtoku ne od dejanskih družbenih potreb. Odvisne so od profitne stopnje ali potencialne dobičkonosnosti investicij, zato družbene potrebe štejejo le, kolikor obstaja tudi efektivno povpraševanje, torej povpraševanje podkrepljeno s kupno močjo, ki investitorjem zagotavlja dobičke. Če je pričakovan dobiček premajhen, zasebni investitorji enostavno ne vlagajo, temveč denar le kopičijo. Državne obveznice in državna poroštva pri investicijah so zato zelo privlačne investicijske priložnosti, saj vlagatelji svojega vložka skorajda – razen v primeru državnega bankrota – ne morejo izgubiti, dobiček pa je zagotovljen.

Tu se le še bolj jasno pokaže pravi obraz kapitala in sprega kapitalističnega “prostega trga” z državnimi in naddržavnimi institucijami, ki si jih prikraja po svoji meri in delujejo v njegovo korist. Kapital namreč dobičkov ne kuje le neposredno na račun živega dela v kapitalističnem “realnem sektorju”, temveč v času kapitalističnih kriz in depresij  le še bolj očitno požira tudi javne dobrine in parazitira na javnih sredstvih.

The post Oživljanje kapitalizma s privatizacijo skupnega appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

»Dolg Mednarodnemu denarnemu skladu (MDS) bi moral biti smatran kot nelegalen, saj so njegove koncesije kršile pravne okvirje samega MDS, poleg tega pa še določbe grške ustave in mednarodnih pogodb, v katerih je Grčija deležnica, saj je MDS vedel, da so pogoji za vračilo dolga nedemokratični, neučinkoviti in vodijo v resne kršitve socialno-ekonomskih pravi

V navedenih besedah je strnjen zaključek poročila, ki ga je pripravila posebna komisija, ustanovljena s strani grškega parlamenta za preučitev statusa grškega javnega dolga.

Vse od februarja, ko so se pričela pogajanja z evrsko skupino in preostalimi sogovorniki, je grška vlada popuščala v svojih stališčih, neprestano poudarjajoč, da so ji prebivalci in prebivalke Grčije dodelili mandat za prekinitev brezglavih varčevalnih politik, ne pa tudi za izhod iz evrskega območja. Skozi proces pogajanj so se vodilni predstavniki Sirize odrekli večini zavez iz t.i. “solunskega programa”, za katere je bilo predvideno, da naj bi jih udejanjili neodvisno od pogajanj s trojko.

Še več, za ceno resnih političnih sporov znotraj Sirizinega centralnega komiteja in poslanske skupine je bilo vodstvo stranke pripravljeno prestopiti tudi poslednje “rdeče črte”, pri katerih naj ne bi popuščali: pri pokojninah, pri davku na dodano vrednost, pri privatizaciji in pri kolektivnih pogodbah.

Vendar nič od tega ni bilo dovolj ne za Evropsko centralno banko, ne za Mednarodni denarni sklad in ne za Evropsko komisijo. Zahteve, s katerimi so vztrajno soočali grško vlado, presegajo vse, kar je bilo kdajkoli zahtevano od predhodnih vlad na čelu Grčije. Ob tem, da ECB Grčiji že od avgusta 2014 dalje ne dobavlja likvidnostnih sredstev, kar je edinstven primer v Evropi. Namen takšnega izsiljevanja je en sam: evtanazirati “grški virus”, preden se okužba začne širiti po evropski periferiji.

Soočena z zahtevo, naj vnovič zniža pokojnine in plače v javnem sektorju, zato da bi prejela posojilo, s katerim bi izplačala naslednji obrok Mednarodnemu denarnemu skladu konec junija, je grška vlada naposled rekla “ne”.

Odziv na zaostritev je bil predvidljiv: zadnji krog pogajanj se je končal v manj kot uri, medtem ko je bila grška vlada obtožena otročjega vedenja (Chrstine Lagarde, MDS); zavajanja (Jean-Claude Juncker, Evropska komisija) in pomanjkanja pragmatičnosti (Amanda Sloat, vlada ZDA).

Vsi ti odzivi zakrivajo enostavno dejstvo: grški dolg je kratkomalo nevzdržen in ni ga zategovanja pasov, ki bi njegovo odplačevanje omogočil. Izražati pričakovanje, da bodo takšne politike vodile k ponovnemu zagonu gospodarskega razvoja, pa je kratkomalo norost.

Prvi dan od propada zadnjega kroga pogajanj je navidez vse mirno. Nad Atenami visi grožnja začetka bega kapitala iz bančnega sistema, v Bruslju pa je za ponedeljek sklican krizni vrh.

Boj med interesi finančnega kapitala in obubožanim ljudstvom se tako nadaljuje. Vsak stoji na svoji strani – prvi iz gole arogance, drugi pa zato, ker nima več ničesar za izgubiti. Jasno je, na čigavi strani moramo biti, saj v tem trenutku sami in izolirani bijejo boj, ki je tudi naš. Evropske finančne in politične elite pa se pravzaprav niti zavedajo ne, kaj vse lahko izgubimo.

Evropa bo drugačna ali pa je ne bo.

The post Solidarno z Grčijo ob prekinitvi pogajanj appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Včeraj je vlada obelodanila novo strategijo upravljanja državnih naložb. Že v prejšnjem osnutku je bilo precej problematičnih točk. Recimo,
privatizirati nameravajo celoten bančni sektor z izjemo 25% deleža NLB-ja. To bo bistveno spodkopalo ekonomsko suverenost države in omejilo njene možnosti razvojne politike. Dalje, podjetja z zloglasnega seznama petnajstih (med njimi Telekom Slovenije) sploh niso bile predmet obravnave, ali gre za strateška oziroma pomembna podjetja, ampak so bila avtomatsko kvalificirana kot »portfeljska«, torej za 100% prodajo. In nenazadnje, strategija ni ciljno, kaj šele razvojno usmerjena, več ali manj gre le načrt za privatizacijo.

The post Privatizacija – čas za protest? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Foto: Tamino Petelinšek/STA

V začetku prejšnjega tedna se je pri nas mudil José Ángel Gurría, nekdaj mehiški zunanji in finančni minister, trenutno pa generalni sekretar Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (Organization for Economic Cooperation and Development; OECD). Slovenija je članica tega uglednega združenja 34 najbogatejših držav od julija 2010 in za ta privilegij letno plačuje skoraj 2,8 milijona evrov. Gurría, ki se je na obisku srečal z Borutom Pahorjem, Mirom Cerarjem, Milanom Brglezom, Dušanom Mramorjem in s Karlom Erjavcem, skratka s celotnim slovenskim političnim vrhom, je prišel predstaviti ekonomsko poročilo OECD o Sloveniji za leto 2015.

Analiza stanja in priporočila ukrepov v tem poročilu so, kakor po naključju, v popolnem sozvočju z analizo in priporočili Evropske komisije, Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, pa tudi z vladnim Nacionalnim reformnim programom za obdobje 2015–2016. Če omenimo le najspornejše točke poročila, bi tako tudi OECD odpuščal v državni upravi in lokalni samoupravi, dodatno finančno oklestil javno šolstvo, povečal pristojnosti in avtonomijo Družbe za upravljanje terjatev bank, nadaljeval z razprodajo državnih podjetij ter pokojninski sistem spremenil tako, da bi morali delati dlje in za nižje pokojnine.

Poročilo OECD in odzivi nanj – vsi, Pahor, Cerar, Brglez, Mramor in Erjavec, so nad poročilom izrazili navdušenje in pozdravili njegovo usklajenost z lastnimi politikami – priča, da so za domače in mednarodne elite neoliberalne reforme še vedno rešitev za krizo neoliberalizma. Hkrati pa je Gurriá v intervjuju za časnik Dnevnik priznal, da tudi elite ne morejo več mižati pred protislovjem med deklariranimi in dejanskimi učinki teh reform. Največ in najgloblje reforme so namreč izvedle prav tiste države, ki jim gre najslabše, recimo Irska, Španija, Portugalska, Italija in Grčija.

Logično vprašanje, ki si ga moramo po prepoznanju tega protislovja postaviti, je – zakaj pri neoliberalnih reformah sploh še vztrajamo? Logičen odgovor, ki se nam ponudi, pa je – ker morda domače in mednarodne elite reform, ki jih zagovarjajo, ne usklajujejo le med sabo, ampak tudi tako, da ustrezajo njihovim lastnim interesom. To seveda ne pomeni, da je v resnici obstoječe stanje zadovoljivo, ker ni, in da korenite reforme niso potrebne, ker so. Naša državna podjetja, recimo, so gotovo slabo upravljana. A rešitev ni njihova razprodaja, ampak demokratizacija in večja transparentnost upravljanja. In drži tudi, da lahko v javnem sektorju najdemo priložnosti za varčevanje. A ena boljših je prav članstvo v organizacijah, kakršna je OECD, ki služijo zgolj kot utrdba neoliberalizma in odlagališče iztrošenih politikov.

Poslanska skupina Združena levica
V Ljubljani, 11.05.2015

The post Za elite neoliberalne reforme še vedno odgovor na krizo neoliberalizma appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Kaj je sporočilo Blockupya? ECB še vedno stoji, brez dvoma. Nerodnost je le, da jo je treba zdaj iz varnostnih razlogov ograjevati z bodečo žico. Po svoje groteskno, da je v času brezgotovinskih transakcij elektronskega denarja potrebna 185 m visoka stavba iz jekla, betona in stekla, obrambni jarek ter bodeča žica. In da je povrh potreben še vsaj en policist na dva demonstranta. »Opažamo spremembo v strategiji napadov,« je včeraj izjavil šef frankfurtske policije, »ta napad so organizatorji skrbno vodili, to niso spontani napadi neorganiziranih posameznikov in manjših skupin«.

The post Kaj je sporočilo Blockupyja? Komentar udeleženca protestov. appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ta vlada že vse od izvolitve vztrajno ignorira vse argumente nasprotnikov privatizacije, pa naj bodo v obliki civilnodružbenih ali parlamentarnih pobud. Na seji odbora za finance in monetarno politiko, ki je bila   oktobra 2014 sklicana na zahtevo poslanske skupine Združene levice, so predstavniki vladajoče koalicije zavrnili predlog sklepa o ustavitvi privatizacije državnih podjetij, pri čimer so se sklicevali na mednarodne zaveze in obljube, zaradi katerih naj bi bila Slovenija zavezana k prodaji državnega premoženja. Ob tem Cerar kot pravnik dobro ve, da obljube ne predstavljajo nikakršne pravne zaveze, poleg tega pa niti najvišji državni funkcionarji niso pooblaščeni za dajanje tovrstnih obljub, in bi tako ravnanje lahko bilo kvečjemu razlog za kazenski pregon odgovornih, nikakor pa ne za nadaljevanje privatizacije. Poleg tega je Cerar prelomil tudi eno redkih obljub, ki jo je novinarjem uspelo izvleči iz njega pred volitvami: da njegova vlada ne bo prodajala strateško pomembnih podjetij in infrastrukture.

Da je šlo pri sklicevanju na zaveze tujini zgolj za pretvezo, ki jo je vlada izkoristila, da ji ne bi bilo treba odgovoriti na vsebinske argumente in prevzeti nedvoumne odgovornosti za nadaljevanje privatizacije, se je izkazalo v preteklem tednu. Po večmesečnem slepomišenju je vlada na neposredno poslansko vprašanje, kdo in na kakšen način je komu v tujini obljubil privatizacijo odgovorila, da “osnovni pravni akt za privatizacijo predstavlja sklep državnega zbora o privatizaciji 15 družb.” Zaveza, zaradi katere naj ne bi bilo mogoče preklicati sklepa o privatizaciji, naj bi bil torej vseskozi kar taisti sklep, ki ga vlada noče preklicati. Pri tem seveda ne gre zgolj za norčevanje iz prebivalstva ob odsotnosti vsakršne argumentirane razprave, temveč za namerno zavajanje, ki bo imelo resne politične, gospodarske in socialne posledice še desetletja po tem, ko bo ta vlada že zdavnaj končala na smetišču zgodovine.

Z zadnjimi izjavami Cerar ni izkazal le ponižujočega odnosa do večine prebivalstva, vključno z lastnimi volilci, ki nasprotujejo privatizaciji. Gre za skrajni elitistični cinizem človeka, ki je v zadnjem desetletju kot pravni svetovalec Državnega zbora z urno postavko 150 evrov iz državnega proračuna prejel čez 200.000 evrov, ob tem, da je vseskozi iz proračuna prejemal tudi polno profesorsko plačo na javni univerzi. Gre za človeka, ki nikakor ni bil daleč stran od politike in plenilskega napajanja, temveč je bil, nasprotno, vseskozi blizu oblasti in je pomembno vplival na zakonodajo, ki je plenjenje omogočala, in bil za to tudi plačan precej bolje od tistih, ki jim zdaj očita, da so živeli prek svojih zmožnosti. Kot predsednik vlade, ki je na oblast prišel z votlimi obljubami o transparentnosti in moralni prenovi, pa si zdaj prizadeva za čim hitrejšo privatizacijo, ki jo hoče izpeljati kljub vsem dokazom o njeni škodljivosti, brez argumentirane razprave in z zavajanjem, namesto da bi se kot najvišji predstavnik izvršne oblasti lotil preganjanja konkretnih ljudi, ki so po njegovem mnenju plenili in še vedno plenijo po premoženju, ki je zaenkrat še v lasti državljank in državljanov. Obenem delavce, študente, upokojence, prekerce, brezposelne in vse ostale, ki smo se v soboto zbrali na protestnem shodu, imenuje za zastopnike plenilskih interesov.

Z zatekanjem k diskreditaciji političnih nasprotnikov namesto soočanja z njihovimi argumenti, z meglenim namigovanjem na skrivne združbe, ki naj bi iz ozadja obvladovale slovensko družbo, namesto da bi kot najvišji predstavnik izvršne veje oblasti uporabil vsa sredstva za pregon, če take združbe res obstajajo, Cerar dela več kot le nadaljuje politiko vlade Alenke Bratušek. Izza moralistične fasade Cerarjeva vlada uporablja protidemokratične metode in zarotniško retoriko, ki so bile do zdaj večinoma v domeni skrajne desnice na čelu z SDS in njenim predsednikom Janezom Janšo.

Miro Cerar tako razkriva, kako si predstavlja pravno državo, ki jo je obljubljal svojim volilcem. V taki državi ni prostora za široko razpravo o naši skupni prihodnosti, temveč, ravno nasprotno, za nedemokratično, tehnokratsko odločanje za zaprtimi vrati. V njej bodo imeli zadnjo besedo predstavniki interesov kapitala, pa naj se skrivajo za fasado strokovnosti, moralizma ali obojega hkrati. Ta država tudi ne bo več skrbela za občo korist, temveč že zdaj zagotavlja le še pravnoformalni okvir za širjenje kapitalske logike na vsa področja družbenega življenja in kapitalu omogoča nemoteno oplajanje z višanjem konkurenčnosti na račun izkoriščanja delovne sile in nižanja življenjskih standardov. Neoliberalna pravna država Mira Cerarja ni udejanjenje socialne ali demokratične države, temveč njuno nasprotje.

The post Privatizacija – plenjenje v mejah dobrega okusa appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Podpora tovarišem v Slovenji v borbi proti privatizaciji

Protidelavska vlada v Sloveniji najavlja nove privatizacije pod krinko ‘verodostojnosti države,’ in s tem nadaljuje dosedanje tranzicijske neoliberalne politike v korist večinoma velikega tujega kapitala in njegovih zaščitnikov v ustanovah Evropske unije. Privatizacija je najbolj izpostavljena in najpogostejša praksa v trenutkih, ko mora kapital zaščititi svoje interese in se razširiti na čim več področij. V polperifernih državah ima privatizacija še posebej škodljive učinke na že tako ogrožene pravice delavcev, nestalna delovna mesta in trende krčenja gospodarstva v razmerah konkurence in svobodnega trga, na katerem večje ribe požirajo manjše. Obstoječi politični okvir je sestavljen tako, da so mainstream politične opcije v tesni navezi s kapitalom, ki jim kot protiuslugo omogoča prevzem oblasti. V tem začaranem krogu je najbolj oškodovano delovno ljudstvo, ki se mu prodajajo poceni politične floskule, in ki je žrtev podlih političnih trikov in manipulacij. V okoliščinah take protiljudske politike sploh ni pomembno, iz katerega uradno priznanega političnega pola prihaja kaka stranka ali politik.

Na Hrvaškem položaj ni nič boljši. Neoliberalne politike se izvajajo pod istimi mantrami in z enakimi cilji. Privatizacije in stremenje po privatizaciji so vedno bolj agresivne, še posebej, če upoštevamo okoliščine, v katerih se Hrvaška vse bolj približuje tistemu, kar od nje zahtevajo zahodnoevropski centri politične in ekonomske moči. Uničevalnost takih politik tudi ni nič manjša kot v Sloveniji: ideja privatizacije Imunološkega zavoda je eklatanten primer spopada med profitno logiko in družbenimi potrebami. Glede na vse povedano izrekamo solidarnost tovarišem v Sloveniji, ki so se odločili upreti uničevanju družbenih dobrin in podivjani igri političnih in ekonomskih elit, ki poteka na škodo večine prebivalstva, še posebej pa delavskega razreda. Še več, gre za še en primer, ki dokazuje, da mora imeti vsak napreden družbeni boj mednarodni značaj, kajti pereči problemi ne poznajo državnih meja. Torej je naš boj enak boju tovarišev iz Slovenije, tudi mi se brezkompromisno upiramo kapitalističnemu zatiranju in ropanju. Pri tem nihče izmed nas ne sme pozabiti na nujnost mednarodnega sodelovanja, premagovanja državnih meja in moč solidarnosti.

Polna podpora Iniciativi za demokratični socializem, kot tudi vsem ostalim naprednim silam v Sloveniji, ki se borijo proti škodljivi privatizaciji! En svet, en boj!

Radnička fronta 6. 2. 2015

The post Podpora tovarišem v Sloveniji v borbi proti privatizaciji – Radnička fronta appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Je pa zato socialdemokratski minister za obrambo, Janko Veber, z dialektičnim razmislekom ugotovil, kako s premišljeno uporabo keynesovskih politik kljub vsemu odpraviti temeljna protislovja sodobnega kapitalizma, in je svoj predlog predstavil na zasedanju obrambnih ministrov Nata v Bruslju. Ker privatizacije, varčevalni ukrepi, sistematično uničevanje šolstva, zdravstva in drugih institucij socialne države ter splošno osiromašenje ne prinašajo gospodarske rasti, hkrati pa povzročajo precejšnje nezadovoljstvo, se je Veber zavzel, da bi Evropska komisija izdatke za vojsko izvzela iz maastrichtskih kriterijev.

S tem bi ubili kar precej muh na en mah. Države bodo Natov cilj zvišanja obrambnih izdatkov na dva odstotka BDP kljub maastrichtskim kriterijem, ki sicer strogo določajo višino primankljaja in javnega dolga ter s tem državam onemogočajo vodenje socialne politike, lahko dosegle z zadolževanjem. To bo gotovo koristilo finančnim trgom, ki bi bili sicer ob zaslužke od vlaganja presežkov v donosne državne obveznice. Orožarska industrija se bo izognila krizi, povečala prodajo in še naprej ohranjala eno najvišjih profitnih stopenj. Še vedno bo motivirana za vlaganje v raziskave in razvoj sofisticiranih orožij, s čimer bo skrbela za tehnološki napredek človeštva. Trg je zaradi socializiranih stroškov proizvodnje potencialno neomejen. Ker distribucijo in potrošnjo diktirajo birokracije nacionalnih vojaških aparatov in mednarodnih vojaških organizacij, neodvisno od volje končnih potrošnikov, pa se orožarski industriji tudi ni treba obremenjevati s tem, ali njeni izdelki na kakršenkoli način zadovoljujejo človeške potrebe.

Uporaba izdelkov orožarske industrije vedno znova odpira tudi nove naložbene možnosti za vse ostale sektorje gospodarstva in s tem zagotavlja gospodarsko rast, kar v trenutku, ko kapitalizmu grozi dolgotrajna stagnacija, ni nezanemarljivo. Naposled pa lahko države orožje vedno uporabijo tudi proti prebivalstvu, ki bi preglasno izražalo svoje nezadovoljstvo nad tako zasnovano ureditvijo.

Predlog je povsem v skladu s siceršnjo politiko te vlade in ministra Vebra. Na zadnji, 4. redni seji Državnega zbora je na poslansko vprašanje Združene levice, zakaj je po petnajstih letih skrbi za mir navzočnost bojnih enot Slovenske vojske na Kosovu še vedno nepogrešljiva, odgovoril, da koristi gospodarstvu, saj prinaša posle podjetjem in rešuje problem brezposelnosti med mladimi.

Zmagovita rešitev za vse zagovornike kapitalizma v njegovi neoliberalni fazi!

The post Vojni keynesovec minister Veber appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.