Pozivamo Vaju, da izpolnita svojo politično dolžnost in izkoristita možnosti, ki jih imata, da prepovesta spominsko slovesnost hrvaške »Pliberške častne čete« (Počasni blaiburški vod), napovedano za 14. maja 2017 v Libučah (Loibach) pri Pliberku (Bleiburg).

Na tej prireditvi se slavi tradicija fašistične NDH, večina prisotnih pa nosi na Hrvaškem prepovedane simbole ustaškega gibanja, ki je med drugo svetovno vojno kolaboriralo z nacističnim režimom. Na ta način upravičujejo množične poboje Judov,  Romov in Sintov, Srbov ter bork in borcev protinacističnega odporniškega gibanja.

Prireditev »Pliberške častne čete« ni le mednarodno srečanje ustaških veteranov, njihove ideologije in politične dediščine, temveč je tudi mesto srečanja mladih neonacistov, četudi vsi udeleženci niso neonacisti. Po oceni Dokumentarnega arhiva avstrijskega odpora je organizator »Pliberška častna četa« skrajno desničarsko združenje z močno poudarjenimi  revizionističnimi težnjami po spreminjanju zgodovine. Srečanje v spomin na fašistično NDH je že postalo največje neonacistično srečanje v Evropi.

Glede na to, da na spominski slovesnosti skrajno desničarskega združenja praktično ni mogoče ločevati med  zavestno neonacističnimi in fašističnimi akterji ter ostalimi udeleženci, je prepoved prireditve edina možnost. To zahteva tudi Avstrijska državna pogodba iz leta  1955, ki vsebuje prepoved vsakršnega nacionalsocialističnega delovanja. Spričo porasta neonacističnega, skrajno desničarskega in ksenofobnega nasilja je prepoved pomembna tudi z vidika oblikovanja prihodnje podobe Evrope.

Zato predsednika Republike Avstrije, dr. Alexandra Van der Bellena, predsednika vlade Republike Slovenije, dr. Mira Cerarja, in predsednico Republike Hrvaške, Kolindo Grabar-Kitarović, opozarjamo, da bi morale avstrijske oblasti v tem primeru izpolniti svoje ustavne obveze.

Podpisani:
Koalicija Združena levica,
Iniciativa za demokratični socializem,
Stranka za ekosocializem in trajnostni razvoj TRS

The post Poziv k prepovedi zborovanja v Pliberku appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ljubljana, 9.5.1945: ob treh zjutraj je 15. partizanska brigada po hudih bojih strla odpor nemških sil. Dve uri zatem je na ljubljanskem gradu zaplapola slovenska zastava in sirena na kolodvoru je razglasila konec vojne. V Ljubljano so vkorakale enote partizanske vojske, ljudje so napolnili ulice in pozdravili prihod osvoboditeljev. Naslednji dan je v Ljubljano prispela narodna vlada Slovenije, imenovana 5. maja 1945 v Ajdovščini, ki jo je na ulicah prav tako pričakala velikanska množica.

9.maj: dan zmage nad fašizmom

Deveti maj najpogosteje razumemo kot dan, ko naj bi nastopilo leto nič. Kako tudi ne. Za poraženim italijanskim fašizmom in nemškim nacizmom so ostale ruševine, izpraznjena koncentracijska taborišča, predvsem pa milijoni mrtvih, pogrešanih, ranjenih in osirotelih. Pričela se je gospodarska in politična obnova opustošene Evrope, najprej z Marshallovim načrtom, malo kasneje pa z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo, ki je bila kmalu nadgrajena v Evropsko gospodarsko skupnost.

Deveti maj danes pravzaprav ne pomeni dneva zmage nad zgodovinskim fašizmom, ampak velja bolj kot praznik evropskega povezovanja (Dan Evrope), ki ga je 9. maja 1950 napovedala deklaracija francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana. Vidna izjema so tradicionalne proslave Dneva zmage na moskovskem Rdečem trgu, a je njihovo sporočilo, ki stavi na kič vojnega blišča, v celoti namenjeno poveličevanju nadnaravnih sposobnosti »velikega ruskega naroda« in ostaja gluho in slepo za vsa druga sporočila, ki niso v skladu z interesi ruskega državnega vrha. Ostala praznovanja 9. maja, ki so po svojih sporočilih nekoliko bližje zgodovinskemu protifašizmu, postajajo vse bolj marginalna, saj podobno kot Osmi marec in Prvi maj bolj ali manj podlegajo trendu depolitizacije. Tradicionalna ljubljanska Pot ob žici tako že dolgo ni več politična manifestacija, ampak je predvsem dobro obiskan rekreativni dogodek, ki se ne razlikuje bistveno od Ljubljanskega maratona.

Deveti maj – kot Dan zmage nad fašizmom – je treba danes, navkljub navedenim revizionističnim prevzemom, vseeno praznovati. Po pravici se na ta dan spominjamo junaških jugoslovanskih, italijanskih, ukrajinskih, albanskih in neštetih drugih partizanov in partizank, nemških ilegalcev in ilegalk, kitajskih redečearmejcev, pa tudi vseh naprednih ljudi, ki so se borili v zavezniških armadah, vendar ugotavljamo, da so zmagali samo napol.

Delovni ljudje niso prijeli za orožje samo zato, da bi izkoreninili fašizem, to  – kot nas danes poučuje liberalni revizionizem – “anomalijo evropske civilizacije”, ampak da se stari družbeni red, iz katerega se je konec koncev fašizem tudi porodil in ki je pred fašizmom sprva na sumljivo lahek način kapituliral, ne bi nikoli več povrnil. V drugi svetovni vojni ni niti približno šlo samo za zmago nad fašizmom kot konkretno obliko politične ureditve v nekaterih evropskih državah, temveč tudi za socialno pravičnost. Take socialne pravičnosti si njeni protagonisti in protagonistke niso znali predstavljati brez nove svetovne ureditve, katere temelj naj bi bili enakopravni in solidarni odnosi med svobodnimi narodi – pač tako, kot so mnogi levičarji takrat idealizirali rešitev nacionalnega vprašanja v Sovjetski zvezi. Številni veliki spopadi druge svetovne vojne so tako v mnogih primerih hkrati bili socialne revolucije in narodnoosvobodilni oziroma protikolonialni boji.

Druga svetovna vojna se v resnici ni začela z vojnimi napovedmi v letih 1939‒1941, ampak z japonsko in italijansko invazijo v Mandžuriji in Abesiniji (Etiopiji) v prvi polovici 30ih let 20. stoletja. Prvi vrhunec pa je nedvomno že bila španska državljanska vojna. Če štejemo protikapitalistične in protikolonialne boje kot pomembno razsežnost druge svetovne vojne, moramo ugotoviti, da 9. maj 1945 ni imel povsod enake teže. Poraz nacistične Nemčije ali celo Japonske  je v primeru grškega, kitajskega in vietnamskega osvobodilnega gibanja pomenil samo konec ene faze in prehod v novo fazo državljanske oziroma protikolonialne vojne, ki je bila povsem enako okrutna, le da sta bila dva akterja iz nje izločena.

Bilanca teh bojev nam razodeva, da je bilo – strahotnim žrtvam navkljub – neprimerno lažje premagati zgodovinske fašistične režime kot  odpraviti kapitalizem. Zgodovinski fašizem lahko retroaktivno vidimo kot poskus mobilizacije ljudskih množic za imperialni projekt, ki je reševal globalno nekonkurenčne gospodarske in politične elite polperifernih držav. Fašizem je bil zaradi težnje po teritorialno sklenjenem imperiju anahronističen že v času svojega vzpona in silne priljubljenosti, ki jo je marsikje užival. Na koncu ga je porazilo zavezništvo gospodarskih velesil in radikaliziranih ljudskih množic, ki so prihodnost videle v socializmu. Kljub dramatični drugi polovici 20. stoletja, ki so jo zaznamovali protikolonialni boji, ki so nemalokrat prerasli v avtentične socialne revolucije, je na koncu zmagal kompromis, iz katerega je izšla država blaginje. Dosežki radikalnega protifašizma so bili v tem pogledu veličastni. Po drugi strani se je pokazalo, da je kompromis dolgoročno najbolj koristil kapitalističnim državam, v katerih so si vladajoči razredi povrnili načeto legitimnost iz časa velike gospodarske krize iz konca 20ih let. V državah, ki so stopile na težavno pot izgradnje socializma, pa se je kompromis kazal v nenehnih protržnih reformah, ki so sicer na splošno večale  učinkovitost gospodarstev, a hkrati tudi povečevale socialne razlike in okrepile tiste sloje, ki so na koncu odigrali ključno vlogo pri odpravi socializma.

Zgodovinski dosežki protifašizma so danes v veliki meri izgubljeni. V zahodni Evropi je kapital do tal potolkel delavske organizacije, zlasti levičarske politične stranke in sindikate. Med tem ko so bili po drugi svetovni vojni celo konservativci prisiljeni izvajati levičarske politike, s čimer so vsaj deloma poskušali ugoditi visokim pričakovanjem ljudi, ki so šli čez strašne preizkušnje in bili pripravljeni na upor, danes nominalno socialnodemokratske stranke izvajajo neoliberalne politike, četudi se z njimi vselej ne strinjajo. Najbolj tragično so bili dosežki protifašizma pokopani v državah nekdanje Jugoslavije. Narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov je bil tudi socialistična revolucija, po kateri je prišlo do egalitarne agrarne reforme in razlastitve kapitalistov, s čimer je bila ustvarjena ekonomska osnova za delavsko samoupravljanje. Eksperiment jugoslovanskega samoupravljnja je odprl perspektivo širjenja demokracije na vsa področja človeškega življenja. Devetdeseta leta za ta prostor tako niso bila katastrofalna  le zaradi vojn, genocidov in nezaslišanega razmaha skrajnega nacionalizma, temveč tudi zaradi razlastitev delovnih ljudi (likvidacija družbene lastnine) in ukinitve družbene ureditve, ki je zahtevala demokratične in tovariške odnose na delovnem mestu.

Boj za socialno pravičnost, demokracijo in socialistično družbo pričenjamo znova in v drugačnih okoliščinah.

The post 9.maj: dan zmage nad fašizmom appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Legija smrti je nastala spomladi 1942, najprej z imenom Štajerski bataljon, ki ga je ustanovil poveljnik slovenskih četnikov major Karel Novak. Oborožena antirevolucionarna formacija je delovala na področju Gorjancev, kjer se je izdajala za partizansko enoto; likvidirala je aktiviste osvobodilnega gibanja, a hkrati tudi sodelovala v pripravah za napade na italijanske oborožene sile z lokalnimi partizanskimi enotami – Gorjanskim bataljonom. Štajerski bataljon je sabotiral akcijo napada Gorjanskega bataljona na Ratež (18.–20. junij 1942), ko naj bi varoval smer proti Novemu mestu, vendar se je umaknil. Ob spopadu Belokranjskega odreda in 3. čete Gorjanskega bataljona z Italijani pri Zajcu, konec junija 1942, je Štajerski bataljon s hrbta streljal na partizanske enote. Prvi odkriti spopad s partizani se je zgodil 11. julija 1942 pri Dolžu – Zajčjem vrhu. Konec julija se je Štajerski bataljon zaradi premoči partizanske vojske zatekel pod okrilje italijanskih vojaških oblasti in bil vključen v enote MVAC (Milizia volontaria anticomunista – Prostovoljna protikomunistična milica), kjer je bil odtlej znan z imenom Legija smrti.

V noči na 27. november 1942 sta sedež 3. bataljona Legije v Suhorju pri Metliki napadli udarna brigada »Ivan Cankar« in 13. hrvaška brigada. Napad je uspel, partizanske enote so ubile 16 in ujele 91 legionarjev. Poleg legionarjev so aretirali tudi več prebivalcev Suhorja, ujetnike pa so odpeljali v Popoviče pod Gorjanci. Tam so po zaslišanju na smrt obsodili in likvidirali osem ljudi, med katerimi je bil tudi poveljnik prvega bataljona, Dobrivolje Vasiljević – Iztok. Legija smrti je s tem izgubila svojo udarno moč in je do kapitulacije Italije izvajala le še povsem obrambne naloge. Preostanek Legije se je jeseni l. 1943 pod vodstvom Vuka Rupnika, sina Leona Rupnika, na nemškem ozemlju priključil slovenskemu domobranstvu. Na partizanskem ozemlju pa so mnoge preživele pripadnike v svoje enote vključili tudi partizani.

Danes Legija Smrti živi samo še v nostalgičnih spominih istoimenske skupine na facebooku, katere člani so prepričani, da nadaljujejo “boj zoper boljševistične zavojevalce in morilce slovenskega naroda”, kot piše v opisu skupine. Simptomatično je, da so med njimi vidni ljudje iz slovenske politične desnice, predvsem stranke SDS. Tiste stranke, ki se na vse pretege brani oznake “skrajna desnica”, obenem pa med ljudmi širi laži in sovraštvo, hoče ustanoviti lastno paravojaško organizacijo, sestavljeno iz “domoljubov”, njen podmladek pa trdi, da vlada ne ščiti državljanov, zato naj bi bila potrebna “samoorganizacija” v obliki novodobnih vaških straž.

Med člani namišljene Legije smrti je recimo Branko Grims, ki se na shodih sovraštva in nestrpnosti v družbi svojih kolegov fotografira pod grozilnim domobranskim plakatom iz druge svetovne vojne. Kot predsednik parlamentarne Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb sklicuje nujne seje zaradi domnevnih namer ”ekstremistične levice, da poseže po nasilju”. Obenem pa ne reagira, ko njegovi somišljeniki pozivajo k pregonu političnih nasprotnikov, pišejo odkrito grozilne grafite  uperjene proti levici in ženskam, kot je ”Posilimo levičarke”, ko skušajo z molotovkami zažigati narodne domove, ali ko dejansko fizično napadajo drugače misleče, kot so lani septembra po končanem shodu v podporo beguncem že napadli člana IDS. Med drugimi vidnimi člani je tudi Andreja Valič Zver, prav tako članica SDS in žena evropskega poslanca SDS, Milana Zvera, ter – ironično – direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Poleg nje pa še Branko Šumenjak (SDS, podpredsednik Državnega sveta RS) in Rok Klajnšek (SDS, SDM).

Na sliki: poročilo Cankarjeve brigade o uničenju Legije Smrti v glasilu Osvobodilne fronte, Slovenskem poročevalcu, 12.  decembra 1942.

The post Kaj je bila Legija smrti in komu se toži po njej? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Govor Andraža Malija na protishodu Begunci dobrodošli, 27.2.2016 na Kotnikovi v Ljubljani.

Antifašisti, Ljubljančani, Šenčurjani, socialisti in socialistke, tovariši in tovarišice!

Prihod beguncev je zaostril in poglobil družbeno krizo, krizo kapitalizma.

Ni res, da država ni bila pripravljena na prihod beguncev. Država je bila še kako pripravljena – z vojsko z dodatnimi pooblastili, s policijskim solzivcem in s postavitvijo bodeče žice na meji! Namesto sprejema in varnega prehoda je begunce pričakala trda pest ekstremnega centra.

Ta odziv je ustvaril razmere, zaradi katerih se krepi skrajna desnica. Ta odziv je ustvaril ozračje strahu in nestrpnosti. Med delovnimi ljudmi, ki so bili v preteklih letih pahnjeni v revščino in bedo, ki so bili oropani dostojnega življenja in upanja na boljšo prihodnost, skrajna desnica z lažmi in propagando neti sovraštvo in rasizem. Iz beguncev dela grešne kozle, odreka jim vsako pomoč in dostojanstvo.

Vendar smo prave žrtve v resnici mi, delovni ljudje. Kapitalizem proizvaja svoje žrtve povsod – tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Begunci so žrtve zahodnega imperializma, ki ga poganja vojaški stroj zveze NATO. Ta je razdejal Bližnji vzhod, od Afganistana prek Iraka do Sirije. Ta je ljudem vzel vse in jih pognal s svojih domov. Hkrati pa smo žrtve kapitalizma tudi tukaj v Evropi, saj so posledica krize kapitalizma naše vse nižje plače in slabši delovni pogoji, vse večja brezposlenost in vse tanjša socialna država.

Dokler bo Slovenija članica zveze NATO, ne bo miru in ne bo solidarnosti z begunci!

Dovolj! Skrajno desnico moramo ustaviti! Ustavimo pa jo lahko le na ulici in v naših skupnostih – z organiziranjem in povezovanjem, s solidarnostjo in z enakostjo.

Kapitalizem v Evropi se pred našimi očmi sesuva sam vase. Pri življenju ga drži samo še vse hujša represija, rasizem in zatiranje s strani vladajočih političnih elit. Stari red umira, novi pa še ne more biti rojen – in v vmesnem obdobju na plano pridejo najbolj morbidni simptomi kapitalizma.

Zato zgradimo drugačen svet, ki ne bo po meri kapitala, ampak po meri človeka, ne glede na barvo kože. Zgradimo demokratični socializem!

The post Andraž Mali: shod na Kotnikovi, 27.2.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Izjava IDS Kranj ob dogajanju glede domnevnega begunskega centra

V zadnjih dveh tednih je zopet aktualna že pozabljena zgodba: nastanitveni center za begunce v Kranju. V medijih in na družabnih omrežjih lahko opazimo porast poročanja o domnevnih aktivnostih države, ki naj bi stavbo poleg avtocestnega vozla Kranj-vzhod kljub izraženemu nasprotovanju občine, pripravljala za morebiten prihod beguncev. Ugibanja je med drugim sprožil obisk inšpektorjev, ki naj bi ugotavljali ali je stavba primerna za nastanitveni center.

Kljub temu, da poročanja temeljijo na nepreverjenih informacijah, pa vznemirjajo predvsem občane Kranja in Šenčurja ter med njimi hitro širijo strah in paniko. Veliko vlogo pri širjenju informacij ima družabno omrežje Facebook, na katerem so šli najdlje avtorji strani “Gorenjska je proti migrantskemu centru”, ki trdijo, da so priprave za nastanitev beguncev že v teku in v ta namen pozivajo ljudi na protest. Stran, ki jo podpira že nekaj tisoč ljudi, je postala gojišče rasističnega sovražnega govora, v katerem se odkrito poziva k najhujšim oblikam nasilja nad pribežniki.

Upravičeno lahko sumimo, da za organizirano propagando – katere očiten namen je spodbujanje izrednega stanja – stojijo skrajno desne organizacije in politične stranke, ki na ta način krepijo javnomnenjsko podporo. Sume med drugim potrjuje tudi prisotnost kranjskega mestnega svetnika in vidnega člana stranke SDS, Branka Grimsa, na mini protestu, ki se je zgodil ob obisku inšpektorjev.

Ostro obsojamo ravnanja vseh, ki izkoriščajo begunsko krizo za sebične namene, senzacionalistične medije, ki z neodgovornim poročanjem sejejo strah med ljudmi, in nenazadnje državo, ki molči in pušča prostor za ugibanja in govorice. Vse to je temelj za vzpon skrajnodesne rasistične retorike, ki zelo spominja na čase pred drugo svetovno vojno.

Zato s strani kranjske občine in države zahtevamo jasne odgovore in pojasnila. Namesto, da bi vlada Mira Cerarja pametno in humano reševala begunsko krizo, se zateka k represiji in postavljanju bodeče žice na meji. Tovrstni ukrepi pa le še dodatno spodbujajo vzpon skrajne desnice, ki širi sovraštvo in predsodke.

Ne pozabimo, da je Slovenija članica zveze Nato in podpornica vojaških operacij ZDA ter že več kot 20 let aktivno sodeluje pri destabilizaciji držav na Bližnjem vzhodu in je tako sama ena glavnih povzročiteljic begunske krize. Zares humana rešitev begunske krize je lahko le ena – mir in ureditev razmer na Bližnjem vzhodu ter vzpostavitev solidarnih mednarodnih odnosov, ki bodo predstavljali temelj za to, da bodo ljudje lahko dostojno živeli, ne glede na narodnost in ne glede na kraj bivanja.

Lokalni odbor IDS Kranj,
Iniciativa za demokratični socializem,
članica koalicije Združena levica

The post IDS Kranj: Ustavimo širjenje skrajnodesnega strahu! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Poziv lokalnega odbora Novo mesto

Spomnimo, v času decembrskih praznikov je vrata novomeškega Sokolskega doma poškodovala molotovka. Kasneje, v času mednarodnega dne spomina na žrtve holokavsta so se incidenti nadaljevali, stene so bile označene s svastiko in nacističnimi simboli ter novimi grožnjami s požigom. 71 let od osvoboditve nacističnega taborišča Auschwitz, ko se Evropa zaobljubila, da se nacistična grozodejstva ne bodo nikoli več ponovila, ter 26 let po padcu berlinskega zidu, ki naj bi simboliziral konec delitev v Evropi, zopet rastejo ograje in bodeče žice, zopet govorimo o boljših in slabših ljudstvih, zopet nas strašijo s tistimi “drugimi”, zopet je retorika sovraštva in nestrpnosti sprejemljiva in tolerirana. Politika si nabira politične točke na račun delitev in s tem legitimira rasizem in nestrpnost do ljudi, ki prihajajo po pomoč. Takšna družba smo postali, kljub temu, da smo prepričani v lastno solidarnost.

V novomeškem Narodnem domu oz. Sokolskem domu trenutno deluje skvot in umetnostni atelje, kjer se ukvarjajo tudi z dobrodelnostjo in med drugim zbirajo tudi pomoč za begunce. Ravno zbiranje pomoči za begunce je že lep čas trn v peti t.i. domoljubom, s čimer je bila ekipa Sokolca deležna že več nestrpnih verbalnih napadov na socialnih omrežjih in drugje. Pri tem so šli že dovolj daleč, da bi lahko v malo drugačnem spletu okoliščin celo ogrozili življenja.

Opozarjamo na zaskrbljujoč molk predstavnikov občinske oblasti in velike večine novomeških svetnikov, z izjemo svetnika Uroša Lubeja iz stranke Solidarnost. Novomeški občinski svetnik NSi Marko Dvornik nas v svoji kolumni Iz svetniških klopi v januarskem brezplačniku Udarni list celo poduči, da je obsojanje pot sovraštva. Svoje trditve podkrepi s citiranjem Borisa Pahorja, ki pravi, da terorizma ne smeš obsojati ali sovražiti, ampak odklanjati. Pahorjevo izjavo je seveda iztrgal iz konteksta, saj se celotna navedba iz intervjuja za časopis Večer, glasi takole:

“Terorizem moraš odklanjati, obsojati, ne sovražiti. Velika napaka je, če misliš, da ga boš odpravil s tem, da boš združeval vse sile Zahoda in z bombardiranji uničeval islamizem.”

Pahor pravi, da je terorizem potrebno obsojati in odklanjati, ne pa, kot pravi Dvornik, da se moramo vzdržati kakršnihkoli opredelitev. V nadaljevanju svoje kolumne Dvornik metanja molotovk v vrata Sokolskega doma niti z eno besedo ne “odkloni”, zato pa v isti koš meče geste, s katerimi se kolektiv skvota opredeljuje proti neonacizmu, s poskusom zažiga Sokolskega doma. Svetnik v nadaljevanju teksta takole navaja:

“V resnici se dogodek ni začel tisti večer in molotovka ni priletela naključno v ta vrata. Vedeti je potrebno, da je na Narodnem domu kar lep čas visela zastava z napisom »Nazis fuck off« oz. »Nacisti odjebite«. Če kaj, s tem napisom pesnik zagotovo ni izražal ljubezni do bližnjega. Če smo iskreno proti molotovki, moramo biti iskreno tudi proti taki zastavi. Oboje je kos iste torte.”

Takšno enačenje antifašizma in neonacizma, ki si ga je privoščil občinski svetnik, je nesprejemljivo. Zločini nacistov so jasni, zato zavračanje in spodbujanje nacizma nikakor ne more biti “kos iste torte”. Če koga moti oster izbor besed, ki so jih ubrali v kolektivu Sokolca, je njegov namen natanko ta, da jasno in brez vsakršnega dvoma sporoči, da so retorika in dejanja tistih, ki sprejemajo in širijo nacizem, nedopustna. Od občinskega svetnika bi pričakovali, da v prvi vrsti pokaže ničelno toleranco do dejanj storilcev, ki so ogrozila ljudi in premoženje, ki kažejo na nestrpnost in sovraštvo do drugih, ne pa da enači napis na tabli s skrajno sprevrženimi dejanji.

Slovenska politika, tako državna kot lokalna, legitimira in tolerira izbruhe sovražnih dejanj, s tem ko jih z redkimi izjemami nihče, ki se nahaja na položaju izvoljenega predstavnika ljudstva, jasno in ostro ne obsodi. In ker postaja politika vedno bolj prikrito ali odkrito rasistična, postaja takšna tudi družba. Varovanje človekovih pravic je eden izmed temeljnih postulatov skupne evropske zakonodaje, pa vendar politika kriminalizira ljudi, ki bežijo pred vojno in iščejo boljše življenje. Nad njimi se izvaja represija, družba pa je po drugi strani tako zaverovana vase, da je odnos do njih brezbrižen. Kot družba smo pokazali svoj obraz, sovraštvo in nestrpnost do drugih je sprejeto, to pa tudi ali predvsem zato, ker tako župani in občinski svetniki, kot tudi državne institucije ne zmorejo jasno in odločno reči NE dejanjem, kot je napad na Narodni dom.

Spomnimo, gre namreč tudi za najstarejši Narodni dom na matičnem slovenskem ozemlju. Očitno bo potrebno večkrat priklicati zgodovinski spomin in opozoriti, da nikakor ne gre za prvi primer požiga narodnega doma v slovenski zgodovini. Vsekakor pa gre za prvovrstno ironijo: če so tržaški Narodni dom požgali italijanski fašisti, pa se novomeškega lotevajo lokalni samooklicani domoljubi, medtem ko ga ob prezbrižnosti lokalnih funkcionarjev pred lastnim sesutjem in požigalci branijo zaradi solidarnosti z begunci domnevno nedomoljubni skvoterji.

Župana in njegovo pisano koalicijo zato pozivamo, da pokažejo svoje prave barve in se izjasnijo glede tega tega, kaj je domoljubje in kaj je obsodbe vredno zločinsko dejanje?

Lokalni odbor IDS Novo mesto,
Iniciativa za demokratični socializem,
članica koalicije Združena levica

Odgovor kabineta župana

Spoštovani,

na Mestni občini Novo mesto z vso resnostjo spremljamo potek dogajanja v zvezi z Narodnim domom v Novem mestu. Vsako verbalno in fizično nasilje smo tako ob prejšnjih kot tudi zadnjem incidentu večkrat javno obsodili, tako prek naših kanalov kot prek medijev. Obenem ves čas odločno pozivamo k strpni, argumentirani in spoštljivi komunikaciji ter nenasilnemu reševanju sporov.

Zelo verjetno je, da cilj napadov ni izključno sama stavba, ki je kulturni spomenik državnega pomena in ima velik simbolni pomen v novomeški in slovenski narodni zgodovini. Smo v stalnem kontaktu s policijo, ki si prizadeva, da bi v najkrajšem možnem času poiskala storilce teh dejanj. Ugotavljamo, da si tako storilci kot tisti, ki njihova dejanja izpostavljajo v presežnem okviru, izbirajo čas praznikov (Božič, kulturni praznik) in na tak način skušajo pritegniti dodatno pozornost.

Na Mestni občini Novo mesto smo začeli tudi z iskanjem ustreznih rešitev, tako na področju vsebin v sami zgradbi kot v prvih korakih nujne obnove objekta.

S prijaznimi pozdravi,
kabinet župana Mestne občine Novo mesto

Povratni odgovor

Spoštovani gospod župan Gregor Macedoni,

zahvaljujemo se za odgovor, ki ste ga posredovali našemu lokalnemu odboru.

Veseli nas, da ste v stalnem kontaktu s policijo in da si ta prizadeva v najkrajšem možnem času poiskati storilca dejanj. Pozdravljamo tudi vaše javno obsojanje vsakega verbalnega in fizičnega nasilja ter da iz tega obsojanja niste izvzeli nasilja, ki se je zgodil nad Narodnim domom. Opravičujemo se, vkolikor vsega navedenega nismo opazili, pomembno pa je, da so to opazili novomeški občani občani in drugi prebivalci Slovenije.

Žal pa nas vaš odgovor ni pomiril, ampak nas je navdal s še večjo zaskrbljenostjo. Menimo namreč, da v trenutku, ko se se začnejo uporabljati zažigalna sredstva, pozivi k spoštljivi komunikaciji in nenasilnemu reševanju sporov več ne zadostujejo. Zadostuje zgolj še stroga in brezpogojna obsodba, neodvisna od individualnih pogledov na širšo družbeno situacijo, ki daje kontekst takšnim dogodkom.

Radi bi videli, da gre za nerodno izražanje, vendar poved: »Ugotavljamo, da si tako storilci kot tisti, ki njihova dejanja izpostavljajo v presežnem okviru, izbirajo čas praznikov (Božič, kulturni praznik) in na tak način skušajo pritegniti dodatno pozornost,« razblini vsako upanje.

Tovrstno dikcijo lahko razumemo zgolj kot izenačevanje tarč napada in storilcev in dopuščanje interpretacije, da so tarče napada nekako soodgovorne, vkolikor se bodo napadi nadaljevali. V našem prvem pozivu problematiziramo ravno to lahkotno izenačevanje. Opozorila na medlost odzivov na nasilna dejanja in stopnjevanje groženj nikakor ne bi smeli označevati kot pritegovanje pozornosti, še manj pa jih enačiti s tistimi, ki iščejo pozornost z nasilnimi dejanji. To je nevarno.

Pozivamo vas, da organi v mestni občini čimprej uvrstite razpravo o problemu sovražnega govora in nasilnih dejanj na dnevni red občinskih sej ter se v luči že tretjega napada na izvajalce programa v Narodnem domu opredelite do teh pojavov in s tem pokažete enotnost izvoljenih predstavnikov, ne glede na njihove politične razlike, glede nesprejemljivosti tovrstnih dejanj.

Za konec pozdravljamo tudi načrte v smislu iskanja vsebin in obnove objekta kulturnega pomena. Upamo, da bodo ukrepi, ki jih bo občina naposled sprejela, predstavljali korak k nadgradnji obstoječega programa v kulturnem domu in ne k zamenjavi njegovih trenutnih izvajalcev, s takšnimi, ki naj bi predvidoma “sprožali” manj družbenih trenj. Če se bo to zgodilo, potem so tisti, ki so v letošnji zimi zaznamovali dom z nacističnimi simboli in ognjem, vsekakor dosegli svoje.

V pričakovanju dodatnega pojasnila vas pozdravljamo,
svet stranke Iniciativa za demokratični socializem,
članice koalicije Združena levica

The post IDS Novo mesto: poziv občinskim politikom k obsodbi ponavljajočih napadov na Sokolski dom appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V Iniciativi za demokratični socializem pozdravljamo odločitev Nogometne zveze Slovenije, da z najvišjo predpisano globo kaznuje Nogometni klub Maribor zaradi razpihovanja etnične in kulturne nestrpnosti njegovih navijačev na nogometni tekmi med Olimpijo in Mariborom. Obenem pa opozarjamo, da ne gre za osamljen pojav, s katerim lahko opravimo zgolj z moralno obsodbo in denarno kaznijo nogometne zveze.

Med navijaškimi skupinami so sicer skoraj vedno prisotni tudi pripadniki skrajno desnih gibanj. Toda vihranje neonacističnih zastav in sovražni transparent, razvit čez celotno tribuno na enem največjih javnih športnih dogodkov sredi Ljubljane ob 70. obletnici osvoboditive izpod fašizma in nacizma, nista posledica delovanja osamljenih skrajnežev, temveč splošne normalizacije sovražnega govora v javnosti.

Kot je bilo pričakovati se na dogodek ni odzvala nobena od koalicijskih strank, ki se prištevajo v liberalno sredino, ali celo socialdemokratsko levico. Saj so – skupaj z nekritičnimi mediji – same odgovorne za protimigrantsko histerijo, ki so jo sprožile med prebivalstvom. Ne pozabimo: če se je še pred enim letom večina prebivalstva posmehovala sosednji Madžarski in njenemu Orbanu, so danes politike, ki jih je uvedel Orban, v Sloveniji ne le sprejemljive temveč samoumevne. In če je še septembra velika večina prebivalstva odločno nasprotovala postavitvi ograje na meji, je danes, dva meseca kasneje, ta zaželjena.

Prejšnji teden je slovenska policija objavila novico, da je 99,99% migrantov neproblematičnih in da aktivno sodelujejo z državnimi organi. Vzrokov za obrat javnega mnenja torej nikakor ne moremo iskati v dejanskih slabih izkušnjah lokalnega prebivalstva ali državnih organov z migranti, temveč v diskurzu oblasti in medijev, ki sta, skupaj z vladnimi ukrepi, v državi umetno uvedla izredne razmere. Tako so mediji poročali o migrantskih tokovih in valovih ter »evropski migrantski krizi«, kot da v tej humanitarni katastrofi ne bi bili ogroženi begunci, ki bežijo iz vojnih žarišč in ekonomsko uničenih držav, temveč lokalno evropsko prebivalstvo. Vlada je skušala po hitrem postopku sprejeti zakon s katerim bi razširila vojaška pooblastila in  na meje poslala vojsko v polni bojni opremi ter namestila bodečo žico. Premier Cerar je v državnem zboru to skušal opravičiti s preprečevanjem humanitarne katastrofe na slovenskih tleh, kot da bi bila bodeča žica najbolj samoumeven pripomoček za reševanje humanitarnih kriz.

Če situacijo poskušamo razumeti sistemsko, jasno vidimo, da se ponavljajo vzorci iz prve polovice 20. stoletja. Tudi takrat je kriza kapitalizma omogočila vzpon radikalnim desničarskim gibanjem. Vendar ta vzpon ne bi bil mogoč brez pasivne ali aktivne podpore takoimenovane liberalne sredine. V Nemčiji je ta skrajno desnico uporabljala za discipliniranje delavcev ter kot orožje v boju proti delavskim gibanjem in levičarskim strankam, ki so si prizadevale za spremembo družbenega sistema, vse dokler ji ni ušla izpod nadzora ter sprožila svetovno vojno.

Danes smo priča podobnim razmeram. Domači in tuji politično-kapitalski sloji že dlje časa tolerirajo ali celo aktivno podpirajo skrajna desničarska gibanja, predvsem na evropski periferiji, kjer je socialno opustošenje največje. Sistemski rasizem uradne politike Evropske unije pa se kaže v odsotnosti skupne migracijske politike in v obliki ograj, ki vznikajo na mejah njenih držav članic. Vladajoče stranke in vladajoči razredi v Evropi nimajo problemov z Orbanom, ukrajinskimi neonacisti, ali grško Zlato zoro. Nasprotno, slednja je njihova zaveznica v boju proti možnosti drugačne politike utelešene v Sirizi, za zlom katere so izkoristili vsa pravna, politična in ekonomska sredstva, ki so jim bila na voljo. Zdaj pa so poskus sirskega prebivalstva ubežati pred vojno, ki jo neposredno povzroča zunanja politika evropskih držav in članic NATO pakta, učinkovito izkoristili za preusmeritev jeze prebivalstva na migrante, ki so postali idealni grešni kozel kapitalističnega sistema.

Zato danes v Sloveniji ni več problematična korupcija politike in gospodarstva, niso več problematične periodične krize kapitalizma, ki povzročajo brezposelnost in revščino, in ni več problematičen socializiran zasebni dolg, ki ga odplačuje celotno prebivalstvo. Nogometni huligani, ki izvirajo iz deprivilegiranih okolij, krivce za svoje socialne težave poenostavljeno iščejo v še bolj deprivilegiranih in revnejših od sebe – v tujcih oziroma migrantih. V primeru Maribora gre za mesto, ki je v zadnjih 25 letih že drugič priča ekonomskemu uničenju, medtem ko sta visoka stopnja brezposelnosti in deložacije družin vsakdanja. Slab socialni položaj v mestu, ob rasističnem diskurzu medijev in politike, omogoča hiter vzpon skrajne ulične desnice, saj njeni politični cilji postajajo cilji parlamentarnih političnih strank. Lokalno prebivalstvo in »naš« način življenja naj bi namreč ogrožali migranti, čeprav so sami žrtve istega sistema, ki na Bližnjem vzhodu seje smrt z vojaškimi intervencijami in prodajanjem oborožitve nedemokratičnim režimom, Evropo pa sili v radikalno varčevanje, ki ukinja vse pridobitve socialne države 20. stoletja. In ali ni pravzaprav to tisto, kar ne uničuje le življenj migrantov, temveč vseh nas?

The post Skrajna desnica ali skrajna sredina? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V Iniciativi za demokratični socializem posameznikom in posameznicam ter njihovim družinam ne odrekamo pravice do spomina, kot tudi ne lastnega videnja dogodkov, do katerih je prišlo v kontekstu osvoboditve ter poraza oboroženih okupatorskih formacij in njihovih domačih sodelavcev v letu 1945. Zavedamo se, da vstop posameznika na stran protipartizanskega gibanja ni bila vselej stvar enoznačne izbire med junaškim uporom in zavrženim pragmatizmom, ampak nekaj, kar je mnoge preprosto doletelo in čemur bi se kot posamezniki težko uprli.

Vendar odločno nasprotujemo namenu in sporočilu napovedane spominske slovesnosti.  Njenim organizatorjem gre za povzdigovanje vseh članov protipartizanskega gibanja v »mučence«, kar vključuje vse tiste, ki so zavestno in z jasnimi političnimi cilji prispevali k nastanku in delovanju organizirane kolaboracije.

Hkrati gre za še enega v vrsti dogodkov, ki predstavljajo reakcijo slovenske desnice na obeleževanje 70. obletnice zmage nad fašizmom in ki promoviranjo revizionistično interpretacijo, po katerem leta 1945 na Slovenskem ni prišlo do osvoboditve, temveč se, v njihovih besedah, prava nesvoboda takrat šele začne. Glavni organizator dogodka je društvo Nova slovenska zaveza, katere temeljni cilj je rehabilitacija slovenske kolaboracije med drugo svetovno vojno, zlasti vaških straž in domobranstva. Ti dve formaciji sta nedvoumno sodelovali s fašističnim vojnim in policijskim strojem. Poskusi rehabilitacije njihove vloge kot nekakšne narodne vojske so del nevarnega poskusa prevrednotenja fašističnega projekta. Fašizem namreč še zdaleč ni bil režim, omejen le na države poraženke v drugi svetovni vojni, ampak so se pri njem zgledovala številna gibanja, politične stranke in verske organizacije širom Evrope. Italijanski in nemški fašizem ne bi nikoli dosegla tako strašnih razsežnosti, če ne bi imela zvestih posnemovalcev in zaveznikov, tudi na Slovenskem, med katerimi je prednjačil pomemben delež verskih dostojanstvenikov in drugih članov katoliškega političnega tabora. Podpora slovenske katoliške cerkve napovedanemu shodu in mnogim podobnim dogodkom v zadnjih 25 letih na žalost ni naključje ali pomota, ampak odraz sistematičnega prizadevanja za rehabilitacijo kolaboracije s fašizmom v lastnih vrstah.

Na drugi strani se uradna Cerkev s tem še naprej zavestno odpoveduje junaštvom številnih slovenskih vernikov, ki so odrekli pokorščino svojim kolaborantskim verskim in političnim avtoritetam ter vstopili v Osvobodilno fronto slovenskega naroda in v partizanske enote.

Zavedajmo se, da ima interpretacija preteklosti izjemen vpliv na razumevanje sedanjosti. Natanko zaradi te okoliščine je polpretekla zgodovina podvržena intenzivnim poskusom reinterpretiranja in natanko zato se bomo v Iniciativi za demokratični socializem še naprej brezkompromisno borili tako proti rehabilitaciji kolaboracije s fašizmom kot proti desničarskim revizijam zgodovine osvobodilnih gibanj v Sloveniji in po svetu.

The post Proti rehabilitaciji kolaboracije s fašizmom! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Italijanska neofašistična organizacija CasaPound je za 23. maj, ob stoletnici vstopa Italije v prvo svetovno vojno, v Stari Gorici napovedala shod, ki bo potekal pod geslom: »Nekateri Italijani se ne predajo!«

Napovedani dogodek terja odločen odgovor vseh protifašističnih aktivistov in aktivistk, pridružujemo se mu tudi v Iniciativi za demokratični socializem!

Možnosti skupinskega prevoza in zbirno mesto

Možnosti skupinskega prevoza in zbirno mesto

Antifa avtobus iz Ljubljane
Štart ob 12.00, povratek zvečer.
Cena: 7 evrov
Prijava: apl@riseup.net (rok do 21.5. ob polnoči)

Antifa vlak iz Trsta
Štart ob 12.30, osrednja postaja Trst
Podrobnosti tukaj.

Usklajevanje skupinskih prevozov z avtomobili
Iz osrednje Slovenije: regijska@demokraticni-socializem.si
Iz Obale: obalno-kraska@demokraticni-socializem.si

Zbirno mesto za udeležence iz slovenske strani bo v Šempetru ob gasilskem domu ob 14:00.
Protifašistična manifestacija se prične ob 15.00 v Gorici.

Napovedani shod je odgovor skrajne desnice na praznovanje 70. obletnice konca druge svetovne vojne, ko je fašizem doživel vojaški poraz. Napredni ljudje vsega sveta se te dni spominjajo strašne cene, ki jo je bilo potrebno plačati za to zmago: na milijone mrtvih, ranjenih in osirotelih. Prav tako se spominjajo tradicije levičarskih protifašističnih gibanj, ki so na desničarsko sejanje sovraštva med narodi in rasami odgovorila s klicem po internacionalizmu – zavesti, da imajo preprosti ljudje različnih dežel več skupnega med sabo kot s političnimi elitami svojih držav, ki so za svoje ozke interese pripravljene žrtvovati na stotisoče življenj. Vstopanje Italije v prvo svetovno vojno je ravno eden najočitnejših primerov take politike. Italijanska politična elita se je namreč skoraj eno leto pogajala na dveh straneh, tako z Avstro-Ogrsko, kot tudi s Francijo, Veliko Britanijo in Rusijo. Na koncu je italijanska elita z londonskim paktom (26. 4. 1915) stopila na stran slednjih, saj so le-ti ponudili več vojnega plena. Poklon londonskemu paktu pomeni zanikanje desettisočih popolnoma nesmiselnih žrtev vojakov različnih narodov, ki so med prvo svetovno vojno umirali po dolinah in gorah reke Soče. Poklon imperializmu nadalje pomeni opravičevanje raznarodovalne politike, ki so je bili na priključenih ozemljih deležni Slovenci in Hrvati kmalu po koncu prve svetovne vojne; prav tako pomeni slavospev militarizmu, iz katerega je izšel italijanski fašizem, in katerega posledice je trpelo tudi italijansko ljudstvo.

CasaPound spada med najnevarnejše neofašistične organizacije v Evropi. Ne gre »samo« za nostalgično skupino, ki jo veže poulično nasilništvo in uporaba fašističnih simbolov, ampak za organizacijo, ki nadvse spretno posnema taktike nove levice zadnjih desetletjih. CasaPound so ustanovili mladi aktivisti, ki so zasedali (zaskvotali) opustele stavbe, opozarjali na perečo socialno problematiko stanovanjskega vprašanja in ponudili vrsto všečnih rešitev. Hkrati pa so zagovarjali nacionalizem, rasizem ter socialno dediščino italijanskega fašizma. Ker Italija sodi med tiste mediteranske evropske države, v katerih je kriza posebej hudo prizadela mlado generacijo in delavce v tradicionalnih industrijskih panogah, ima CasaPound nadvse ugodno okolje za politično mobilizacijo. V tem pogledu je podobna grški Zlati zarji, ki svoj vzpon dolguje prav alternativnim socialnim projektom v opustošenih soseskah grških mest, pa tudi protikapitalistični retoriki. Zgodovinski fašizem je pred desetletji uspeval prav zato, ker je posnemal levičarske organizacije, prevzel protikapitalistično retoriko in jo dopolnil s šovinizmom in patetičnim bliščem slavne narodne zgodovine. Zgodovinski fašizem je obsodil kapitalizem in hude posledice, ki so jih zaradi njega trpeli delovni ljudje; toda, namesto boja s kapitalisti in njihovimi političnimi zavezniki je ponudil bratstvo med različnimi sloji, jezo ljudi pa je preusmeril proti drugim narodom, rasam in manjšinam. Primer organizacije CasaPound potrjuje, da vsak protikapitalizem ne vodi k pravičnejši in svobodnejši družbi. Opominja nas tudi, da ne more biti boja proti kapitalizmu brez boja proti rasizmu, nacionalizmu, homofobiji in drugim ideologijam, ki ustvarjajo lažne delitve med delovnimi ljudmi.

Iniciativa za demokratični socializem poziva svoje članice in člane, simpatizerje, kakor tudi vse napredne ljudi, da se udeležijo protifašističnega shoda, ki bo potekal 23. maja ob 15. uri v Stari Gorici, v čim večjem številu.

The post Gorica, 23.maj: Proti neofašizmu in proti poveličevanju imperializma! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Britanski volilni plakat iz leta 1909.

Spodaj navedeno besedilo predstavlja komentar k časopisnemu prispevku, ki je bil objavljen v prilogi Nedelo dne 3.maja 2015 in ki navaja neavtoriziran povzetek pogovora z Luko Mescem. Dne 10.maja je bil zato v Nedelu objavljen sledeči popravek:

K intervjuju, ki je bil objavljen v Nedelu 3. maja 2015, moram podati kratek komentar, saj je bila objavljena neavtorizirana verzija. Najprej drobnejši popravek: napačno je zapisano, da se »je revščina med krizo bolj kot v Sloveniji povečala samo v Latviji«. Tukaj je mišljen podatek, da je Slovenija med letoma 2012 in 2013 imela drug največji porast stopnje revščine v EU, takoj za Litvo.
Druga zadeva pa je termin »totalitarni socializmi«, ki se je znašel v intervjuju. Nikoli nisem govoril o »totalitarnih socializmih«, ampak vedno o »avtoritarnih« ali »stalinističnih« socializmih. Namenoma ne uporabljam termina totalitarizem, saj ta skuša napraviti enačaj med fašizmom in socializmom. Nekoliko daljšo razpravo o tem smo objavili na naših spletnih in FB straneh,

V nadaljevanju navajamo še preostanek popravka:

Sintagma »totalitarni socializem« skuša povedati, da je socializem v bistvu »levi fašizem«, kot je nekoč dejal slovenski predsednik vlade. Socializem in fašizem naj bi bila le dve plati istega »kolektivističnega« kovanca, nasproti njima pa stoji »individualistični« liberalni kapitalizem. Zato naj bi tako fašizem kot socializem nujno pomenila popolno državno kontrolo, diktaturo ene stranke in vse, kar ste si prebrali v Orwellowi 1984. Kot totalni antipod njima pa naj bi bil kapitalizem s svojo zasebno lastnino nujni pogoj za demokracijo, človekove pravice in svobodo, medtem ko naj bi se vse »kolektivistične« alternative kapitalizmu nujno izšle v neki vrsti »totalitarizma«.

Na to tezo seveda ne jaz in ne Združena levica ne pristajamo. Teorija o totalitarizmu je napačna iz večih razlogov. Prvič, v isti koš zmeče vse pretekle in obstoječe socialistične režime, ne da bi upoštevala razlike med njimi. Ne upošteva razlik npr. jugoslovanskim socializmom, ki je bil v utemeljen na družbeni lastnini, trgu, samoupravljanju, in sovjetskim tipom centralno planskega socializma. Dalje, teorija o totalitarizmu ne upošteva razlike med različnimi obdobji posameznega zgodovinskega socializma, recimo v Sovjetski zvezi pred Stalinom in po njim. Razlike tu nikakor niso zanemarljive, marsikateri zgodovinar Stalinovo obdobje bere kot zadušitev revolucije, restavracijo carističnega režima ali pa celo kot udar, podoben fašističnemu, znotraj Sovjetske zveze. Teorija o totalitarizmih je za te razlike slepa in kot edini reprezentativen socializem vzame stalinizem.

S tem, ko vzame stalinizem za najvišjo obliko socializma, pa vzpostavi tudi vzporednico med cilji fašizma in socializma, čeprav so ti v resnici diametralno nasprotni. Fašizem si je dejansko vzel za cilj »totalitarizem«, kakršnega je v 20. letih prejšnjega stoletja v svojih delih (v pozitivnem smislu) opredelil bodoči nacistični filozof Carl Schmitt. Cilj fašističnih, nacističnih in drugih desnih reakcionarnih gibanj je dejansko vzpostavitev avtoritarne državne oblasti, ki si totalno podredi vse sfere družbenega življenja. Mussolinijev, Francov in Hitlerjev režim so primeri takšnih “uspešnih” fašističnih prevratov. Prevratov, ki so uresničili svoj program. Na drugi strani pa so bili cilji socializma vedno totalno nasprotni: odprava vseh oblik podrejanja in izkoriščanja, demokratična, samoupravna, brezrazredna družba, v kateri bo »svoboden razvoj posameznika pogoj za svoboden razvoj vseh« (Marx). Lahko torej stalinizem razumemo kot udejanjenje teh ciljev, kot najvišjo obliko socializma? Ne, pač pa kot krvavo zatrje in sprevrnitev revolucije, ki naj bi k tem ciljem peljala.

In nazadnje, na teorijo o totalitarizmu ne moremo pristati, ker molči o kapitalizmu. »Totalitarizem« se razume kot nezgodovinski, ahistoričen pojav, pri čemer se ne upošteva pogojev v katerih so se razvili ali se razvijajo »totalitarizmi«. Vzpona npr. Hitlerja na oblast ni mogoče razumeti brez razumevanja krize kapitalizma v 20-ih in 30-ih letih prejšnjega stoletja, versajskega miru in razmerij razredne moči v Nemčiji in Evropi v tistem času. Hitler namreč ni ekscentrik, ki se je na oblast povzpel zaradi svojevrstnih brčic, preče in kričavega govora, kot ga slika poenostavljena zgodovina »velikih mož«, ki je danes nadvse popularna. Hitler je sistemski produkt krize, je zgolj obraz sprevrženega nacističnega gibanja, ki je zraslo iz splošnega nezadovoljstva ljudskih množic, na oblast pa ga je pripeljal splet zgodovinskih okoliščin z dejavno pomočjo nemškega kapitala.

Tukaj pa pridemo do ključnega problema teorij o totalitarizmu: ker jim gre bolj za ideološki boj (diskreditacijo socializma skozi izenačevanje s fašizmom), kot pa za prispevek k družbenim vedam (razumevanje teh pojavov v njihovi zgodovinskih pogojih), niso le nekoristne, ampak tudi škodljive. Če ilustriram: namesto, da reflektirali trenutne razmere v Grčiji skupaj s pretečim vzponon fašistične Zlate zore in podprli Sirizin poskus gašenja humanitarne katastrofe in s tem odprave pogojev za vznik fašizma, bodo ideologi totalitarizma raje vlekli vzporednice med Sirizo in Zlato zoro.

Bodo s tem preprečili nastop novega »totalitarizma«? Če sklepamo po izkušnjah iz Nemčije v 1930-ih letih, kjer so bile razmere grozljivo podobne, bodo s slepim branjenjem edinega zveličavnega liberalnega kapitalizma prej prispevali k njegovemu nastanku.

The post O »totalitarnih socializmih« appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.