V soboto, 13. februarja 2016, smo udeleženci druge programske konference svetu stranke IDS predlagali potrditev programske izjave o evropskih povezavah, ki je napoved dopolnitve strankinega programa s »planom B«, z možnostjo izstopa iz območja evra. Svet stranke je predlog programske konference sprejel, s čimer se IDS uvršča med tiste socialistične stranke v Evropi, ki v odnosu do obstoječih evropskih povezav pušča odprti obe strateški možnosti: prizadevanje za splošen družbeni napredek v njihovih okvirih in, če bi se to izkazalo za potrebno, tudi zunaj njih.

Plan B – programska izjava Iniciative za demokratični socializem

Leto 2015 bo v zgodovini evropskih povezav gotovo obveljalo kot prelomno. Evropska unija je razkrila svojo resnično naravo, to, da je predvsem utrdba kapitala, v kateri mednarodna solidarnost in človeška življenja ne štejejo nič. Pokazala je, da njene institucije ne trpijo le za demokratičnim primanjkljajem, temveč so v svojem jedru celo protidemokratične. Ideološko pripoved o mirnem sobivanju evropskih narodov in ekonomski konvergenci, ki jo bo poganjal prosti trg, so nadomestile rasistične ideologije o lenih Grkih in drugih južnjakih, ki naj bi predolgo živeli na račun konkurenčnejših in bolj delavnih severnjakov. Obenem so teroristični napadi v Parizu (tisti z začetka leta, še bolj pa tisti proti njegovemu koncu) okrepili islamofobijo in prebudili ksenofobijo. Ta je še močnejši izraz dobila s stotisoči beguncev iz Afganistana, Iraka, Pakistana, Sirije in drugih držav, po katerih v zadnjih letih ali celo desetletjih pustošijo krvavi spopadi, ki so jih začele ali vsaj omogočile zahodne države. Odločitev evropskih držav in njihovih skupnih ustanov proti humanemu in učinkovitemu reševanju krize pri njenih izvorih je koristila edino skrajni desnici, ki danes vlada že tretjini celine.

Če je begunska kriza razkrila vso zlaganost visokoletečih fraz o človekovih pravicah in prostem pretoku ljudi, pa je primer Grčije pokazal, da v evropskih povezavah med njihovimi članicami ni niti osnovne solidarnosti. Prepoved Evropske centralne banke (ECB) le dober teden dni po januarskih volitvah, da si lahko grške banke likvidnost še naprej zagotavljajo z zastavljanjem državnih zakladnih menic, je bila zgolj uvod v obračun trojke oziroma tako imenovanih institucij (poleg ECB sta to še Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad) z vlado Aleksisa Ciprasa. Njegov namen je odkrito priznal predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, ko je za časopis Financial Times povedal, da se »‘političnega okuženja’ od grške krize boji precej bolj kot njenih finančnih posledic«. Z drugimi besedami: evropske politične elite so storile vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi levici preprečile podobne volilne uspehe tudi drugje po Evropi. Skrajni čas je, da se rešimo romantičnega pogleda na nikoli obstoječo »združeno Evropo« in se zavemo, da gre le za vse slabše zakrinkan boj kapitala proti delovnim ljudem.

Razplet omenjenega obračuna je sicer danes že dobro znan. Po julijskem referendumu, na katerem se je proti nadaljevanju varčevalnih ukrepov, ki so v Grčiji ustvarili socialno in ekonomsko brezno zgodovinskih razsežnosti, izreklo 61 odstotkov udeležencev, je bila Sirizina vlada postavljena pred prav tisto dilemo, ki se ji je s pogajanji s Trojko želela izogniti. Po eni strani bi bil podpis tretjega memoranduma izdaja referendumskega »όχι« in tudi lastnega volilnega programa. Po drugi strani pa bi kljubovanje trojki, ki jo je v tednu pred referendumom z likvidnostnim dušenjem prisilila v zaprtje bank in uvedbo kapitalskih kontrol, skoraj gotovo vodilo v nenadzorovan izstop Grčije iz območja evra in ponovno uvedbo drahme. Ker se Cipras in njegovi ministri na zamenjavo valute niso pripravili ne tehnično, ne finančno, ne kako drugače, je bila kapitulacija pravzaprav edina možnost, ki jim je preostala. Poraza Sirize tako ne smemo poenostavljeno pripisati zunanjemu nasprotniku, ampak strateški zaslepljenosti, ta pa ima globlje vzroke v nezadostni demokratičnosti stranke in opustitvi lastnega radikalnega programa.

V Iniciativi za demokratični socializem (IDS) smo prepričani, da primera Grčije in begunske krize evropsko levico zelo jasno silita v strateško preusmeritev. Po letu 2015 ne morejo niti najtrdovratnejši verniki v idejo »združene Evrope« prepričljivo zanikati, da pri obstoječi Evropi ne gre za skupnost enakopravnih narodov, ampak predvsem za interesno poenoten sloj politikov in kapitalistov. Ta si je z evropskimi povezavami ustvaril skupen prostor, kjer lahko sprejema in vodi ekonomske politike, ki si jih želi, jih pa zaradi demokratičnih omejitev ne more sprejeti v posameznih državah. In če evropske povezave razumemo kot »odbor, ki upravlja skupnostne posle vsega buržoaznega razreda«, kakor sta Marx in Engels opisala kapitalistično državo v Komunističnem manifestu, bo treba, če jih želimo korenito spremeniti, pristop, ki ga je ubrala Ciprasova vlada, enako korenito premisliti in nadgraditi.

Nadgradnja leve strategije za prenovo evropskih povezav (torej tudi strategije IDS) mora biti vsaj dvojna. Prvič, vlada pod vodstvom leve stranke v razpravah in pogajanjih z evropskimi ustanovami (plan A) ne sme računati le na moč svojih argumentov, ampak mora te podpreti s politično močjo, ki jih lahko edina tudi uveljavi. Mednarodni izziv namreč terja mednarodno silo: vseevropsko koalicijo naprednih organizacij in kolektivov, ki bo spremembe zahtevala na vseh družbenih ravneh, ne le v sejnih dvoranah in na novinarskih konferencah. In drugič, takšna vlada se ne sme pustiti ujeti v enako past kot Siriza in se mora pripraviti tudi na drugo možnost: na izstop iz območja evra in uvedbo lastne valute (plan B). Tudi s tem si bo izboljšala možnosti za uspeh v pogajanjih, dobila bo alternativo za primer, da ta spodletijo, hkrati bo že s samimi pripravami začela vzpostavljati iskreno mednarodno sodelovanje in evropsko ureditev, ki bo služila predvsem delovnim ljudem.

Plan B bi državo rešil ekonomske kletke, ki je območje evra, in ji povrnil monetarno suverenost. Vendar je treba nauk obračuna z Grčijo doumeti v celoti. Konfrontacija z evropskimi ustanovami in mednarodnimi finančnimi trgi (in tudi z njihovimi domačimi pajdaši) bo nedvomno deležna hudih povračilnih ukrepov. Vlada pod vodstvom leve stranke bo morala zato planu B zagotoviti najvišjo stopnjo demokratične legitimnosti, tudi z javno razpravo o svoji strategiji pred volitvami in z njeno potrditvijo na referendumu. Delovnim ljudem bo morala iskreno in natančno pojasniti, kaj vse plan B zaobjema, in tudi to, kakšno socialno in ekonomsko ceno lahko terja. Najvažneje pa jih bo prepričati, da mora biti izstop iz območja evra začetek nadzorovane in demokratične prenove države in gospodarstva v njihovo korist. Ne le, da je plan B verjetno pogoj za uresničevanje levega programa, ampak velja tudi obratno: plana B ni mogoče uspešno izpeljati brez uresničevanja takšnega programa.

Ker je skupna valuta (evro) poleg restriktivnih fiskalnih pravil eden od dveh pasov neoliberalnega prisilnega jopiča, je vpeljava lastne valute in s tem povrnitev monetarne suverenosti eden ključnih vidikov plana B. Snemanje teh pasov bi gotovo naletelo na odpor mednarodnega kapitala in njegovih političnih zastopnikov v obliki ekonomskih udarcev, kakršni so zadeli že Grčijo. Pred njimi bi se lahko obranili s kapitalskimi kontrolami, z enostranskim odpisom dolgov, s prevzemom lastniškega in upravljavskega nadzora nad bančnim sektorjem, s koordinirano industrijsko in investicijsko politiko ter s krepitvijo nemenjalnega sektorja. Vendar vsega tega ne moreš izpeljati z danes na jutri. Zato so ključnega pomena priprave na plan B, tako politične kot siceršnje. To vključuje izvajanje omenjenih ukrepov sočasno z izvajanjem plana A, vzpostavljanje alternativnih mednarodnih političnih in ekonomskih odnosov ter iskanje zaveznikov onkraj kapitalističnega centra. Predvsem pa je ključno mednarodno povezovanje z levico in delavskimi ter drugimi naprednimi gibanji in s tem grajenje solidarnostnih povezav, ki bodo branik pred napadi kapitala. Plan B mora biti del internacionalnega in internacionalističnega boja za drugačen svet.

Mnogim se bo že samó razmišljanje o planu B znalo zdeti radikalno, kaj šele stališče, da je plan B danes nujen del leve strategije za Evropo. A kot je zapisal Bertolt Brecht, moramo biti vedno »tako radikalni kot resničnost sama«. Ko začne fašizem spet postajati samoumeven del evropskega političnega prostora, bodeča žica pa je običajen način označevanja državnih meja, je z vidika leve strategije iskanje alternativnih poti družbene preobrazbe edino, kar tej resničnosti pritiče.

The post Plan B – programska izjava IDS o evropskih integracijah appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Izkušnji kapitulacije Sirizinega vodstva v spopadu z evropsko elito in kapitulacije evropske elite v begunski krizi na široko odpirata vprašanje prihodnosti evropskih integracij ter odnosa socialistične levice do njih. Krog Aleksisa Ciprasa, denimo, se je odločil za poskus njihove reforme, vendar je bil pri tem brutalno poražen in ponižan, grško ljudstvo pa bo z uresničevanjem zavez iz tretjega memoranduma pahnjeno v še globlje ekonomsko in socialno brezno. Bi se omenjeni spopad morda končal drugače, če bi Siriza pripravila, izkoristila kot pogajalsko moč in morda celo dejansko izpeljala t.i. plan B, izstop iz območja evra?

Iniciativa za demokratični socializem si bo na svoji drugi programski konferenci skupaj s tovariškimi organizacijami iz civilne družbe postavila to in podobna vprašanja glede narave evropskih integracij in možnosti njihove reforme. Iz odgovorov nanje bo nato nastala skupna programska izjava o tem, za kakšno Evropo se borimo in za kakšno ceno smo še pripravljeni vztrajati v sistemu, ki to ni?

Zberimo se v tem razmisleku, ki se bo zgodil v soboto, 13. februarja, ob 12. uri v Stari mestni elektrarni (Slomškova 18, Ljubljana).

PROGRAM

12.00–13.30: uvodno predavanje o grški izkušnji in planu B (Kostas Lapavicas)
13.30–14.30: kosilo
14.30–16.00: panelna razprava o temi programske konference (Boštjan Remic, Gregor Kašman, Jože Mencinger)
16.00–16.20: premor
16.20–17.30: odprta razprava o temi programske konference
17.30–18.00: potrjevanje osnutka programske izjave

Vabljeni, vstop na konferenco je prost.
FB dogodek >>

The post Plan B za Evropo – programska konferenca IDS, 13.2.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ko se je evropska komisarka za promet Violeta Bulc v začetku januarja mudila v Ljubljani, je dejala, da so “potrebe po naložbah v prometno infrastrukturo v Evropi velike in k projektom je treba privabiti tudi zasebne vlagatelje”. EU namreč za dokončanje hrbtenice prometnih povezav potrebuje več kot 500 milijard evrov. Dodala je, da je “likvidnost institucionalnih zasebnih vlagateljev trenutno zelo velika” – po ocenah imajo od 6.000 do 7.000 milijard evrov -, vendar denar zaradi pomanjkanja zanimivih projektov za sofinanciranje ne kroži. ”  Pri tem naj bi bil bistven Junckerjev načrt (EFSI – Evropski sklad za strateška vlaganja), po katerem naj bi v prihodnosti evropske prometne povezave pretežno gradili v javno-zasebnih partnerstvih. Komisarka je še dodala, da je pomembno, “da se pripravijo kakovostni projekti, sposobni zagotavljati denarni tok”, ali, z drugimi besedami, dovolj visoko dobičkonosnost za vlagatelje.

EFSI je še eden v nizu neoliberalnih ukrepov Evropske komisije (EK) in Evropske centralne banke (ECB), s katerimi naj bi spodbudili trg in zagnali nov investicijski cikel v Evropski uniji, ki pa so zaenkrat vsi po vrsti propadli, recesija se namreč nadaljuje že vse od krize leta 2008. Gre za drag program javnih poroštev in subvencij zasebnim vlagateljem, predvsem bankam in finančnim špekulantom, ki naj bi zasebne vlagatelje ob pomanjkanju javnega denarja prepričal v investicije v javno infrastrukturo.

Pred tem je ECB že poskusila z dvema podobnima ukrepoma. Najprej s “ciljno usmerjenim dolgoročnim refinanciranjem” (TLTRO) oktobra 2014, pri katerem bi banke plačale zgolj 0,15 % letnih obresti, s čimer naj bi jih ECB spodbudila, da si sposodijo denar in ga nato, v obliki kreditov, prenesejo naprej v gospodarstvo, kar naj bi spodbudilo investicije in gospodarsko rast. Po tem, ko je TLTRO klavrno propadel zaradi nepripravljenosti bank, da bi si denar sposojale, je ECB poskusila še s kvantitativnim sproščanjem (QE), pri katerem centralna banka poveča količino denarja v obtoku, s tem, da ustvari nov denar, ki ga porabi za nakup državnih obveznic pri zasebnih lastnikih –  spet gre večinoma za banke in investicijske sklade – ki ga na ta način dobijo praktično zastonj. Konkreten program, ki ga od marca 2015 izvaja ECB, zajema mesečne nakupe državnih obveznic v višini 60 milijard evrov, do skupnega zneska 1.140 milijard (!) evrov. Precejšnji del likvidnosti, ki jo omenja Violeta Bulc, je torej ravno posledica zaenkrat neuspelega programa kvantitativnega sproščanja. Pri tem 20 % nakupov izvaja ECB, preostalih 80 % pa nacionalne centralne banke. Proporcionalno se bodo med ECB in države članice Evropske unije seveda delile tudi morebitne izgube tega programa.

Če torej povzamemo trenutno delovanje Evropske unije, imamo na eni strani države, ki so prisiljene v medsebojno tekmovanje pri ustvarjanju “ugodnega okolja za kapital” z nižanjem davkov, maastrichtski sporazum pa jih sili v proračunsko uravnoteženost, torej, da ob manjšanju prihodkov obenem manjšajo tudi izdatke. Ob tem ECB denarja ne posoja državam članicam, temveč se morajo te zadolžiti na finančnih trgih po visokih obrestnih merah. Skupni učinek je, da je vedno manj denarja na voljo za javne in socialne storitve, kaj šele za investicije v javno infrastrukturo. Države pa morajo velik del proračunskih sredstev nameniti zgolj za poplačilo obresti na dolgove, ki se s tem prelijejo v zasebne dobičke, zaradi česar se denar kopiči v zasebnih bankah in investicijskih skladih. Prav tako ECB denarja ne namenja neposredno javnim investicijskim programom s katerimi bi lahko dokončali javno infrastrukturo – tak program v višini 500 milijard evrov skozi deset let, so lansko leto od evropske komisije zahtevali predstavniki Evropske levice.

Na drugi strani pa te iste zasebne banke in investicijski skladi, ki že tako kopičijo denar, od ECB in nacionalnih centralnih bank skozi kvantitativno sproščanje dobivajo poceni, skoraj zastonj, denar za investicije, vendar ga kljub temu nočejo investirati. Ta denar je v zadnji instanci krit z javnimi sredstvi, kar pomeni, da bomo tudi morebitne izgube pri investicijah nosili vsi prebivalci.

In nato imamo na tretji strani Junckerjev načrt, ki – spet tem istim – zasebnim bankam in investicijskim skladom, ki kopičijo denar iz obresti na javni dolg in hkrati dobivajo še poceni denar od centralnih bank, nudi dobičkonosne investicije v javno infrastrukturo, ki so spet krite z javnimi sredstvi. Odgovornost za “pripravo kakovostnih projektov” – torej dovolj dobičkonosnih, ki bi potencialno pritegnili zasebne vlagatelje – nosijo države članice same.

Če načrt uspe, bomo torej v Evropi dobili infrastrukturo, ki bo na tak ali drugačen način financirana s privatiziranimi javnimi sredstvi. Morebiten neuspeh investicij bo ravno tako zavarovan z javnimi poroštvi. Le dobički, ki se bodo za uporabnike kazali v obliki višjih uporabnin, bodo ostali zasebni. Če načrt propade, bomo izgube na eni in na drugi strani ravno tako nosili prebivalci Evropske unije. V obeh primerih je očitno, da gre za prefinjen mehanizem prelivanja javnega denarja, torej denarja vseh nas, v žepe bogatih zasebnikov in privatizacijo javnega dobra. Rezultat je lahko le še večje obubožanje držav in prebivalstva na račun bogatih zasebnikov.

Z navedenimi ukrepi evropske institucije zelo jasno priznavajo, da trg ne deluje. V opisu EFSI na uradni spletni strani je celo zapisano, da naj bi z načrtom “premostili neuspehe trga” in “mobilizirali zasebne investicije”. Sama situacija je torej tudi za institucije evropske unije dokaz, da trg ne deluje, vendar je rešitev farsična – zanaša se, da bo, z vbrizgavanjem denarja zasebnim vlagateljem, trg sam rešil problem, ki ga sploh povzroča. Investicije v kapitalizmu namreč v temelju niso odvisne ne od količine denarja v obtoku ne od dejanskih družbenih potreb. Odvisne so od profitne stopnje ali potencialne dobičkonosnosti investicij, zato družbene potrebe štejejo le, kolikor obstaja tudi efektivno povpraševanje, torej povpraševanje podkrepljeno s kupno močjo, ki investitorjem zagotavlja dobičke. Če je pričakovan dobiček premajhen, zasebni investitorji enostavno ne vlagajo, temveč denar le kopičijo. Državne obveznice in državna poroštva pri investicijah so zato zelo privlačne investicijske priložnosti, saj vlagatelji svojega vložka skorajda – razen v primeru državnega bankrota – ne morejo izgubiti, dobiček pa je zagotovljen.

Tu se le še bolj jasno pokaže pravi obraz kapitala in sprega kapitalističnega “prostega trga” z državnimi in naddržavnimi institucijami, ki si jih prikraja po svoji meri in delujejo v njegovo korist. Kapital namreč dobičkov ne kuje le neposredno na račun živega dela v kapitalističnem “realnem sektorju”, temveč v času kapitalističnih kriz in depresij  le še bolj očitno požira tudi javne dobrine in parazitira na javnih sredstvih.

The post Oživljanje kapitalizma s privatizacijo skupnega appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

18. decembra obeležujemo svetovni dan migrantov, ki ga je razglasila Organizacija Združenih narodov zaradi naraščajočega obsega migracij po svetu.

Svetovni dan dan migrantov se je večini prebivalcev Evrope do sedaj kazal zgolj kot še en dogodek, ob katerem visoki funkcionarji stopijo pred kamere s pompoznimi govori o pomenu človeške solidarnosti, medtem ko se v ozadju vrtijo tragične slike prenatrpanih begunskih taborišč v kakšni neimenovani afriški državi. Vrstijo se klici k sočutju in humanitarnosti, prižigajo se sveče in berejo žalostne življenske zgodbe.

Letošnji “praznik” bo vsekakor potekal v drugačnem duhu, saj bi solzave izjave evropskih voditeljev zvenele cinično in prazno. Tragični prizori beguncev za ograjami niso več značilnost oddaljenih držav tretjega sveta, ampak so postali vsakdanjost na naših domačih tleh. Odkar so migracijski tokovi končno dosegli tudi evropsko trdnjavo, se ta ukvarja le še z enim vprašanjem: kako se prišlekov znebiti ali pa jim preprečiti dostop? Vlade so pripravljene nameniti več denarja izgradnji obrambnih sistemov, ki jih za Evropo postavlja turški samodržec Erdogan, kot pa namestitvi in vključevanju prispeliih beguncev.

Vse večji odpor do njihovega prihoda med drugim izhaja tudi iz zgrešenega razumevanja dosedanje vloge Evropi. Prepričati nas hočejo, da je do množičnega priseljevanja prišlo predvsem zaradi dobrodušne evropske politike odprtih vrat, ki naj bi spodbudila ljudi k prihodu. Takšen pogled ignorira dejstvo, da je za večino beguncev v Evropo praktično nemogoče priti po varni in legalni poti, saj smo jim skozi vrsto zakonskih sprememb zaprli tako rekoč vse možnosti. Naša unija ima tako na vesti desettisoče žrtev, ki jih je potisnila v roke tihotapcem, jih pustila umreti v Sredozemlju ali se zadušiti v kontejnerjih tovornjakov. Ne, Evropa ni nikoli odprla svojih vrat migrantom, odpreti so jih morali sami, tako da so množično tvegali življenja in se prebijali skozi nevarne prepreke.

Zaradi povečanega števila beguncev pa se skuša ustvariti vtis, da je na Evropsko unijo padlo neznosno težko breme reševanja krize. Takšen pogled postane smešen, ko pogledamo na dejansko razporeditev beguncev po svetu. Nerazvite države globalnega juga skrbijo za kar 86% nasilno razseljenih ljudi, le majhen del pa jih je našel zatočišče na najbogatejšem kontinentu. Absurdno je govoriti, da “ne morejo kar vsi v nedogled prihajati k nam”, saj pravzaprav sploh še niso dobro začeli. Slovenija pa se s svojimi štirimi pozitivno odobrenimi prošnjami za azil sploh ne bi smela oglašati.

Čedalje bolj grob odziv Evrope na t.i. begunsko krizo zato ne gre razumeti kot delo humanitarne velesile, ki je na koncu s svojimi zmogljivostmi in primorana sprejemati “strožje ukrepe”. Razumeti ga je treba kot politično potezo centrov kapitala, ki si prizadevajo, da bi lahko še naprej nemoteno vojaško in ekonomsko posegali v tuje države, da bi se kapital še naprej stekal od najrevnejših k najbogatejšim, medtem ko se s posledicami soočajo predvsem izkoriščani. Ko se prebivalci globalnega juga borijo proti našim mejnim režimom in zahtevajo vstop v bogatejše države, ne gre le za humanitarno vprašanje (čeprav je to gotovo tisto, kar jih je potisnilo na pot), ampak za razredni boj. Zavračanje življenja v neznosnih taboriščih na obrobju Evrope, kjer bi jih radi zadržali evropski voditelji, je tako postalo politično dejanje upora proti vedno bolj prostemu pretoku kapitala v kombinaciji z vedno bolj omejenim pretokom ljudi. Migranti na evropskih mejah so del razlastninjenega globalnega proletariata, ki se kljub velikim kulturnim razlikam povezuje in bori za pravico do boljšega življenja. V tem procesu so meje postale ključno orožje evropskih elit – njihovo ubijalsko vlogo, ki jo tako dobro ponazarjata žica in vojska, pa sploh več ne skrivajo. Ni odveč omeniti, da poskusi nadzora migracij potekajo z roko v roki skupaj z discipliniranjem domačega prebivalstva.

Solidarnost z migranti zato danes zahteva bistveno širše delovanje, kot je humanitarna pomoč. Njihovo gibanje je treba vzeti kot ključni politični boj naše dobe. Očitno je postalo, da ne moremo doseči humane rešitve, brez spreminjanja naših lastnih držav, brez borbe proti neenakosti, proti zapiranju meja, proti militarizaciji, proti vojaškim posegom, proti varčevanju in proti kapitalizmu samemu. In medtem ko bo slovenska vlada dan migrantov praznovala s širjenjem žičnate ograje na meji in krčenjem azilnih pravic za pribežnike, se moramo ostali še toliko glasneje zavzemati za dostojanstvo vseh.

The post Svetovni dan migrantov appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V Iniciativi za demokratični socializem se pridružujemo pozivu za mir in drugačno Evropo. O tem, kaj si mislimo o Evropi – o Evropi nemške prevlade, varčevalnih ukrepov in rezalnih žic – smo se izrekli že večkrat. Če želi ta Evropa preživeti in ohraniti pridobitve svojih skupnih institucij, mora sprejeti dejstvo, da je obstoječe stanje nevzdržno, korenite spremembe pa neizbežne. Brez politične, socialne in predvsem transferne unije, ki bo sredstva, ki se akumulirajo v centru, demokratično in solidarno razporedila po vsem ozemlju, Evropa ne bo preživela. Naslednja ekonomska kriza, ki je morda že pred nami, jo bo raztrgala na koščke, ti koščki – nacionalne države – pa se bodo nato raztrgali med sabo.

Vendar obstoječe Evrope ne moremo in ne smemo braniti za vsako ceno. Nemška prevlada, varčevalni ukrepi in rezalne žice niso slučajen odklon od sicer spodobne normalnosti, temveč so njeno bistvo. Če torej Evropska unija ne bo pokazala pripravljenosti za korenite spremembe, bomo dobili razlog za obžalovanje, a tudi razlog za iskanje zamenjave. Ne kljub temu, da so evropske integracije pomagale zagotoviti polstoletni mir na dobršnem delu celine, temveč natanko zato, ker so same postale največja grožnja temu miru. V tej luči je begunska kriza na nek način celo koristna. Uči nas namreč lekcij internacionalizma in odpora proti avtoritarizmom, ki se jih bomo morali za boje, ki prihajajo, temeljito naučiti.

Tovarišice in tovariši, v četrtek, 10. novembra, ob 17. uri se srečamo na Kongresnem trgu v Ljubljani!
FB dogodek >>

The post Poziv IDS na Demonstracijo za mir in drugačno Evropo appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V Iniciativi za demokratični socializem pozdravljamo odločitev Nogometne zveze Slovenije, da z najvišjo predpisano globo kaznuje Nogometni klub Maribor zaradi razpihovanja etnične in kulturne nestrpnosti njegovih navijačev na nogometni tekmi med Olimpijo in Mariborom. Obenem pa opozarjamo, da ne gre za osamljen pojav, s katerim lahko opravimo zgolj z moralno obsodbo in denarno kaznijo nogometne zveze.

Med navijaškimi skupinami so sicer skoraj vedno prisotni tudi pripadniki skrajno desnih gibanj. Toda vihranje neonacističnih zastav in sovražni transparent, razvit čez celotno tribuno na enem največjih javnih športnih dogodkov sredi Ljubljane ob 70. obletnici osvoboditive izpod fašizma in nacizma, nista posledica delovanja osamljenih skrajnežev, temveč splošne normalizacije sovražnega govora v javnosti.

Kot je bilo pričakovati se na dogodek ni odzvala nobena od koalicijskih strank, ki se prištevajo v liberalno sredino, ali celo socialdemokratsko levico. Saj so – skupaj z nekritičnimi mediji – same odgovorne za protimigrantsko histerijo, ki so jo sprožile med prebivalstvom. Ne pozabimo: če se je še pred enim letom večina prebivalstva posmehovala sosednji Madžarski in njenemu Orbanu, so danes politike, ki jih je uvedel Orban, v Sloveniji ne le sprejemljive temveč samoumevne. In če je še septembra velika večina prebivalstva odločno nasprotovala postavitvi ograje na meji, je danes, dva meseca kasneje, ta zaželjena.

Prejšnji teden je slovenska policija objavila novico, da je 99,99% migrantov neproblematičnih in da aktivno sodelujejo z državnimi organi. Vzrokov za obrat javnega mnenja torej nikakor ne moremo iskati v dejanskih slabih izkušnjah lokalnega prebivalstva ali državnih organov z migranti, temveč v diskurzu oblasti in medijev, ki sta, skupaj z vladnimi ukrepi, v državi umetno uvedla izredne razmere. Tako so mediji poročali o migrantskih tokovih in valovih ter »evropski migrantski krizi«, kot da v tej humanitarni katastrofi ne bi bili ogroženi begunci, ki bežijo iz vojnih žarišč in ekonomsko uničenih držav, temveč lokalno evropsko prebivalstvo. Vlada je skušala po hitrem postopku sprejeti zakon s katerim bi razširila vojaška pooblastila in  na meje poslala vojsko v polni bojni opremi ter namestila bodečo žico. Premier Cerar je v državnem zboru to skušal opravičiti s preprečevanjem humanitarne katastrofe na slovenskih tleh, kot da bi bila bodeča žica najbolj samoumeven pripomoček za reševanje humanitarnih kriz.

Če situacijo poskušamo razumeti sistemsko, jasno vidimo, da se ponavljajo vzorci iz prve polovice 20. stoletja. Tudi takrat je kriza kapitalizma omogočila vzpon radikalnim desničarskim gibanjem. Vendar ta vzpon ne bi bil mogoč brez pasivne ali aktivne podpore takoimenovane liberalne sredine. V Nemčiji je ta skrajno desnico uporabljala za discipliniranje delavcev ter kot orožje v boju proti delavskim gibanjem in levičarskim strankam, ki so si prizadevale za spremembo družbenega sistema, vse dokler ji ni ušla izpod nadzora ter sprožila svetovno vojno.

Danes smo priča podobnim razmeram. Domači in tuji politično-kapitalski sloji že dlje časa tolerirajo ali celo aktivno podpirajo skrajna desničarska gibanja, predvsem na evropski periferiji, kjer je socialno opustošenje največje. Sistemski rasizem uradne politike Evropske unije pa se kaže v odsotnosti skupne migracijske politike in v obliki ograj, ki vznikajo na mejah njenih držav članic. Vladajoče stranke in vladajoči razredi v Evropi nimajo problemov z Orbanom, ukrajinskimi neonacisti, ali grško Zlato zoro. Nasprotno, slednja je njihova zaveznica v boju proti možnosti drugačne politike utelešene v Sirizi, za zlom katere so izkoristili vsa pravna, politična in ekonomska sredstva, ki so jim bila na voljo. Zdaj pa so poskus sirskega prebivalstva ubežati pred vojno, ki jo neposredno povzroča zunanja politika evropskih držav in članic NATO pakta, učinkovito izkoristili za preusmeritev jeze prebivalstva na migrante, ki so postali idealni grešni kozel kapitalističnega sistema.

Zato danes v Sloveniji ni več problematična korupcija politike in gospodarstva, niso več problematične periodične krize kapitalizma, ki povzročajo brezposelnost in revščino, in ni več problematičen socializiran zasebni dolg, ki ga odplačuje celotno prebivalstvo. Nogometni huligani, ki izvirajo iz deprivilegiranih okolij, krivce za svoje socialne težave poenostavljeno iščejo v še bolj deprivilegiranih in revnejših od sebe – v tujcih oziroma migrantih. V primeru Maribora gre za mesto, ki je v zadnjih 25 letih že drugič priča ekonomskemu uničenju, medtem ko sta visoka stopnja brezposelnosti in deložacije družin vsakdanja. Slab socialni položaj v mestu, ob rasističnem diskurzu medijev in politike, omogoča hiter vzpon skrajne ulične desnice, saj njeni politični cilji postajajo cilji parlamentarnih političnih strank. Lokalno prebivalstvo in »naš« način življenja naj bi namreč ogrožali migranti, čeprav so sami žrtve istega sistema, ki na Bližnjem vzhodu seje smrt z vojaškimi intervencijami in prodajanjem oborožitve nedemokratičnim režimom, Evropo pa sili v radikalno varčevanje, ki ukinja vse pridobitve socialne države 20. stoletja. In ali ni pravzaprav to tisto, kar ne uničuje le življenj migrantov, temveč vseh nas?

The post Skrajna desnica ali skrajna sredina? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

foto: Slovenia Times

Danes se mudi v Ljubljani nekdanji predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy. Razlog za obisk je podelitev reda za izredne zasluge za “prispevek k razvoju EU in enakopravnost njenih narodov”. Kasneje pa bo ljubljanska univerza gostila še skupno predavanje g. Van Rompuya in predsednika Boruta Pahorja o tem, kakšno unijo si želimo v prihodnje?

Če vam je, ob pregovorni odtujenosti organov evropskih integracij od državljanov, ki jih zastopajo, g. Van Rumpuy morebiti ušel iz spomina, spomnimo, da je predsedoval Evropskemu svetu od leta 2010 do 2014. Je prvi polnopravni nosilec te funkcije, potem ko je stopila v veljavo lizbonska pogodba, listina, katere namen je bila okrepitev sodelovanja držav članic Evropske unije.

Kako neuspešna je bila v Evropa v svojem zastavljenem cilju, je postalo jasno zelo hitro v Van Rompuyevem prvem mandatu, ko se je v času globalne recesije in mnogih finančnih zlomov razplamtela še evropska dolžniška kriza. Evropska unija se je na naraščajoče težave na evropski periferiji odzvala prepozno in neenotno, zaporedni ukrepi, ki se jih je le odločila sprejeti, celo leto dni potem, ko je kriza postala akutna (EFSF, pakt ‘evro plus’, fiskalni pakt, ESM…), pa so natanko tisti, ki so pripeljali do stanja, kakršnemu smo priča danes. Politična negotovst v Grčiji, skoraj polovična brezposelnost mladih v Španiji, demografska katastrofa zaradi eksodusa prebivalstva Latvije in tako naprej.

Zaradi navedenih razlogov v Iniciativi za demokratični socializem in v koaliciji Združena levica ne verjamemo, da si g. Van Rompuy zasluži odlikovanje, ki ga danes prejema s strani predsednika Pahorja. Niti ne verjamemo, da bo predavanje, ki ga bosta skupaj izvedla predstavnik odtujene in okostenele bruseljske birokracije ter predstavnik politične opcije, ki je v Evropi nazadnje prevladovala konec devetdesetih, z enako spornimi rezultati, pomembno prispevalo k razumevanju položaja, v katerem so se znašle države članice EU in njeni prebivalci in prebivalke.

Nasprotno, pričakujemo lahko še več enakega: zagovor neizbežnosti fiskalne vzdržnosti in koristnosti neoliberalnih politik, zavit v celofan visokoletečih besed o združeni Evropi.

The post Ob obisku Hermana Van Rompuya v Ljubljani appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Avtorji:

• Jean-Luc Mélenchon, poslanec Evropskega parlamenta, soustanovitelj Parti de Gauche (Francija);
• Stefano Fassina, poslanec italijanskega parlamenta, bivši italijanski namestnik ministra za ekonomijo in finance (Italija);
• Zoe Konstantopulu, bivša predsednica Helenskega parlamenta (Grčija);
• Oskar Lafontaine, bivši nemški finančni minister, ustanovitelj Die Linke (Nemčija);
• Janis Varufakis, bivši grški finančni minister (Grčija).

Dne 13. julija letos je Evropska unija demokratično izvoljeno grško vlado Aleksisa Ciprasa spravila na kolena. ”Dogovor” z dne 13. julija je v resnici državni udar. Izvedli so ga tako, da je Evropska centralna banka zaprla grške banke in zagrozila, da ne bo omogočila njihobega odprtja, dokler grška vlada ne sprejme nove različice propadlega programa. Zakaj? Zato, ker Evropa ni prenesla misli, da bi si ljudje, izmučeni od poraznega varčevalnega programa, dejansko drznili izvoliti vlado, ki je bila odločena reči: ”Ne!”

Zdaj novi memorandum o soglasju, s še več varčevanja, z gasilskimi prodajami javnega premoženja, s še več nespameti kot kadarkoli poprej v ekonomski politiki in z obilnimi dozami svežega ljudomrzništva na področju socialne politike, še poslabšuje grško veliko depresijo ter pleni grško bogastvo v prid partikularnim interesom, tako znotraj Grčije kot zunaj nje.

Iz tega finančnega udara se moramo učiti. Evro je postal orodje ekonomske in upravne prevlade v Evropi v rokah evropske oligarhije, ki se skriva za nemško vlado in je navdušena nad dejstvom, da je gospa Merkel pripravljena postoriti vse ”umazano delo,” ki ga druge vlade niso zmožne. Takšna Evropa ustvarja zgolj sovraštvo znotraj držav in med njimi: masovna brezposelnost, divjaški socialni dumping in ponižanje evropske periferije, ki jih pripisujemo nemškemu vodstvu in ki jih ”elite” papagajsko ponavljajo za njim, tudi tiste na periferiji. Evropska unija je tako postala dejavnik skrajnega desničarskega etosa in sredstvo za uničevanje demokratičnega nadzora nad produkcijo in distribucijo po vsej Evropi.

Nevarna laž je trditi, da evro in EU Evropejce ščitita pred krizo. Iluzija je verjeti, da je mogoče evropske interese ubraniti znotraj jeklene kletke upravljalskih ”pravil” evrskega območja in v okviru obstoječih pogodb. Vedenje predsednika Hollande-a in premierja Renzija, ki se obnašata kot ”zgledna učenca”, oziroma, še bolje, kot ”zgledna ujetnika”, je oblika vdaje, za katero ne bo niti pomilostitve. Predsednik Evropske komisije, Jean-Claude Juncker, je to jasno povedal: “Znotraj evropskih pogodb ni nobene demokratične izbire.” To je neoliberalna priredba doktrine ”omejene suverenosti”, ki jo je izumil sovjetski voditelj Brežnjev v letu 1968. Tedaj so Sovjeti s svojimi tanki strli praško pomlad. Letošnje poletje pa je Evropska unija svojimi bankami strla atensko pomlad.

Odločeni smo, da se bomo s takšno ”Evropo” razšli. To je predpogoj, če hočemo na novih temeljih obnoviti sodelovanje med našimi ljudstvi in državami. Kako bi lahko v mejah takšne EU uresničevali politike redistribucije bogastva in ustvarjanja spodobnih delovnih mest, še posebej za mlade, politike ekološke tranzicije in obnove demokracije? Pobegniti moramo nespameti in nečlovečnosti obstoječih evropskih pogodb in jih postaviti na novo, zato da se lahko znebimo prisilnega jopiča neoliberalizma, da izničimo fiskalni dogovor in da se upremo TTIP.

Živimo v izrednih časih. Soočeni smo z izrednim stanjem. Države članice potrebujejo prostor za politiko, ki njihovim demokracijam dovoljuje dihati in uvajati pametne politike na ravni posamičnih držav, ne da bi jih bilo strah, da jih bosta povozila avtoritarna evrska skupina, ki jo obvladujejo najmočnejše članice in veliki biznis. Ali pa Evropska centralna banka, ki jo uporabljajo kot parni valjar, ki bo strl vsako ”nekooperativno državo”, kot se je to zgodilo Cipru ali Grčiji.

To je naš plan A: v vsaki od naših držav si bomo prizadevali, vsi skupaj po vsej Evropi, da se evropske pogodbe izpogajajo nanovo. Zavezujemo se k sodelovanju pri prizadevanjih Evropejcev in Evropejk vsepovsod, s kampanjo evropske državljanske nepokorščine, usmerjeno proti arbitrarnim evropskim praksam in iracionalnim ”pravilom”, vse dokler ne dosežemo novih pogajanj.

Naša prva naloga je odpraviti neodgovornost evrske skupine. Druga naloga je končati pretvarjanje, da je Evropska centralna banka ”nepolitična” in ”neodvisna”, ker je v resnici skrajno politična na najbolj toksičen način, in v celoti odvisna od bankrotiranih bankirjev in njihovih političnih agentov. Demokracijo je pripravljena pokončati z enim samim zamahom.

Večina vlad, ki zastopajo evropsko oligarhijo in se skrivajo za hrbtom Berlina in Frankfurta, ima prav tako plan A: nikakor ne popustiti zahtevi evropskih ljudstev po demokraciji, in nastopiti brutalno, da zatrejo upor. To smo v Grčiji doživeli julija. Zakaj jim je uspelo zadušiti demokratično izvoljeno grško vlado? Zato, ker so imeli tudi plan B: Grčijo nagnati iz evrskega območja v najslabših možnih okoliščinah, z uničenjem njenega bančnega sistema in zadušitvijo njenega gospodarstva.

Ob takem izsiljevanju tudi mi potrebujemo plan B, ki mora zaustaviti plan B najbolj reakcionarnih in protidemokratičnih sil v Evropi. Svoj položaj moramo okrepiti napram njihovemu brutalnemu vztrajanju pri politikah, ki žrtvujejo večino za interes drobne manjšine. Moramo pa tudi ponovno uveljaviti preprosto načelo, ki pravi, da je Evropa namenjena Evropejcem in Evropejkam, in da so denarne valute zgolj orodja za napredek skupnega blagostanja, ne pa mučilna orodja ali orožja, s katerimi se pobija demokracijo. Če evra ni mogoče demokratizirati, če ga bodo še naprej vztrajno uporabljali za davljenje ljudi, bomo vstali, jim pogledali v oči in jim odvrnili: pritiskajte, kolikor morete. Vaše grožnje nas ne ustrahujejo. Bomo že našli način, da bo denarni sistem delal Evropejcem in Evropejkam v prid in ne na njihov račun.

Naš plan A za demokratično Evropo, podprt s planom B, ki bo oblastnikom dokazal, da nas ne morejo zastrašiti v podložnost, je vključevalen in ga naslavljamo na večino Evropejcev in Evropejk. Zahteva visoko stopnjo pripravljenosti. Skozi debato moramo okrepiti njegovo tehnično plat. Mnoge ideje so že na mizi: uvajanje vzporednih plačilnih sistemov in vzporednih valut, digitalizacija evrskih transakcij, uvedba sistemov izmenjave na ravni lokalnih skupnosti, izhod iz evra in preoblikovanje evra v dejansko skupno valuto.

Nobena evropska država se ne more osvoboditi sama. Naša vizija je internacionalistična. V pričakovanju vsega, kar se lahko zgodi v Španiji, na Irskem in potencialno ponovno tudi v Grčiji, odvisno od poteka dogodkov, ter v Franciji v letu 2017, moramo skupaj izdelati svoj plan B. Pri tem moramo upoštevati posebnosti vsake države.

Predlagamo torej sklic mednarodnega vrha za plan B za Evropo, ki bo odprt vsem državljanom in državljankam, organizacijam ter intelektualcem in intelektualkam. Tako konferenco bi lahko organizirali že novembra 2015. Priprave [smo]začeli v soboto, 12. septembra, v sklopu Fête de l’Humanité v Parizu. Vsekakor vas vabimo, da se nam pridružite!

Prvotno objavljeno na spletni strani Jean-Luc Mélenchona, v angleščini in francoščini.

The post Mélenchon, Fassina, Konstantopulu, Lafontaine, Varufakis: Plan B za Evropo appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

foto: MMC RTV SLO

Razvoj dogodkov okoli begunske problematike dobiva iz dneva v dan, iz ure v uro nove, vedno bolj dramatične razsežnosti. Včeraj zvečer je evropski obraz, ki je bil viden vse od Grčije pa do Švedske, pokazala tudi Slovenija. Namesto, da bi beguncem ponudili solidarno in humanitarno pomoč, smo se odzvali skoraj na enak način kot Madžarska, s popolno zaporo in vračanjem beguncev.

Po zagotovilih tako predsednika vlade kot ministrice za notranje zadeve, naj Slovenija ne bi zapirala mej. A ko so nevzdržne in človeka nedostojne razmere na Madžarskem begunce prisile v iskanje druge poti, preko Hrvaške in Slovenije, je slovenska vlada pokazala svoj pravi obraz in nemudoma zaprla mejo. Predsednik vlade trdi, da meje niso zaprte, kar je res le v delu, ki se nanaša na prebivalce trdnjave Evrope, za begunce na drugi strani pa to de facto pomeni zaprtje meja. Tako Evropa, kot z njo tudi Slovenija, se zgraža nad madžarskim premierom Orbanom, med tem ko gre sama pod krinko “varuha Schengena” po isti poti. Kaj se skriva pod birokratsko legalistično vlogo varuha Schengena in pod zavezo k spoštovanju evropskih pravil, smo videli danes ponoči. Pomeni le eno: “Pridite, z veseljem vas bomo zavrnili”.

Da schengenska pravila ne delujejo več, je jasno. Da so pravila dublinske uredbe povsem neprimerna za uporabo, prav tako. Vendar Slovenija kljub temu meni, da s prisilnim vračanjem beguncev na Madžarsko in Hrvaško očitno ni nič narobe. V situaciji, v kateri smo se znašli, ne moremo več govoriti o beguncih, migrantih, o azilantih in ilegalnem prestopu meja. Čas je, da se začnemo pogovarjati o ljudeh. O ljudeh, katerih pravice prav tako ščiti Konvencija o varstvu človekovih pravic, ki jo iz dneva v dan krši več članic Evropske unije.

Ti ljudje so najprej kaznovani, ker morajo že leta in leta zapuščati svoje domove zaradi politik, ki so postopoma rušile njihove države na Bližnjem Vzhodu in pri katerih je sodelovala tudi Evropa. Ti ljudje so zdaj ponovno kaznovani, ker iščejo zatočišče nekje, kjer ne letijo bombe nad njihovimi glavami. Ti ljudje so sedaj kriminalizirani, stigmatizirani in diskriminirani. So žrtve vsakodnevnih napadov z vodnimi topovi in solzivcem, medtem, ko so ujeti med bodečo žico v državah, kjer se je azilni sistem povsem sesul. Ti ljudje so prišli iz enega kaosa v drugi kaos. In kaj je naredila Slovenija? Pod lažno obljubo o humanitarnosti in pripravljenosti pomagati si zatiska oči in se skriva za nedelujočimi evropskimi pravili. Diskrepanca med besedami in dejanji slovenske vlade je nevzdržna.

V Združeni levici že več mesecev opozarjamo, da so vladni predlogi nezadostni. Ob tem že več mesecev podajamo konkretne predloge. Upoštevani nismo bili. Od Vlade Republike Slovenije in Mira Cerarja zato zahtevamo, da: 1) nemudoma odpre meje ter izpolni svojo obljubo o humanitarnosti; 2) ljudem naj takoj zagotovi varen prehod in jim zagotovi vso potrebno pomoč; 3) vsem, ki se bodo zatekli v Slovenijo, naj se zagotovi začasna zaščita, kot je to naša država pred dvajsetimi leti že storila. Za udejanjanje teh ukrepov pa mora suspendira slepo upoštevanje dublinske uredbe in schengenskih pravil.

Vračanje ljudi na Madžarsko in Hrvaško je nedopustno, nehumano in popolnoma neupravičeno. Da so države članice pri izvajanju dublinske uredbe, torej pri vračanju ljudi, dolžne oceniti pojav tveganja kršitev človekovih pravic ter da dublinski sistem ne upravičuje skupinskega vračanja brez razlikovanja, je lani razsodilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Predsednika Vlade pozivamo, da naj zagotovi dosledno spoštovanje človekovih pravic in namesto praznih besed o humanitarnosti in nudenju pomoči, končno svojo obljubo izpolni z dejanji. Kjer ni prostora za begunce, ni prostora za ljudi.

The post Slovenija, varuh Schengena: “Pridite, z veseljem vas bomo zavrnili!” appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Soočamo se z največjo begunsko krizo po drugi svetovni vojni. Po podatkih urada za begunce pri Združenih narodih, UNHCR, je po svetu razseljenih ali notranje razseljenih več kot 60 milijonov ljudi. Velik del teh na Bližnjem vzhodu, predvsem v Siriji. Gre za posledice dolgoletnega ekonomskega izčrpavanja držav svetovne periferije in politične destabilizacije tega območja – invazije na Irak s strani koalicije voljnih, katero je z Vilensko izjavo podprla tudi Republika Slovenija, vmešavanje tujih sil v državljansko vojno v Siriji, ki vključuje oboroževanje skrajnih skupin, ena izmed katerih je tudi ISIS. Zaradi razmer, ki močno presegajo državljansko vojno in predstavljajo pravo morijo, je veliko število ljudi prisiljeno bežati. Podobne situacije, s podobnimi vzroki, se odvijajo vse od Turčije pa do Tunizije. Gre za begunce, ki jim je potrebno zagotoviti azil.

Tako v Sloveniji, kot tudi v Evropski uniji, smo ob vzponu te begunske krize bili sprva priča neverjetnim pomislekom, ki so se sklicevali predvsem na domneven varnostni vidik, na možnost zlorabe begunske humanitarne krize s strani potencialnih teroristov. Ta strah je v času, ko bi se morale države članice EU najodločneje in najhitreje odzvati, povzročil zapiranje meja EU ter sprožil val politične kriminalizacije, rasizma in poglabljanja delitev. Nemčija, Francija in Velika Britanija so se preventivno zaprle, Madžarska je pričela graditi zid na meji s Srbijo. Tudi Slovenija se v tem postopku ni odzvala primerno, sprva z iskanjem golega minimuma 250 beguncev v okviru sistema porazdelitve beguncev znotraj EU po kvotah, nato pa še s taistim poudarjanjem varnostnega vidika, ki znatno prispeva k neupravičeni kriminalizaciji in spodbuja predsodke.

V zadnjih dneh smo sicer bili priče nekolikšni spremembi stališča Vlade in Ministrstva za notranje zadeve, ki sedaj krizi priznava razsežnosti humanitarne katastrofe ter dopušča možnosti, da Slovenija sprejme večje število beguncev ter napoveduje lajšanje “prehoda” ali “prihoda” beguncev. Vendar to je še daleč od potrebnega. V poslanski skupini Združena levica namreč menimo, da bi morala Slovenija, v okviru zunanjepolitičnega delovanja, postati zgled s sprejetjem vrste ukrepov.

1. Vlada bi morala že ob nastopu begunske krize pripraviti osnutke strategije za njeno solidarno in humanitarno reševanje v Sloveniji (in EU).
2. Poskrbeti bi morala za varen in zakonit dostop beguncem do Slovenije ali preko Slovenije do držav, kamor se želijo zateči in zaprositi za azil.
3. Republika Slovenija bi morala, po zgledu Nemčije suspendirati t.i. Dublinsko proceduro, ki določa vračanje beguncev v EU državo vstopa.
4. Vlada bi morala sprejeti akcijske načrte namestitve, ki ne bi temeljil na marginalizaciji ali getoizaciji, to je nameščanju večjega števila beguncev na omejeno območje, temveč na razpršeni poselitvi, ki bi posledično omogočala lažjo integracijo in bližji stik z okoljem.
5. V okviru prejšnje točke sprejeti vse možne ukrepe, za olajšanje integracije beguncev z vidika premoščanja kulturnih in jezikovnih ovir in sprejeti vse možne ukrepe, ki olajšujejo integracijo beguncev, v šolah, zdravstvo, delovno okolje.

Celotna evropska javnost, ki vztrajno reproducira vzorce islamofobije in ksenofobije, bi se morala spomniti, da so bili prebivalci Evrope vse do 70. let 20. stoletja največja migrantska skupina na planetu. Na prelomu v 20. stoletje je samo v ZDA odšlo več milijonov Evropejcev, tudi desettisoče Slovencev. Spomnimo se tudi, da je bila Slovenija v devetdesetih zmožna velike poteze, sprejetja več kot 40.000 beguncev iz držav bivše Jugoslavije. S tem v mislih bi morala Sloveniji postopati tudi v tem primeru, zgledno.

V Združeni levici verjamemo, da so begunci, ki iščejo varno zatočišče ljudje, ki jim je prav tako kot ostalim potrebno, skladno z najvišjimi standardi, zagotoviti vse pravice. Za njih, tako kot za trenutne državljane in prebivalce Republike Slovenije, morajo veljati spodobni socialni standardi.

The post ZL: ukrepi za reševanje begunske krize appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.