The post Spletna šola socializma appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Kaj je demokratični socializem? Za kaj se zavzemamo in kako do tega? Kako deluje kapitalizem? Kakšna je dolga zgodovina upora za boljšo družbo?

Odgovore na ta vprašanja najdete v novih vsebinah spletne šole socializma, ki vključujejo zgodovino delavskih bojev, politično ekonomijo – drugi del in socializem pri klasikih.

Spletna šola socializma je brezplačno dostopna vsem, ki jih zanimajo osnovni pojmi in izhodišča demokratičnega socializma. Do nje dostopate na: http://e-ucilnica.demokraticni-socializem.si/

Za vpis v šolo pošljite e-pošto z vašim imenom in priimkom na naslov spletna-sola@demokraticni-socializem.si. (za tiste, ki ste se že prijavili, ponoven vpis ni potreben)

Knjiga je orožje – klikni jo!

The post Študij se začenja – ponovno tudi v spletni šoli socializma appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Tovarišice, tovariši,

Eno leto mineva od ustanovitve Iniciative za demokratični socializem. Eno leto, odkar je tolikokrat prekleta beseda socializem zopet dobila domovinsko pravico v slovenskem političnem prostoru. Eno leto, odkar smo se, socialistke in socialisti, prvič zbrali tu, v Španskih borcih, da tudi v Sloveniji rečemo NE neoliberalnemu kapitalizmu in mu predočimo jasno alternativo: demokratični socializem.

Ko sem lani govoril na tem odru, sem svoj govor zaključil z besedami »leto 2014 bo odlično!«. A ko sem izrekel te besede, si niti misliti nisem mogel, kakšen prodor bomo v resnici napravili v naslednjih mesecih. Da bomo že 4 mesece po kongresu del parlamentarne koalicije Združena levica s 6 poslanci. Da bomo 8 mesecev kasneje uživali kar tretjo največjo javno podporo med strankami v Sloveniji in da bo že 12 mesecev kasneje izbojevana ena od velikih bitk v boju za svobodo in enakost, h kateremu smo se zavezali v našem statutu in programu. 

Tovarišice, tovariši, revolucija se je začela!

Revolucija se je začela in zato ni časa, da bi počivali na lovorikah. Kljub opustošenju, ki ga je za sabo pustila kriza kapitalizma, se kolo zgodovine še vedno neusmiljeno vrti v prid kapitalu in njegovim političnim zastopnikom. V Sloveniji smo dobili še eno vlado, ki nadaljuje z doktrino šoka, ki jo je začela vlada Janeza Janše, nadaljevala vlada Alenke Bratušek,sedaj pa je štafeta v rokah Mira Cerarja. Glavne politike na dnevnem redu so še vedno privatizacija, zategovanje pasov najšibkejšim ter brezpogojno uklanjanje Bruslju in finančnim trgom.

Te vlade in te politike Sloveniji delajo nepopravljivo razvojno, družbeno in gospodarsko škodo, zato mora biti naša prva prioriteta, da jih zaustavimo!

Samo v zadnjih treh mesecih je vlada Mira Cerarja najverjetneje nepopravljivo določila usodo najboljših slovenskih blagovnih znamk: Elana, Radenske, Pivovarn Union in Laško, Polzele, Adrie. S tem Slovenija tone še globlje na evropsko in svetovno periferijo. Nekoč samostojna podjetja zdaj postajajo podružnice tujih multinacionalk, dobički se stekajo iz države, centri moči in odločanja pa so iz dneva v dan dlje od demokratične volje ljudstva. Z vsakim prodanim podjetjem se oddaljujemo od pogojev za delavsko upravljanje in od pogojev demokratično-socialistične ekonomije, ki se ne ravna po dobičkih, ampak služi potrebam ljudi in ne uničuje okolja!

Proti privatizaciji bomo v letu, ki je pred nami morali nastopiti še odločneje in z vsemi sredstvi – če ne drugače, z referendumom!

Druga stvar, proti kateri se moramo demokratični socialisti brezkompromisno boriti, so slovenske politične elite, ki ne zamudijo priložnosti, da bi se podredile domačemu ali mednarodnemu kapitalu.

Proti elitam, ki zdaj zaradi nekakšnih zavez Bruslju razprodajajo državno premoženje. Na primer NKBM, banko, v katero je Slovenija v zadnjih dveh letih vložila preko ene milijarde evrov, ki jo zdaj za pičlih 200 milijonov prodajajo skladu špekulativnega kapitala!

Proti elitam, ki zaradi pohlevnosti do hegemonske Nemčije v konfliktu z vlado tovariške Sirize v Grčiji nastopajo še ostreje kot sama nemška nomenklatura!

Proti elitam, ki na spoznavnem sestanku sprašujejo novega ameriškega veleposlanika v Sloveniji, kdaj misli ZDA ali NATO vojaško poseči v neposlušno Grčijo!

Še naprej bomo bili brezkompromisen boj proti elitam, ki z eno roko pomagajo zvijati Grčijo in jo silijo v drakonske varčevalne ukrepe, z drugo pa te iste ukrepe uvajajo tudi pri nas. Z izgovorom, da so taka pač pravila igre v Evropi, da je to evropski način. Kot da teh pravil ne bi sami soustvarjali!

Zdaj imamo fiskalno pravilo, nov varčevalni proračun, kronični manko investicij, reze v štipendije in socialne transferje, dodatno zmanjševanje nadomestil za brezposlenost. Vse to so posledice natanko te lakajske politike, ki smo ji danes priča. Politike, ki interese kapitala postavlja pred interese ljudi!

Tovarišice, tovariši!

Izboriti moramo konec privatizacije in namesto nje uvesti delavsko so- in samoupravljanje.

Končati moramo priklanjanje Bruslju in Frankfurtu in namesto tega z grško Sirizo, španskim Podemosom, nemško Die Linke, hrvaško Radničko fronto in drugimi voditi skupen boj za drugačno Evropo.

Končati moramo varčevalne ukrepe in izkoriščanje ter namesto tega odpisati dolgove revnim, omejiti plačna razmerja na 1:5, uvesti pravično davčno reformo, biti boj proti davčnim oazam in strogo regulirati kapital!

 In nenazadnje, kot je pokazala afera honorarji: izkoriščanje in zaslužkarstvo nista omejena le na zasebni sektor, dodobra bo potrebno prevetriti tudi javnega!

To so le nekatere od nalog, ki so pred nami. A višje, ko bomo šli, strmejša bo pot in nevarnejši nasprotniki.

Kot stranka Iniciativa za demokratični socializem in kot koalicija Združena levica zato ne smemo izgubljati ne mesecev, ne tednov in ne dnevov v boju za socializem. V naslednjem letu bo treba vse sile upreti v širjenje naše regionalne mreže, v gradnjo gibanja, v vključevanje novih članic in članov, v izobraževanje in predvsem v nadaljnjo demokratizacijo odnosov v naši stranki in koaliciji, da bomo sami, z lastnim zgledom, nudili vizijo dejansko demokratične, pravične in svobodne družbe prihodnosti: demokratičnega socializma. 

Tovarišice, tovariši, svoj lanski govor sem zaključil z besedami, da bo leto 2014 odlično. Leto 2015 bo še boljše! Spomnimo se: še nedolgo tega so se elite demokratičnemu socializmu smejale. Lani jih je smeh minil. Letos pa jim bomo skupaj pokazali, da se njihov čas izteka!

The post Luka Mesec: govor na prvem rednem kongresu stranke, 4.4.2015 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Tovariši in tovarišice, soborke in soborci,

Pred letom dni smo se skupaj odločili, da boj za demokratični socializem ponesemo tudi v sfero parlamentarne politike. Da v prostorih, kjer je do sedaj iz mnogih ust odmeval zgolj en glas – glas kapitala – zadonijo glasovi množic. V ta boj smo se podali brez izkušenj strankarskega delovanja, brez odprtih kanalov do množičnih medijev in s skromnimi finančnimi sredstvi, vendar ne nepripravljeni.

Uspeh socialistične organizacije se ne meri z istimi vatli kot uspeh buržoazne stranke in njena orodja v boju za emancipacijo ne morejo biti orodja zatiranja, ki vzdržujejo sistem izkoriščanja in krivičnosti. Naša moč izhaja iz požrtvovalnega dela in aktivizma članic in članov – ki ju v takšni meri lahko prebudi zgolj skupen boj za solidarnost. Temelji na neposrednem stiku z delovnimi ljudmi in progresivnimi družbenimi gibanji – česar si stranke, katerih končni cilj je branjenje interesov kapitala, ne smejo dovoliti. Temelji tudi na aktivni vlogi vseh članov in članic pri sprejemanju odločitev v stranki, kajti vemo, da bolj demokratične družbe ne more izboriti sila, ki sama ne deluje demokratično.

To so ključni razlogi, da smo v okviru koalicije Združena levica bili kos izjemno zahtevni nalogi: še preden je stranka IDS dopolnila pol leta, smo se udeležili treh volitev.

Vendar zdaj ni čas za zmagoslavje. Težek boj, ki ga grška Siriza bije z mračnimi, nazadnjaškimi silami Evrope, nas uči, da je nasprotnik še močnejši in bolj nepopustljiv, kot smo pričakovali. Politične elite vseh evropskih držav – tudi Slovenije – so se z vso silo postavile na stran brutalnih in nerazumnih politik varčevanja ter fiskalnega izsiljevanja. S tem so ponovno pokazale, kako močno so obstoječe politične strukture Evrope na vseh ravneh odtujene od volje ljudi. Pokazale so, na kako srdit upor se morajo pripraviti socialistične sile, tudi ko nastopajo z zelo skromnimi zahtevami.

To dogajanje nas je še utrdilo v prepričanju, da socializem ne more biti gladko zgrajen na osnovi vnaprej pripravljenega načrta, temveč se mora za svoj obstoj boriti dan za dnem – na delovnih mestih, ulicah in trgih, v soseskah, v nacionalnem in evropskem parlamentu, v mestnih svetih – povsod, kjer sta krivica in zatiranje zasadila svoje strupeno seme.

Da bi bili na ta boj pripravljeni, moramo obstoječe stranke presegati ne zgolj s programom, temveč tudi z organizacijo. Zato smo si že v času snovanja stranke zadali:

• da mora dosegati najvišjo stopnjo notranje demokratičnosti delovanja;
• da mora vsem članicam in članom omogočiti aktivno vlogo v boju za socializem;
• da mora vzpostaviti povezave s progresivnimi družbenimi gibanji in organizacijami; ter
• da mora razviti mobilizacijski potencial za vse oblike boja – poleg klasičnega strankarskega delovanja tudi za organiziranje množičnih protestov ter podporo stavkam in zasedbam.

Pri zasledovanju teh ciljev smo dosegli nekatere pomembne korake. Kot prva stranka v Sloveniji smo odločitev za udeležbo na volitvah sprejeli z neposredno demokratičnim elektronskim glasovanjem. Vse članice in člani imajo vpogled v finančno poslovanje stranke. Člani in članice stranke na javnih funkcijah velik del svojega osebnega dohodka v obliki članarine vračajo v stranko. Aktivno smo sodelovali pri mobilizaciji za proteste proti Zakonu o visokem šolstvu in proti privatizaciji državnega premoženja. Nedavno smo začeli izvajati dejavnosti internega izobraževanja, kar je naletelo na zelo pozitiven odziv in bo prispevalo h kolektivnejšemu snovanju naših programskih usmeritev.

Vendar nas ti uspehi ne smejo uspavati. Ne smejo nam zamegliti kritičnega pogleda na področja, kjer še zaostajamo za zastavljenimi cilji. Uspeh na državnozborskih volitvah je presegel razvitost takrat komaj štiri mesece stare stranke. Čeprav smo se že takrat zavedali, da mora parlamentarno delo sloneti na množičnem gibanju, smo parlamentarna sila postali, še preden smo uspeli zgraditi močno socialistično organizacijo. Zaostajanje razvoja organizacije za volilnimi uspehi je prispevalo k temu:

• da je bil pretok informacij med organi stranke in članstvom nezadosten;
• da delovanje stranke ni bilo zadostno koordinirano in umeščeno v širši strateški načrt;
• da smo postavljeni v nevarno odvisnost od medijske podobe v mainstream medijih; hkrati pa
• nismo uspeli učinkovito nasloviti nesorazmerja v zastopanosti spolov predvsem v vrhu organizacije.

Zato svet stranke IDS ob izteku mandata predlaga, da svet v novi sestavi med prioritetne naloge uvrsti:

• krepitev kanalov informiranja, komuniciranja in aktivnega soodločanja vseh članic in članov stranke;
• krepitev zmožnosti organizacije za izvenparlamentarne oblike boja;
• širjenje in krepitev regionalne mreže;
• sprejem ukrepov za zagotovitev enakopravnosti spolov v organizaciji; in
• sprejem strateškega načrta stranke.

Temelji neoliberalnega konsenza so morda gnili, a so globoko vkopani in dobro utrjeni. Veter nezadovoljstva v obliki množičnih protestov je odnesel nekaj strešnikov, a zgradbe ni zamajal. Z izgradnjo in krepitvijo močne in demokratično-socialistične organizacije pa svoje sile združujemo v mogočno reko. Tovarišice in tovariši, soborke in soborci, ni je zgradbe, ki bi zmogla obstati proti toku množic delovnih ljudi, ko so povezane in delujejo organizirano ter enotno. Ni je sile, ki bi takrat lahko preprečila, da bo prihodnost – demokratični socializem.

The post Svet stranke IDS: smernice prihodnjega delovanja, 4.4.2015 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Dragi kolegi in kolegice, prijatelji, socialisti in socialistke.

Pred dobrim letom se je začela naša skupna pot proti demokratičnemu socializmu. Ta pot nas je v širiši koaliciji Združene levice pripeljala v parlament, ta pot nas vodi skozi organiziranje v lokalnih skupnostih, na delovnih mestih, na univerzi in povsod drugod. Ker ima vsaka pot svoj cilj, smo prenovljen program poimenovali Koraki k demokratičnemu socializmu.

V zaključnem delu programa smo zapisali, da je program živa materija, ki se bo dopolnjevala in prilagajala družbenim spremembam. In res, v zadnjem letu dni so se zgodili premiki, ki zahtevajo določene prilagoditve in posodobitve. V Evropi se je zamajal hegemonski projekt neoliberalizma. Vzpenjajoča levica na evropski periferiji – katere del smo tudi mi – mora najti poti in zbrati pogum, da se upre ne le političnim silam v službi kapitala, ampak institucionalnemu prisilnemu jopiču Evropske unije, ki izžema delovne ljudi Evrope.

Spremembe, ki pa so se v veliki meri izkazale za nadaljevanje starega, so se zgodile tudi v Sloveniji. Volitve, ki so v parlament pripeljale glas socializma, so v vlado pripeljale tudi ekstremno sredino. Cerarjeva vlada je destilat etike in morale. Ni res, da nima programa: njen program so privatizacije, varčevalni ukrepi in strukturne reforme. Njen program je napad na delovno ljudstvo, njen program je destiliran neoliberalizem.

Razvoj dogodkov smo popisali in umestili v program. To smo skušali storiti z dvema mesecema intenzivnega vodenja razprav: razpravljali smo v lokalnih odborih, na strankarskem forumu in v delovnih skupinah. Naše vodilo je, da program temelji na teoretski analizi in demokratični volji vsega članstva. Takšen program nam omogoča, da vidimo preko konservativnih in liberalnih puhlic, ki jih vsakodnevno poslušamo in beremo v množičnih medijih.

Prav tu pridemo do prve večje dopolnitve programa: novega poglavja z naslovom Demokratizacija družbenega komuniciranja. V njem obravnavamo razvoj klasičnih medijev skozi tranzicijo do vzpona digitalnih tehnologij. Množični mediji še nikoli niso bili tako ideološko homogeni, novičarski delavci pa v tako podrejenem položaju. Razlog za to je, da zasebni mediji zasledujejo profitni interes, ne pa zadovoljevanja družbenih potreb, kar prinaša koncentracijo lastništva, senzacionalizem vsebin, površne in pristrane informacije ter komercializacijo kulture. Pri nas so bili ti procesi še močnejši zaradi vmešavanja interesov političnih elit.

Italijanski komunist in teoretik Antonio Gramsci je pred slabim stoletjem o kapitalističnih medijih zapisal: “Bojkotirajte jih, bojkotirajte jih!” Mi danes pravimo: “Demokratizirajmo jih!”

Iztrgajmo jih iz rok kapitala in postavimo v službo javnosti, v službo delovnih ljudi. V novem poglavju programa predlagamo več konkretnih ukrepov, kako zagotoviti enakopraven dostop do sredstev množičnega komuniciranja, tako klasičnih kot sodobnih medijev.

Eden ključnih neoliberalnih projektov je razgradnja socialne države. Ta proces danes vsi močno občutimo na lastni koži – varčevalni rezi v javno šolstvo, javno zdravstvo in socialne transferje zmanjšujejo dostop do naših ključnih pravic, odpravljajo velike dosežke delavskih bojev. Naša naloga je, da se odločno upremo nadaljni demontaži socialne države, da se upremo razgradnji naše prihodnosti!

A socialisti ne smemo nekritično braniti socialne države. Tudi njene podsisteme globoko zaznamuje neoliberalni obrat preteklih desetletij – vzpostavila so se razmerja podrejenosti in izkoriščanja, ki, skupaj z individualizacijo odgovornosti, manjšini omogočajo, da bogati na račun večine. Obrambo socialne države moramo dopolniti z napadom. Z napadom NA priviligirane elite, z napadom ZA demokratizacijo socialne države, z napadom ZA socialistično socialno državo.

V prenovljenem poglavju o socialni državi so razdelani ukrepi, s katerimi bomo zagotovili udejanjanje načela “vsak po svojih zmožnostih, vsakomur po njihovih potrebah” v praksi. Konkretizirali smo predloge glede ureditve denarne socialne pomoči, pokojninskega sistema, pravičnih davkov in socialnih prispevkov ter druge politike v začrtani smeri.

Program Koraki k demokratičnemu socializmu ne sme ostati mrtva črka na papirju. Zaživeti mora. Zaživeti v vsakodnevnem boju za drugačno prihodnosti, tako v parlamentu kot v naših skupnostih, na delovnih mestih in na ulici. Naš boj mora voditi ideja o boljši prihodnosti po meri ljudi, ta ideja pa mora temeljiti na teoriji, na znanju. Le na ta način lahko razbijemo “zdravo pamet” o pohlepu in morali, razkošnem javnem sektorju in življenju preko naših zmožnosti. Zato je izobraževanje eno od ključnih področij delovanja naše organizacije.

Pred kratkim je vrata odprla Spletna šola socializma, ki je pomemba dopolnitev naših ostalih izobraževalnih oblik. Interaktivna e-učilnica ponuja izobraževanje o izhodiščih demokratičnega socializma in skuša razjasniti naš odnos do ključnih družbenih vprašanj ter gradi osnove za razumevanje in interpretacijo aktualnih družbenih dogodkov ter osmislitev našega skupnega boja za drugačno prihodnost.

Tovariši in tovarišice!

Imamo alternativo neoliberalni doktrini, imamo alternativo kapitalizmu. Skupaj moramo narediti korake proti demokratičnemu socializmu. Skupaj moramo zaustaviti vladajoče razrede in njihovo ofenzivo na življenja in prihodnost delovnega ljudstva. Skupaj moramo reči: ne neoliberalizem, ne kapitalizem s človeškim obrazom – zahtevamo demokratični socializem!

The post Boštjan Remic: »Koraki k demokratičnemu socializmu«, 4.4.2015 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V soboto, 4. aprila 2015, bo v Centru kulture Španski borci na Zaloški cesti 61 v Ljubljani prvi redni kongres Iniciative za demokratični socializem, članice koalicije Združena levica. Leto dni po ustanovitvi stranke se bomo člani in članice spet sestali in se na osnovi razprav, ki so v zadnjih mesecih potekale na vseh ravneh stranke, odločali o prihodnji sestavi strankarskih organov, o spremembah njenega statuta in programa ter o finančnem načrtu sveta v naslednjem letu dni.

Na kongresu bo poskrbljeno tudi za skromno kosilo v času premora, po potrebi pa bo poskrbljeno tudi za varstvo otrok ter za organiziran prevoz na in iz kongresa. Registracija udeležencev bo potekala med 8.30 in 9.45, s programom kongresa pa bomo začeli ob 10.00.

Vse tiste, ki pa bi se v IDS želeli včlaniti, obveščamo, da navodila za včlanitev najdejo na spletni strani tukaj in da bo včlanitev mogoča tudi na samem kongresu.

Prihodnost je demokratični socializem!
(FB dogodek)

The post Prvi redni kongres stranke appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Danes smo poslanke in poslanci Državnega zbora na predlog Združene levice z 51 glasovi za in 28 glasovi proti sprejeli novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. S sprejetjem novele smo končno odpravili protiustavno in diskriminatorno stanje. S to odločitvijo se je Slovenija na področju človekovih pravic ponovno vzpostavila kot napredna, demokratična in strpna družba in se pridružila državam, ki so že v celoti vzpostavile enakopravnost med raznospolnimi in istospolnimi pari. Danes smo z odločitvijo, s katero smo pridobili vsi, nihče pa ni ničesar izgubil, na področju človekovih pravic stopili v 21. stoletje.

Združena levica je v svojem prizadevanju za svobodo in enakost predlagala spremembo ZZZDR, ki odpravlja protiustavno stanje in sistematično diskriminacijo istospolnih partnerjev, do danes zapisano v pravnem redu Republike Slovenije. Spremembo, ki istospolnim parom v Sloveniji priznava vse temeljne socialne, ekonomske in pravne pravice, ki so bile do sedaj neupravičeno rezervirane le za raznospolne pare. Večini samoumevne pravic, kot je pravica do odsotnosti z dela zaradi bolezni partnerja ali partnerke, pravica do nadomestila dohodka za nego družinskega člana, pravica do zdravstvenega zavarovanja po partnerju in številne druge. S sprejetjem zakona torej uveljavljamo enakost pred zakonom, ki je temeljno načelo slovenske ustave.

Zakon je bil sprejet veliko prepozno, njegovo sprejetje je plod več kot 20-letne razprave. Z njo pa ne uveljavljamo nič radikalnega, le udejanjamo temeljna načela demokratične družbe. Novela zakona na področju zakonske zveze prinaša enakost pred zakonom in enakopravno obravnavo vseh prebivalk in prebivalcev Slovenije. Nikomur ne odvzema nobene pravice. Ravno nasprotno, z zakonom se obseg pravic širi in jih podeljuje tudi tistim, ki jih doslej niso imeli – pa čeprav bi jih po slovenski ustavi morali imeti že ves čas.

Veseli nas, da se je večina poslank in poslancev v Državnem zboru strinjala s tem, da je možno enaka razmerja urediti le na enoten način. Po drugi strani pa nas žalosti, da nekateri posamezniki še vedno niso pripravljeni priznati enakopravnosti vsem.

Sprememba ne prinaša nikakršnih sprememb za različnospolno zakonsko zvezo, vse ostaja tako kot je. Tisti del sodržavljank in sodržavljanov, ki so bili vse do danes diskriminirani, pa končno postaja enakopraven del naše družbe, z vsemi pravicami, ki bi jih morali imeti že zdavnaj. Ne le zato, ker tako določa slovenska ustava – ampak tudi zato, ker bi bila vsaka drugačna rešitev krivična. S sprejetjem novele ZZZDR smo torej pridobili vsi, nihče pa ni ničesar izgubil.

Združena levica

Ljubljana, 3.3.2015

The post Zakon je sprejet, vsi smo pridobili, nihče ni ničesar izgubil! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ta vlada že vse od izvolitve vztrajno ignorira vse argumente nasprotnikov privatizacije, pa naj bodo v obliki civilnodružbenih ali parlamentarnih pobud. Na seji odbora za finance in monetarno politiko, ki je bila   oktobra 2014 sklicana na zahtevo poslanske skupine Združene levice, so predstavniki vladajoče koalicije zavrnili predlog sklepa o ustavitvi privatizacije državnih podjetij, pri čimer so se sklicevali na mednarodne zaveze in obljube, zaradi katerih naj bi bila Slovenija zavezana k prodaji državnega premoženja. Ob tem Cerar kot pravnik dobro ve, da obljube ne predstavljajo nikakršne pravne zaveze, poleg tega pa niti najvišji državni funkcionarji niso pooblaščeni za dajanje tovrstnih obljub, in bi tako ravnanje lahko bilo kvečjemu razlog za kazenski pregon odgovornih, nikakor pa ne za nadaljevanje privatizacije. Poleg tega je Cerar prelomil tudi eno redkih obljub, ki jo je novinarjem uspelo izvleči iz njega pred volitvami: da njegova vlada ne bo prodajala strateško pomembnih podjetij in infrastrukture.

Da je šlo pri sklicevanju na zaveze tujini zgolj za pretvezo, ki jo je vlada izkoristila, da ji ne bi bilo treba odgovoriti na vsebinske argumente in prevzeti nedvoumne odgovornosti za nadaljevanje privatizacije, se je izkazalo v preteklem tednu. Po večmesečnem slepomišenju je vlada na neposredno poslansko vprašanje, kdo in na kakšen način je komu v tujini obljubil privatizacijo odgovorila, da “osnovni pravni akt za privatizacijo predstavlja sklep državnega zbora o privatizaciji 15 družb.” Zaveza, zaradi katere naj ne bi bilo mogoče preklicati sklepa o privatizaciji, naj bi bil torej vseskozi kar taisti sklep, ki ga vlada noče preklicati. Pri tem seveda ne gre zgolj za norčevanje iz prebivalstva ob odsotnosti vsakršne argumentirane razprave, temveč za namerno zavajanje, ki bo imelo resne politične, gospodarske in socialne posledice še desetletja po tem, ko bo ta vlada že zdavnaj končala na smetišču zgodovine.

Z zadnjimi izjavami Cerar ni izkazal le ponižujočega odnosa do večine prebivalstva, vključno z lastnimi volilci, ki nasprotujejo privatizaciji. Gre za skrajni elitistični cinizem človeka, ki je v zadnjem desetletju kot pravni svetovalec Državnega zbora z urno postavko 150 evrov iz državnega proračuna prejel čez 200.000 evrov, ob tem, da je vseskozi iz proračuna prejemal tudi polno profesorsko plačo na javni univerzi. Gre za človeka, ki nikakor ni bil daleč stran od politike in plenilskega napajanja, temveč je bil, nasprotno, vseskozi blizu oblasti in je pomembno vplival na zakonodajo, ki je plenjenje omogočala, in bil za to tudi plačan precej bolje od tistih, ki jim zdaj očita, da so živeli prek svojih zmožnosti. Kot predsednik vlade, ki je na oblast prišel z votlimi obljubami o transparentnosti in moralni prenovi, pa si zdaj prizadeva za čim hitrejšo privatizacijo, ki jo hoče izpeljati kljub vsem dokazom o njeni škodljivosti, brez argumentirane razprave in z zavajanjem, namesto da bi se kot najvišji predstavnik izvršne oblasti lotil preganjanja konkretnih ljudi, ki so po njegovem mnenju plenili in še vedno plenijo po premoženju, ki je zaenkrat še v lasti državljank in državljanov. Obenem delavce, študente, upokojence, prekerce, brezposelne in vse ostale, ki smo se v soboto zbrali na protestnem shodu, imenuje za zastopnike plenilskih interesov.

Z zatekanjem k diskreditaciji političnih nasprotnikov namesto soočanja z njihovimi argumenti, z meglenim namigovanjem na skrivne združbe, ki naj bi iz ozadja obvladovale slovensko družbo, namesto da bi kot najvišji predstavnik izvršne veje oblasti uporabil vsa sredstva za pregon, če take združbe res obstajajo, Cerar dela več kot le nadaljuje politiko vlade Alenke Bratušek. Izza moralistične fasade Cerarjeva vlada uporablja protidemokratične metode in zarotniško retoriko, ki so bile do zdaj večinoma v domeni skrajne desnice na čelu z SDS in njenim predsednikom Janezom Janšo.

Miro Cerar tako razkriva, kako si predstavlja pravno državo, ki jo je obljubljal svojim volilcem. V taki državi ni prostora za široko razpravo o naši skupni prihodnosti, temveč, ravno nasprotno, za nedemokratično, tehnokratsko odločanje za zaprtimi vrati. V njej bodo imeli zadnjo besedo predstavniki interesov kapitala, pa naj se skrivajo za fasado strokovnosti, moralizma ali obojega hkrati. Ta država tudi ne bo več skrbela za občo korist, temveč že zdaj zagotavlja le še pravnoformalni okvir za širjenje kapitalske logike na vsa področja družbenega življenja in kapitalu omogoča nemoteno oplajanje z višanjem konkurenčnosti na račun izkoriščanja delovne sile in nižanja življenjskih standardov. Neoliberalna pravna država Mira Cerarja ni udejanjenje socialne ali demokratične države, temveč njuno nasprotje.

The post Privatizacija – plenjenje v mejah dobrega okusa appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Privatizaciji nasprotujemo zato, ker je kapitalizem zgodovinsko preživet sistem, ki že zdavnaj ne prinaša več blaginje za vse. Ker se kapitalizem danes lahko preživlja le še s pustošenjem planeta, fiktivno rast pa dosega samo še s privatizacijo vsega skupnega, z uničevanjem vseh dosežkov socialne države, napihovanjem finančnih balonov ter zadolževanjem prebivalstva. Privatizaciji nasprotujemo zato, ker kapitalizem lastne krize ni več sposoben razrešiti drugače kot na račun milijonov človeških življenj in uničevanja celotnih držav. Privatizaciji nasprotujemo zato, ker je naš cilj odprava despotizma kapitala in vzpostavitev sistema, v katerem bo demokratično koordinirano gospodarstvo služilo zadovoljevanju človekovih in družbenih potreb. Sistema, v katerem človeška življenja ne bodo le sredstvo za samooplajanje kapitala, temveč bo obratno: gospodarstvo bo le sredstvo za poln razvoj vsake posameznice in posameznika.

Privatizaciji nasprotujemo zato, ker je državna lastnina podlaga za družbeno lastnino. Lastnino, ki nam bo omogočila, da mračnjaštvo vladajočih elit, ki se skriva za fasado parlamentarne demokracije, in cinizem kapitala, ki pod pretvezo apolitične strokovnosti uveljavlja zgolj lastne interese, nadomestimo z ekonomsko demokracijo v podjetjih, ter uveljavimo mehanizme transparentnega in demokratičnega soodločanja o naši skupni prihodnosti na vseh področjih družbenega življenja.

Privatizaciji nasprotujemo zato, ker barbarstvo za nas ni alternativa: prihodnost je demokratični socializem!

The post Zakaj v Iniciativi za demokratični socializem nasprotujemo privatizaciji? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Svoja vrata pri nas zapira še ena tekstilna tovarna, Svilanit Kamnik, ustanovljena leta 1938. 50 delavk in delavcev, ki so znano blagovno znamko gradili dolga leta, bo odpuščenih.

V svojih najboljših letih je tovarna dajala okoli 150 delovnih mest in je predstavljala vodilno tekstilno podjetje v Jugoslaviji. Danes se vsa proizvodnja seli v Turčijo, kjer je delovna sila cenejša.

O problemih slovenske in evropske tekstilne industrije je bilo že veliko napisanega. V iskanju večjega dobička lastniki podjetij proizvodnjo selijo najprej iz centra na periferijo EU, kasneje pa še kam dlje. Neoliberalna politika narekuje brezobzirno konkurenčnost na trgu, kar pomeni, da evropske države tekmujejo, katera bo ustvarila boljše pogoje za izkoriščanje delovne sile. Na udaru so delavske pravice in plače, kar potiska vse delavce v revščino. Naslednji korak je nižanje davkov na kapital, kar rezultira v premajhnih proračunskih prihodkih držav. Te zato ne zmorejo več opravljati svojih funkcionalnih nalog, predvsem tistih, ki so za socialno državo ključnega pomena. Revščina tako tudi med zaposlenimi drastično narašča, kakor da že stiska velikega števila brezposelnih ne bi bila dovolj. Vsiljena globalna neoliberalna politika je razlog za razkroj storitev socialne države, ki so bile izborjene po stoletju delavskih bojev. Te so se izvajale na solidni ravni in so oskrbovale osnovne potrebe delavskega razreda. Vendar samo za kratek čas nekaj desetletij po drugi svetovni vojni. Z neoliberalnim preobratom konec sedemdesetih let so se civilizacijske pridobitve blagostanja in sorazmerne enakosti, ki so se najbolj manifestirale v Evropi, začele umikati vse večjemu razslojevanju. Tako se danes vse več bogastva koncentrira v rokah peščice, revnih je vse več, utvara srednjega razreda države blaginje pa izginja.

Ali Svilanit seli proizvodnjo v Turčijo, da podjetje preživi, ali gre za željo lastnikov po večjem dobičku? Ne glede na odgovor nas ekonomsko-gospodarska politika neoliberalizma vodi v vse večjo neenakost in socialno bedo. Te procese lahko preobrnemo le z organiziranim internacionalnim bojem za enakost in delavske pravice, za ohranitev in izboljšanje storitev socialne države, za dostojno plačilo delavk in delavcev, za delavsko upravljanje – z bojem proti neplačevanju davkov in davčnim oazam, proti diktatu finančnih lobijev, proti privatizaciji, z bojem proti globalizirani neoliberalni politiki, proti kapitalizmu, za spremembo sistema!

Delavsko soupravljanje podjetij kot eno od načel demokratičnega socializma je ena takih varovalk pravičnejše družbe, ki omogoča, da vsi zaposleni in zaposlene ter lokalna skupnost aktivno sodelujejo pri vseh odločitvah v podjetju. S tem lahko močno omejimo samovoljo kapitalistov (delodajalcev) in logiko kapitala, čigar ustaljen razvojni način je nižanje stroškov delovne sile z namenom višanja dobička. Takšen način upravljanja s podjetji delavce postavlja v položaj, ko z mezdnim delom zaslužijo le še toliko, da lahko preživijo in se naslednji dan vrnejo na delovno mesto. Delavca taka situacija spravlja v nenehen strah za preživetje in ga na tak način zasužnjuje. Delavsko upravljanje pa pomeni, da besedo v razvoju podjetij omogočimo tistim, ki jih dolgoročni razvoj in rast podjetja tudi najbolj zadeva: zaposlenim in lokalni skupnosti.

Boj za delavske pravice in za delavsko upravljanje v vseh podjetjih je torej temelj boja za boljšo družbo. Zato vas vse vabimo, da se pridružite boju Iniciative za demokratični socializem – http://www.demokraticni-socializem.si/kako-postanem-clanica-ids/.

Čas je za demokratični socializem!

The post Boj za delavske pravice in za delavsko upravljanje v vseh podjetjih je temelj boja za boljšo družbo appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.