Posredujemo svetniško vprašanje, ki ga je Aljoša Rovan, predstavnik IDS v občini Brežice, zastavil na 17. seji občinskega sveta, dne 27. 03. 2017.

Konec leta 2015 je župan sklical izredno sejo občinskega sveta o dogajanjih v zvezi z begunci. Seja je bila 2.11.2015 v Dobovi.

Med drugim se je pojavilo vprašanje, kako je s povračilom izpada dohodkov, ki so jo zaradi različnih dejavnikov utrpela naša podjetja. Šlo je po eni strani za potencialne težave v turizmu, po drugi pa fizično preprečen dostop strankam do na primer dobovskih vulkanizerjev, do veterinarske bolnice v Brežicah itd.

Darko But z Uprave RS za zaščito in reševanje je na izredni seji obljubil, da bo škoda povrnjena, in to v celoti, ne da bi morala občina prej aktivirati svoje rezerve, kar se da razbrati iz posnetka seje. Kmalu po seji so bila podjetja pozvana k oceni škode, kar so tudi storila in podatke posredovala na občino. Potem je vse skupaj nekam potihnilo. O tematiki sem nekajkrat sprožil razpravo na sejah odbora za gospodarstvo. Predsednik odbora, hkrati ”gospodarski” podžupan, nam je poročal o tem, da je država pomagala turizmu v obliki sofinanciranja marketinških dejavnosti, kar je bilo tudi realizirano. Do pomoči ostalim pa še ni prišlo.

Podžupan je nekajkrat obljubil, da nam bo posredoval korespondenco med občino in državo, a obljube mu nikakor ni uspelo izpolniti. Na zadnji seji odbora za gospodarstvo smo prejeli stališče, da ”občinska uprava pošlje dopis na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, v katerem zahteva jasen odgovor, ali bo izplačana kakšna odškodnina gospodarskim subjektom, ki so v preteklem letu na prej omenjeno ministrstvo oddali oceno škode zaradi migrantske  krize.”

Pred časom pa smo prejeli odgovor MGRT na dopis pomočnika vodje oddelka za družbene dejavnosti, gospodarstvo, kmetijstvo in razvoj. Odgovor pravi, da država za povračilo nima zakonske osnove, pri čemer se sklicujejo na dva zakona v zvezi z naravnimi nesrečami in podobnim.

Razočaran sem nad vlado. Pravi, da nimajo zakonske osnove, saj ne obstaja ustrezen zakon. Pri tem pa so državni organi tisti, ki so (najbrž brez ustrezne zakonske podlage) preprečevali dostop do gospodarskih subjektov. Razen tega je vlada tista, ki bi lahko oziroma morala parlamentu predlagati, da sprejme interventni zakon. Pa tega niso storili, ampak raje postavljajo žico in sprejemajo po vsej verjetnosti neustaven Zakon o tujcih.

Po drugi strani pa sem razočaran tudi nad občino. V tistih časih je bil župan skoraj vsak dan pred kameram in modroval o beguncih in bremenih, ki jih nosi naša občina ter o ogroženosti naših ljudi (ki realno nikoli ni obstajala) ter s tem dvigal paniko in potenciral nevarnost izpada dohodkov v turizmu, sklical je izredno sejo itd. Skratka, izkoristil je priložnost za nabiranje političnih točk. Ko pa je bilo treba opraviti neko resno delo stran od oči medijev, pa tega ne počnejo ne župan, ne podžupan, ne direktorica občinske uprave, ne vodja oddelka, ampak pomočnik vodje oddelka. On je glede na moje izkušnje v redu človek in sposoben javni uslužbenec, je pa kljub temu nekdo, ki je na petem klinu hierarhične lestvice. Morda nas tudi zato vlada ne jemlje resno. Skratka, pričakoval sem več truda občinske uprave in boljše rezultate na tem področju.

Glede na to, da z državno pomočjo očitno ne bo nič, bo verjetno treba sporočiti gospodarskim subjektom: Obrazce za prijavo gospodarske škode ste izpolnjevali brez veze, hvala za vaš trud. Druga možnost pa je, da poskusimo poiskati kako rešitev v okviru občinskih financ. Zato postavljam šopek svetniških vprašanj na to temo:

1. Kolikšen izpad dohodkov so prijavili naši gospodarski subjekti? Prosim za tabelico po podjetjih.

2. Ali obstaja kaka podlaga za popolno ali delno povračilo škode iz proračuna občine Brežice

3. Če taka podlaga ne obstaja, ali je možno, da občinski svet s sprejetjem ustreznega odloka ustvari tako podlago?

 Aljoša Rovan,
občinski svetnik

The post IDS Brežice: Kdo bo povrnil škodo zaradi povzročene panike? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Župan mestne občine Koper Boris Popovič izkorišča najbolj nemočne za obračun z njemu nenaklonjenim vodstvom krajevne skupnosti Škofije.  To je nesprejemljivo tako zaradi beguncev, kot zaradi prebivalcev krajevne skupnosti.

V drugi polovici marca pridejo na Škofije begunci, v bivšem hostlu v središču kraja se ureja integracijska hiša, kjer naj bi začasni dom dobilo do 50 ljudi. V osnovni šoli se pripravljajo na sprejem begunskih otrok, pri čemer jim bo nedvomno pomagala koprska osnovna šola z dolgoletnimi izkušnjami s programom, ki uspešno uvaja otroke priseljencev v novo okolje. Sicer morata država in občina v zvezi s tem marsikaj pojasniti, od tega, koliko je dogovorjena najemnina za dve leti med državo in ljubljanskim odvetnikom, lastnikom hostla, do tega, zakaj domačini o tem niso bili seznanjeni s strani MOK, čeprav je le-to Ministrstvo za notranje zadeve obvestilo že novembra lani in letošnjega februarja. Ni jasno niti, zakaj ta lokacija, oddaljena od Kopra, kjer je življenje in iskanje priložnosti za delo vsaj nekoliko enostavneje, niti zakaj vse ljudi dobesedno natrpati v stanovanja, za silo preurejena iz sob. Niti, zakaj vse begunce na isto lokacijo, ko pa izkušnje iz Italije kažejo, da sta pri razpršeni namestitvi naklonjenost domačinov in prilagajanje prišlekov veliko uspešnejša. 18 eur mesečne žepnine na osebo je smešno nizek znesek, ki ne more pokriti stroškov prevoza z javnim potniškim prometom in drugih malenkosti, ki bi nedvomno pripomogle k hitrejši integraciji, kot so npr. obisk gledališča, razstave, mestne plaže, glede na to, da se bliža poletje, ali pa le klepet z domačini v kavarni ob mestni promenadi ali v vrvežu tržnice. Krajevna skupnost in občina sicer z begunci ne bosta imela stroškov, integracijske programe zagotavlja država, a so resnici na ljubo precej površni, nestrokovni in nedomiselni.

Odsotnost predhodnega informiranja je privedla do razburjenja, do izpadov nestrpnosti in tudi sovražnega govora. Svetniki Združena levica so v OS MOK že takoj po prvem prihodu beguncev na mejo med Slovenijo in Hrvaško zastavili vprašanje, kako se bo MOK odzvala na morebitne potrebe po nastanitvah. Odgovor? Da se to ne bo zgodilo.
Krajanom Škofij niso nevarni begunci, ki so sami veliko bolj prestrašeni zaradi vseh nečloveških travm, ki so jih doživeli v grozotah vojne in tudi na poti in ki se zavedajo, da vsaj v začetku niso nikjer najbolje sprejeti. Krajanom je veliko bolj nevarna mestna oblast, ki je z zamolčanjem dopisov namenoma povzročila ogorčenje in nasprotovanje nekaterih Škofijotov. Popovič je le še enkrat dokazal, da zelo dobro obvladuje veščino “deli in vladaj” pri čemer je tokrat dosegel novo dno: izkoriščanje najbolj nemočnih za obračun z njemu nenaklonjenim vodstvom krajevne skupnosti Škofije in ustvarjanje napetosti je ekstremno sprevrženo početje. Če občina in država nista zmogli dialoga z lokalno skupnostjo, ima zdaj ta priložnost, da izkaže odprtost in človečnost do ljudi, ki prihajajo k nam z drobcem upanja na življenje brez strahu v pričakovanju naslednje eksplozije, naslednje bombe, naslednje smrti. Škofije so v Istri, ki nikoli ni bila le od enega naroda, ampak prostor medkulturne in medetnične solidarnosti in strpnosti. Naj nekaj “lopat asfalta” – kot je nekdo pokomentiral Popovičevo obljubo na nedavnem zboru krajanov za krpanje luknjastih cest na Škofijah – ne bo vrednih več od življenj 50 ljudi, naj se žica na meji ne pretvori tudi v žico okrog srca.

The post IDS Obalno-kraška: Obračunavanje s KS Škofije na škodo beguncev appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Po eni strani vladajoča koalicija prodaja državljanstva premožnim investitorjem, ki iščejo države z ugodno davčno klimo. Podobno privablja uspešne študente, ki jim omogoča raznorazne štipendije.

Kdor bi po tej logiki Orbanu, zloglasnemu ksenofobu in pionirju evropske protibegunske politike, očital hipokrizijo, zgreši pomen »novega« rasizma in fašizma. Gre namreč v prvi vrsti za izključevanje delavskega razreda in drugih podrejenih družbenih skupin, na katere se naknadno obeša rasistični predznak.

Govorimo o Evropi, kjer gospoda in kapital prosto krožijo, vsi ostali pa so vse bolj potisnjeni na rob, brez prave možnosti sodelovanja in besede pri odločitvah. Migranti in begunci so zgolj najskrajnejši primer; tehnike, ki jih oblast uporablja za njihovo odstranjevanje, so hkrati poizkusi, kako se lotit nepokornih množic nasploh.

Namen tega pisanja je predstaviti eno izmed tehnik, s katerimi eksperimentira madžarska vlada: montirani proces.
Lani septembra, ko so oblasti zaprle mejo s Srbijo in ilegalno prečkanje meje prekvalificirale v hujše kaznivo dejanje, so se na mejnem prehodu Horgoš-Röszke začele mirne demonstracije migrantov. V napetem ozračju se je odvil večji napad madžarske policije, ki je uporabila fizično silo, vodne topove in solzivec. Naključno je aretirala več ljudi, proti enajstim pa sprožila sodne postopke. Teh enajst imenujemo Röszke 11.

Desetim ljudem so sodili zaradi nelegalnega prečkanja meje. Njihov sodni postopek, poln napak in manipulacij, se je zaključil prvega julija. Dosodili so jim zaporne kazni ali izgon iz države. Večina jih je uspela nadaljevati pot proti Zahodni Evropi, eden pa je še na prestajanju zaporne kazni v Szegedu na Madžarskem.

Najbolj zlovešč pa je primer Ahmeda H., ki je bil obtožen terorizma in danes tudi obsojen na deset let zaporne kazni. Na mejnem prehodu je preko megafona govoril s policijo, kar oblasti interpretirajo kot hujskanje množice za napad na madžarsko državo.
Čeprav smo lahko posmehljivi in začudeni nad takšnim sprenevedanjem, pa gre Ahmedu za življenje, saj bi se obsodba lahko glasila tudi dosmrtni zapor.
Proces že od samega začetka spremljajo nedoslednosti, napake, napačni prevodi in očitna pristranskost. Če je dokazno gradivo preskromno in ne napeljuje na teroristično dejanje, je potrebno dejstva prikrojit obtožnici.

Skratka, ne gre za postopek, kjer bi se iskala posameznikova krivda, temveč poizkus ustvariti enačaj med migrantom in teroristom. Tako ne preseneča, da sodišče uporablja obtoženčevo veroizpoved in njegovo romanje v Meko kot dokaz terorističnih nagnjenj. Ne preseneča, da je naštelo vsako prasko na policijskih vozilih, medtem ko je molčalo o posledicah brutalnega policijskega napada na srbsko-madžarski meji.

Montirani procesi Röszke 11 so zgolj trenutek v dolgi kampanji madžarske vlade, ki vestno ustvarja sovražnike, jim jemlje pravice in dostojanstvo ter jih razčlovečuje; s tem pa tudi olajšuje njihovo odstranjevanje v izjemno dvomljivih pravnih okoliščinah.
Medtem ko rasistična propaganda na Madžarskem trobi preko enopartijskega medijskega prostora, da so migranti največja nevarnost za evropsko družbo, se tamkajšnje policijske enote krvoločno znašajo nad prebežniki, ki jih lovijo na južni meji s Srbijo. Hude telesne poškodbe, ki jih slednji utrpijo, so dovolj pogoste, da se nasilje zdi sistematično, organizirano in ne naključno.

Danes je sojenje v primeru Ahmed H. dobilo epilog, s katerim je premier Orban potrdil svojo politiko kot upravičeno. Orbanovska vizija neoliberalne države se bo še enkrat prikazala za učinkovito pri preprečevanju terorizma in zagotavljanju varnosti avtohtone populacije. Manipulacije, sodne nepravilnosti in politikantska narava procesa bodo pozabljeni.

Mednarodna solidarnostna skupina za Röszke 11 tako poziva vse možne akterje, da se vest o montiranem procesu širi. Edino orožje, ki ga posedujemo, je solidarnost.

En svet, en boj. Svoboda Röszke-11!

The post Madžarska: Proces proti Röszke-11 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Spodaj navedeni govor je Blaž Jelenc, koordinator lokalnega odbora IDS Kranj, prebral na Shodu za svobodno in solidarno Gorenjsko.

Kranjčanke in Kranjčani, Gorenjke in Gorenjci, antifašistke in antifašisti, tovariši in tovarišice!

Slovenija je članica vojaške zveze NATO. To je tista zveza držav, ki v službu mednarodnega kapitala seje bombe po državah Bližnjega vzhoda. NATO pakt pod vodstvom ZDA z ognjem in bombami orje ledino, v katero svoje lovke zasadijo mednarodne korporacije in vojni dobičkarji. Slovenija je del te koalicije.

Vojaški posegi zveze NATO so z destabilizacijo regije odprli Pandorino skrinjico državljanskih vojn v celi vrsti bližnjevzhodnih in severnoafriških držav. To pa ima danes vsem nam vidno posledico – begunsko krizo v Evropi. Ljudje, ki prihajajo v napol razpadlih čolnih, nas niso prišli osvojit ali islamizirat, ampak so k nam pribežali pred vojno, ki divja v njihovih deželah. Vsi, še posebej najbolj ranljivi, otroci, si zaslužijo solidaren sprejem in našo pomoč.

A v sedmem letu svetovne ekonomske krize moramo opozoriti še na drug vzrok begunske krize, delovanje mednarodnega kapitala. Tudi ta, sicer z drugimi sredstvi, jemlje prihodnost ljudem. Ekonomska nerazvitost držav ljudem ne omogoča niti preživljanja lastnih družin, kaj šele dostojnega in človeka vrednega življenja. Zato so se le ti v iskanju boljšega življenja prisiljeni zateči tja, kjer za zdaj obstaja vsaj še kanček socialne države in delavskih pravic.

Prihod beguncev, ne glede na to, ali bežijo pred vojnim ali ekonomskim opustošenjem, nam mora zato pokazati, da v kapitalističnem sistemu izgubljamo vsi delovni ljudje. Nekateri izgubljajo svoje domove v bombnih napadih, nekateri izgubljajo celo bližnje ali lastna življenja, drugi pa izgubljamo nekoč samoumevne človeške in socialne pravice. Resnični zmagovalec te groteskne igre je mednarodni kapital in njemu servilne politične elite, ki skozi vojne ali skozi izkoriščanje jemljejo prihodnost ljudem tako v Aziji kot v Evropi, tako v Damasku kot v Kranju.

Zato je danes čas, da se delovni ljudje nehamo deliti po barvi kože ali po veroizpovedi, ter se družno zoperstavimo temu, kar je pravi vzrok slabšanja naših življenj. To niso ne begunci ne migranti. To so politične in gospodarske elite, ki kujejo svoje zaslužke na plečih delovnih ljudi. Uprimo se tistim, ki vse slabši položaj delavcev in kmetov v tej državi izkoriščajo za netenje sovraštva do tujcev.

Uprimo se tistim, ki povzročajo nižanje delavskih pravic v Sloveniji in Evropi, selijo naša podjetja v dežele Azije in Afrike, kjer brezsramno izkoriščajo ljudi, ki imajo pravic še bistveno manj kot mi.

Zato smo danes tukaj. Da rečemo NE izključevanju. Da rečemo NE podpihovalcem strahu. Da rečemo NE izkoriščanju ljudi po celem svetu.

Za človečnost. Za enakost. ZA solidarno in svobodno Gorenjsko ter Kranj.

The post Blaž Jelenc: Shod za svobodno in solidarno Gorenjsko, 12.3.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V IDS podpiramo Shod za solidarno in svobodno Gorenjsko, ki ga je napovedala Protirasistična fronta brez meja.
Dobimo se v soboto, 12.3. ob 11.00 pri Prešernovem gledališču v Kranju!
FB dogodek >>

Dogodki v zadnjih tednih so na mesto Kranj in celotno Gorenjsko vrgli temno senco. Potem, ko so si nekateri vzeli pravico in se v imenu vseh prebivalcev zoperstavili nastanitvi begunskih otrok, je v javnosti nastal vtis, da Kranj ne premore niti trohice sočutja in solidarnosti, celo do nemočnih otrok brez spremstva ali varnega zatočišča ne. Nekatere politične stranke in organizirane skupine so svoj pravi namen skušale zakriti s zlorabo strahu, slabega socialnega položaja in manjka informacij. Plapolanje domobranskih in neonacističnih simbolov na obronkih mesta nas prestavlja v nek pretekli čas, za katerega smo upali, da se ne ponovi nikdar več. Vse te podobe so preko domačih in tujih medijev naslikale napačno podobo Kranja, kot ksenofobnega in rasističnega mesta.

A Kranj je v resnici drugačen. Tukaj v sožitju živimo ljudje z vseh koncev Slovenije in držav bivše Jugoslavije. V mestu živijo tudi prebivalci mnogih drugih narodnosti, ras, veroizpovedi in svetovnih nazorov. Skoraj vsi, ki danes živimo v Kranju, smo priseljenci ali njihovi potomci. Vsi skupaj ustvarjamo podobo mesta. Vsi doprinesemo k skupni blaginji. Zato pokažimo, da je Kranj odprto mesto, ki se ne boji šestih otrok. Pokažimo, da je Kranj mesto, ki je pripravljeno pomagati sočloveku. Pokažimo, da smo prebivalci in prebivalke mesta samozavestni, odprti in sočutni.

Mesto Kranj se je v preteklosti že bliskovito razvijalo. Izdelki iz kranjskih tovarn so bili sinonim za kakovost po širnih koncih sveta. Kranjske tovarne so lahko nahranile vse. V Kranj so se v iskanju boljšega življenja priseljevali mnogi in vse smo lahko sprejeli. Sem so pred takimi in drugačnimi težavami pribežali mnogi, pa smo jim ponudili varno zatočišče. To je resnica Kranja, ki jo moramo obuditi.

Zato vabimo vse, da se v soboto, 12. 3. 2016, ob 11:00 na trgu pred Prešernovim gledališčem v Kranju zberemo in izrečemo glasen NE izključevanju ljudi. Izrazimo jasno solidarnost z vsemi, ki niso imeli te sreče, da bi živeli v okolju brez vojne. Med ostale državljane prenesimo sporočilo, da je Kranj mesto, v katerem človeka ne sodimo po barvi kože ali narodnosti, ampak po njegovih dejanjih. Naj prihodnje generacije vidijo, da v trenutku, ko je fašizem spet začel dvigovati svoje kremplje, nismo bili tiho!

Stop obujanju rasizma in fašizma! Stop širjenju sovraštva in izključevanja! Stop izkoriščanju in večanju bede delovnih ljudi.

 Za solidarno in svobodno Gorenjsko!

The post 12.3., Kranj: Shod za solidarno in svobodno Gorenjsko appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Govor Andraža Malija na protishodu Begunci dobrodošli, 27.2.2016 na Kotnikovi v Ljubljani.

Antifašisti, Ljubljančani, Šenčurjani, socialisti in socialistke, tovariši in tovarišice!

Prihod beguncev je zaostril in poglobil družbeno krizo, krizo kapitalizma.

Ni res, da država ni bila pripravljena na prihod beguncev. Država je bila še kako pripravljena – z vojsko z dodatnimi pooblastili, s policijskim solzivcem in s postavitvijo bodeče žice na meji! Namesto sprejema in varnega prehoda je begunce pričakala trda pest ekstremnega centra.

Ta odziv je ustvaril razmere, zaradi katerih se krepi skrajna desnica. Ta odziv je ustvaril ozračje strahu in nestrpnosti. Med delovnimi ljudmi, ki so bili v preteklih letih pahnjeni v revščino in bedo, ki so bili oropani dostojnega življenja in upanja na boljšo prihodnost, skrajna desnica z lažmi in propagando neti sovraštvo in rasizem. Iz beguncev dela grešne kozle, odreka jim vsako pomoč in dostojanstvo.

Vendar smo prave žrtve v resnici mi, delovni ljudje. Kapitalizem proizvaja svoje žrtve povsod – tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Begunci so žrtve zahodnega imperializma, ki ga poganja vojaški stroj zveze NATO. Ta je razdejal Bližnji vzhod, od Afganistana prek Iraka do Sirije. Ta je ljudem vzel vse in jih pognal s svojih domov. Hkrati pa smo žrtve kapitalizma tudi tukaj v Evropi, saj so posledica krize kapitalizma naše vse nižje plače in slabši delovni pogoji, vse večja brezposlenost in vse tanjša socialna država.

Dokler bo Slovenija članica zveze NATO, ne bo miru in ne bo solidarnosti z begunci!

Dovolj! Skrajno desnico moramo ustaviti! Ustavimo pa jo lahko le na ulici in v naših skupnostih – z organiziranjem in povezovanjem, s solidarnostjo in z enakostjo.

Kapitalizem v Evropi se pred našimi očmi sesuva sam vase. Pri življenju ga drži samo še vse hujša represija, rasizem in zatiranje s strani vladajočih političnih elit. Stari red umira, novi pa še ne more biti rojen – in v vmesnem obdobju na plano pridejo najbolj morbidni simptomi kapitalizma.

Zato zgradimo drugačen svet, ki ne bo po meri kapitala, ampak po meri človeka, ne glede na barvo kože. Zgradimo demokratični socializem!

The post Andraž Mali: shod na Kotnikovi, 27.2.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V Kranju, z nekaj manj kot 40 tisoč prebivalci četrtem največjem mestu v državi, smo že nekaj tednov priča nasprotovanju kakršnikoli obliki nastanitve beguncev. Pred dnevi so ime mesta neslavno proslavili s protestom, na katerem ni manjkalo neonacistične in domobranske simbolike. Z nasprotovanjem nastanitvi begunskih otrok v enem izmed dijaških domov v Kranju, pa smo očitno dosegli dno naše človečnosti. Proti nastanitvi begunskih otrok so svoj glas dvignili nekateri starši, 24 učiteljev Gimnazije Franceta Prešerna in Smučarska zveza Slovenije (dom namreč sodi v okvir panožnega športnega centra za smučarske skoke). Učitelji so se žal pokazali nevredni verzov “ne vrag, le sosed bo mejak”, verzov pesnika, čigar ime nosi šola. Medtem ko vrsta špornikov in športnih zvez velike napore vlaga v promocijo antirasizma in humanitarnih dejavnosti, pa SZS mladim športnikom ponuja zgled izključevanja otrok na podlagi njihovega porekla.

Naj spomnimo, da je Kranj v desetletjih po 2. svetovni vojni na krilih drugačnega gospodarskega sistema doživel bliskovit razvoj, ki mu je sledilo tudi množično priseljevanje. V Kranj so se priseljevali iz okoliških vasi, iz drugih krajev Slovenije, predvsem pa je veliko priseljencev prišlo iz takrat manj razvitih republik Jugoslavije. Večina nas je v Kranju takih ali drugačnih priseljencev ali njihovih potomcev. Mesto je takrat lahko sprejelo vse in se ni oziralo na pripadnost tej ali oni narodnosti ali veri. Prišlekom je Kranj ponudil službe in stanovanja (gradnja velikih sosesk na Planini in Zlatem polju), njihovim otrokom pa brezplačno šolanje ter vrsto možnosti za udejstvovanje v športnih in družbenih aktivnostih. Priseljenci smo na ta način Kranju dali novo identiteto in razvoj, slavo mesta pa je marsikateri od njih ponesel daleč čez meje takratne države.

Tudi gospodarstvo je delovalo v dobrobit Kranja. Družbeno lastništvo podjetij je omogočilo, da so se presežki vračali v lokalno okolje: v šole in vrtce, v igrišča in ceste, v šport in kulturo. Podjetja so lastno znanje vlagala v razvoj svetovno znanih produktov (npr. Iskrin telefon “Fitipaldi”), v dobro počutje delavcev (npr. razne sindilkalne športne lige ipd.) ter v lokalno skupnost (gradnja šol, vrtcev, infrastrukture…).
30 let kasneje kaže Kranj popolnoma drugačno sliko. Podjetja, ki so nekoč dajala kruh in omogočila dostojno življenje večini prebivalstva, smo prodali ali pa so propadla. V kranjski industriji je zaposlenih le še nekaj tisoč ljudi (nekoč jih je bilo samo v Iskri zaposlenih več tisoč), mnoge paradne panoge pa so izginile iz gospodarskega zemeljevida mesta. Kranjčani se na “šiht” namesto s kolesom na Labore ali Savsko loko vozijo v Ljubljano. Tisti, ki službe še imajo. Mladi vse pogosteje razmišljamo, v katero državo se s trebuhom za kruhom odseliti.

Dobički kranjskega gospodarstva se preko prodanih podjetij stekajo v tujino, k raznim “offshore” in “hedge” skladom ali nabiralnikom v davčnih oazah. Nekaj tega dobička seveda kapne tudi v žepe domačih povzpetnikov, ki so se v času tranzicije znašli na pravem mestu. Nekaj podjetij so novi menedžerji pognali v stečaj ali propad. Ampak ti tujci so najbrž dobri “evropejski” tujci in si zaslužijo dobiček, ki ga ustvarimo prebivalci Kranja. Prav tako si dobiček očitno zaslužijo mali domači buržuji in tajkuni.

Kranjčani pa se medtem bojijo peščice beguncev, ki v strahu za lastno življenje bežijo čez polovico Evrope. Ki so se pripravljeni vkrcati v napol podrto barkačo in se podati čez morje smrti med Turčijo in Grčijo. Nekateri se na vse kriplje branijo beguncev, ki bi se pri nas lahko za en dan spočili, se najedli in umili. Kajti večina beguncev sploh ne namerava ostati v Kranju ali Sloveniji, saj vedo, da taka kapitalistična kolonija niti njim, niti njihovim otrokom ne obeta nobene boljše prihodnosti. Četudi bi želeli ostati v Kranju, bi kmalu spoznali, da so prišli v mesto, ki ga je 20 let kapitalizma spremenilo v navadno provinco, kjer se vse bolj dviga glas skrajne desnice, ki se ji malodušno prebivalstvo ni sposobno upreti, ali pa jo celo bolj ali manj odkrito podpira.

Še najbolj se zato nekateri bojijo tistih nekaj deset migrantov, ki bi zaradi takega ali drugačnega razloga lahko ostali v našem mestu, ter med nas vnesli nekaj novega. Med njimi je posebej nevarnih nekaj deset otrok, ki bi jih lahko nastanili v isti internat, kjer stanujejo naši šolajoči se otroci. Očitno smo Kranjčani že popolnoma pozabili, da nas v Kranju živi 90% takih ali drugačnih priseljencev. Namesto, da bi beguncem pomagali, jim je treba pokazati, da tukaj niso dobrodošli. Pri tem pa ne vidimo, da so resnična grožnja mestu tisti tujci in lokalni mogotci, v katerih žepe se stekajo dobički naših podjetij, dobički od našega dela.

Mladih smučarskih skakalcev zato v resnici ne ogrožajo njihovi sirski vrstniki, temveč kapitalisti, ki so razrušili kranjsko gospodarstvo in našo prihodnost. Nekoč je bil Kranj že lahko dom za vse, danes je vse manj dom za kogarkoli. Čas je, da Kranjčani in Kranjčanke pokažemo na resničnega sovražnika, grešnega kozla pa prenehamo iskati tam kjer ga ni – v ljudeh, ki prav tako kot mi stremijo k boljšemu življenju.

The post IDS Kranj: Mladih smučarskih skakalcev ne ogrožajo sirski otroci, temveč kapitalizem! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Foto: Žurnal 24

V ZL menimo, da je sklep, ki podeljuje Slovenski vojski izredna policijska pooblastila na osnovi lani spremenjenega Zakona o obrambi, nepotreben in nevaren ukrep. Predlog vlade namreč ne temelji na dejanskem stanju, ampak na neutemeljenih špekulacijah o prihodnjem razvoju dogodkov. Trenutno je na našem ozemlju manj kot 300 t. i. prebežnikov, ki zasedajo 3,5 % razpoložljivih nastanitvenih zmogljivosti.

V zadnjih dveh dneh je v Slovenijo vstopilo 769 beguncev ali četrtina avstrijske dnevne kvote. Zaradi dogovora o ustavljanju beguncev v Makedoniji ni pričakovati povečanja. Ker torej ne begunci ne prebivalci Slovenije nismo dodatno varnostno ogroženi, bistvo predlaganega ukrepa pa je stopnjevanje represije nad begunci, gre za popolnoma nepotreben in nesorazmeren ukrep.

Stopnjevanje represije ni le v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom, ki države obvezuje, da pomagajo beguncem, ampak ustvarja pogoje za povečan obseg tihotapljenja ljudi. Vladna politika torej ustvarja problem, ki ga bo nato reševala z represivnimi ukrepi, tj. z vojaškimi patruljami in bodečo žico na »zeleni meji«. Pri tem je treba spomniti, da so predhodne vlade v letih 2002 in 2003 tihotapljenje t. i. »ilegalcev« obvladale brez kakršnega koli angažiranja vojske. Dejstvo, da ukrep uvaja »levosredinska vlada«, pa kaže na to, kako izrazit je zasuk v desno znotraj celotnega političnega razreda.

Primeren odziv vlade bi bilo povečanje začasnih trajnih namestitvenih zmogljivosti za ljudi, ki prosijo za mednarodno zaščito. V nasprotju z Avstrijo, ki naj bi sprejela 100.000 oseb, je v Sloveniji do konca januarja v povezavi s sedanjo krizo za zaščito zaprosilo 158 oseb, pri čemer se velika večina prošenj ne odobri. Tudi zato je strah pred morebitnim povečanjem prosilcev za azil zaradi avstrijskih ukrepov popolnoma neutemeljen. Četudi bo morda prišlo do izrazitega povečanja števila prošenj, te ne bodo presegle realne zmožnosti družbe, da jih integrira. Za to je treba namesto koncentracije več tisoč oseb v halah in šotoriščih poskrbeti za manjše, razpršene namestitve, v katerih si bodo begunci sami organizirali vsakdanje življenje, kakršne poznajo na primer našem neposrednem zamejstvu. To bo tudi bistveno povečalo varnost beguncev in zmanjšalo potrebe po neposrednem policijskem nadzoru.

Slovenija je žal postala tipična žrtev »višegrajskega sindroma«, pojava, ko je odpor proti beguncem največji tam, kjer je beguncev in tujcev najmanj. Namesto, da bi se vlada Mira Cerarja se tej nevarni tendenci ni uprla, ampak jo s širjenjem strahu in zaostrovanjem represije še zaostruje. Pri tem nima naše privolitve!

The post ZL: Zavračamo sklep za izredna policijska pooblastila Slovenski vojski appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V Siriji zadnjih pet let divja krvava vojna, ki ji ni videti konca. Arabska pomlad je zajela tudi to državo in sprožila demonstracije, ki so zahtevale spremembo sistema in odstranitev Bašarja Al-Asada z mesta predsednika države. Podobno kot v Egiptu, Iraku, Tuniziji in Libiji so se demonstracije kmalu sprevrgle v krvave spopade med policijo/vojsko in protestniki. V prvem resnejšem spopadu, ki se je zgodil v mestu Daraa na jugu države, je umrlo sedem policistov in trije protestniki. Evropske medije so ob tem preplavili naslovi o nedemokratičnem vodstvu in nasilnemu zatiranju mirnih protestnikov s strani režima, zamolčali pa so dejstvo, da so bili nekateri izmed policistov ubiti s strelnim orožjem. Šele mesece kasneje so evropski mediji poročali, da je bilo med množico protestnikov ogromno ljudi oboroženih, na strehah pa so opazili tudi ostrostrelce.

Prav tako iz medijskega poročanja nismo izvedeli, da je zahodni svet pod vodstvom ZDA v imenu odstranitve Al-Asada dovolil svojim regionalnim sunitskim zaveznicam Turčiji, Savdski Arabiji in Katarju  popolno radikalizacijo in islamizacijo upora. Omenjene države so podprle do takrat relativno nepomembne skrajne sunitske skupine, iz katerih so, ob denarni, logistični in vojaški pomoči, nastale velike salafistične vojske. Te oborožene skupine so pretežno mirne in sekularne proteste z zahtevami po demokratizaciji režima izkoristile za stopnjevanje konflikta, ki je privedel do vojaškega spopada z mozaikom oboroženih salafističnih uporniških skupin na terenu. Celo v medijih povsem spregledano poročilo If the Castle Falls fundacije Tonya Blaira poroča o tem zaskrbljujočem trendu, in ugotavlja, da se zgolj 38-odstotkov protivladnih upornikov  zavzema za uvedbo parlamentarne demokracije v Siriji. Po drugi strani kar 60-odstokov upornikov podpira enako skrajno sunitsko ideologijo kot Islamska država, vse skupaj pa 68-odstotkov uporniških skupin podpira uvedbo islamskega prava kot temelja prihodnje ureditve Sirije. V Siriji, za katero je značilna velika raznolikost prebivalstva, bi prevlada skrajnih sunitskih skupin zagotovo negativno vplivala na etnične in verske manjšine.

Še bolj pristransko so mediji poročali o napadu s kemičnim orožjem v Ghouti dve leti po začetku spopadov. 18. avgusta 2013 je namreč v Sirijo na povabilo oblasti, ki je želela dokazati, da ne uporablja kemičnih orožij, prispela odprava Združenih Narodov. Le tri dni kasneje, 21. avgusta, pa se je na območju Ghoute, ki so ga nadzirale islamistične uporniške skupine, zgodil napad s kemičnim orožjem, natančneje, z živčnim plinom sarin, s katerim je bilo pobitih več kot 1.300 ljudi. Mediji so znova pisali o diktaturi in zatiranju Asadovega režima, ki naj bi bil odgovoren za napad. Vse do objave končnega poročila Združenih narodov, v katerem so odgovornost za napad pripisali upornikom, so tako uradna zahodna politika kot nekritični mediji Asadovemu režimu očitali uporabo kemičnih orožij zoper civiliste, kljub temu, da je Asad vpletenost zanikal. Glede na to, da je predsednik ZDA Barack Obama pred napadom zatrdil, da bodo ZDA posredovale v Siriji le v primeru kemičnega napada, pa se lahko upravičeno  vprašamo, ali ni bil namen napada v trenutku, ko so bili v Siriji opazovalci ZN, ravno priskrbeti izgovor za ameriško intervencijo proti Asadu?

Ob objavi končnega poročila ZN mediji svojega predhodnega poročanja niso zanikali, niti niso problematizirali ameriškega posredovanja v Siriji, ki po dveh letih spopadov ni prineslo nobenega učinka. In če mediji, skupaj z vladajočo zahodno politiko, pograbijo vsako priložnost za napad na Asadov režim, so precej bolj zadržani, ko gre za Erdoganovo Turčijo. Turčija, ki ne skriva želje po vmešavanju v sirsko dogajanje, znotraj svojih meja pa odreka temeljne pravice kurdski manjšini in pri tem uporablja vojaško silo nad civilnim prebivalstvom, je v strahu pred avtonomijo Kurdov v Sirji aktivno podprla islamistične skupine, med njimi tudi Islamsko državo. O tem sodelovanju so poročali kritični turški mediji, medtem ko je bila ta tema v zahodnih medijih obravnava le redko, na primer v časopisih The Guardian in Jacobin. Tudi izčrpno poročilo raziskovalcev Univerze Columbia, ki dokazuje neposredno turško podporo skrajnim islamistom, je ostalo brez ustreznega odziva oziroma obravnave. Še huje je na ravni političnega delovanja zahoda, saj se Turčiji priznava pravico do obrambe, ko v nasprotju z mednarodnim pravom bombardira sever Iraka, pravico do boja proti terorizmu, ko z vojaškimi operacijami zatira lastno kurdsko manjšino, za nameček pa se ji omogoča še ugodnosti v pogajanjih za vstop v Evropsko unijo v zameno za reševanje “evropskega” begunskega vprašanja.

Te dni so zahodne medije spet preplavile podobe sestradanih ljudi iz Madaye. Tudi v tem primeru so mediji odgovornost že vnaprej nekritično naprtili Asadovemu režimu. Mesto, ki ga nadzirajo uporniki, namreč oblegajo vladne sile, ki naj ne bi dovolile dovoza hrane v mesto, zaradi česar so ljudje prisiljeni v prehranjevanje z živalmi, listjem in travo. Ob tem velja omeniti, da je lokalno prebivalstvo pretežno sunitsko, portal Al-Masdar in skupnost Free Syria pa sta objavila posnetke s protesti v podporo Asadovemu režimu pred mesecem dni in novejše posnetke, na katerih prebivalci krivijo upornike za stanje v mestu. Glede na to in glede na dosedanje poročanje lahko vsaj upravičeno podvomimo, da skušajo vladne sile izstradati lokalno prebivalstvo, povsem mogoče pa je, da drži nasprotna interpretacija, namreč, da uporniki blokirajo transport hrane v mesto, obenem pa ljudem ne dovolijo izhoda.

Iz povedanega lahko sklepamo, da vojna v Sirji ne poteka po črno-belem scenariju, temveč gre za preplet regionalnih in globalnih interesov in teženj, ki vse bolj grozijo, da bodo izbruhnili v vsesplošni regionalni konflikt med suniti in šiiti. Nasproti temu črnemu scenariju se je treba zavzeti za takojšen mirovni proces pod pokroviteljstvom ZN, v katerega bodo vključeni tako tisti del opozicije, ki se zavzema za parlamentarno demokracijo, kurdska in preostale sirske manjšine, kot oblast v Damasku.

The post Sirija – mediji v službi imperialistične politike appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V začetku decembra ste kot župan MOM nastopil v oddaji Požareport na TV3 Medias, kjer vas je voditelj Bojan Požar med drugim povprašal tudi glede kazni, ki jo je prejel NK Maribor zaradi ksenofobnega izpada njegovih navijačev.

Navijaška skupina NK Maribor, Viole, je namreč med tekmo z NK Olimpija razgrnila transparente s protibegunsko tematiko, ter zastavo s prikazanim keltskim križem. Takšno ravnanje je na žalost v skladu s prevladujočim medijskim in družbenim mnenjem in ta val ste očitno, na žalost, zajahali tudi vi. Če sedaj pustimo ob strani dejstvo, da je kar nekaj igralcev NK Maribor pripadnikov drugih nacionalnosti in drugih ras, zaradi česar so Viole očitno »pljuvale v lastno skledo«, v Iniciativi za demokratični socializem (IDS) ostro obsojamo takšno javno demonstracijo izražanja nestrpnosti in promoviranja elementov neonacistične ideologije. V IDS obsojamo tudi izredno lahkotnost, s katero ste kot nosilec javne funkcije označil ta dogodek.

The post IDS Maribor: Javno pismo županu MOM, dr. Andreju Fištravcu appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.