V drugem krogu predsedniških volitev v Franciji je zmago slavil predstavnik establišmenta, nekdanji bankir, avtor pomembnih neoliberalnih reform vlade Manuela Vallsa, Emmanuel Macron. Čeprav bo marsikdo občutil olajšanje, da predsedniškega mesta ni uspelo zasesti kandidatki skrajne desnice Marine Le Pen, pa v resnici ni razlogov za slavje. Macron bo kot predstavnik skrajne sredine nadaljeval z izvajanjem nepriljubljenih neoliberalnih politik po diktatu Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada. Te politike ne bodo ponudile sprememb tistih okoliščin, ki omogočajo rast skrajne desnice, temveč bodo prav nasprotno z vsiljevanjem “evropskih” politik povečevale privlačnost nacionalistične desnice. Skrajna sredina ni alternativa skrajni desnici, temveč ključni razlog za to, da skrajna desnica uspeva z apeli po vrnitvi nacionalne suverenosti pridobivati podporo predvsem med žrtvami neoliberalne globalizacije ter njenih politik nižjih plač in pokojnin, lažjega odpuščanja ter rezov v javne storitve kot so šolstvo in zdravstvo.

Drugi krog predsedniških volitev v Franciji, na katerem se je ljudstvo odločilo, da želi na tem položaju raje videti kozmopolitskega neoliberalca Emmanuela Macrona kot nacionalistično demagoginjo Marine Le Pen, je povzročil zmedo na levici. Ne gre za osamljen primer, saj je podobno zagato sprožalo nedavno glasovanje v Veliki Britaniji o izstopu iz EU, kjer sta se kot dominantna glasova vzpostavila nazadnjaški nacionalizem, ki ga je najbolje utelešala stranka UKIP pod vodstvom Nigela Faragea, in kozmopolitski neoliberalizem vladajoče frakcije torijcev, blairovske struje laburistov ter velikega kapitala, ki je v izstopu iz EU videl predvsem grožnjo svojim poslovnim interesom. V obeh primerih se je skrajna desnica uspela profilirati kot glas nasprotovanja neoliberalni globalizaciji tudi s strateškim prevzemanjem elementov leve retorike (skrb za malega človeka in za socialno državo), ki jih združuje s svojim osrednjim sporočilom sovraštva do vsega »tujega«: od migrantov, beguncev, pa do feministk in istospolno usmerjenih.

Na levici se pojavljajo različni pogledi na ustrezno strategijo – laburisti so se odločili nasprotovati izstopu iz EU, ki ga je zagovarjala skrajna nacionalistična desnica, vendar se pri tem niso zmogli umakniti iz sence Torijcev ter so z mlačno držo le še pripomogli k svoji marginalizaciji. Po referendumu so Torijci prevzeli retoriko skrajne desnice, se popolnoma identificirali z Brexitom in na ta način marginalizirali UKIP, kar se vsaj zaenkrat kaže kot uspešna strategija. Izjemen uspeh so dosegli na lokalnih volitvah, če je verjeti volilnim napovedim, bodo slavili tudi na prihajajočih parlamentarnih volitvah. V primeru francoskih predsedniških volitev je Janis Varufakis prav tako svetoval proevropsko držo: zaradi grožnje fašizma, ki ga domnevno uteleša Marine Le Pen, naj bi levica z vso silo podprla neoliberalnega Macrona kot manjše zlo, pa čeprav je od njega mogoče pričakovati predvsem ukrepe v prid kapitalu in čeprav ni nikoli niti nakazal, da si glasove levice sploh želi. Na drugi strani pa se je Jean-Luc Mélenchon, ki se z 19,6% prejetih glasov ni uvrstil v drugi krog, po poizvedbi med svojimi podporniki odločil, da Macrona v drugem krogu ne bo podprl.

Situacije, v katerih politično razpravo dominirata dve desni poziciji, so vsekakor razlog za skrb, ne pa tudi za podleganje histeričnemu izsiljevanju, da je treba opustiti vse premisleke in zavoljo zgodovinske nujnosti z vso silo podpreti domnevno “manjše zlo”. V takšnih situacijah se je treba predvsem najprej upreti tovrstnemu izsiljevanju in premisliti, kako se je lahko levica postavila v tak podrejen položaj.

Teza 1: Ena osnovnih premis neoliberalizma je, da je treba pomembne ekonomske odločitve odstraniti kar se da daleč od »nerazumnih« zahtev prebivalstva. Evropska unija je uspela to načelo v praksi razviti do najvišje stopnje in pomembne odločitve prenesti na nedemokratična telesa, ki ne odločajo glede na želje in interese prebivalstva, temveč po arbitrarnih pravilih (npr. maastrichtska pravila glede inflacije, javnega dolga itd., ki so bila še radikalizirana s fiskalnim paktom), nad katerimi bdijo neizvoljeni »eksperti«. Takšna ureditev je nujno nestabilna, saj radikalno zožuje prostor možnega razrednega kompromisa. Delavski boj ni boj, ki se bije na forumu institucij EU, temveč je boj, ki se nujno bije zoper razredni interes kapitala, sedimentiran v institucionalni zgradbi EU. V tem je EU le poseben primer splošnega trenda prenosa moči stran od institucij, ki so ranljive na demokratične pritiske, k tehnokratskim telesom in mednarodnim finančnim trgom. Prepustiti vprašanje nacionalne suverenosti skrajni desnici je zato smrtna obsodba levice.

V obdobju po drugi svetovni vojni se je v demokratičnokapitalističnih državah oblikoval institucionalni okvir za miroljubno razreševanje razrednih konfliktov v obliki socialnega dialoga. Državne institucije so bile garant stabilnosti, saj so prevzele vlogo foruma za pogajanja med delom in kapitalom, pa čeprav je ena stran bila v tem odnosu jasno favorizirana. Ta vloga je institucionalnim ureditvam zagotavljala stabilnost, saj so bile od njihovega nadaljnjega obstoja odvisne že pridobljene pravice delavske strani (v obliki socialnih sporazumov, kolektivnih pogodb itd.). Evropska unija ni tovrsten forum, temveč v svojem institucionalnem ustroju in s svojimi pravili že prejudicira odločitve, ki so bile prej (in na ravni držav članic v sicer zmanjšanem obsegu še vedno so) predmet političnega boja. Zahteve nezaposlenih po višjih socialnih transferjih v času krize v okviru EU ne trčijo ob nasprotne zahteve kapitala po nižji obdavčitvi, temveč ob maastrichtska pravila in disciplino mednarodnih finančnih trgov. Vsaka centralna banka z izjemo Evropske centralne banke (ECB) balansira med ciljema nizke inflacije (po navadi bolj v interesu kapitala) in polne zaposlenosti (po navadi bolj v interesu delavske strani), kjer je nagib v eno ali drugo smer vedno politično vprašanje. ECB je odrešena te politične zagate, saj ji njen statut zapoveduje, da mora in sme zasledovati zgolj cilj nizke inflacije ne glede na ceno, ki jo zato plača delavski razred v obliki višje stopnje nezaposlenosti. Nad temi pravili bdijo neizvoljeni tehnokrati, ki za svoje odločitve nikomur ne odgovarjajo, temveč svojo vedno večjo moč izvršujejo onkraj vsakršnih demokratičnih omejitev.

Ključen razlog za popolno marginalizacijo Hollandovih socialistov na teh predsedniških volitvah (njen kandidat Benoît Hamon je v prvem krogu prejel le borih 6,4% glasov) je prav njeno popuščanje pod pritiski iz Evrope in MDS:

“… zmanjševanje javnofinančnih izdatkov, vključno z izdatki za zdravstveno varstvo in pokojnine; povečevanje bazena delovne sile; zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju, in spremembe regulacije trga delovne sile za zmanjševanje moči delavcev pri kolektivnem pogajanju. To je ekonomski program, ki ga mora sprejeti vsak politik ali politična stranka, ki noče biti označen kot “protievropski”. Lahko ga vidimo v najnovejšem (julij 2016) posvetovanju po IV. členu statuta MDS z Francijo, kot tudi v stabilizacijskem programu, ki ga je Francija sprejela v dogovoru z Evropsko Unijo. Ti dokumenti za Francijo predvidevajo zamrznitev realne potrošnje in zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja na nič do leta 2021. Te zaveze predvidevajo, da francoska vlada ne bo storila nič, da bi zajezila množično brezposelnost, ki je lani v povprečju znašala 10 odstotkov.” (Mark Weisbrot)

Pri tem pa je ironično, da je od implozije socialistov najbolj profitiral Macron, ki je bil kot gospodarski minister v socialistični vladi premierja Manuela Vallsa odgovoren za kapitalu prijazen paket reform, ki ga je vlada uspela sprejeti februarja 2015 le po tem, ko je sprejetje vezala na zaupnico vladi. Odmik stranke od delavskega razreda h “koaliciji etničnih manjšin, univerzitetnih diplomantov (ki ponavadi uspevajo v novi ekonomiji), žensk, mladih in nekatolikov” (Christopher Cladwell), ki je Hollandu leta 2012 prinesla zmago, se je izkazala za nezanesljivo. Ideološko praznino takšne s pomočjo marketinških raziskav napaberkovane volilne baze je napolnil neoliberalni zdravi razum in slepo sledenje ukazom iz Bruslja, vedno večje število ljudi, ki jih neoliberalna globalizacija peha v brezupnen položaj, pa se obrača k skrajno desni Nacionalni fronti pod vodstvom Marine Le Pen.

Teza 2: Iskanje manjšega zla med kozmopolitskim neoliberalizmom in radikalno desnico levico odtujuje od delavskih množic, jo politično paralizira in ji poleg manjšega zla prinaša hkrati še večje zlo (torej hkrati krepitev neoliberalnih sil in vzpon radikalne desnice).

Levica je bila v konfliktu med EU in nacionalističnimi elementi pogosto potisnjena v položaj, ko se je zdelo, da mora zavoljo grožnje ponovitve tridesetih let dvajsetega stoletja izbrati manjše zlo in braniti evropske integracije z argumentom hipotetične možnosti, da se EU vendarle spremeni v samem bistvu. Čeprav lahko drži, da v konkretni situaciji izstop iz EU zgolj krepi skrajno desne, nacionalistične politične sile, pa je bolj bistveno vprašanje, kako si je lahko levica dovolila postaviti se v položaj statista na odru zgodovine, ko si lahko kvečjemu obeta biti privesek malo bolj civilizirane od dveh desnih politik. Razlika med Schäublom in Varufakisom je na tej točki postala že zanemarljiva: oba lačnemu ljudstvu servirata jed, v kateri so glavna sestavine prazne obljube boljše prihodnosti. Levica je do točke, ko je izgubila vsakršno zgodovinsko vlogo, prišla prav zato, ker je spregledala, da ni razrednega boja, ki ni tudi boj proti EU.

Vsekakor si ne gre zatiskati oči pred nevarnostmi razpada EU. Pritiski mednarodne konkurence in finančnih trgov s tem ne bi izginili, za države periferije bi se lahko kratkoročno celo zaostrili, npr. v obliki špekulativnih napadov na valuto, visokih pribitkov na državne obveznice ali pa pogojev za dostop do trgov EU in ZDA. Prav tako obstaja nevarnost, da razpad EU okrepi nacionalistične in skrajno desne tendence, kot se je pokazalo tudi v procesu izstopa Velike Britanije, kjer je policija zabeležila močan porast nacionalističnega in rasističnega nasilja. Vendar pa levica s popuščanjem domnevnemu manjšemu zlu kozmopolitskega neoliberalizma prepušča skrajni nacionalistični desnici, da se predstavlja kot branik nacionalne suverenosti in tako namesto izbire med manjšim in večjim zlom hkrati dobi oboje: krepitev neoliberalnega značaja evropskih integracij, ker se kapital lahko zanaša na pristanek, če že ne na navdušeno podporo politične levice, ter hkrati naraščajoč nacionalni šovinizem, saj z blodnim prevzemanjem vloge reševanja kapitalizma pred njim samim (kot se je nekoč izrazil Varufakis) politična levica delavske množice peha v objem skrajne desnice. Bolj kot si lahko uveljavljene politične sile obetajo podporo zgolj zaradi tega, ker so le “manjše zlo”, bolj neodgovorno se lahko vedejo in bolj proste roke imajo pri tem, da se prilagajajo skrajni desnici. Vsakič, ko v dani konstelacijo političnih sil izberemo manjše zlo, zgolj zato, ker je manjše zlo, pripomoremo k temu, da se celotna konstelacija premakne v desno.

Teza 3: Vsiljena izbira med kozmopolitskim neoliberalizmom in nazadnjaško nacionalistično demagogijo je za levico lažna izbira. Bolj kot se bo levica bala boja z neoliberalizmom, bolj bo samo sebe marginalizirala in prispevala k situaciji, ko bo skrajna desnica edina realistična alternativa kozmopolitskemu neoliberalizmu. Parola »Niti bankir niti fašistka«, ki zavrača takšno lažno alternativo, je bila v primeru predsedniških volitev v Franciji popolnoma pravilna. Z brezpogojno podporo neoliberalizmu zgolj zato, ker obstaja poleg njega še nekaj hujšega, lahko levica pri svojih podpornikih seje zgolj zmedo in jih demoralizira, s tem pa še nadalje šibi svoj položaj in krepi položaj skrajne desnice kot edine sile, ki se je pripravljena odločno zoperstaviti neoliberalni globalizaciji.

Skrajna desnica ni uspešna zaradi delavskemu razredu prirojenega rasizma, temveč zato, ker njen toksični nacionalizem svojo moč črpa iz nasprotovanja nepriljubljenim odločitvam, ki jih sprejemajo neizvoljena tehnokratska telesa. Le Pen je uspela privabiti glasove delavcev prav zato, ker njeno sporočilo izgubljene nacionalne suverenosti odzvanja pri tistih, ki so zaradi neoliberalne globalizacije soočeni z brezposelnostjo in negotovostjo zaposlitev, manj kakovostnimi in težje dostopnimi javnimi storitvami ter z rastjo življenjskih stroškov, zaradi katerih si življenja v velikih mestih kot je Pariz sploh ne morejo več privoščiti. Ne glede na to, da Nacionalna fronta za te probleme ne ponuja rešitev, temveč zgolj nasilje nad najbolj ranljivimi, pa žanje uspehe predvsem, ker celoten politični mainstream (tako desni republikanci kot levosredinska Socialistična stranka) aksiomatsko pristaja na neoliberalno globalizacijo in ljudem, ki jih ta pušča ob strani, z vztrajnim molkom sporoča, da so preprosto pogrešljivi. Ti ljudje niso prešli k Nacionalni fronti, ker bi bili nepopravljivi rasisti, temveč zato, ker se jim je politični mainstream odločno in zavestno odpovedal. Črno-bela slika, v kateri skrajna sredina nastopa kot zadnji branik pred barbarstvom skrajne desnice, je brezupno naivna in nevarna zaradi naslednjih razlogov:

• Če levica stranko, ki jo podpirajo številni delavci, slika kot nepredstavljivo zlo (njene podpornike pa po implikaciji za zarukane rasiste ali pa zaslepljene idiote), se prostovoljno odreče vsakršni možnosti uspeha in se postavlja v položaj priveska neoliberalne politike. S takšnim pristopom delavce, ki so zapadli pod vpliv skrajne desnice, le še bolj peha v njen objem. Le ko bo nedvoumno napovedala boj neoliberalni globalizaciji, se bo lahko levica zoperstavila nacionalističnemu sovraštvu skrajne desnice.

• Levica ne more podpreti neoliberalnega kandidata ali neoliberalne politike, ne da bi si naredila nepopravljivo škodo. S takšno potezo nase prevzame odgovornost za škodljive neoliberalne reforme ter seje zmedo med svojimi podporniki s konfuznim sporočilom, pri katerem ni jasno, kdo je zaveznik in proti komu se je treba boriti. Varufakisov predlog, da naj levica en dan odločno podpira Macrona, drug dan pa se mu prav tako odločno upira, zveni privlačno, vendar pozablja, da ljudje niso lutke, ki bi jih politični strategi lahko poljubno premikali po šahovnici kakor se jim zazdi.

• Skrajna sredina ni branik demokracije, temveč prav nasprotno. Ena osrednjih točk njenega programa je zmanjšati občutljivost političnih oblasti na popularne pritiske s prenosom moči na telesa onkraj demokratičnega nadzora kot so ECB, MDS, evrska skupina, ali pa arbitražna sodišča, ki jih predvidevajo »prostotrgovinski« sporazumi. Skrajna sredina vsak dan pripravlja teren fašistični diktaturi z oblikovanjem vse bolj avtokratskih načinov vladanja, ki le čakajo, da jih zasede diktator. Hkrati pa z vsiljevanjem odločitev v nasprotju z interesi večine prebivalstva (lažje odpuščanje, rezanje socialnih transferjev in javnih storitev, davčni odpustki najbogatejšim) mimo demokratičnih mehanizmov vsak dan povečuje privlačnost skrajnih nacionalističinih pozicij in s tem povečuje verjetnost, da bo mesto diktatorja zasedel nekdo, ki bo vzvode nedemokratičnega odločanja pripravljen v polni meri izkoristiti.

The post Sašo Slaček: »Niti bankir niti fašistka!«, 8.5.2017 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Posredujemo svetniško vprašanje, ki ga je Aljoša Rovan, predstavnik IDS v občini Brežice, zastavil na 17. seji občinskega sveta, dne 27. 03. 2017.

Konec leta 2015 je župan sklical izredno sejo občinskega sveta o dogajanjih v zvezi z begunci. Seja je bila 2.11.2015 v Dobovi.

Med drugim se je pojavilo vprašanje, kako je s povračilom izpada dohodkov, ki so jo zaradi različnih dejavnikov utrpela naša podjetja. Šlo je po eni strani za potencialne težave v turizmu, po drugi pa fizično preprečen dostop strankam do na primer dobovskih vulkanizerjev, do veterinarske bolnice v Brežicah itd.

Darko But z Uprave RS za zaščito in reševanje je na izredni seji obljubil, da bo škoda povrnjena, in to v celoti, ne da bi morala občina prej aktivirati svoje rezerve, kar se da razbrati iz posnetka seje. Kmalu po seji so bila podjetja pozvana k oceni škode, kar so tudi storila in podatke posredovala na občino. Potem je vse skupaj nekam potihnilo. O tematiki sem nekajkrat sprožil razpravo na sejah odbora za gospodarstvo. Predsednik odbora, hkrati ”gospodarski” podžupan, nam je poročal o tem, da je država pomagala turizmu v obliki sofinanciranja marketinških dejavnosti, kar je bilo tudi realizirano. Do pomoči ostalim pa še ni prišlo.

Podžupan je nekajkrat obljubil, da nam bo posredoval korespondenco med občino in državo, a obljube mu nikakor ni uspelo izpolniti. Na zadnji seji odbora za gospodarstvo smo prejeli stališče, da ”občinska uprava pošlje dopis na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, v katerem zahteva jasen odgovor, ali bo izplačana kakšna odškodnina gospodarskim subjektom, ki so v preteklem letu na prej omenjeno ministrstvo oddali oceno škode zaradi migrantske  krize.”

Pred časom pa smo prejeli odgovor MGRT na dopis pomočnika vodje oddelka za družbene dejavnosti, gospodarstvo, kmetijstvo in razvoj. Odgovor pravi, da država za povračilo nima zakonske osnove, pri čemer se sklicujejo na dva zakona v zvezi z naravnimi nesrečami in podobnim.

Razočaran sem nad vlado. Pravi, da nimajo zakonske osnove, saj ne obstaja ustrezen zakon. Pri tem pa so državni organi tisti, ki so (najbrž brez ustrezne zakonske podlage) preprečevali dostop do gospodarskih subjektov. Razen tega je vlada tista, ki bi lahko oziroma morala parlamentu predlagati, da sprejme interventni zakon. Pa tega niso storili, ampak raje postavljajo žico in sprejemajo po vsej verjetnosti neustaven Zakon o tujcih.

Po drugi strani pa sem razočaran tudi nad občino. V tistih časih je bil župan skoraj vsak dan pred kameram in modroval o beguncih in bremenih, ki jih nosi naša občina ter o ogroženosti naših ljudi (ki realno nikoli ni obstajala) ter s tem dvigal paniko in potenciral nevarnost izpada dohodkov v turizmu, sklical je izredno sejo itd. Skratka, izkoristil je priložnost za nabiranje političnih točk. Ko pa je bilo treba opraviti neko resno delo stran od oči medijev, pa tega ne počnejo ne župan, ne podžupan, ne direktorica občinske uprave, ne vodja oddelka, ampak pomočnik vodje oddelka. On je glede na moje izkušnje v redu človek in sposoben javni uslužbenec, je pa kljub temu nekdo, ki je na petem klinu hierarhične lestvice. Morda nas tudi zato vlada ne jemlje resno. Skratka, pričakoval sem več truda občinske uprave in boljše rezultate na tem področju.

Glede na to, da z državno pomočjo očitno ne bo nič, bo verjetno treba sporočiti gospodarskim subjektom: Obrazce za prijavo gospodarske škode ste izpolnjevali brez veze, hvala za vaš trud. Druga možnost pa je, da poskusimo poiskati kako rešitev v okviru občinskih financ. Zato postavljam šopek svetniških vprašanj na to temo:

1. Kolikšen izpad dohodkov so prijavili naši gospodarski subjekti? Prosim za tabelico po podjetjih.

2. Ali obstaja kaka podlaga za popolno ali delno povračilo škode iz proračuna občine Brežice

3. Če taka podlaga ne obstaja, ali je možno, da občinski svet s sprejetjem ustreznega odloka ustvari tako podlago?

 Aljoša Rovan,
občinski svetnik

The post IDS Brežice: Kdo bo povrnil škodo zaradi povzročene panike? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Mladen Dolar je v intervjuju s tem naslovom načelno podprl Združeno levico, hkrati pa opozoril na nevarnost, da bo (p)ostala »parlamentarni okras«. To opozorilo je upravičeno. Po Dolarjevem mnenju se lahko levica getoizaciji izogne, če se opogumi, vstopi v vlado in prevzame »svoj delež odgovornosti«. Mislim, da to ni rešitev. Če bi protikapitalistična stranka vstopila v vlado pod nadzorom režimskih strank, bi v najboljšem primeru ostala okras, v najslabšem pa postala združba oportunistov. Tudi večina levih liberalcev je verjetno vstopila v vladno politiko z namenom, da bi kaj spremenila na bolje. Videli smo, kako se je to končalo!

Protikapitalistična levica mora pripraviti kadre, organizacijo in politični program, s pomočjo katerih bo v ugodnih okoliščinah začela proces odprave kapitalizma. To se na prvi pogled sliši utopično. A ne pozabimo, da ugodne okoliščine nastopijo vsaj enkrat v aktivnem življenju generacije.  Pri nas so organizirane politične sile med letoma 1918 in 1991 trikrat odpravile obstoječi sistem oblasti. To so storile tako, da so opustile pravila igre starega oblastnega sistema. Leta 1918 so s pomočjo široke mobilizacije množic postavile vzporedno oblast, nezdružljivo z državnim sistemom avstro-nemškega imperializma, ki so ga na našem ozemlju odpravile. V letih 1941–1945 sta KP in OF zgradili  avtonomen sistem oblasti, ki je odpravil ne le oblastni sistem fašističnih okupatorjev, ampak tudi Kraljevine Jugoslavije in njenega perifernega kapitalizma. Tudi obnovo kapitalizma v letih 1987–1991 so dosegli tako, da so sistemu vsilili nova pravila, ob katerih ni mogel preživeti.

Z upravljanjem našega perifernega kapitalizma naj se torej ukvarjajo etablirane stranke. Naša odgovornost je, da gledamo na to, kako bomo ta sistem odpravili. Našteti preobrati so bili lokalni odmevi globalnih kriz svetovnega kapitalizma. Jugoslovanska kriza je bila recimo le delček velike dolžniške krize perifernih držav, ki jo je povzročila kriza kapitalističnega centra v 70. letih. Nova velika kriza v ZDA in EU po letu 2008 se še ni zares prenesla na periferijo, a že spodkopava svetovni kapitalistični sistem. Ko se bo ta proces zaostril, nam ne bo pomagala levica, ki bi branila propadajoči sistem. Potrebovali bomo levico, ki bo začela prehoda v socializem. Alternativa je le še večje barbarstvo!

The post Marko Kržan: Odziv na Mladena Dolarja, 6.2.2017 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Utrdba Slovenija v trdnjavi Evropa

Pregovorne uvodne besede prenekaterih sestankov komunističnih partij: “Tovarišice in tovariši, mednarodna situacija se zaostruje!”, bi povsem ustrezale tudi kot uvodne besede slovenske notranje ministrice, Vesne Györköš Žnidar, ko je novinarjem in slovenski javnosti predstavljala predlog sprememb zakona o tujcih. Ta zakon je bil v četrtek 26. januarja z navadno večino tudi sprejet. Od 71 prisotnih poslancev (sicer jih ima parlament Slovenije 90), je zanj glasovalo 47, proti jih je bilo 18. Ministrica je v zagovoru, podobno kot je napisano tudi v sami obrazložitvi zakona, dejansko zatrdila, da mednarodna pravna ureditev ne ustreza več današnjemu času. Na srečo je to vlada Mira Cerarja še pravočasno spoznala in nemudoma oblikovala zakon, ki bo šel v korak s časom. Da bi razumeli zakon, ki je doživel plaz kritik tako s strani slovenske civilne družbe kot tudi s strani predstavnikov Sveta Evrope, je zato najprej potrebno razumeti sam čas v katerem živimo. Natančneje, potrebno je razumeti kako ta čas razume aktualna slovenska vlada.

Britanski zgodovinar, Eric Hobsbawm je sodobno zgodovino od francoske revolucije naprej razdelil na štiri obdobja in vsakemu posvetil svojo knjigo: Čas revolucije (1789 – 1848), Čas kapitala (1848 – 1875), Čas imperijev (1875 – 1914) ter Čas skrajnosti (1914 – 1991). Seveda tudi v našem času ne manjka ničesar od naštetega, vendar se zdi, da bi bilo za naš čas najprimernejše ime Čas segregacije. Železne zavese in berlinski zidovi iz časa hladne vojne, celo južnoafriški apartheid, vse tisto čigar padec se iz liberalnodemokratičnih ust vsakoletno obeležuje in poudarja kot veliki civilizacijski dosežki, vse to zbledi ob današnjem času. Danes pač ni več izgovorov o totalitarni Sovjetski zvezi, rasistični oblasti Južne Afrike ali pa Stasijevih agentov, ki streljajo na prebežnike iz vzhodnega v zahodni Berlin. Ne, Čas segregacije, ki smo mu danes priča je veliko bolj srhljiv, v svojem delovanju hladen in domnevno nevtralen, v svojih učinkih pa smrtonosen. Zaradi Schengenskega režima Evropske unije je Sredozemlje postalo množično grobišče v katerem je v zadnjih treh letih življenej izgubilo že več kot 10.000 ljudi. Zaradi tega režima v Srbiji in na grških otokih danes zmrzujejo begunci. In nenazadnje, ta režim je tisti, ki je dal navdih in legitimacijo tudi prenovljenemu Zakonu o tujcih.

Zakon predvideva, da lahko v primeru izjemnega porasta migrantov oziroma beguncev, Slovenija nediskriminatorno začne zavračati ljudi na svoji meji. Prvotna različica po kateri bi bila za aktivacijo tega izrednega, do pol leta trajajočega ukrepa, potrebna ustavna večina, torej dve tretjini vseh poslancev je v sprejeti različici opuščen. Na predlog opozicijske Nove Slovenije je zdaj dovoljšnja navadna večina, s tem je bila tudi varovalka, ki naj bi jo ta zakon vseboval in s katero so mirili v vladajoči Stranki modernega centra, tudi z glasovi njihovih poslancev, povožena. Oglejmo si zdaj nekoliko podrobneje obrazložitev, ki je spremila spremembe zakona, ta nam bo postregal z dodatnimi uvidi v politični um Stranke modernega centra: “Zakonodaja na ravni Evropske unije, ki ureja mejni nadzor na mejah schengenskega območja in področje mednarodne zaščite v EU, ni prilagojena množičnemu prehodu tujcev čez zunanje meje in prihodu na ozemlje držav članic EU, pri čemer je odsotna tudi skupna opredelitev pojma množičnih migracij”.

Ta zakonodaja seveda ni prilagojena množičnemu prihodu tujcev, saj ga nikoli ni predpostavljala niti želela, nasprotno, če kaj, kot smo že poskušali pokazati, je ta zakonodaja namenjena natanko odvračanju tujcev stran od EU. V prevodu zato seveda ne gre za prilagoditev zakonodaje, ki bi omogočala množičen prihod tujcev, ampak za spremembo, ki bi Schengenski režim smiselno dopolnila za omogočanje množičnega odvračanja tujcev. Natanko to je poudarjeno v nadaljevanju obrazložitve, kjer je zapisano, da se na morebitni naslednji migracijski val, države članice EU pripravljajo s pospešenim spreminjanjem tujske in migracijske zakonodaje. Predvsem glede pooblastil varnostnih in drugih državnih organov, novih načinov nadzora meje, tudi z gradnjo tako imenovanih tehničnih ovir. Vse to, ker: “nepredvidljiva narava migracij zahteva neprestano pozornost in zmožnost prilagajanja”. V teh nekaj povedih je zgoščena celotna “filozofija” Časa segregacije. Begunci in migranti niso družbeno, ampak naravno dejstvo, tega kdo so, zakaj želijo priti v Evropo, kakšno vlogo je pri vsem skupaj odigrala prav Evropa, kakšna je pri tem njena odgovornost, vse to niso samo nepomembna vprašanja, ampak to sploh niso vprašanja.

Njihovo zastavljanje je nekaj odvečnega, celo nespodobnega, zakaj namreč govoriti o pravicah in motivih nečesa kar je razoosebljeno, nečesa čigar edina subjektivnost, ki nas zares zanima, je preteče varnostno tveganje, ki nam ga s svojim prihodom predstavljajo. Tako kot se frizijski kmet ni spraševal o motivih morja, ko mu je grozilo poplavljanje Severnega morja, ampak se je posvetil utrjevanju nasipov, tako se tudi evropski, v našem primeru slovenski, politik in uradnik ne ukvarjata s tem kdo ali kaj so migracijski tokovi, valovi ipd. ampak s tem kako zgraditi proti-migracijske nasipe, ki nas bodo zavarovali pred poplavo beguncev. Pretirano? Sploh ne, nasipe gradijo vsi v naši soseščini: “… vse sosednje države oblikujejo zakonodajne rešitve oziroma izvajajo omejevalne ukrepe za tujce (…) predvsem z namenom zaustavljanja migrantskega toka”. Če tudi sami ne bomo gradili nasipov: “… bi lahko Slovenija postala t.i. žep za nezakonite migrante, ki bi v Slovenijo vstopili v okviru morebitnega naslednjega migrantskega vala”.

Protipoplavna migracijska zaščita je torej življenjskega pomena za preživetje naroda, vendar kaj nam preti v primeru, da nasipi popustijo, kaj strašnega bi se zgodilo, če bi begunci in migranti začeli živeti med nami? Nič dobrega kot pojasnjuje obrazložitev pravkar sprejetega zakona. Le redki se namreč zavedajo, da begunci niso samo varnostno, ampak tudi makro ekonomsko tveganje! A brez strahu, tudi ta vidik je ministrstvo za notranje zadeve prijazno obrazložilo v svojem predlogu zakona. Najprej nam pojasnijo, da se je dolg države v letu 2015 povečal za 1,9 miljarde evrov oziroma za 2,3-odstotka BDP, kar je bistveno več kot v obdobju pred krizo, so nas zadolževali le za 600 milijonov evrov na leto. Po izračunih Evropske komisije pa je Slovenija celo edina država v EU, ki ima visoko tveganje za vzdržnost javnih financ na dolgi rok. Je za to tveganje odgovorna bančna luknja, ki je požrla več kot 4 milijarde evrov? Morda znižanje davka na dohodke pravnih oseb- ta je pred krizo znašal še 25-odstotkov, danes samo še 20, ki povzroča več stomilijonski izpad proračunskih sredstev na letni ravni? Prav nič od naštetega, tisto kar res ogroža stabilnost javnih financ v Sloveniji so: “… nepredvideni izdatki, ki jih lahko povzročijo morebitni migracijski tokovi in znatno povečanje števila migrantov v državi, ki jim je na podlagi mednarodnih zavez potrebno nuditi osnovno oskrbo”.

Ta prostaški argument, četudi zavit v birokratsko latovščino, je natanko isti kot pridušanje desnice, da še za lastne reveže nimamo dovolj denarja, kaj šele, da bi skrbeli za tuje (če varnostnega tveganja sploh ne omenjamo). V resnici pa državo skrbi, da bi kakšen cent več za ljudi, ki bežijo od vojne, razvadil domače reveže, morda bi ti prišli na okus in potem zase terjali več pravic in socialne države. To pa je seveda nesprejemljivo. Permanentni varčevalni ukrepi in neskončno zategovanje pasu pač ne morejo biti učinkoviti, če bi finančno “razvajali” tujce. Domorodci, ki živijo pod ali pa tik nad pragom revščine so lahko uspešno tlačeni in prepričevani, da drugače pač ne gre, le takrat, ko tudi sami vidijo begunce kot varnostno-finačno tveganje. Ob tem je pač potrebno priznati, da natanko ta agenda v javnosti v resnici uživa izdatno podporo, nedavna javnomnenjska anketa časopisne hiše Delo je namreč pokazala, da kar dve tretjini vprašanih podpirata ukrepe vlade oziroma smatrata, da so ti še premili. Zgolj 13-odstotkov pa je odgovorilo, da so ukrepi pretirani.

Politika, ki straši s skorajšnjo invazijo tujcev in za obrambo pred njo ustvarja in sprejema preventivne ukrepe v obliki spremenjenega zakona o tujcih, je sicer res psihotična v toliko kolikor nasilno uvaja svojo različico realnosti. A jih, s tem, ko tovrstne psihoze zapisuje v zakonodajo, dejansko legitimira, legalizira in tudi začenja ustvarjati. Vse skupaj spominja na tistega slovenskega prostovoljnega gasilca, ki so ga razkrinkali za piromana, ki je netil požare, zato, da je lahko potem sodeloval pri njihovem gašenju. No, ko takšni gasilci piromani niso izjeme, ampak vodijo državo, situacija pač ni več simpatična norost posameznika, ampak gre res za Čas segregacije, ki nam ga vsiljujejo. Od tega, da so izredni zakonski ukrepi objektivno nujni, do tega, da so njihovi nasprotniki notranji sovražnik, ki ga je potrebno utišati, pa je samo še en korak.

The post Anej Korsika: Utrdba Slovenija v trdnjavi Evropa, 3.2.2017 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V poslovnem načrtu javnega podjetja LPT med glavnimi in načrtovanimi cilji in nalogami družbe v letošnjem letu, pod prvo točko preberemo: »sodelovanje z MOL (Službo za razvojne projekte in investicije) pri izdelavi končne projektne dokumentacije za GH Tržnica«. S predlaganim ciljem se ne strinjam, saj, kot je zapisano v nadaljevanju, glavni cilj ne sledi zmožnostim predvidenega poslovanja družbe.

Načrtujejo, da bodo letos poslovali z dobičkom v višini 75.000 eur; ocenjujejo, da bo prihodkov od prodaje storitev v višini 15,6 mio, največji delež pričakujejo iz naslova urejanja in čiščenja javnih parkirnih površin (parkiranja), kar 49%. Če pogledamo podrobneje predračunske izkaze bo ta dejavnost (poleg vzdrževanja občinski cest), prinesla tudi veliko izgubo (odhodki iz poslovanja so višji od prihodkov za 119.000 eur).

Kot sem že večkrat poudarila, v koaliciji Združene levice, ne podpiramo izgradnje garažne hiše pod tržnico na Vodnikovem trgu. Prizadevati se moramo za večjo uporabo javnega transporta in zdravih oblik mobilnosti, kolesarjenja in peš hoje ter doseči čim manjšo uporabo osebnih vozil v mestu. Z naraščanjem prometa se povečujejo emisije toplogrednih in strupenih plinov, koncentracije prašnih delcev PM10 so letos že prevečkrat presegle dovoljene mejne vrednosti. Po drugi strani pa se zmanjšuje število uporabnikov javnega prevoza. Sredstva vlagajmo v kakovostnejši in fleksibilnejši javni potniški promet, v prihodnosti morda celo brezplačen javni promet. V svetniški pobudi sem zato predlagala brezplačno uporabo javnega prometa v času povečanih koncentracij prašnih delcev.

Onesnaženost zraka v Ljubljani s trdnimi delci PM10 je alarmantna. Uredba o kakovosti zunanjega zraka predpisuje, da dnevna mejna vrednost za varovanje zdravja ljudi ne sme biti presežena več kot 35-krat v kolesarskem letu. Dnevna mejna vrednost znaša 50 µg/m3 (50 mikrogramov na kubični meter). Samo v letošnjem januarju je bila do danes ta mejna vrednost presežena že 25 krat. 

Torej zakaj vabiti promet v center mestnega središča in na podlagi kakšnih ekonomskih izračunov ste mnenja, da mesto potrebuje novo garažno hišo? Garažna hiša Kongresni trg in Kozolec bosta imeli skupaj z 2. fazo Kozolca (predvidenih še 249 PM) kar 1.217 PM. Nova velika parkirišča in garažne hiše je pričakovati, po obljubah sodeč, tudi v projektu Potniški center Emonika. Po podatkih družbe, ki jih imamo pred seboj, je v letu 2016 beležen delež parkiranja v garažnih hišah le v višini 5,17%. Največji, kar 78.7% je delež parkiranja na območju časovno omejenega prometa, na modrih conah opremljenih s parkomati, kar je cenovno dostopnejše. Manjši obseg parkiranj v parkirnih hišah je tudi v primerjavi z letom 2015 in sicer izraženo v financah za 5,6%, in manjši v primerjavi z letom 2014 za 3.6%. 

Ko smo sprejemali prometno politiko smo sledili temeljnemu cilju trajnostne mobilnosti: mobilnosti ljudi in ne vozil. S financiranjem garažne hiše v središču mesta ne sledite lastnim ukrepom prometne politike MOL.

Gradnja garažne hiše pod osrednjo ljubljansko tržnico je neprimerna še iz drugih razlogov: projekt gradnje bi z izkopavanjem zemljišča ob samih temeljih ogrozil dragoceno nepremično kulturno dediščino, ki se nahaja v neposredni bližini tržnice. Prav tako se na lokaciji nahaja tudi z arheološkimi ostalinami izredno bogato območje. Možnost ohranitve in prezentacije arheoloških ostankov, recimo v obliki srednjeveškega muzeja na lokaciji izkopanin, bi umestitev parkirnih mest onemogočila, saj projekt gradnje posega ravno v varovane ostaline na južnem delu Vodnikovega trga. Najbolj pa je gradnja garažne hiše problematična z urbanističnega vidika,​ ​saj​ ​bi​ ​vplivala​ ​na​ ​bivanjske​ ​razmere​ ​v​ ​mestu. Nova garažna hiša bi še povečala promet tam, kjer se gosti že zdaj – tako Resljeva kot Poljanska cesta in tunel so že zdaj, premajhni, da bi lahko skozi tekoče potekal promet.

Začetka gradnje ni realno pričakovati. Okoljevarstveno soglasje MOP ARSO bo težko pridobiti. Primer: prekoračitev mejne vrednosti hrupa v času gradnje – Plečnikov stadion. Arheološka izkopavanja bodo na podlagi novih kulturnovarstvenih pogojev ZVKDS dolga in zahtevna. Odvisna tudi od najdb, arheoloških ostankih nekdanjega samostana pred tržnico. Izdelati je potrebno poročilo o stanju sosednjih obstoječih objektov (statične raziskave okoliških zaščitenih stavb?). Kje je še pridobitev gradbenega dovoljenja in postopki JN za izbiro izvajalca?

Iz navedenih utemeljenih razlogov predlagam opustitev tega 34 milionov vrednega projekta iz poslovnega načrta.

The post Nataša Sukič – Proti garažni hiši pod tržnico, 31.1.2017 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ko so leta 2014 privatizirali podjetje Helios in ga prodali avstrijskemu holdingu Ring za 145 milijonov evrov, je bilo to stabilno podjetje, z močnim razvojnim oddelkom, zglednim nivojem delavske participacije in delujočim sindikatom.

Luka Mesec je včeraj na seji DZ od premiera Mira Cerarja in vlade zahteval, da se opravi revizija prodaje Heliosa, kot to dopušča zakon in da se ustavijo škodljive privatizacije, katerih rezultat je zgolj izguba delovnih mest in stotin milijonov evrov.

Cerar je cinično razložil, da je Helios od leta 2013 racionaliziral poslovanje in bil zato prodan po višji ceni. Prikladno pa je zamolčal, kaj se pod t.i. racionalizacijo skriva: da so novi lastniki razbili svet delavcev – osnovo za delavsko upravljanje, da so lahko po hitrem postopku odpustili več kot 200 delavcev. Disciplinirali in podredili so sindikat, da so lahko pospešili odpravljanje na ravni podjetja izborjenih delavskih pravic. Ko so z novimi metodami zaključili, so Avstrijci podjetje prodali za 572 milijonov evrov, kar je občutno več, kot je bila kupna cena Heliosa ob razprodaji državnega premoženja.

Na račun delavcev, socialnih pravic in dolgoročne stabilnosti podjetja, je privatizacija ponovno pokazala, da ne prinaša razvoja, temveč priložnost kratkoročnih dobičkov za kapital – organizirajmo se, ustavimo privatizacijo in vzemimo razvoj podjetij ter našo prihodnosti v svoje roke!

The post ZL: Zahtevamo revizijo privatizacije Heliosa! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V nadaljevanju objavljamo prispevek, ki ga je pripravil Aljoša Rovan, občinski svetnik IDS v Brežicah.

V prejšnji številki Posavskega obzornika je, kot je že kar običajno, glavna zvezda brežiški župan, Ivan Molan. Verjetno je tokrat izboljšal osebni rekord, saj je omenjen desetkrat, pojavi se na desetih fotografijah in v več kot celostranskem intervjuju. Vse bi bilo v najlepšem redu, če bi svojo permanentno predvolilno kampanjo plačeval sam ali njegova stranka. Da kampanjo iz proračuna plačuje občina Brežice, ki časopis sofinancira s približno 1.200 evri na posamezno številko, pa ni tako zelo prav.

V intervjuju je župan dal kar nekaj izjav, ki terjajo odgovor oziroma drugačno mnenje. Na vprašanja, kaj izpostavlja kot največji dosežek trenutnega mandata, se pohvali s stvarmi, ki niso zasluga občine (npr. gospodarska rast in mednarodni uspehi učencev in dijakov), ter s stvarmi, ki so se zgodile v prejšnjih mandatih (ustanovitev komunale in fakultete). Iskren odgovor bi torej najbrž bil: nimamo se s čim pohvaliti.

Na vprašanje o delovanju občinskega sveta odgovarja, da je “večkrat presenečen nad neiskrenostjo določenih svetnikov”, saj “na odborih pred sejami vsi podprejo sklepe”, na seji pa “imajo kar naenkrat drugačna stališča”. Župan se sej delovnih teles praviloma ne udeležuje, zato je morda pozabil, da v sedemčlanskih delovnih telesih sedimo po štirje člani občinskega sveta in trije nečlani (oziroma v petčlanskih trije člani in dva nečlana). Da ne omenjamo, da vsak odbor posamično obravnava le po nekaj točk z dnevnega reda občinskega sveta. Torej: četudi bi vsi štirje (ali trije) člani nek sklep podprli, ima lahko ostalih 26 svetnikov povsem legitimno drugačno mnenje, torej je govorjenje o neiskrenosti s tem v zvezi le žaljenje drugače mislečih.

Razen tega dobimo svetniki gradiva praviloma deset dni pred sejo občinskega sveta, kar pomeni le nekaj dni pred sejami delovnih teles. V tem času velikokrat ni možno preučiti gradiv, kaj šele posvetovati se o njih še s kom, ki se spozna na problematiko. Na konstruktivne svetniške pobude, da bi dobivali gradiva prej, da bi bile seje po vnaprej dogovorjenem urniku in da bi pred sejami imeli sestanek za koordinacijo svetniških skupin, na katerem bi lažje uskladili stališče, pa smo od župana konsistentno dobivali le negativne odgovore.

Na odgovor na novinarjevo vprašanje, zavito v kritiko prometne ureditve na mikrokrožišču pri stavbi sodišča: “Opazke se pojavljajo predvsem pri domačih voznikih, ki ne sprejemajo novosti in se niti ne potrudijo, da bi vozili drugače”, pa bi bil ponosen vsak avtokrat: sistem je dober, zamenjajmo ljudstvo!

Me pa zelo veseli županova izjava, da smo v Združeni levici oziroma Iniciativi za demokratični socializem drugačni od vseh drugih. Čeprav je svoj komentar kot običajno zavil v posmeh, si lepšega komplimenta skoraj ne bi mogli želeti, zato se mu najlepše zahvaljujem.

Aljoša Rovan,
občinski svetnik IDS

The post Aljoša Rovan: Novi rekord brežiškega župana, 14.11.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V teh dneh se v organizacijii CPE v Beogradu odvijala mednarodna konferenca Povratak utopije: socijalističke strategije danas. Udeležili so se je zanimivi govorci iz vsega sveta: med drugimi Walter Baier (transform!), Leo Panitch in Hillary Wainwright (Socialist Register), Bhaskar Sunkara (Jacobin Magazine). Iz Slovenije se je srečanja udeležil Anej Korsika (IDS/ZL), ki je sodeloval na panelu o prihodnosti EU iz perspektive politične levice. V nadaljevanju objavljamo izsek iz njegovega prispevka:

The post Anej Korsika: Povratek utopije, 17.11.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Objavljamo prispevek, ki ga je ob razglasitvi volilnih rezultatov v laburistični stranki pripravil Marko Dimač, ki spremlja dogajanje v stranki iz prve roke v britanskem mestu Nottingham.

Volitve v Laburistični stranki in progresivna levica v Veliki Britaniji: leto preizkušenj za Jeremya Corbyna in pot naprej

Leto, odkar je Jeremyu Corbynu uspelo priti na čelo laburistične stranke v prvem krogu volitev s podporo 59.5% članstva, je le-to spet odločalo o vodstvu stranke. Vendar je stranka po udaru ‘New Labour’ frakcije v obdobju po Brexit referendumu že malo drugačna kot tista leto dni nazaj. Članstvo stranke se je pod Corbynom povzpelo preko številke pol milijona, hkrati pa so se vzpostavile mreže gibanj, kot je Momentum. Corbyn je ponovno slavil, z za nekaj procentov izboljšanim rezultatom se je zanj tokrat odločilo 61.8% članstva.

Program laburistične stranke pod vodstvom Jeremya Corbyna je prelomil s neoliberalnim konsenzom, ki ga je sklenil ‘New Labour’ pod Tonyjem Blairom. Corbynov tabor ostro nasprotuje varčevalnim ukrepom in se zavzema za vzpostavitev nacionalne investicijske banke, ki bi zagotovila sredstva v višini 500 milijard funtov za obnovo skupnosti in industrije v Veliki Britaniji. Laburistična stranka s Corbynom na čelu je izdala Manifest o digitalni demokraciji, ki se zavzema za več oblik participacije, odprtokodno tehnologijo ter svobodno in dostopno internetno povezavo za vse. Poleg tega predstavlja pomemben del programa prehod k obnovljivim virom energije, vnovična nacionalizacija železnic in zaustavitev privatizacije javnega zdravstva (NHS) ter dodatna sredstva za njegovo delovanje.

Zaradi novih politik, ki ogrožajo interese establishmenta, je ‘New Labour’ frakcija že pred referendumom o članstvu v EU pripravljala udar, da bi z Corbynom obračunala še pred naslednjimi volitvami. Takoj po referendumu so se vrstili odstopi članov laburistične vlade v senci, ki so bili natančno načrtovani in medijsko usmerjeni v diskreditacijo vodje stranke pod pretvezo, da le-ta nosi odgovornost za izstop Velike Britanije iz EU. Poslanska skupina je izglasovala nezaupnico in s tem sprožila nove volitve v stranki. Zarotniki z desnega krila stranke so Corbyna skušali izključiti iz volilne tekme, tako da so zahtevali, da si le-ta zagotovi 51 nominacij med nenaklonjenimi poslanci v parlamentu, kljub dosedanji praksi, kjer to ni bilo potrebno. Hkrati pa so želeli več desettisočim članom, ki so se včlanili po januarju 2016, odvzeti pravico do glasovanja. Oboje je v končni fazi ovrglo vrhovno sodišče. Po tem neuspelem poskusu je izvršni odbor stranke pod nadzorom desnega krila zvišal članarino za nove člane iz nekaj funtov na kar 25 funtov in skušal s tem preprečiti glasovanje volivcem iz delavskega razreda, ki si takšen strošek težje privoščijo. Corbyna je na volitvah izzval Owen Smith, predstavnik New Labour frakcije. Kljub mantri, da Jeremy Corbyn s svojimi politikami ni izvoljiv na naslednjih parlamentarnih volitvah, pa je bil Smith prisiljen pomakniti se v levo in delno ‘posvojiti’ določene politike trenutnega vodje laburistične stranke. Mnenje članstva je na Corbynovi strani, kar kaže tudi 285 nominacij lokalnih odborov laburistične stranke, ki jih je prejel nasproti Smithovih 53. A napadi na levico, ki jo predstavlja Corbyn, se s tem niso končali, saj so kmalu pričeli iz stranke izključevati njegove podpornike z obtožbami o antisemitizmu in skrajnem levičarstvu z namenom, da bi vplivali na rezultat volitev.

Kljub temu pa kaže, da Corbyn ima podporo preko 80% lokalnih odborov in vseh najpomembnejših britanskih sindikalnih zvez. Desno krilo stranke je večkrat dokazalo, da je pripravljeno poseči po vseh sredstvih in da se tudi po volitvah ne bo sprijaznilo z rezultatom. Gibanje, ki je aktiviralo velike množice ljudi in pripeljalo mnoge v laburistično stranko, bo moralo stranko demokratizirati in iz nje spet narediti socialistično organizacijo, ki predstavlja skupnost in teži k ekonomiji onkraj kapitalizma. Po zmagi na volitvah se bo britanska levica morala soočiti z vplivnim finančnim sektorjem v londonskem Cityu in drugimi strukturami britanskih političnih in kapitalskih elit. Okoliščine, v katerih deluje kapital, ki je danes globaliziran, so popolnoma drugačne, kot so bile v drugi polovici 20. stoletja in to bo morala levica v Veliki Britaniji upoštevati, če bo želela uspeti v radikalni transformaciji družbe.

Britansko družbo, ki jo je v osemdesetih letih opustošil neoliberalizem in ki je v letih 1983-84 brutalno obračunal s stavko rudarjev ter tako zlomil hrbtenico organiziranega delavskega gibanja, bo morala nova levica preroditi z ustvarjanjem novih solidarnostnih mrež in implementacijo socialističnih politik 21. stoletja: tehnološki napredek in pospešena avtomatizacija kličeta pa krajšemu delavniku, po premisleku o univerzalnem temeljnem dohodku, avtonomiji, enakosti in participaciji vseh pri redistribuciji družbenega bogastva, ki ga proizvajamo. Tako kot drugod po Evropi tudi v Veliki Britaniji raste razočaranje nad trenutno politiko, ki služi le interesom kapitala. Iz teh razlogov se na eni strani krepi skrajna desnica, ki jo prestavlja UKIP (Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva). Le-ta je za seboj potegnila tudi konservativno stranko, ki je razpisala referendum o članstvu v EU, iz katerega se je po razglasitvi rezultatov sprožil val ksenofobnih napadov. Na drugi strani pa se je zaradi specifičnosti britanskega volilnega sistema alternativa oblikovala znotraj laburistične stranke, kjer je leto nazaj socialdemokratsko vodstvo zamenjal socialistični Jeremy Corbyn. Politike, ki jih le ta predstavlja in gibanje, ki za njimi stoji pa so odgovor levice in edina alternativa rastočemu nacionalizmu, ksenofobiji in diktaturi kapitala.

The post Marko Dimač: Leto preizkušenj za Corbyna in pot naprej, 24.9.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Politiki, ki se zavzemajo za sklenitev prostotrgovinskih sporazumov, v vsem tem času niso predstavili niti ene resnične koristi, ki bi jo lahko od trgovinskih sporazumov pričakovali državljani. Vsi razlogi, ki jih naštevajo, so zgolj in samo v korist korporacij in političnih elit, ki se iz njih napajajo.

Še več, celo analiza, ki jo je dala narediti sama naša vlada, je pokazala, da si Slovenija ne more obetati niti tistih koristi, s katerimi svoje državljane prepričujejo politiki v zahodnoevropskih državah.

Pa poglejmo, kakšne “koristi” si lahko obetamo MI:

ROMUNIJA

Po letih protestiranja prebivalcev jim je vlada prisluhnila ter ni dovolila, da se odpre rudnik zlata, ki bi ogrozil okoliško naravo. Ker pa je Romunija že pred časom podpisala ISDS sporazum s Kanado, jih sedaj podjetje Gabriel Resources toži za kar 4 milijarde dolarjev! Romunija se še vedno bori na arbitražnem sodišču, vendar vse kaže na zmago korporacije.

URUGVAJ

je leta 2009 sprejel strožjo zakonodajo na področju prodaje cigaret. Od sprejetja zakona so morale vse škatlice cigaret vsebovati slikovna ter pisna opozorila o škodljivosti kajenja. Zaradi tega je Philipp Morris, največji proizvajalec cigaret na svetu, vložil tožbo na arbitražnem sodišču in od države zahteval 2 milijardi dolarjev odškodnine ter prenehanje izvajanje zakona. Tudi v tem primeru tožba še ni zaključena, a vse kaže, da bo Urugvaj moral ugoditi zahtevam Philip Morrisa.

KANADA

Eli Lily, peti največji farmacevtski gigant v ZDA, toži Kanado za 481 milijonov dolarjev. Zato, ker so kanadska sodišča od farmacevta zahtevala da pri patentiranju upošteva kanadske standarde.

ZDA

Korporacija TransCanada toži ZDA za vrtoglavih 15 milijard dolarjev, ker jim je bilo zavrnjeno dovoljenje za izgradnjo naftovoda. Uprli so se namreč ameriški staroselci, za katere takšna gradnja predstavlja poseg v njihov življenjski prostor.

ARGENTINA

Ameriško podjetje Azurix je od Argentine iztožilo 165 milijon dolarjev, ker je Argentina poskušala prekiniti pogodbo o oskrbi z vodo. Razlog je bilo slabo oskrbovanje vodovodov, zdravstvena tveganja in vse višja cena za vse manj pitno vodo.

Še in še je primerov, kjer korporacije s pomočjo nepreglednih zasebnih arbitraž zahtevajo in dobivajo vrtoglave vsote dvakoplačevalskega denarja. Ko poskuša sodstvo neke države ali pa celo politika zaradi pritiska nezadovoljnih državljanov nevzdržno stanje popraviti, korporacije iz tega pridobijo še večji dobiček. Odškodnine pa zopet plačuje prebivalstvo oškodovane države.

To prakso želijo uzakoniti v Evropi in to prakso želi uzakoniti naša vlada. Zato zaustavimo podpis prostotrgovinskih sporazumov!

The post Špela Peršl Mlakar: Gre za korporacije, 15.9.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.