V holokavstu je bilo umorjenih šest milijonov Judov, milijon in pol Romov in Sintov, četrt milijona hendikepiranih, deset tisoč homoseksualcev, številni politični zaporniki, zraven pa še več kot pet milijonov pripadnikov različnih slovanskih narodov. Med žrtvami holokavsta so bili tudi slovenski Judje, ki jih je drugo svetovno vojno preživelo komaj deset odstotkov.

Med drugo svetovno vojno je bilo v fašistična in nacistična taborišča interniranih okoli 62.000 Slovencev, od katerih se jih 12.000 ni vrnilo. Med interniranci njimi je bilo tudi veliko število otrok. V taborišča so bili odpeljani zaradi političnega prepričanja, delovanja v odporniških gibanjih, spolne usmerjenosti, etične pripadnosti in vsega drugega, kar sta fašistična in nacistična oblast označili za sumljivo. Na današnji dan se spominjamo tudi vseh teh posameznikov in njihovega delovanja ter prispevka k osvoboditvi ter vseh tistih, ki so s tveganjem lastnih življenj reševali preganjane.

Foto: Spominska plošča – imena umrlih internirancev v fašističnem taborišču na Rabu. Ureditev spominskega parka na Rabu in spominska plošča: Edvard Ravnikar, 1953.

The post Dan spomina na žrtve holokavsta appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ljubljana, 9.5.1945: ob treh zjutraj je 15. partizanska brigada po hudih bojih strla odpor nemških sil. Dve uri zatem je na ljubljanskem gradu zaplapola slovenska zastava in sirena na kolodvoru je razglasila konec vojne. V Ljubljano so vkorakale enote partizanske vojske, ljudje so napolnili ulice in pozdravili prihod osvoboditeljev. Naslednji dan je v Ljubljano prispela narodna vlada Slovenije, imenovana 5. maja 1945 v Ajdovščini, ki jo je na ulicah prav tako pričakala velikanska množica.

9.maj: dan zmage nad fašizmom

Deveti maj najpogosteje razumemo kot dan, ko naj bi nastopilo leto nič. Kako tudi ne. Za poraženim italijanskim fašizmom in nemškim nacizmom so ostale ruševine, izpraznjena koncentracijska taborišča, predvsem pa milijoni mrtvih, pogrešanih, ranjenih in osirotelih. Pričela se je gospodarska in politična obnova opustošene Evrope, najprej z Marshallovim načrtom, malo kasneje pa z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo, ki je bila kmalu nadgrajena v Evropsko gospodarsko skupnost.

Deveti maj danes pravzaprav ne pomeni dneva zmage nad zgodovinskim fašizmom, ampak velja bolj kot praznik evropskega povezovanja (Dan Evrope), ki ga je 9. maja 1950 napovedala deklaracija francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana. Vidna izjema so tradicionalne proslave Dneva zmage na moskovskem Rdečem trgu, a je njihovo sporočilo, ki stavi na kič vojnega blišča, v celoti namenjeno poveličevanju nadnaravnih sposobnosti »velikega ruskega naroda« in ostaja gluho in slepo za vsa druga sporočila, ki niso v skladu z interesi ruskega državnega vrha. Ostala praznovanja 9. maja, ki so po svojih sporočilih nekoliko bližje zgodovinskemu protifašizmu, postajajo vse bolj marginalna, saj podobno kot Osmi marec in Prvi maj bolj ali manj podlegajo trendu depolitizacije. Tradicionalna ljubljanska Pot ob žici tako že dolgo ni več politična manifestacija, ampak je predvsem dobro obiskan rekreativni dogodek, ki se ne razlikuje bistveno od Ljubljanskega maratona.

Deveti maj – kot Dan zmage nad fašizmom – je treba danes, navkljub navedenim revizionističnim prevzemom, vseeno praznovati. Po pravici se na ta dan spominjamo junaških jugoslovanskih, italijanskih, ukrajinskih, albanskih in neštetih drugih partizanov in partizank, nemških ilegalcev in ilegalk, kitajskih redečearmejcev, pa tudi vseh naprednih ljudi, ki so se borili v zavezniških armadah, vendar ugotavljamo, da so zmagali samo napol.

Delovni ljudje niso prijeli za orožje samo zato, da bi izkoreninili fašizem, to  – kot nas danes poučuje liberalni revizionizem – “anomalijo evropske civilizacije”, ampak da se stari družbeni red, iz katerega se je konec koncev fašizem tudi porodil in ki je pred fašizmom sprva na sumljivo lahek način kapituliral, ne bi nikoli več povrnil. V drugi svetovni vojni ni niti približno šlo samo za zmago nad fašizmom kot konkretno obliko politične ureditve v nekaterih evropskih državah, temveč tudi za socialno pravičnost. Take socialne pravičnosti si njeni protagonisti in protagonistke niso znali predstavljati brez nove svetovne ureditve, katere temelj naj bi bili enakopravni in solidarni odnosi med svobodnimi narodi – pač tako, kot so mnogi levičarji takrat idealizirali rešitev nacionalnega vprašanja v Sovjetski zvezi. Številni veliki spopadi druge svetovne vojne so tako v mnogih primerih hkrati bili socialne revolucije in narodnoosvobodilni oziroma protikolonialni boji.

Druga svetovna vojna se v resnici ni začela z vojnimi napovedmi v letih 1939‒1941, ampak z japonsko in italijansko invazijo v Mandžuriji in Abesiniji (Etiopiji) v prvi polovici 30ih let 20. stoletja. Prvi vrhunec pa je nedvomno že bila španska državljanska vojna. Če štejemo protikapitalistične in protikolonialne boje kot pomembno razsežnost druge svetovne vojne, moramo ugotoviti, da 9. maj 1945 ni imel povsod enake teže. Poraz nacistične Nemčije ali celo Japonske  je v primeru grškega, kitajskega in vietnamskega osvobodilnega gibanja pomenil samo konec ene faze in prehod v novo fazo državljanske oziroma protikolonialne vojne, ki je bila povsem enako okrutna, le da sta bila dva akterja iz nje izločena.

Bilanca teh bojev nam razodeva, da je bilo – strahotnim žrtvam navkljub – neprimerno lažje premagati zgodovinske fašistične režime kot  odpraviti kapitalizem. Zgodovinski fašizem lahko retroaktivno vidimo kot poskus mobilizacije ljudskih množic za imperialni projekt, ki je reševal globalno nekonkurenčne gospodarske in politične elite polperifernih držav. Fašizem je bil zaradi težnje po teritorialno sklenjenem imperiju anahronističen že v času svojega vzpona in silne priljubljenosti, ki jo je marsikje užival. Na koncu ga je porazilo zavezništvo gospodarskih velesil in radikaliziranih ljudskih množic, ki so prihodnost videle v socializmu. Kljub dramatični drugi polovici 20. stoletja, ki so jo zaznamovali protikolonialni boji, ki so nemalokrat prerasli v avtentične socialne revolucije, je na koncu zmagal kompromis, iz katerega je izšla država blaginje. Dosežki radikalnega protifašizma so bili v tem pogledu veličastni. Po drugi strani se je pokazalo, da je kompromis dolgoročno najbolj koristil kapitalističnim državam, v katerih so si vladajoči razredi povrnili načeto legitimnost iz časa velike gospodarske krize iz konca 20ih let. V državah, ki so stopile na težavno pot izgradnje socializma, pa se je kompromis kazal v nenehnih protržnih reformah, ki so sicer na splošno večale  učinkovitost gospodarstev, a hkrati tudi povečevale socialne razlike in okrepile tiste sloje, ki so na koncu odigrali ključno vlogo pri odpravi socializma.

Zgodovinski dosežki protifašizma so danes v veliki meri izgubljeni. V zahodni Evropi je kapital do tal potolkel delavske organizacije, zlasti levičarske politične stranke in sindikate. Med tem ko so bili po drugi svetovni vojni celo konservativci prisiljeni izvajati levičarske politike, s čimer so vsaj deloma poskušali ugoditi visokim pričakovanjem ljudi, ki so šli čez strašne preizkušnje in bili pripravljeni na upor, danes nominalno socialnodemokratske stranke izvajajo neoliberalne politike, četudi se z njimi vselej ne strinjajo. Najbolj tragično so bili dosežki protifašizma pokopani v državah nekdanje Jugoslavije. Narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov je bil tudi socialistična revolucija, po kateri je prišlo do egalitarne agrarne reforme in razlastitve kapitalistov, s čimer je bila ustvarjena ekonomska osnova za delavsko samoupravljanje. Eksperiment jugoslovanskega samoupravljnja je odprl perspektivo širjenja demokracije na vsa področja človeškega življenja. Devetdeseta leta za ta prostor tako niso bila katastrofalna  le zaradi vojn, genocidov in nezaslišanega razmaha skrajnega nacionalizma, temveč tudi zaradi razlastitev delovnih ljudi (likvidacija družbene lastnine) in ukinitve družbene ureditve, ki je zahtevala demokratične in tovariške odnose na delovnem mestu.

Boj za socialno pravičnost, demokracijo in socialistično družbo pričenjamo znova in v drugačnih okoliščinah.

The post 9.maj: dan zmage nad fašizmom appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

»Zdaj začeta revolucija proletariata ne more imeti nobenega drugega cilja in nobenega drugega izida kakor uresničenje socializma. Delavski razred mora težiti predvsem za tem, da dobi v svoje roke vso politično oblast v državi. Ampak politična oblast je za nas socialiste samo orodje. Namen, za katerega nam je potrebna oblast, je pa korenita sprememba vseh gospodarskih odnosov.«
Rosa Luxemburg: Izbrani spisi, Cankarjeva založba, 1977, str. 812

Rosa Luxemburg, socialistična filozofinja in revolucionarka, je bila rojena 5. marca 1871 v Zamošću, jugovzhodno od Lublina, v tistem delu Poljske, ki je takrat spadal pod rusko oblast. Že kot srednješolka se je zanimala za socializem in delavsko gibanje in leta 1887 postala članica revolucionarne socialistične stranke Proletariat. Zaradi njenega aktivizma je nanjo postala pozorna carska tajna policija, zato so jo soborci pretihotapili čez mejo. Odšla je v Švico, kjer je najprej študirala matematiko in naravoslovne znanosti, nato pa presedlala na politično ekonomijo, politične vede in zgodovino filozofije. Tudi v Švici je bila politično aktivna v socialističnem gibanju. Dogodek, ki je pomembno vplival na razvoj Rosine družbenopolitične misli in njenega aktivizma, je bila prva ruska revolucija (1905). Izkušnje je zapisala ter jih poskušala aplicirati na zahodno Evropo v delu Množična stavka, partija in sindikati (1906). Poudarjala je predvsem pomen množične stavke kot metode boja za revolucionarno preobrazbo družbe.

Do odkritega razhajanja med Roso Luxemburg in nemško socialno demokracijo je prišlo, ko je Rosa slednji očitala revizionizem in oportunizem. V času pred prvo svetovno vojno se je zato zavzemala za množično stavko kot edino sredstvo, kako se upreti reakcionarstvu v notranji politiki in vojni v zunanji. Leta 1916 je v zaporu napisala eno svojih najbolj znamenitih del Kriza socialne demokracije (Juniusova brošura), kjer so opisana vojna barbarstva, ozadja imperializma in padec nemške socialne demokracije. Zahtevala je samokritiko socialne demokracije in proletariata, ostro obsodila vojno, militarizem in imperializem ter zaostrila še zmeraj aktualno dilemo: socializem ali barbarstvo? Skupaj s tovarišem iz ožjega kroga socialnodemokratske levice, Karlom Liebknechtom, je ustanovila socialistično, protivojno skupino Spartakova zveza, ki se je januarja 1919 po odstranitvi levo usmerjenega predsednika berlinske policije, posledičnih množičnih demonstracij in pozivov k strmoglavljenju socialdemokratske vlade pridružila revolucionarnemu odboru, ki je pozival k revolucionarni vstaji. Vlada je s pomočjo desno usmerjenih paramilitarnih skupin Freikorps upor zadušila.

V noči s 15. na 16. januar 1919 sta bila Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht aretirana. Karla Liebknechta so ustrelili, Rosi najprej z udarci s puškinim kopitom razbili lobanjo in jo nato usmrtili s strelom v glavo. Njeno truplo so našli v kanalu v berlinskem Tiergartnu maja 1919.

Rosa Luxemburg: “Režim reda v Berlinu!’ Vi neumni podrepniki! Vaš red je zgrajen na pesku! Jutri bo revolucija že vstala z žvenketom in naznanila s fanfarami vašemu terorju: Bila sem, sem in bom!”

The post Misel Rose Luxemburg živi naprej appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Danes smo poslanke in poslanci Državnega zbora na predlog Združene levice z 51 glasovi za in 28 glasovi proti sprejeli novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. S sprejetjem novele smo končno odpravili protiustavno in diskriminatorno stanje. S to odločitvijo se je Slovenija na področju človekovih pravic ponovno vzpostavila kot napredna, demokratična in strpna družba in se pridružila državam, ki so že v celoti vzpostavile enakopravnost med raznospolnimi in istospolnimi pari. Danes smo z odločitvijo, s katero smo pridobili vsi, nihče pa ni ničesar izgubil, na področju človekovih pravic stopili v 21. stoletje.

Združena levica je v svojem prizadevanju za svobodo in enakost predlagala spremembo ZZZDR, ki odpravlja protiustavno stanje in sistematično diskriminacijo istospolnih partnerjev, do danes zapisano v pravnem redu Republike Slovenije. Spremembo, ki istospolnim parom v Sloveniji priznava vse temeljne socialne, ekonomske in pravne pravice, ki so bile do sedaj neupravičeno rezervirane le za raznospolne pare. Večini samoumevne pravic, kot je pravica do odsotnosti z dela zaradi bolezni partnerja ali partnerke, pravica do nadomestila dohodka za nego družinskega člana, pravica do zdravstvenega zavarovanja po partnerju in številne druge. S sprejetjem zakona torej uveljavljamo enakost pred zakonom, ki je temeljno načelo slovenske ustave.

Zakon je bil sprejet veliko prepozno, njegovo sprejetje je plod več kot 20-letne razprave. Z njo pa ne uveljavljamo nič radikalnega, le udejanjamo temeljna načela demokratične družbe. Novela zakona na področju zakonske zveze prinaša enakost pred zakonom in enakopravno obravnavo vseh prebivalk in prebivalcev Slovenije. Nikomur ne odvzema nobene pravice. Ravno nasprotno, z zakonom se obseg pravic širi in jih podeljuje tudi tistim, ki jih doslej niso imeli – pa čeprav bi jih po slovenski ustavi morali imeti že ves čas.

Veseli nas, da se je večina poslank in poslancev v Državnem zboru strinjala s tem, da je možno enaka razmerja urediti le na enoten način. Po drugi strani pa nas žalosti, da nekateri posamezniki še vedno niso pripravljeni priznati enakopravnosti vsem.

Sprememba ne prinaša nikakršnih sprememb za različnospolno zakonsko zvezo, vse ostaja tako kot je. Tisti del sodržavljank in sodržavljanov, ki so bili vse do danes diskriminirani, pa končno postaja enakopraven del naše družbe, z vsemi pravicami, ki bi jih morali imeti že zdavnaj. Ne le zato, ker tako določa slovenska ustava – ampak tudi zato, ker bi bila vsaka drugačna rešitev krivična. S sprejetjem novele ZZZDR smo torej pridobili vsi, nihče pa ni ničesar izgubil.

Združena levica

Ljubljana, 3.3.2015

The post Zakon je sprejet, vsi smo pridobili, nihče ni ničesar izgubil! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

-    grška Siriza
-    nemška die Linke
-    francoski Front de Gauche (Parti de Gauche & Parti Communiste Français)
-    portugalski Bloco de Esquerda
-    španska Izquierda Unida
-    dansko Enhedslisten – De Rød-Grønne
-    finsko Vasemmistoliitto

I. in II. internacionala

Stranka Evropske levice je danes še najbližje temu, kar so bile nekoč socialistične oziroma komunistične internacionale, za njeno celovito razumevanje pa se moramo vsaj na hitro zadržati tudi ob zgodovini teh. Prva internacionala (1864 – 1876) je obstajala v času Pariške komune in pri podpiranju te, ter kasnejšim protestom proti okrutnemu ravnanju francoskih oblasti s komunardi, je odigrala pomembno vlogo. V njej sta dejavno sodelovala tudi Marx in Engels, kot tudi Bakunin, prav med njimi je prišlo tudi do večjih organizacijsko-ideoloških razhajanj. Ob tem, da je bila I. internacionala razglašena tudi za protidržavno organizacijo, je bilo njeno delovanje oteženo do te mere, da so s selitvijo njenega sedeža v ZDA, de facto ukinili njeno delovanje. Prva internacionala tako zaznamuje razkol med rdečimi (socialdemokrati/komunisti) in črnimi (anarhisti), ki v resnici traja vse do danes.

Plakat v podporo Pariški komuni. Komuna obstajala od 18. marca do 28. maja 1871)

Njena naslednica, druga internacionala (1889-1920) je čas krepitve socialdemokratskih strank, to postanejo množične stranke z močno zaslombo v vrstah delavskega razreda ter pomembno zastopanostjo v parlamentih. Najpomembnejša je tu nemška socialdemokratska stranka (SPD), ki je tako organizacijsko (več kot 2,5 milijona članov) kot ideološko (Karl Kautsky in druge teoretske avtoritete) nesporno pred drugimi primerljivimi strankami. Med tistimi, ki so črpali navdih in vodilo za svoje delo pri SPD, so bili tudi ruski socialdemokrati, med njimi tudi Lenin. Prav na tej osi pa pride tudi do zloma druge internacionale. Ob začetku prve svetovne vojne, ko je delavski internacionalizem prišel pod veliko zgodovinsko preizkušnjo, in ko se je pričakovalo, da bodo SPD in druge stranke internacionale organizirale mednarodno generalno stavko in na ta način preprečile vojno, se je zgodilo nekaj povsem nezamisljivega. SPD in tudi druge socialdemokratske stranke (francoska, belgijska) so v parlamentih glasovale za vojne kredite in na ta način še pospešile začetek vojne. Lenin in drugi, ki jih je to glasovanje šokiralo, so se tekom vojne dobili na dveh konferencah, v Zimmerwaldu in Kienthalu ter na njih očrtali strategijo za prelom z drugo internacionalo. Do dokončnega preloma je prišlo leta 1919, ko je bila v Moskvi ustanovljena tretja, tj. komunistična internacionala ali krajše, Kominterna (1919 – 1943).

Kljub zgodovinski diskreticiji, ki jo je ob začetku prve svetovne vojne doživela II. internacionala pa je ta kasneje ponovno oživela, najprej v obliki Delavske in socialistične internacionale (1923 – 1940). Po več kot desetih letih neobstoja pa jo je nasledila leta 1951 v Frankfurtu ustanovljena Socialistična internacionala, ki obstaja še danes. Ta združuje nemško socialdemokratsko stranko, britanske laburiste, francosko socialistično stranko in druge. Sistemski kritiki in odpravi kapitalizma so se te stranke odpovedale že pred stoletjem, kot dokazujejo njene politike in politiki pa so se v zadnjih dveh desetletjih odpovedale tudi reformizmu. Socialdemokracija današnjega časa zato predstavlja predvsem uslužnega rezervnega igralca konservativnim in liberalnim strankam.

Kominterna in Kominform

Če zlom prve internacionale, vsaj v grobem, pomeni razkol med socialdemokrati in anarhisti, je zlom druge internacionale privedel do razcepa znotraj samega socialdemokratskega tabora. Kominterna ni bila samo tretja različica mednarodne združbe delavskih strank, ampak je predstavljala tudi novost v organizacijskem in strateškem smislu. Kominterna s sedežem v Moskvi, je bila v resnici zastavljena kot svetovna komunistična stranka, ki ima v posamičnih državah samo svoje lokalne izpostave (npr. nemško komunistično partijo, špansko komunistično partijo, italijansko komunistično partijo itd.), te so v svojem delovanju, tako vsebinsko kot organizacijsko, formalno podrejene izvršnim organom Kominterne, dejansko pa vodstvu sovjetske boljševiške stranke, ki je sicer imela status navadne lokalne izpostave (sekcije). V primerjavi s strategijo druge internacionale in na podlagi izkušnje prve svetovne vojne, Kominterna svojega delovanja ne omejuje samo na legalni in parlamentarni boj, temveč si prizadeva za ustanovitev svetovne sovjetske republike, z vsemi možnimi sredstvi, tudi z oboroženo silo. Svetovna sovjetska republika pa bi bila, takšna je bila vizija, le prehodna faza na poti h popolni odpravi države.

Delegati drugega kongresa Kominterne (V.I. Lenin, Karel Radek, Grigorij Zinovjev, Nikolaj Buharin in drugi)

Razvoj Kominterne je tesno prepleten s siceršnjim razvojem Sovjetske zveze oziroma komunistične partije sovjetske zveze. Vzporedno s spreminjanjem razmerij moči v njej, so se spreminjala tudi razmerja moči v Kominterni, in ko je v drugi polovici dvajsetih let Stalinu in njegovemu krogu uspelo konsolidirati svojo oblast, se je ta moč odražala tudi v politiki Kominterne. Čeprav je bila Kominterna formalno v  organizacijskem pogledu še vedno nad Vsezvezno komunistično partijo boljševikov (VKP(b)), sedaj ni več imela od nje prav nobene neodvisne volje in razvoja, a je kljub temu še vedno igrala -izredno pomembno vlogo v razvoju mednarodnega delavskega gibanja. Kot koncesijo zaveznikom, je Stalin sredi druge svetovne vojne, leta 1943 Kominterno razpustil in jo leta 1947 nadomestil s Komunističnim informacijskim birojem (Kominform) v katerega so bile vključene partije vzhodnega bloka in francoska ter italijanska komunistična partija. Jugoslavijo je zaradi spora s Titom, Stalin leta 1948 izključil in takrat se začne njena samostojna razvojna pot. Sam Kominform pa pod Hruščevom in v okviru procesa destalinizacije ter obnove odnosov z Jugoslavijo, leta 1956 razpustijo.

Podobne organizirane mednarodne platforme, v katero bi bila vključena Sovjetska zveza, več ni bilo, komunistične partije so se srečevala samo še na mednarodnih sestankih (npr. leta 1960 in 1969 v Moskvi).

IV. internacionale

Od leta 1998, na pobudo grške komunistične partije, potekajo srečanja pod imenom Mednarodno srečanje komunističnih in delavskih strank. Na 16. srečanju, ki je novembra 2013 potekalo v Ekvadorju, je sodelovalo 85 delegatov iz 53 partij iz 44 držav. Če smo s tem do sedanjosti sledili eni liniji organizacijskega razvoja, mednarodnega delavskega gibanja, se moramo ponovno vrniti v zgodovino in pokazati na druge linije, ki so se prav tako razvijale. Lev Trocki, ključna osebnost ruske revolucije iz leta 1905, oktobrske revolucije in državljanske vojne, ki je oblikoval rdečo armado, je bil po porazu v partijskih frakcijskih bojih izgnan iz Sovjetske zveze. V emigraciji se je okoli njega zbral krog somišljenikov, ki je leta 1938 v Parizu ustanovil četrto internacionalo, ki naj bi postalaprotiutež stalinski kominterni.

Trocki, trockizem in četrta internacionala nikdar niso uspeli doseči kritične mase in nagovoriti širšega kroga ljudi. Po drugi strani pa jim ni manjkalo nasprotnikov. Preganjale so jih tako organi meščanske države kot tudi Moskvi zavezane komunistične partije, tudi kasnejše struje, npr. maoizem, s trockizmom niso našle skupnega jezika. Ob tovrstnih zunanjih okoliščinah pa je dejstvo, da je bila od samega začetka in tako tudi danes, za trockizem značilno endemično frakcionaštvo. Že dva meseca po ustanovitvi četrte internacionale, je eden nekdanjih sodelavcev Trockega tako pozval h gradnji pete internacionale. Drobljenje, že tako drobnih sil trockizma, se je v prihodnje samo še nadaljevalo in zaostrovalo ter traja še do danes. Trockizem ima kljub temu, presenetljivo, še vedno izredno veliko sledilcev in »zakonitih« dedičev četrte internacionale, v Evropi je prisoten predvsem v VB in Franciji. Trockisti pa so, od nekdaj, močni predvsem na publicističnem področju in tudi danes urednikujejo nekatere izmed najbolj obiskanih socialističnih spletnih strani (na primer: In defense of Marxism, Socialist Viewpoint, World Socialist Website).

Ustanovitelji Gibanja neuvrščenih: drugi egiptovski predsednik, Gamal Abdel Nasser; prvi premier neodvisne Indije, Javaharlal Nehru in predsednik Jugoslavije, Josip Broz Tito.

Neuvrščeni, hodžaisti in evrokomunisti

Kljub pobudam k peti internacionali, med drugim je k njej na neki točki pozval tudi Hugo Chavez, do njenega oblikovanja (še) ni prišlo. Samooklicanih trockističnih internacional, ki nimajo nobene realne moči, tukaj ne upoštevamo. V kontekstu naprednih mednarodnih organizacij je seveda potrebno omeniti tudi gibanje neuvrščenih. Gibanje je bilo ustanovljeno leta 1961 v Beogradu, najvidnejši ustanovni člani pa so bili prvi premier Indije, Nehru; prvi predsednik Indonezije, Sukarno, drugi predsednik Egipta, Naser in seveda Josip Broz Tito. Kljub temu, da je bila večina članic v resnici bolj ali manj tesno povezana z zahodnim ali vzhodnim blokom, je Gibanje neuvrščenih vseeno odigralo pomembno vlogo v času hladne vojne, predvsem v Združenih narodih pa je zaradi števila držav članic, uživalo absolutno premoč. Neuvrščeni so pomembno prispevali k podpori anti-kolonialnih gibanj, določenemu redefiniranju odnosov med severom in jugom itd. Gibanje obstaja še danes in šteje okrog 120 članic, naslednje srečanje Gibanja se bo odvilo v Caracasu, v Venezueli, prihodnje leto. Edina polnopravna članica iz Evropi pa je Belorusija.

Odnosi med Sovjetsko zvezo in Ljudsko republiko Kitajsko so se po Stalinovi smrti vedno bolj zaostrovali, vse do  spora, ki je imel pomembne posledice za mednarodno komunistično gibanje in je eden najpomembnejših dogodkov hladne vojne. Vsaj navidezno enotnost sta nadomestila dva med seboj tekmujoča centra, ki sta za seboj potegnila tudi novo delitev mednarodnih razmerij moči znotraj socialističnih držav. V Evropi je bila Albanija najpomembnejša zaveznica LR Kitajske, vendar so se odnosi med njima močno poslabšali po Mao Tse Tunga in vedno manjšemu interesu po podpori šibke albanske ekonomije s strani Kitajske. Enver Hodža je slednjič ustanovil svojo, tako imenovano hodžaistično internacionalo, ki obstaja in se srečuje še danes. Njene članice prisegajo na izročilu boja proti slehernemu revizionizmu in oportunizmu, na enak način kot so nanj prisegale promoskovske komunistične partije pred več kot šestdesetimi leti.

Preden zaključimo s tem hitrim in nujno površnim zgodovinskim pregledom, velja omeniti še fenomen evrokomunizma. Čeprav so se vanj prištevale tudi komunistične partije iz Japonske, Mehike in Avstralije, je šlo tukaj predvsem za socialistične organizacije iz zahodne Evrope, zlasti iz Italije in Španije. Evrokomunizem je poudarjal pomen družbenih zavezništev pri ustvarjanju hegemonije oziroma podpore temeljnih družbenim reformam. V tem oziru so evro-komunisti zagovarjali večjo povezanost z novimi družbenimi gibanji (zeleni, LGBT, feminizem itd.) kot tudi močnejšo zvezo z javnim sektorjem. Za gibanje je bila značilna veliko večja kritičnost do Sovjetske zveze, kot svojo glavno referenco pri uvajanju perestrojke in glasnosti pa ga je navajal tudi zadnji generalni sekretar Sovjetske zveze, Mihail Gorbačov. Mnoge druge partije, predvsem francoska komunistična partija, se nikoli niso ogrele za evrokomunizem. Zgoraj omenjeni hodžaisti pa so v evrokomunizmu videli celo antikomunizem.

Vodja Sirize in predsednik grške vlade, Aleksis Cipras, med govorom na IV. kongresu Stranke Evropske levice, decembra 2013 v Madridu.

Stranka Evropske levice

Ta kratek ekskurz v zgodovino mednarodnega socialističnega gibanja je bil potreben saj osvetljuje različne tokove, ki so se danes stekli v Stranko Evropske levice (SEL). Ta ima danes članice iz 21 držav, večinoma članic Evropske unije, vendar tudi nečlanic (Belorusija, Moldavija, Turčija). V tej družbi je moč najti nereformirane komunistične partije, npr. Komunistično partijo Češke in Moravske ali pa Moldavsko komunistično partijo. Te stranke so, zgodovinsko gledano, še najbližje sovjetski tradiciji, v praksi pa pogosto mešanica nostalgičnih realsocialističnih sentimentov in ekonomskih politik, ki nimajo nikakršne veze s socialističnim projektom. Španska komunistična partija, Italijanski komunisti in Stranka komunistične prenove (naslednici italijanske KP) še naprej sledijo duhu evrokomunizma, ki je tudi sicer najbližje neki splošni usmeritvi SEL (k tej struji lahko danes štejemo tudi francosko KP prav tako članico Evropske levice). Tretja skupina so mikro stranke, npr. Bolgarska levica (na parlamentarnih volitvah 2013 prejela 0,17-odstotka glasov oz. slabih 6000 glasov), Avstrijska komunistična partija (na volitvah 2013 prejela 1,03-odstotka glasov oz. dobrih 48000 glasov, takisto sodi v tradicijo evrokomunizma) in tako naprej. Četrta, bržkone najpomembnejša skupina pa so dejansko nove stranke, ki imajo pomemben družbeni vpliv. Mednje je moč uvrstiti grško Sirizo, nemško die Linke, špansko Izquierdo Unido (tudi Podemos, čeprav ta (še) ni članica SEL), portugalski Bloco de Esquerda, finsko Levo zavezništvo, dansko Rdeče-zeleno zavezništvo, če omenimo samo najpomembnejše.

Vse naštete stranke imajo predstavnike v nacionalnih parlamentih, nekatere imajo v njih tudi močno vlogo in upravljajo tudi z oblastjo na lokalni oziroma zvezni ravni (npr. deželna vlada die Linke v Turingiji), druge pa so celo blizu zmagi na parlamentarnih volitvah (obeti Sirize na predčasnih volitvah prihodnje leto). Programsko gledano je za te stranke značilen demokratični socializem, podobno kot evrokomunizem tudi te stranke dajejo pomemben poudarek na povezanosti s civilno družbo in si prizadevajo za reševanje problematike povezane z okoljem, pravicami istospolnih, pravicami živali itn. Ne pretiravamo, če rečemo, da so tako v programskem kot organizacijskem smislu te stranke resnična hrbtenica Stranke Evropske levice. Vendar se ta moč ne izraža kot nekaj kar bi presegalo vsoto posamičnih delov, nasprotno, tako v organizacijskem kot vsebinskem smislu je za SEL značilna velika (pretirana in nenačrtovana) heterogenost.

V vsebinskem smislu SEL ne presega najbolj splošnih levih usmeritev, ki predstavljajo najmanjši skupni imenovalec za levico v širšem smislu. Borba proti varčevalnim ukrepom, nasprotovanje militarizmu in vojaškim posegom v tujini, prizadevanje za spoštovanje človekovih pravic in upoštevanje civilne družbe pri procesih odločanja, so tipične takšne teme. V zadnjem času je eden izmed programsko in akcijsko povezovalnih dejavnikov, borba proti mednarodnemu sporazumu TTIP. Vendar tudi v tem primeru težišče ostaja na posamičnih strankah ter njihovem posamičnem povezovanju in sodelovanju. Organizacijsko gledano sta, npr. Bolgarska levica in die Linke, povsem izenačeni, čeprav je prva na zadnjih volitvah dobila 5000, druga pa 2 milijona glasov. Primerljivo veliki razkoraki se pojavljajo na programskem področju. Resnici na ljubo SEL do zdaj ne v organizacijskem, ne v programskem smislu ni uspelo vzpostaviti platforme, ki bi te razlike premoščala, temveč ji je uspelo vzpostaviti sistem benevolentne vendar zelo anemične kohabitacije. To niti ni preveč presenetljivo saj je bila sama SEL ustanovljena z namenom izboljšanja rezultatov na evropskih volitvah leta 2004 in na pobudo evropskih poslancev. Od takrat je imela SEL štiri kongrese, na zadnjem lansko leto v Madridu je imela svojega predstavnika tudi IDS.

Že na evropskih volitvah, še toliko bolj pa po preboju v parlament so se začeli odnosi med Iniciativo za demokratični socializem (članico koalicije Združena levica) in EL krepiti, do trenutnega stanja, ko smo tik pred podpisom partnerskega dogovora med obema organizacijama (podpis je predviden aprila letos, ko bomo v Ljubljani gostili dvodnevno konferenco Evropske levice). EL ima v statutu predvidene polnopravne članice in članice opazovalke, na kongresu v Madridu pa je bila uvedena tudi nova oblika sodelovanja z EL- partnerski dogovor. Vsebino tega določita partnerja, v našem primeru EL ter IDS, z izjemo glasovalnih pravic pa takšen dogovor omogoča, da bo IDS sodelovala na vseh srečanjih, konferencah in drugih dogodkih EL ter aktivno sodeluje v njenih delovnih telesih. Za nas je tu zanimiva predvsem t.i. balkanska mreža v kateri je tudi Siriza, vendar do zdaj ni mreža ni bila pretirano dejavna. To je ena izmed priložnosti, da svoje delovanje in interese začnemo uresničevati znotraj Evropske levice.

Po tem hitrem pregledu historiata in trenutnega stanja, nam lahko ta tema služi za vsa vprašanja in razmisleke v zvezi z našim sodelovanjem z Evropsko levico.

Anej Korsika,
Delovna skupina IDS za mednarodno sodelovanje

The post Internacionale nekoč in danes appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

The post Zapustil nas je tovariš Luciano Rapotez appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Gibanju, katerega prve vrste so sestavljale progresivne študentske organizacije, je  z obsežno in učikovito propagandno akcijo in ob minimalnih finančnih sredstvih uspelo pritegniti  veliko večino čilenskega prebivalstva na svojo stran. Tudi zato, ker so na protestih naslavljali tudi probleme delavstva, staroselcev in drugih deprivilegiranih skupin, so lahko ljudi uspešno mobilizirali. Prav mobilizacija širokih množic je bila eden od temeljev uspeha.

Reforma, ki bo stopila v veljavo leta 2016, vsem čilenskim študentom zagotavlja brezplačno visokošolsko izobraževanje. Za reformo je koalicija pod vodstvom predsednice Michelle Bachelet namenila 8,3 milijarde ameriških dolarjev, ki jih bodo zbrali z dodatnimi obdavčitvami kapitala ter s prerazporeditvijo nekaterih proračunskih postavk.

Uspešni boj čilenskih študentov nam kaže, da  je treba  priborjene pravice, najsibo na področju šolstva, zdravstva, sociale, obraniti za vsako ceno. Čile je za razliko od Slovenije že šel skozi pekel neoliberalnih reform, podkrepljenih z delovnimi taborišči, kjer so brez sledu izginili mnogi nasprotniki diktature. Čilenska izkušnja nam kaže, kam lahko državo in njene podsisteme pripelje ekonomski liberalizem; ker si ne želimo, da bi si morale sedanji nivo pravic znova izbojevati prihodnje generacije, je na nas, da jih v današnjem času zaščitimo, in si priborimo nove.

Politični boj čilenskih študentov s tem ni končan. Kot sami poudarjajo, jih po dobljeni bitki za vsakomur dostopno izobraževanje čaka še ogromno dela, pri čemer kot prednostno naloge navajajo spremembe reakcionarne ustave iz časa Pinochetove diktature; izboljšanje položaja staroselcev; ter pravično davčno reformo, katere namen je zmanjšati strahotno ekonomsko neenakost med revnimi in bogatimi v Čilu, ki je največja med vsemi državami članicami OECD.

Mnogi od voditeljev protestov danes svoj boj nadaljujejo v parlamentu, kjer jih večina deluje znotraj komunistične stranke. Poudarjajo, da bodo še vedno prisotni tudi na ulicah in trgih, kjer so  izbojevali svojo prvo bitko. Njihova izkušnja je koristna vsem progresivnim in socialističnim gibanjem in strankam v svetu, ki si prizadevajo za preseganje kapitalističnega sistema ter za uresničitev Allendejeve vizije demokratičnega socializma.

The post Dobljena bitka za brezplačno šolstvo: študentsko gibanje v Čilu appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Zapisali smo, da gre za dejavnosti, ki so “širšega pomena [...], ki v vseh svojih vidikih skušajo prav mlade, vendar ne le njih, vzgajati v duhu drugačnega, samostojnega mišljenja in kritičnosti.” Izrazili smo tudi zaskrbljenost nad tem, da se brez premisleka, s puhlimi argumenti napoveduje preporod mladinske kulture, brez jasne strategije in konkretnih odgovorov. Najbolj pa nas je zaskrbela usoda naštetih dejavnosti, od mladinskih organizacij do dopoldanskega centra za brezdomce.

V sredo, 28. 1. 2015, je DPZN poslal sporočilo javnosti, naslovljeno “Dvodogovor”. Gre za sporazum, katerega podpisnika sta Marko Brecelj, predstavnik DPZN, in Timotej Pirjevec, predstojnik Urada za družbene dejavnosti MOK. V tem dogovoru je določeno, da bo DPZN vrnil prostore do 30. januarja. Prav tako sta se oba strinjala, da je “v MOK potrebno ohranjati kakovostne dejavnosti na področjih: mladinsko polje, kultura, sociala, medgeneracijsko sožitje, multimedijska in muzejska dejavnost.” Ob tem velja dodati, da je DPZN na MOK že naslovil zahtevo za nadomestne prostore za arhiv, ter da je Brecelj sam(oiniciativno) zamenjal vhodno ključavnico MKC. Gre morda za potezo, ki preprečuje morebitni skvot tistih, ki bodo ostali brez “zavetnika”?

Dvodogovor je ravno to, kar beseda pomeni: dogovor dveh, ki izloča vse druge deležnike. Ker se v Iniciativi za demokratični socializem zavzemamo za neposredno demokracijo, izražamo globoko razočaranje nad opisanim enostranskim razvojem dogodkov. V dogovoru dveh ostajajo na najslabšem ravno tisti tretji, ki pa predstavljajo veliko večino.

Zato na tem mestu ponavljamo zadnji poziv. MOK še enkrat pozivamo k vključitvi vseh sodelujočih pri oblikovanju programskih vsebin v “dvodogovor,” in nujno predlagamo, da slednjega preoblikuje v večstranski dogovor. DPZN pa pozivamo, da tudi v praksi udejanji to, za kar se zavzema: široko in odprto polje za delovanje alternativne in mladinske kulture. To lahko stori tudi tako, da se nesebično zavzame za vse organizacije, ki so delovale v prostorih na Gregorčičevi.

The post IDS Obalno-kraška: Za javni prostor 2. Proti sebičnim interesom appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Odprto pismo

Odbor za vprašanja Bližnjega vzhoda pri Interparlamentarni uniji bi moral med 25. in 29. 1. 2015 izpeljati delovni obisk v Palestini. Izhodiščna točka je bila Jordanija (Aman), cilj pa Ramala ter Zahodni Jeruzalem.

V okviru obiska je bil med drugim načrtovan tudi obisk pri predsedniku palestinske oblasti, Mahmudu Abasu, ter ocena stanja v Zahodnem Jeruzalemu. Pomen misije je bil predvsem v seznanitvi z dejanskim stanjem na terenu, pridobitvi palestinskega stališča in argumentov za priznanje samostojne palestinske države, ki se vse bolj zavlačuje. Glede na to, da je časovno okno za priznanje vse manjše, predvsem zaradi že skrajnih in nevzdržnih razmer na tem območju, ki onemogočajo rešitev dveh držav, se je misija načrtovala prednostno.

Ravno zaradi tega je novica, ki je prišla do članov Odbora 22. 1. 2015, da Izrael ne bo sodeloval z misijo, kar je posledično pomenilo, da ne bo dovolil prestopa meje v Ramalo, bila sprejeta z velikim presenečenjem in zgroženostjo. Kot obrazložitev je bil podan očitek, da misija prehiteva čas, predvsem zaradi volitev v Kneset, ki bodo potekale marca letos. Misija je tako bila uradno preklicana 23. 1. 2015 v popoldanskih urah.

Izraelska stran tako nadaljuje s svojim načrtnim preprečevanjem vsakršnega razvoja palestinske strani ter njenih interesov. Še bolj zaskrbljujoče je, da je slovenski zunanji minister, g. Erjavec, za odložitev slovenskega priznanja Palestine uporabil isti argument – da je potrebno počakati na izide marčevskih volitev v Izraelu.

Bo “leva” vlada v Izraelu prizanesljivejša do Palestincev? Se bo situacija popolnoma spremenila? Do sedaj ni bilo razlik med izraelsko levico ali desnico. Edina sekularna stranka, ki bi morda lahko naredila razliko, je Meretz, ki lahko računa na največ 6 sedežev v 120 članskem parlamentu. Zaradi tega je s kančkom razuma potrebno zavrniti tovrstne argumente in ponovno pozvati k aktivnejši vlogi in dokončnem priznanju. Časa za odlašanje več ni, Izrael pa bo dalje ohranjal status quo: Palestince kot ljudstvo brez zemlje, kot ljudstvo brez Države.

Jasno je, da Palestinci ne potrebujejo denarja, to smo že videli (kljub temu, da iz slovenskega zunanjega ministrstva poudarjajo, da je Švedska ob priznanju Palestini prenesla tudi 200 milijonov dolarjev). Miloščina ne bo rešila problema, denar ne bo zaustavil izraelskih raket in napredne vojaške tehnologije. Priznanje lahko to stori.

Francoski filozof Gilles Deleuze je v članku, ki je bil objavljen v časopisu Le monde leta 1978, zapisal:

“Kako so lahko Palestinci “pravi partnerji” v mirovnih pogovorih, če nimajo države? Vendar, kako bi le imeli državo, če so jim jo vzeli? Palestincem ni bila nikoli ponujena nobena možnost, razen nepogojne predaje. Vse, kar jim je bilo ponujeno, je bila smrt.”

V skoraj 40 letih se ni nič spremenilo. Smo res tako slepi?

dr. Matej T. Vatovec,
član IDS, poslanska skupina ZL

The post Bodo Palestinci ostali ljudstvo brez zemlje? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Med 23-25. jan

http://www.sinistraecologia ta trenutek liberta.it/argomento/human-factor/

SEL je trenutno v italiji stranka s programom, ki bi lahko bil blizu Syrizi in Podemosu, oz. lahko v njem najdemo sorodnosti in neko rdečo nit, ki povezuje. Stranka ne skriva ambicij po hegemonizaciji tistega dela levega političnega prostora, ki je trenutno predvsem v domeni levih nestrankarskih gibanj, vsebinsko gre tu za prekerno delo, ekološka vprašanja ter vprašanja enakosti spolov….

Aktualno politično usmeritev stranke lepo zajame že kar uvod v program konference, kjer laho preberemo naslednje:

Boj za družbene in kulturne spremembe v Evropi, boj proti varčevalnim ukrepom in liberalizmu danes prvič dobiva obrise resnične politične možnosti. Zmaga Sirize v Grčiji, obeti za zamago Podemosa v Španiji so znanilci te možnosti. Ti dve stranki predstavljata konkretno možnost odpiranja novih političnih prostorov na stari, od tehnokratsko-finačnih vlad zadušeni celini. To je ideja nove Evrope, ki ne bo mogla več temeljiti na izključevanju, kot se je vse prevečkrat že zgodilo v njeni preteklosti, ampak bo temeljila na gradnji novih institucij in nove demokracije. Ideja »Konference o dolgu«, ki jo v imenu Sirize zagovarja Aleksis Cipras, govori v jeziku družbenih bojev, ki zavračajo ekonomske dogme o nujnosti in naravnosti neenakosti. To je vizija drugačne Evrope, ki bo sposobna vzpostaviti nove, dinamične institucije, ki bodo neodvisne od finančnih centrov in privatnih interesov, ki danes vklepajo demokracijo. Grčija in Španija nam lahko pokažeta pot v tem zamišljanju novih družbenih institucij in političnih praks, nove vloge države znotraj EU in predvsem način kako v praksi zavreči neoliberalno politiko. V tem scenariju, ki ni samo mogoč, ampak je od pretekle nedelje že realnost, je potrebno ponovno premisliti in zgraditi odnose med političnimi institucijami in praksami družbenih gibanj. Takšna zavezništva in takšni hibridni prostori so nujno potrebni, če hočemo dokončno zavreči mišljenje in politiko, ki danes povzročata trpljenje milijonov po vsej Evropi.

SEL je parlamentarna stranka, nastala l. 2009 po izstopu aktualenga predsednika stranke Nichija Vendole, (guvernerja pokrajine Apulia, nekdanjega aktivista LGBT) iz leve Partito della Rifondazione Comunista, PRC. Na zadnjih volitvah 2013 je znotraj levega bloka dobila 2,3% glasov, v parlamentu ima 37, v senatu pa 7 poslancev, Laura Boldrini predseduje poslanski zbornici, njeno politiko pa podpirata dva, sicer neodvisna župana mest Milano in Genova. Evropskih volitev se je udeležila prek skupine L’Altra Europa con Tsipras.

 Italija zna, še posebej zdaj po zmagi Syrize in upajmo da konec leta tudi Podemosa, v levi politiki postati ponovno zelo pomemben igralec  (končno Italija ni periferija, temveč konstitutivni ekonomski temelj EU) in si zasluživeč pozornosti.

The post SEL Human Factor – Milano appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.