z razočaranjem ugotavljamo, da na programu dvodnevnega obiska vlade v savinjski regiji, ki poteka 9. in 10. maja 2017, ni predvidenih dogodkov oz. srečanj na temo sanacije industrijskih bremen v celjski kotlini, med ukrepi za izboljšanje življenja v savinjski regiji pa problematiki namenjate marginalno mesto.

Ob tej priložnosti vas želimo opozoriti, da se ni kljub dolgoletnim prizadevanjem in pozivom prizadetih občanov, številnih nevladnih organizacij na čelu s Civilnimi iniciativami Celja, lokalnih skupnosti, Varuha človekovih pravic, poslancev Državnega zbora in drugih, na ravni izvršne oblasti premaknilo nič. S strani Vlade RS in Ministrstva za okolje in prostor ni bil pripravljen ali sprejet niti eden konkreten in sistematičen ukrep za sanacijo katastrofalnega stanja onesnaženosti tal zaradi posledic preteklih industrijskih dejavnosti na Celjskem, nasprotno, z novim predlogom Uredbe o stanju tal celo znižujete mejo, po kateri bi določena prst veljala za prekomerno onesnaženo.

Ker je onesnaženost zemlje s težkimi kovinami in drugimi strupenimi snovmi zelo obsežna, spopadanja z njo iz več razlogov ni primerno v celoti prelagati ne na lokalno skupnost, ne na še delujočega glavnega onesnaževalca, ampak je potrebno poiskati zakonodajno rešitev, ki bo vsakemu izmed deležnikov dodelila primerno vlogo, v prihodnjih proračunih pa za to predvideti primerna sredstva.

Vsako vlado, ki tako pomembno in za Slovenijo sramotno problematiko ignorira, lahko štejemo za neuspešno. Zato vas ponovno pozivamo k dialogu s stroko in prizadetimi občani ter k hitremu in učinkovitemu ukrepanju.

S spoštovanjem,
Matija Kovač,
mestni svetnik ZL v občinskem svetu MOC
v imenu lokalnega odbora IDS Celje

V vednost:

• medijem
• Mestni občini Celje, županu, mestnemu svetu in upravi
• Državnemu zboru, Odboru za infrastrukturo, okolje in prostor
• Civilnim iniciativam Celja

The post IDS Celje: Javni poziv k ureditvi zakonodaje za sanacijo celjske kotline appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Utrdba Slovenija v trdnjavi Evropa

Pregovorne uvodne besede prenekaterih sestankov komunističnih partij: “Tovarišice in tovariši, mednarodna situacija se zaostruje!”, bi povsem ustrezale tudi kot uvodne besede slovenske notranje ministrice, Vesne Györköš Žnidar, ko je novinarjem in slovenski javnosti predstavljala predlog sprememb zakona o tujcih. Ta zakon je bil v četrtek 26. januarja z navadno večino tudi sprejet. Od 71 prisotnih poslancev (sicer jih ima parlament Slovenije 90), je zanj glasovalo 47, proti jih je bilo 18. Ministrica je v zagovoru, podobno kot je napisano tudi v sami obrazložitvi zakona, dejansko zatrdila, da mednarodna pravna ureditev ne ustreza več današnjemu času. Na srečo je to vlada Mira Cerarja še pravočasno spoznala in nemudoma oblikovala zakon, ki bo šel v korak s časom. Da bi razumeli zakon, ki je doživel plaz kritik tako s strani slovenske civilne družbe kot tudi s strani predstavnikov Sveta Evrope, je zato najprej potrebno razumeti sam čas v katerem živimo. Natančneje, potrebno je razumeti kako ta čas razume aktualna slovenska vlada.

Britanski zgodovinar, Eric Hobsbawm je sodobno zgodovino od francoske revolucije naprej razdelil na štiri obdobja in vsakemu posvetil svojo knjigo: Čas revolucije (1789 – 1848), Čas kapitala (1848 – 1875), Čas imperijev (1875 – 1914) ter Čas skrajnosti (1914 – 1991). Seveda tudi v našem času ne manjka ničesar od naštetega, vendar se zdi, da bi bilo za naš čas najprimernejše ime Čas segregacije. Železne zavese in berlinski zidovi iz časa hladne vojne, celo južnoafriški apartheid, vse tisto čigar padec se iz liberalnodemokratičnih ust vsakoletno obeležuje in poudarja kot veliki civilizacijski dosežki, vse to zbledi ob današnjem času. Danes pač ni več izgovorov o totalitarni Sovjetski zvezi, rasistični oblasti Južne Afrike ali pa Stasijevih agentov, ki streljajo na prebežnike iz vzhodnega v zahodni Berlin. Ne, Čas segregacije, ki smo mu danes priča je veliko bolj srhljiv, v svojem delovanju hladen in domnevno nevtralen, v svojih učinkih pa smrtonosen. Zaradi Schengenskega režima Evropske unije je Sredozemlje postalo množično grobišče v katerem je v zadnjih treh letih življenej izgubilo že več kot 10.000 ljudi. Zaradi tega režima v Srbiji in na grških otokih danes zmrzujejo begunci. In nenazadnje, ta režim je tisti, ki je dal navdih in legitimacijo tudi prenovljenemu Zakonu o tujcih.

Zakon predvideva, da lahko v primeru izjemnega porasta migrantov oziroma beguncev, Slovenija nediskriminatorno začne zavračati ljudi na svoji meji. Prvotna različica po kateri bi bila za aktivacijo tega izrednega, do pol leta trajajočega ukrepa, potrebna ustavna večina, torej dve tretjini vseh poslancev je v sprejeti različici opuščen. Na predlog opozicijske Nove Slovenije je zdaj dovoljšnja navadna večina, s tem je bila tudi varovalka, ki naj bi jo ta zakon vseboval in s katero so mirili v vladajoči Stranki modernega centra, tudi z glasovi njihovih poslancev, povožena. Oglejmo si zdaj nekoliko podrobneje obrazložitev, ki je spremila spremembe zakona, ta nam bo postregal z dodatnimi uvidi v politični um Stranke modernega centra: “Zakonodaja na ravni Evropske unije, ki ureja mejni nadzor na mejah schengenskega območja in področje mednarodne zaščite v EU, ni prilagojena množičnemu prehodu tujcev čez zunanje meje in prihodu na ozemlje držav članic EU, pri čemer je odsotna tudi skupna opredelitev pojma množičnih migracij”.

Ta zakonodaja seveda ni prilagojena množičnemu prihodu tujcev, saj ga nikoli ni predpostavljala niti želela, nasprotno, če kaj, kot smo že poskušali pokazati, je ta zakonodaja namenjena natanko odvračanju tujcev stran od EU. V prevodu zato seveda ne gre za prilagoditev zakonodaje, ki bi omogočala množičen prihod tujcev, ampak za spremembo, ki bi Schengenski režim smiselno dopolnila za omogočanje množičnega odvračanja tujcev. Natanko to je poudarjeno v nadaljevanju obrazložitve, kjer je zapisano, da se na morebitni naslednji migracijski val, države članice EU pripravljajo s pospešenim spreminjanjem tujske in migracijske zakonodaje. Predvsem glede pooblastil varnostnih in drugih državnih organov, novih načinov nadzora meje, tudi z gradnjo tako imenovanih tehničnih ovir. Vse to, ker: “nepredvidljiva narava migracij zahteva neprestano pozornost in zmožnost prilagajanja”. V teh nekaj povedih je zgoščena celotna “filozofija” Časa segregacije. Begunci in migranti niso družbeno, ampak naravno dejstvo, tega kdo so, zakaj želijo priti v Evropo, kakšno vlogo je pri vsem skupaj odigrala prav Evropa, kakšna je pri tem njena odgovornost, vse to niso samo nepomembna vprašanja, ampak to sploh niso vprašanja.

Njihovo zastavljanje je nekaj odvečnega, celo nespodobnega, zakaj namreč govoriti o pravicah in motivih nečesa kar je razoosebljeno, nečesa čigar edina subjektivnost, ki nas zares zanima, je preteče varnostno tveganje, ki nam ga s svojim prihodom predstavljajo. Tako kot se frizijski kmet ni spraševal o motivih morja, ko mu je grozilo poplavljanje Severnega morja, ampak se je posvetil utrjevanju nasipov, tako se tudi evropski, v našem primeru slovenski, politik in uradnik ne ukvarjata s tem kdo ali kaj so migracijski tokovi, valovi ipd. ampak s tem kako zgraditi proti-migracijske nasipe, ki nas bodo zavarovali pred poplavo beguncev. Pretirano? Sploh ne, nasipe gradijo vsi v naši soseščini: “… vse sosednje države oblikujejo zakonodajne rešitve oziroma izvajajo omejevalne ukrepe za tujce (…) predvsem z namenom zaustavljanja migrantskega toka”. Če tudi sami ne bomo gradili nasipov: “… bi lahko Slovenija postala t.i. žep za nezakonite migrante, ki bi v Slovenijo vstopili v okviru morebitnega naslednjega migrantskega vala”.

Protipoplavna migracijska zaščita je torej življenjskega pomena za preživetje naroda, vendar kaj nam preti v primeru, da nasipi popustijo, kaj strašnega bi se zgodilo, če bi begunci in migranti začeli živeti med nami? Nič dobrega kot pojasnjuje obrazložitev pravkar sprejetega zakona. Le redki se namreč zavedajo, da begunci niso samo varnostno, ampak tudi makro ekonomsko tveganje! A brez strahu, tudi ta vidik je ministrstvo za notranje zadeve prijazno obrazložilo v svojem predlogu zakona. Najprej nam pojasnijo, da se je dolg države v letu 2015 povečal za 1,9 miljarde evrov oziroma za 2,3-odstotka BDP, kar je bistveno več kot v obdobju pred krizo, so nas zadolževali le za 600 milijonov evrov na leto. Po izračunih Evropske komisije pa je Slovenija celo edina država v EU, ki ima visoko tveganje za vzdržnost javnih financ na dolgi rok. Je za to tveganje odgovorna bančna luknja, ki je požrla več kot 4 milijarde evrov? Morda znižanje davka na dohodke pravnih oseb- ta je pred krizo znašal še 25-odstotkov, danes samo še 20, ki povzroča več stomilijonski izpad proračunskih sredstev na letni ravni? Prav nič od naštetega, tisto kar res ogroža stabilnost javnih financ v Sloveniji so: “… nepredvideni izdatki, ki jih lahko povzročijo morebitni migracijski tokovi in znatno povečanje števila migrantov v državi, ki jim je na podlagi mednarodnih zavez potrebno nuditi osnovno oskrbo”.

Ta prostaški argument, četudi zavit v birokratsko latovščino, je natanko isti kot pridušanje desnice, da še za lastne reveže nimamo dovolj denarja, kaj šele, da bi skrbeli za tuje (če varnostnega tveganja sploh ne omenjamo). V resnici pa državo skrbi, da bi kakšen cent več za ljudi, ki bežijo od vojne, razvadil domače reveže, morda bi ti prišli na okus in potem zase terjali več pravic in socialne države. To pa je seveda nesprejemljivo. Permanentni varčevalni ukrepi in neskončno zategovanje pasu pač ne morejo biti učinkoviti, če bi finančno “razvajali” tujce. Domorodci, ki živijo pod ali pa tik nad pragom revščine so lahko uspešno tlačeni in prepričevani, da drugače pač ne gre, le takrat, ko tudi sami vidijo begunce kot varnostno-finačno tveganje. Ob tem je pač potrebno priznati, da natanko ta agenda v javnosti v resnici uživa izdatno podporo, nedavna javnomnenjska anketa časopisne hiše Delo je namreč pokazala, da kar dve tretjini vprašanih podpirata ukrepe vlade oziroma smatrata, da so ti še premili. Zgolj 13-odstotkov pa je odgovorilo, da so ukrepi pretirani.

Politika, ki straši s skorajšnjo invazijo tujcev in za obrambo pred njo ustvarja in sprejema preventivne ukrepe v obliki spremenjenega zakona o tujcih, je sicer res psihotična v toliko kolikor nasilno uvaja svojo različico realnosti. A jih, s tem, ko tovrstne psihoze zapisuje v zakonodajo, dejansko legitimira, legalizira in tudi začenja ustvarjati. Vse skupaj spominja na tistega slovenskega prostovoljnega gasilca, ki so ga razkrinkali za piromana, ki je netil požare, zato, da je lahko potem sodeloval pri njihovem gašenju. No, ko takšni gasilci piromani niso izjeme, ampak vodijo državo, situacija pač ni več simpatična norost posameznika, ampak gre res za Čas segregacije, ki nam ga vsiljujejo. Od tega, da so izredni zakonski ukrepi objektivno nujni, do tega, da so njihovi nasprotniki notranji sovražnik, ki ga je potrebno utišati, pa je samo še en korak.

The post Anej Korsika: Utrdba Slovenija v trdnjavi Evropa, 3.2.2017 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ko so leta 2014 privatizirali podjetje Helios in ga prodali avstrijskemu holdingu Ring za 145 milijonov evrov, je bilo to stabilno podjetje, z močnim razvojnim oddelkom, zglednim nivojem delavske participacije in delujočim sindikatom.

Luka Mesec je včeraj na seji DZ od premiera Mira Cerarja in vlade zahteval, da se opravi revizija prodaje Heliosa, kot to dopušča zakon in da se ustavijo škodljive privatizacije, katerih rezultat je zgolj izguba delovnih mest in stotin milijonov evrov.

Cerar je cinično razložil, da je Helios od leta 2013 racionaliziral poslovanje in bil zato prodan po višji ceni. Prikladno pa je zamolčal, kaj se pod t.i. racionalizacijo skriva: da so novi lastniki razbili svet delavcev – osnovo za delavsko upravljanje, da so lahko po hitrem postopku odpustili več kot 200 delavcev. Disciplinirali in podredili so sindikat, da so lahko pospešili odpravljanje na ravni podjetja izborjenih delavskih pravic. Ko so z novimi metodami zaključili, so Avstrijci podjetje prodali za 572 milijonov evrov, kar je občutno več, kot je bila kupna cena Heliosa ob razprodaji državnega premoženja.

Na račun delavcev, socialnih pravic in dolgoročne stabilnosti podjetja, je privatizacija ponovno pokazala, da ne prinaša razvoja, temveč priložnost kratkoročnih dobičkov za kapital – organizirajmo se, ustavimo privatizacijo in vzemimo razvoj podjetij ter našo prihodnosti v svoje roke!

The post ZL: Zahtevamo revizijo privatizacije Heliosa! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Med SMC in SDS, med Mirom Cerarjem in Janezom Janšo, obstajata zgolj dve razliki: stil in detajli. Program in usmeritev pa sta enaka, razlikujeta se zgolj v načinu izvedbe in občasno v intenzivnosti ali proporcih ukrepov.

Današnja interpelacija vlade ima dva namena: po eni strani gre za pritisk na vlado z desnega boka, naj ta še bolj zaostri svojo politiko. Drugi namen pa je predvsem, da se Janez Janša želi pred javnostjo pokazati kot edina alternativa vladi Mira Cerarja. Želi ustvariti vtis, da lahko trenutno neuspešno in zgrešeno vladno politiko nadomesti samo še bolj neoliberalna vlada pod njegovim vodstvom oziroma vodstvom njegove SDS.

Vlada Mira Cerarja bi morala oditi. Slej kot prej jo bodo z oblasti odnesli državljanke in državljani. Razloge zakaj, v Združeni levici opredeljujemo v osmih točkah alternativne interpelacije:

1. Vlada Mira Cerarja je protisocialna – daje davčne odpustke bogatim in dodatno stiska revne ter reže v socialno državo.

V državi imamo že tri leta gospodarsko rast, vlada pa razdeljuje njene sadove. Poglejmo kako: v dveh letih je kar dvakrat znižala dohodnino za bogate in jim s tem podelila 80 milijonov EUR letno. Menedžer z 10.000 EUR plače bo letno prejel 2.400 EUR letno več!

Koliko bodo dobili upokojenci, brezposelnih, revni? Nič. Minimalna plača ostaja 591 EUR, pokojnina, ki jo garantira država za 40 let dela, 444 EUR, minimalna socialna pomoč 292 EUR. Polovica upokojencev prejema pokojnine, manjše od 500 EUR, dve tretjini ljudi delata za manj kot 1000 EUR mesečno.

Komu je vlada poklonila presežke rasti? Ne njim, ampak 10% najbogatejših.

2. Vlada Mira Cerarja služi privatnim interesom in lobijem, ne pa javnemu interesu.

Gospodarski minister Počivalšek si že od začetka mandata prizadeva deregulirati trg naftnih derivatov, kljub lastnim analizam, ki kažejo, da popolna sprostitev cen naftnih derivatov vodi v celo do 100 milijonski izpad proračunskih prihodkov in v višje cene derivatov za nas, potrošnike. Edini, ki bodo imeli od tega koristi so distributerji, zlasti Petrol in OMV.

Vlada je ukinila registrske račune, ki jih ima 250.000 državljanov. S tem so pridobili borzni posredniki, ki jim je prav vlada omogočila oderuške prakse, ki jih še vedno zagovarja in podpira. Delovanja v interesu zasebnih interesov vlada ni mogla skriti niti pri zakonih, ki urejata dimnikarsko dejavnost ter pokopališko in pogrebno dejavnost. Dopustila je komercializacijo te službe.

Vlada je obljubila, da bo to odpravila dopolnilno zdravstveno zavarovanje, zaradi katerega vsako leto v zavarovalnicah ostane kar 60 milijonov EUR, namesto da bi ta denar prišel do zdravstvenega sistema.. V dveh letih in pol vlada ni storila nič, da bi se to anomalijo odpravila.

3. Vlada Mira Cerarja nadaljuje s privatizacijo državnega premoženja, prav tako pa zavira izgradnjo drugega tira in ga pogojuje s privatizacijami podjetji in infrastrukture.

Glavna obljuba Mira Cerarja pred volitvami je bilo odgovorno in transparentno upravljanje državnega premoženja.

V resnici je ravno nasprotno. Vlada je sestavila strategijo za upravljanje državnih podjetij, ki ni nič več od seznama za privatizacijo, ta podjetja pa prodaja povsem nepregledno. Kupci so podjetja v davčnih oazah, podjetja, katerih lastniki niso znani, skladom špekulativnega kapitala.

Za drobiž so prodali NKBM, banko v katero je država prek dokapitalizacij vložila več kot milijardo evrov davkoplačevalskega denarja. Knjigovodska vrednost banke je bila ocenjena na skoraj 640 milijonov EUR, vlada jo je prodala za pičlih 250 milijonov.

Prodali so Aerodrom Ljubljana. Podjetje je imelo zbrana sredstva za gradnjo drugega terminala – od tega 17 milijonov že zagotovljenih nepovratnih evropskih sredstev za investicijo. Ta projekt je bil z novim lastnikom, Fraportom, odpovedan, denar razdeljen, letališče pa postaja vse bolj okrnjeno in periferno.

Poskušali so prodati Telekom, kljub temu da gre za strateško podjetje, zgodba zase je Luka Koper, kjer je vlada podpirala odstavitev privatizaciji nenaklonjene uprave.

4. Vlada Mira Cerarja načrtno znižuje delavske standarde.

Minister Koprivnikar je s podpisom pisma o sodelovanju med Ubrom in njegovim ministrstvom pokazal, da je ta vlada pripravljena delovati kot agencija za spreminjanje zakonodaje po željah mednarodnih korporacij, ki bodo nadaljevale s kršenjem socialnih pravic in proizvajanjem še večjega števila prekernih delavcev v Sloveniji.

Kakšen je odnos vlade do delavskih pravic, kaže vlade, ki gre v smeri popolne svobode odpuščanja zaposlenih. Po tem predlogu bi zadosten razlog za odpustitev zaposlenega lahko postala izguba zaupanja. To pomeni, da bi delodajalec lahko odpustil dobesedno vsakega, ki bi si drznil dvigniti glas za delavske pravice.

Prav tako vlade ne gane dejstvo, da je Inšpektorat za delo, ki preganja in sankcionira kršitve delavnopravne zakonodaje, močno kadrovsko podhranjen. V Združeni levici že dve leti opozarjamo, da imamo v Sloveniji več kot 200 tisoč poslovnih subjektov in samo 77 nadzornikov inšpektorjev dela. Zato je primerov kot so Incom Ajdovščina ali Marof Trade, kjer se izkoriščajo delavci, na desetine ali celo na stotine.

5. Vlada Mira Cerarja z znižanjem okoljskih standardov spodbuja kovanje dobičkov na račun onesnaženega okolja in zdravja ljudi.

Področje okolja in prostora je v tem mandatu precej zapostavljeno. Vlada ni naredila ničesar, da bi Slovenijo popeljala na pot sonaravnega, trajnostnega razvoja – ravno obratno, Zakon o varstvu okolja je bil noveliran tako, da industriji dovoljuje večje izpuste od posedaj dovoljenih, poleg tega je novela ukinila časovno veljavo okoljevarstvenega dovoljenja. Hud problem so tudi trdi delci v zraku, za katerega se vlada ne zmeni. To ni zelena prihodnost, o kateri govori premier Cerar.

6. Vlada Mira Cerarja je v nasprotju z voljo ljudstva podpisala sporazum CETA

Vlada je povozila svoja stališča in kljub nasprotovanju številnih civilno-družbenih organizacij predvsem in večine javnosti podpisala sporazum CETA. Vlada je podpisala CETO kljub temu, da vsebuje mehanizem ICS, za katerega je minister Počivalšek obljubljal, da ga ne bo še tri tedne prej. To je “nesprejemljivo, nesprejemljivo, nesprejemljivo”, je zatrjeval. Potem pa je vlada kljub temu deponirala svoj podpis v Bruselj.

7. Vlada vodi servilno zunanjo politiko ter aktivno sodeluje pri agresivni vojaški usmeritvi NATA.

Vlada močno zvišuje proračunska sredstva za vojsko. Sredstva za Nato, predvsem za njegove mednarodne operacije, se bo v naslednjih treh letih povečala kar za 12 milijonov evrov. Takšno poviševanje sredstev je nedopustno, dokler bo Slovenska vojska pomožna vojaška sila Nata, dokler se bodo ta sredstva porabljala za gradnjo novega sedeža Nata v višini 1,4 milijarde evrov ter za sodelovanje v hujskaških vojaških operacijah, ki ne prispevajo k ugledu Slovenije ali k našim strateškim interesom, kaj šele k mednarodnemu miru.

8. Vlada Mira Cerarja zaostruje represijo.

Ob prihodu beguncev je z rezalno žico obdala del meje s Hrvaško, humanitarno in logistično vprašanje je preobrazila v varnostno vprašanje – s tem pa vzpostavila ozračje strahu, vojski pa kljub mnogim političnim in strokovnim pomislekom podelila policijska pooblastila. Da ne gre za izjemno ali samo odziv na zunanje okoliščine, kaže paket zakonov, ki je bil nedavno vložen v postopek: Zakoni o občinskem redarstvu; o nalogah in pooblastilih Policije; o nadzoru državne meje in zelo verjetno še Zakon o tujcih. S sprejemom te zakonodaje Slovenija vse bolj postaja represivna država, ki stopa po stopinjah ZDA.

Luka Mesec: Rezultat enačbe pozitivnih in negativnih ukrepov je enostavno izračunati – vlada Mira Cerarja je vlada kapitala in zasebnih lobijev, ne vlada ljudi. Uresničuje zasebne interese in to na škodo javnega interesa. Je vlada varčevanja, ne vlada razvoja. In zagotovo ni vlada etike, morale in pravne države, ampak vlada starih principov plenjenja državnega premoženja in strankarskega kadrovanja.

V Združeni levici zato na vsiljeno interpelacijo vlade, ki pred nas prinaša lažno dilemo ne pristajamo – ne bomo podprli ne SMC, ne SDS. Ne bomo podprli ne Janše, ne Cerarja. Po dobrih dveh letih mandata mora biti vsem jasno – ni dovolj sprememba obrazov, Slovenija potrebuje dejansko spremembo politike.«

The post ZL: Vlada Mira Cerarja je vlada kapitala in zasebnih lobijev, ne vlada ljudi appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Proračuna za naslednji dve leti sta socialno krivična in nerazvojna. Najbolje plačanim podarjata 80 mio EUR, na drugi strani pa bo minimalno nadomestilo za brezposelnost še vedno znašalo zgolj 350 EUR bruto, minimalni dohodek le 291 EUR, starševsko nadomestilo za brezposelne matere pa 252 EUR. Ob tem v proračunih ni razvoja: celo gradnjo 2. tira prestavljata v leto 2019. V Združeni levici ju ne bomo podprli.

Za bogate davčna darila, za revne zategovanje pasov

Z dvema spremembama dohodninske lestvice vlada desetim odstotkom najbolje plačanih v državi podarja 80 mio EUR. In medtem ko so se plače politikov in visokih uradnikov že letos zvišale za 5 %, bodo otroški in invalidski dodatki zamrznjeni še naslednji dve leti. Po drugi strani bi teh 80 mio EUR, ki se jim je vlada odrekla pri dohodnini, zadostovalo za odplačevanje stroškov financiranja gradnje 2. tira za dve leti.

Luka Mesec je na seji dejal: ”Prioritete v proračunu so zgrešene. Najbogatejšim vlada podarja 80 mio EUR, nadomestila za brezposelnost in socialne pomoči pa so še vedno daleč pod pragom preživetja.”

Drugič, pravična obdavčitev kapitala in bogatih zopet ni predvidena. V Zruženi levici smo predlagali, naj se vsaj davek na dobiček podjetij zviša na evropsko povprečje (22,6%, zdaj 19%).  S tem ukrepom bi v proračun dobili dodatnih 90 mio EUR. To bi zadostovalo za dvig minimalnega dohodka, ki je osnova za zvišanje socialne pomoči z 291 EUR na 385 EUR. Toliko namreč po izračunu MDDSZ znašajo minimalni življenjski stroški.

Ne bo pomoči za brezposelne matere

Z Zakonom o izvrševanju proračuna je vlada vsilila še dve nesocialni odločitvi:

• Prepovedala je redno letno usklajevanje pokojnin z rastjo življenjskih stroškov v letu 2017 – in to kljub dejstvu, da že več kot 40% upokojencev prejema pokojnine manjše od 500 EUR. Zajamčena pokojnina za 40 let delovne dobe bo še vedno približno 444 EUR, kar ni le manj od praga revščine (617 EUR) ampak celo pod cenzusom za varstveni dodatek (470.76 EUR).

• Za še dve leti je zamrznila usklajevanje večine socialnih prejemkov. Starševski dodatek, ki ga prejemajo brezposelne matere namesto porodniške, bo tako še naprej znašal zgolj 252,04 EUR.

Manj sredstev za zaščito in reševanje, več za NATO

Prioritete v proračunu so napačne. Vlada je recimo zmanjšala sredstva za zaščito in reševanje, po drugi strani pa bo v naslednjih dveh letih za kar 53% povečala izdatke za vojaške operacije v okviru Nata. Samo namestitev enote SV v Latviji nas bo v treh letih stala 12 mio EUR, pri čemer smo že zdaj za Natove aktivnosti namenjali po 46 mio EUR letno. In medtem, ko se ministri zgražajo nad prejemki v slabi banki, jih ne moti, da nas uslužbenec v Natu letno stane več kot 100.000 EUR, skoraj dvakrat več od predsednika vlade!

V Združeni levici pozdravljamo, da je vlada (kljub temu, da je vse amandmaje opozicije zavrnila) vendarle popravila dve postavki, na katere smo opozorili v ZL: zmanjšala je varčevanje pri sredstvih za zaščito in reševanje ter namenila več sredstev za obnovo športne infrastrukture.

The post ZL: Ob sprejemanju proračunov za leti 2017 in 2018 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Dr. Matej T. Vatovec:

“Skoraj 60% državljanov in državljank nasprotuje sporazumoma CETA in TTIP. V Združeni levici si prizadevamo, da sporazuma ne bi bila sprejeta. Namesto, da predsednik državnega zbora zmerja prizadevanja Združene levice z otroškim vrtcem, naj gre v osnovno šolo demokracije.”

Poslanci so podprli sporazum CETA, kljub temu, da že sprejeta stališča Republike Slovenije niso bila upoštevana. Izjemno sporni mehanizem ICS – za katerega je državni zbor izglasoval, da je nesprejemljiv – ostaja del besedila. Prav tako ostajajo nezaščiteni vodni viri, kar bo multinacionalkam omogočilo, da se polastijo vode oziroma tožijo države za visoke zneske zaradi izpada domnevnega profita.

Danes objavljeni rezultati javnomnenjske raziskave kažejo, da državljani odločno nasprotujejo sporazumoma CETA in TTIP. Skoraj 60 % vprašanih nasprotuje sprejemu sporazumov, zgolj dobrih 17 % podpira nujno potrditev. Ministrstvo in poslanci koalicije so sicer večkrat ponovili, da CETA ni enaka TTIP, vendar niso pojasnili, v čem naj bi bila različna. Razlog je, da v resnici nista različna, kot prizna tudi Evropska komisija, ko pravi, da bo CETA postavila standarde za nove sporazume. Oba sporazuma namreč temeljita na enakih principih, oba vsebujeta škodljive določbe, ki bodo omejevale javni interes, in oba sta nastala ter bosta sprejeta nedemokratično in netransparentno

V Združeni levici se sprašujemo, kako dober je lahko sporazum, ki ga morajo pojasnjevati kar tri spremljevalne izjave? Na ta spremljevalna besedila se namreč sklicujejo tako v vladi kot v koaliciji, čeprav je njihova pravna veljavnost močno vprašljiva in čeprav ne spreminjajo besedila sporazuma. Nobene od omenjenih izjav poslanci državnega zbora niso dobili na vpogled. Šele na zahtevo poslancev Združene levice je ministrstvo v drugem poskusu predložilo deklaracijo, ki pa je bila označena kot interna, zato se je seja zaprla za javnost.

Dr. Matej T. Vatovec:

“Namesto, da bi zaprli sejo zgolj za čas obravnave, je priročno ostala zaprta, prejemanje sporazuma pa je dobilo še eno dodatno črno piko netransparentnosti. Ko se volja ljudi tako očitno povozi, je seveda razumljivo, da se to stori čim bolj potiho in neopazno.”

Današnja obravnava državnega zbora je vrhunec nedemokratične farse sprejemanja sporazuma CETA, ki je v tajnosti nastal, podobno pa bo očitno tudi potrjen.

V Združeni levici smo vložili zahtevo za sklic posvetovalnega referenduma o sporazumu CETA. Še naprej bomo počeli vse,

The post ZL: Državni zbor za zaprtimi vrati povozil voljo ljudstva appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Septembra letos je dr. Peter Gašperšič pred obravnavo predloga za interpelacijo v Državnem zboru izjavil, da bo odstopil s funkcije ministra za infrastrukturo, če se drugi tir ne bo začel graditi pred koncem prihodnjega leta. Izjavo, ki se dobesedno glasi: »S pogoji pa se ne bi obremenjeval, ker sem si sam zadal cilj, da prihodnje leto začnemo graditi drugi tir. Če mi to ne bo uspelo, bom sam odstopil.«, je povzelo več slovenskih medijev. Dr. Gašperšič je nato ob obravnavi predloga za interpelacijo 20. septembra v Državnem zboru znova zatrdil, da se bo gradnja začela v letu 2017. Takrat je izjavil: »Kot sem že dejal, vprašanje nikoli ni bilo drugi tir da ali ne, temveč vedno le v kakšni časovni dinamiki in s kakšno finančno konstrukcijo. Danes pred vami na ti dve ključni vprašanji odgovarjam: z javno-zasebnim partnerstvom, ki bo vzpostavljeno v okviru podjetja 2TDK, in z začetkom gradnje v letu 2017.«

Le dva dni za tem, 22. septembra 2016, je Vlada Republike Slovenije na svoji 102. redni seji potrdila predlog sprememb državnega proračuna za leto 2017. V poglavju Promet in infrastruktura predloga proračuna, stran št. 13, so obrazložene spremembe ciljnih vrednosti na kazalniku I002974 – Zgrajene železniške proge. Tam je zapisano, da »izhajajoč iz sklepa vlade financiranje gradnje drugega tira z javno-finančnimi viri zaradi drugih nujnih investicijskih projektov, ki morajo potekati vzporedno na cestni in železniški infrastrukturi, v obdobju finančne perspektive 2014–2020 z vidika makrofiskalne konsolidacije ni izvedljivo. Zato je gradnja drugega tira železniške proge na odseku Divača-Koper v dolžini 24,6 kilometrov ob sklenitvi javno-zasebnega partnerstva predvidena po letu 2019«.

Proračun je zavezujoč pravni akt, v katerem so določene dejavnosti in projekti, ki se bodo izvajali v danem proračunskem obdobju. Če je v proračunu zapisano, da se bo gradnja začela po letu 2019, ni pravne osnove, da bi se začela prej, čeprav bi bilo to nedvomno nujno. Minister Gašperšič je pri pripravi proračuna sodeloval in se z njim na koncu tudi strinjal. Povsem jasno je, da se je minister ob podajanju izjav zavedal, da govori neresnico.

Na lažni obljubi, ki jo je izrekel minister Gašperšič, je bila utemeljena nadaljna podpora njegovemu delovanju s strani vlade in koalicije. Ker je sedaj nedvomno jasno, da ta obljuba ne bo mogla biti izpolnjena, vas zato pozivamo, da Državnemu zboru nemudoma predlagate njegovo razrešitev.

The post Odprto pismo predsedniku vlade appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Z novelo zakona o dohodnini (ZDoh-2) in zakona o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO-2) bo namreč vlada razbremenila izključno slabih 10% prebivalstva z najvišjimi prihodki. Tem se bodo plače po konservativni oceni povečali za 56 milijonov evrov letno. Če prištejemo še lansko spremembo dohodninske lestvice, znesek naraste na 72 milijonov. Za primerjavo: delavcem in upokojencem z dohodki, ki so malo nad minimalno plačo, bo ukrep skupaj prinesel le 5 milijonov evrov.

The post ZL: Vladni načrti za davčno reformo – za bogate konec krize! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Zelo povedno je tudi ravnanje SD-jeve ministrice Anje Kopač Mrak, odgovorne za resor dela, sociale, družine in enakih možnosti (MDDSZ). Leta 2011 so se uprli delavci, ki jih najemajo izvajalci pristaniških dejavnosti (IPS) pri čemer jih je podprl Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD). Vsaj od takrat dalje je znano, da so tem delavcem grobo kršene pravice, da so podplačani in da opravijo mnogo nadur, da so mnogi prisiljeni ustanavljati s. p.-je, celo takrat, kadar je narava njihovega dela taka, da bi se jih moralo zaposliti za nedoločen čas. O tej problematiki so bili vsi obveščeni: takratni predsednik vlade in predsednik socialnih demokratov Borut Pahor, takratni predsednik države Danilo Türk, takratna varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek-Travnik, vsa takratna ministrstva in Davčna uprava (DURS, današnja finančna uprava oz. FURS). Anja Kopač Mrak je v dotičnem obdobju (2008-2012) že bila sekretarka na MDDSZ, marca 2013 pa jo je na položaj ministrice imenovala vlada Alenke Bratušek, ki ga je ohranila tudi v Cerarjevi vladi. V vseh teh letih se je na področju nadzora nad IPS storilo bore malo, inšpektorji se pojavijo predvsem takrat, ko se v bran svojih pravic oglasijo redno zaposleni v Luki Koper. Celo v nasprotni smeri pa gre delovna zakonodaja, saj stavi na fleksibilnost delavcev, samozaposlovanje, na nestabilne oblike dela, na lažje odpuščanje in na nižanje stroškov dela, seveda vse na škodo delavcev in vračajoč se v preteklost, ko je bil delavec zgolj brezpravno orodje za kovanje dobičkov. Ministrica, sicer sociologinja, se seveda pod vse podpiše, enako tudi stranka SD.

Cerar je koalicijske partnerje SD sicer obtožil dvojne igre, potem, ko je Mladi forum sodeloval v četrkovem protestu pred sedežem vlade v Ljubljani ter s tem podprl delavce Luke Koper in boj proti privatizaciji pristanišča. Predsednik SD Židan se je izmotaval, rekoč, da so mladi občasno revolucionarni in da se stranka v podmladek ne vtikuje. Bojni sekiri naj bi SMC in SD že zakopali, je pa tretji koalicijski partner, Karel Erjavec v imenu DeSUS, spor spet začinil, rekoč, da ima SD na srečo Cerarja, ker sam takega delovanja ne bi toleriral. Zanimivo, Erjavec je bil tiho ves čas dogajana v Luki Koper, premogel je le izjavo ob obisku svoje stranke na obali 22. junija, ko se je pred popoldanskim svetom delavcev srečal tudi z upravo Luke Koper ter ji izrazil podporo in nasprotoval menjavi nadzornikov. 1. julija je sledila nerazumna ponudba odstopa z mesta ministra za zunanje zadeve, in sicer zaradi stalnih kritik ter občutka sokrivde pri zapletih z arbitražo med Slovenijo in Hrvaško glede meje – pa čeprav je arbitražno sodišče dan prej odločilo, da kršitve niso bile tako velike, da bi se zaradi njih postopek prekinil. Ne prvič je Erjavec izbral povsem neprimeren čas le za to, da bi slišal, da vladi brez DeSUS živeti ni, saj upokojenska stranka že leta deluje po principu izsiljevanja. Čudovit zgled za hčerke in sinove ter krasna popotnica za vnuke.

DeSUS za svoje interese paktira z vsakim in je seveda dvignil roko pri zloglasnem Zakonu za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), ki ga je sprejela Janševa vlada in ki je ostro zarezal v socialne prejemke. Sicer pa se tako SD kot DeSUS samooklicujeta za “socialni”, a njuno delovanje je vse prej kot tako: poleg podpore privatizaciji nista npr. problematizirali odločitve, ki je nekatere transferje spremenila v vračljive (denarna socialna pomoč, varstveni dodatek, po novem pa še pogrebnina). Že tako prikrajšani sloj prebivalstva se odpoveduje prejemkom, da ne bi obremenil potomcev.

The post IDS Obalno-kraška: Dvojna igra SD in DeSUS na plečih delavstva appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Leta 1957 zgrajena Luka Koper je danes eno najpomembnejših pristanišč v severnem Jadranu, po prometu in čistem dobičku pa tudi ena najmočnejših. V lanskem letu je Luka v primerjavi z letom prej imela za dva milijona ton večji pretovor, ustvarila 184,3 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje, njen čisti dobiček pa se je zvišal za 12 odstotkov na rekordnih 32,5 milijonov evrov. To strateško pomembno pristanišče, ki nudi logistične storitve celotni srednji Evropi, je še vedno v večinski državni lasti. Ob nepoznavanju hlapčevskega značaja slovenskega političnega razreda, vseh spletk in intrig ter gromozanskih finančnih apetitov, bi lahko zmotno pomislili, da ima Luka Koper za državo prav posebno vrednost v preostanku družinske srebrnine (kolikor je v zadnjega četrt stoletja pač že ni bilo razprodane po diskotnih cenah). Ob poznavanju zgoraj naštetih okoliščin pa trenutna, že skoraj en mesec trajajoča saga, ko državni vrh poskuša na vse pretege zlomiti nogo zmagovalnemu konju, vendarle postane bolj razumljiva.

Prosto po Heglu bi lahko dejali: “Luka Koper ustvarja rekordne dobičke in ima izjemno perspektivo? Toliko slabše zanjo!” Nekako tako in v prepričanju, da nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti nemudoma še slabše, je uprava Slovenskega državnega holdinga (SDH), komandni center gospodarstva v delni ali večinski državni lasti, izdala dekret o tem, da je potrebno tri od obstoječih nadzornikov Luke Koper, nemudoma zamenjati. Marko Jazbec, predsednik uprave SDH je v svojih televizijskih nastopih običajnim državljanom povsem nedoumljivo potezo, potrpežljivo pojasnjeval… Res je, da Luka posluje izredno uspešno, vendar je prav zavoljo zavarovanja tega pozitivnega poslovnega trenda potrebno uvesti določene spremembe, ki bodo omogočile, da se ta trend nadaljuje še naprej. V prevodu, pristanišče trenutno res posluje uspešno, vendar je bolje, da ljudi, ki so k temu uspehu prispevali in njihovo nadaljnjo vizijo zamenjamo že zdaj, saj človek nikoli ne ve kaj prinaša negotova prihodnost.

Z negotovostjo pa je v gospodarstvu tako kot v nogometu, ko ne veš na koga bi stavil, stavi na Nemce. Natanko to je na vsesplošno ogorčenje luških delavcev, uprave in podpornih služb naredil Marko Jazbec in kot enega izmed novih nadzornikov predlagal Jürgena Sorgenfreija, nemškega strokovnjaka za logistiko, še posebej pristaniški promet. Razlogi za jezo nad njegovim imenovanjem so razumljivi, ko pogledamo Jürgenov pedigre. Ta vključuje delo za hamburško pristanišče, kakopak konkurenčno Luki, še toliko bolj pa je zaskrbljujoče, da je omenjeni sodeloval pri študiji OECD, ki je med drugim ugotovila, da drugi tir v resnici ni potreben oziroma se ne bi izplačal. Drugi tir je ponarodela gospodarska ideja o kateri se v slovenskem prostoru govori že vsaj zadnjih dvajset let a zanj do zdaj ni bila položena še niti ena tračnica. Do Kopra sicer vozi “prvi” tir, ki vključuje tako potniški kot tovorni promet.

Obenem pa se ponaša z izredno zvestobo tradiciji, saj še danes ohranja hitrost, okrog 35 kilometrov na uro, ki je bila najbrž dosežena že v času njene graditve, torej v času Marije Terezije in Avstro-Ogrske. Hitrost, ki brezskrbnemu popotniku nudi prostorsko-časovno iluzijo, da Slovenija vendarle ni tako majhna država, ko pa po njej lahko potuješ tako dolgo. Seveda pa tudi hitrost, ki že zdaj obeta, da bo privedla do zasičenja in močno ohromila tovorni promet iz in v Luko Koper. Iz nje že danes vsak dan odpelje okrog 60 vlakovnih kompozicij, ob trendu rasti prometa pa utegne priti že v letu ali dveh do njenega zasičenja, tako imenovanega ozkega grla. Natanko zato vsakokratna uprava Luke Koper ob polni podpori delavcev od države terja gradnjo drugega, izključno tovornemu prometu namenjenega, tira. Aktualna vlada premierja Mira Cerarja se je celo izrekla, da je gradnja drugega tira strateškega pomena, in da bo z njim nedvomno začela. Zato je še toliko bolj vznejevoljilo dejstvo, da zdaj ena izmed njenih podrejenih institucij (SDH) predlaga nadzornika, ki je tej gradnji izrazito nenaklonjen.

Vse skupaj pa postane bistveno bolj razumljivo, če na vse skupaj gledamo kot na prvi korak h razkosanju in privatizaciji Luke Koper. V tem primeru je trojanski konj po imenu Jürgen Sorgenfrei, vsekakor odlična izbira. Očitno gre za podobno zgodbo kot v primeru letališča Aerodrom Ljubljana, ki ga je kupila nemška družba Fraport in katere “blagodejni” učinki se že zdaj kažejo. Ljubljansko letališče ima npr. manj povezav kot celovško. V tem oziru je Sorgenfrei pač lahko koristna izvidnica za geopolitične interese nemškega kapitala. Vendar najbrž ne on, ne Jazbec, niti slovenska vlada niso računali na izjemno mobilizacijo in odločnost na strani luških delavcev in uprave. Pod sloganom Vstala Primorska je 28. junija pred Luko potekal protest, ki se ga je udeležilo okrog štiritisoč ljudi in je združil široko paleto naprednih civilnodružbenih in političnih gibanj in so ga podprla tudi določena študentska gibanja, podporo pa so izrazile tudi največje sindikalne centrale. V svoji izjavi so protestniki poudarili, da je simptomatično, da je prvi tir leta 1967 praktično samo zgradilo srednje veliko družbeno podjetje, drugega pa že več kot dvajset let ni sposobna zgraditi celotna kapitalistična država.

Ob tem so izpostavili tri škodljive scenarije, ki jih trenutno ponuja vlada. Po prvem, če bo vlada vztrajala pri javno-zasebnem partnerstvu, ne bo pa pripravljena subvencionirati privatnih vlagateljev, proga ne bo zgrajena. Prometni tokovi se bodo preselili v Italiji, Avstrijo in na Madžarsko, saj bodo postali Luka Koper in celotno železniško omrežje ena sama slepa ulica. Drug scenarij po katerem bi vlada vztrajala pri trenutnem načrtu in dobiček zasebnim vlagateljem zagotavljala z državnim subvencioniranjem, bo sicer nemara res privedel do izgradnje drugega tira, vendar grozi, da bo ta postal nova Termoelektrarna Šoštanj oziroma njen 6 blok- jama brez dna za davkoplačevalski denar. Tretji scenarij na katerega so v izjavi opozorili protestniki pa je sledeč. Zelo verjetno je, da se tuji investitorji ne bodo zadovoljili samo s subvencijo, ampak bodo zahtevali tudi deleže v slovenskih podjetjih. Tu pa pridejo v ospredje predvsem geopolitični interesi avstrijsko-nemškega kapitala, v tem primeru predvsem njihovih železnic. Namesto tega so v iniciativi Vstala Primorska predlagali, da se nemudoma ustavi vse ideje in postopke za privatizacijo, in da se drugi tir začne graditi po modelu po katerem Avstrija trenutno gradi železniški bypass okrog Slovenije. Torej z gradnjo državnih podjetij z evropskimi sredstvi in ugodnimi krediti na podlagi državnih poroštev.

Kako močni interesi so v igri glede Luke Koper med drugim dokazuje tudi bizarna anonimka, ki ne bi bila nič več kot to, če ne bi z njo začel naokrog mahati Metod Dragonja, državni sekretar na ministrstvu za finance. Primitivna anonimka naj bi razkrivala, kakšne so resnične razmere v Luki Koper, da Slovenci v njej ne morejo dobiti dela, da gre za prevlado “čefurskih” sindikatov itd. Vendar so si tokrat privatizatorski apetiti očitno polomili zobe. Na petkovi seji nadzorne skupiščine Luke Koper na kateri naj bi prišlo do zloglasne zamenjave treh nadzornikov se to na koncu v resnici ni zgodilo. Predlog je bil namreč tik pred zdajci umaknjen. Luški delavci pa so medtem zablokirali vhod v pristanišče in popolnoma ustavili promet vanjo in iz nje, edina izjema so tovarnjaki s hitro pokvarljivim blagom. S tem je bil celoten tovorni promet na slovenskem železniškem omrežju ustavljen. Na tej točki je tudi arhitekt ideje o zamenjavi nadzornikov in predsednik uprave SDH, Marko Jazbec, vendarle ponudil svoj odstop. Delavci v Luki Koper pa zahtevajo tudi odstop ministra za gospodarstvo Petra Gašparšiča in prej omenjenega sekretarja Dragonje, ki sta prav tako intenzivno delala v smeri menjave nadzornikov. K umiritvi situacije ni pripomogla izjava Milana Brgleza, predsednika državnega zbora, ki je blokado Luke označil za atenat na podjetje in na državo, delavcem pa zažugal naj svojih koristi ne postavljajo pred koristi Luke Koper, Obale in Slovenije.

A tudi takšne neokusnosti s samega državnega vrha ne morejo spremeniti dejstva, da predlagane menjave nadzornikov ne bo, in da je njihov pobudnik Jazbec, moral ponuditi svoj odstop. Marko Jazbec in maskota upora proti njemu, nagečeni jazbec, sta zato postala simbol organizirane delavske moči in ene največjih proti-privatizacijskih zmag v zadnjih letih, če ne desetletjih.

The post Anej Korsika: Delavski upor v Luki Koper, 7.7.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.