V Iniciativi za demokratični socializem pozdravljamo odločitev Nogometne zveze Slovenije, da z najvišjo predpisano globo kaznuje Nogometni klub Maribor zaradi razpihovanja etnične in kulturne nestrpnosti njegovih navijačev na nogometni tekmi med Olimpijo in Mariborom. Obenem pa opozarjamo, da ne gre za osamljen pojav, s katerim lahko opravimo zgolj z moralno obsodbo in denarno kaznijo nogometne zveze.

Med navijaškimi skupinami so sicer skoraj vedno prisotni tudi pripadniki skrajno desnih gibanj. Toda vihranje neonacističnih zastav in sovražni transparent, razvit čez celotno tribuno na enem največjih javnih športnih dogodkov sredi Ljubljane ob 70. obletnici osvoboditive izpod fašizma in nacizma, nista posledica delovanja osamljenih skrajnežev, temveč splošne normalizacije sovražnega govora v javnosti.

Kot je bilo pričakovati se na dogodek ni odzvala nobena od koalicijskih strank, ki se prištevajo v liberalno sredino, ali celo socialdemokratsko levico. Saj so – skupaj z nekritičnimi mediji – same odgovorne za protimigrantsko histerijo, ki so jo sprožile med prebivalstvom. Ne pozabimo: če se je še pred enim letom večina prebivalstva posmehovala sosednji Madžarski in njenemu Orbanu, so danes politike, ki jih je uvedel Orban, v Sloveniji ne le sprejemljive temveč samoumevne. In če je še septembra velika večina prebivalstva odločno nasprotovala postavitvi ograje na meji, je danes, dva meseca kasneje, ta zaželjena.

Prejšnji teden je slovenska policija objavila novico, da je 99,99% migrantov neproblematičnih in da aktivno sodelujejo z državnimi organi. Vzrokov za obrat javnega mnenja torej nikakor ne moremo iskati v dejanskih slabih izkušnjah lokalnega prebivalstva ali državnih organov z migranti, temveč v diskurzu oblasti in medijev, ki sta, skupaj z vladnimi ukrepi, v državi umetno uvedla izredne razmere. Tako so mediji poročali o migrantskih tokovih in valovih ter »evropski migrantski krizi«, kot da v tej humanitarni katastrofi ne bi bili ogroženi begunci, ki bežijo iz vojnih žarišč in ekonomsko uničenih držav, temveč lokalno evropsko prebivalstvo. Vlada je skušala po hitrem postopku sprejeti zakon s katerim bi razširila vojaška pooblastila in  na meje poslala vojsko v polni bojni opremi ter namestila bodečo žico. Premier Cerar je v državnem zboru to skušal opravičiti s preprečevanjem humanitarne katastrofe na slovenskih tleh, kot da bi bila bodeča žica najbolj samoumeven pripomoček za reševanje humanitarnih kriz.

Če situacijo poskušamo razumeti sistemsko, jasno vidimo, da se ponavljajo vzorci iz prve polovice 20. stoletja. Tudi takrat je kriza kapitalizma omogočila vzpon radikalnim desničarskim gibanjem. Vendar ta vzpon ne bi bil mogoč brez pasivne ali aktivne podpore takoimenovane liberalne sredine. V Nemčiji je ta skrajno desnico uporabljala za discipliniranje delavcev ter kot orožje v boju proti delavskim gibanjem in levičarskim strankam, ki so si prizadevale za spremembo družbenega sistema, vse dokler ji ni ušla izpod nadzora ter sprožila svetovno vojno.

Danes smo priča podobnim razmeram. Domači in tuji politično-kapitalski sloji že dlje časa tolerirajo ali celo aktivno podpirajo skrajna desničarska gibanja, predvsem na evropski periferiji, kjer je socialno opustošenje največje. Sistemski rasizem uradne politike Evropske unije pa se kaže v odsotnosti skupne migracijske politike in v obliki ograj, ki vznikajo na mejah njenih držav članic. Vladajoče stranke in vladajoči razredi v Evropi nimajo problemov z Orbanom, ukrajinskimi neonacisti, ali grško Zlato zoro. Nasprotno, slednja je njihova zaveznica v boju proti možnosti drugačne politike utelešene v Sirizi, za zlom katere so izkoristili vsa pravna, politična in ekonomska sredstva, ki so jim bila na voljo. Zdaj pa so poskus sirskega prebivalstva ubežati pred vojno, ki jo neposredno povzroča zunanja politika evropskih držav in članic NATO pakta, učinkovito izkoristili za preusmeritev jeze prebivalstva na migrante, ki so postali idealni grešni kozel kapitalističnega sistema.

Zato danes v Sloveniji ni več problematična korupcija politike in gospodarstva, niso več problematične periodične krize kapitalizma, ki povzročajo brezposelnost in revščino, in ni več problematičen socializiran zasebni dolg, ki ga odplačuje celotno prebivalstvo. Nogometni huligani, ki izvirajo iz deprivilegiranih okolij, krivce za svoje socialne težave poenostavljeno iščejo v še bolj deprivilegiranih in revnejših od sebe – v tujcih oziroma migrantih. V primeru Maribora gre za mesto, ki je v zadnjih 25 letih že drugič priča ekonomskemu uničenju, medtem ko sta visoka stopnja brezposelnosti in deložacije družin vsakdanja. Slab socialni položaj v mestu, ob rasističnem diskurzu medijev in politike, omogoča hiter vzpon skrajne ulične desnice, saj njeni politični cilji postajajo cilji parlamentarnih političnih strank. Lokalno prebivalstvo in »naš« način življenja naj bi namreč ogrožali migranti, čeprav so sami žrtve istega sistema, ki na Bližnjem vzhodu seje smrt z vojaškimi intervencijami in prodajanjem oborožitve nedemokratičnim režimom, Evropo pa sili v radikalno varčevanje, ki ukinja vse pridobitve socialne države 20. stoletja. In ali ni pravzaprav to tisto, kar ne uničuje le življenj migrantov, temveč vseh nas?

The post Skrajna desnica ali skrajna sredina? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

foto: Slovenia Times

Danes se mudi v Ljubljani nekdanji predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy. Razlog za obisk je podelitev reda za izredne zasluge za “prispevek k razvoju EU in enakopravnost njenih narodov”. Kasneje pa bo ljubljanska univerza gostila še skupno predavanje g. Van Rompuya in predsednika Boruta Pahorja o tem, kakšno unijo si želimo v prihodnje?

Če vam je, ob pregovorni odtujenosti organov evropskih integracij od državljanov, ki jih zastopajo, g. Van Rumpuy morebiti ušel iz spomina, spomnimo, da je predsedoval Evropskemu svetu od leta 2010 do 2014. Je prvi polnopravni nosilec te funkcije, potem ko je stopila v veljavo lizbonska pogodba, listina, katere namen je bila okrepitev sodelovanja držav članic Evropske unije.

Kako neuspešna je bila v Evropa v svojem zastavljenem cilju, je postalo jasno zelo hitro v Van Rompuyevem prvem mandatu, ko se je v času globalne recesije in mnogih finančnih zlomov razplamtela še evropska dolžniška kriza. Evropska unija se je na naraščajoče težave na evropski periferiji odzvala prepozno in neenotno, zaporedni ukrepi, ki se jih je le odločila sprejeti, celo leto dni potem, ko je kriza postala akutna (EFSF, pakt ‘evro plus’, fiskalni pakt, ESM…), pa so natanko tisti, ki so pripeljali do stanja, kakršnemu smo priča danes. Politična negotovst v Grčiji, skoraj polovična brezposelnost mladih v Španiji, demografska katastrofa zaradi eksodusa prebivalstva Latvije in tako naprej.

Zaradi navedenih razlogov v Iniciativi za demokratični socializem in v koaliciji Združena levica ne verjamemo, da si g. Van Rompuy zasluži odlikovanje, ki ga danes prejema s strani predsednika Pahorja. Niti ne verjamemo, da bo predavanje, ki ga bosta skupaj izvedla predstavnik odtujene in okostenele bruseljske birokracije ter predstavnik politične opcije, ki je v Evropi nazadnje prevladovala konec devetdesetih, z enako spornimi rezultati, pomembno prispevalo k razumevanju položaja, v katerem so se znašle države članice EU in njeni prebivalci in prebivalke.

Nasprotno, pričakujemo lahko še več enakega: zagovor neizbežnosti fiskalne vzdržnosti in koristnosti neoliberalnih politik, zavit v celofan visokoletečih besed o združeni Evropi.

The post Ob obisku Hermana Van Rompuya v Ljubljani appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Tako enostranska pogajanja kot v noči iz nedelje na ponedeljek je Sredozemlje doživelo nazadnje, ko je Rim poslal svoje legije nad Kartagino, ki so jo požgale do tal, ljudi zasužnjile in tla posule s soljo, da na njih nikoli več ne bi nič zrastlo. V tej noči so se razblinile še zadnje iluzije o socialni Evropi, o Evropi kot enakopravni skupnosti držav. Zdaj moramo pogledati resnici v oči: Evropska unija ni nič drugega kot brutalna, sadistična diktatura kapitala.

Nikoli prej v zgodovini človeštva se še ni zgodilo, da bi neko državo načrtno sabotirala njena lastna centralna banka. Neizvoljeni tehnokrati Evropske centralne banke so uzurpirali oblast in z omejevanjem dotoka denarja spravili Grčijo na rob gospodarskega in socialnega zloma. Evropska centralna banka, udarna pest trojke, zlorablja svojo moč, da bi Grčijo za vedno vkovala v spone dolžniškega suženjstva.

Evrska skupina, telo brez formalnih pooblastil ali zapisnikov, ki se sestaja v tajnosti in ga nihče ne more poklicati na odgovornost, se je pod taktirko Wolfganga Schäubleja odločila, da preglasi na referendumu jasno izraženo voljo grških državljanov. Od Grčije so zahtevali, da 50 milijard evrov državnega premoženja prepusti nemški državni investicijski banki. Zahtevali so talca, da si Grki nikoli več ne bi upali kljubovati svojim gospodarjem, zahtevali so razveljavitev preteklih ukrepov in pravico do veta na prihodnje odločitve grške vlade in parlamenta.. To ni nič manj kot poskus državnega udara.

Vendar glasu množic ni mogoče kar tako utišati. Grožnje, izsiljevanje, ekonomska sabotaža, vse to ne more izbrisati zgodovinskega OXI. Danes v Grčiji potekajo množični protesti in splošna stavka javnega sektorja. Večina članov centralnega komiteja Sirize je danes pozvala k zavrnitvni vsiljenega sporazuma. Zapisali so, da »ponosni NE delovnih ljudi na referendumu vladi ne dovoli, da bi popustila pod pritiski upnikov«.

To ni zgolj grški boj. To je boj vseh nas proti diktaturi kapitala, proti Schäubleju in njegovima lakajema Mramorju in Cerarju, proti reševanju bank za ceno izstradanja ljudi, proti spodkopavanju demokracije.

Za preprosto načelo: NE pomeni NE.

The post Sašo Slaček: OXI pomeni OXI, 15.7.2015 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Potem, ko smo v preteklih tednih lahko spremljali neomajna stališča trojke in finančnih ministrov evrskega območja, da mora Grčija spoštovati svoje dolžniške obveznosti, je konec tedna odjeknila novica o osnutku poročilam, ki ga pripravlja Mednarodni denarni sklad (MDS). V poročilu MDS uradno priznava, da je grški dolg nevzdržen in da ga Grčija ne bo mogla poravnati brez najmanj 30% odpisa. Dodajajo, da bi bilo potrebno za plačilo obstoječega dolga evropskim reševalnim mehanizmom sprejeti 20-letni odlog na plačilo glavnice. Poleg tega MDS ugotavlja, da bo potrebno Grčijo že v naslednjih treh letih “reševati” z novim programom posojil v velikosti 52 milijard evrov.

Omenjene ugotovitve dokazujejo, da so nepopustljive zahteve finančnih ministrov in trojke nesmiselne, saj jih ni mogoče izpolniti niti ob najbolj optimističnem scenariju: gospodarski rasti v višini več kot 2% in s proračunskimi presežki prek 4.5% BDP za naslednjih 40. let! Zaključki poročila MDS pravzaprav niso nič novega, podkrepi jih tudi statistika, ki kaže, da se je od sprejetja prvega paketa “pomoči” grški javni dolg povečal za slabih 10%. Povedno je le, da so tokrat enaki zaključki prišli s strani organizacije, ki je med upnicami grških posojil. Evropske institucije, po drugi strani, še naprej predstavljajo nemi zid nerazumevanja, na katerega je naletela grška vlada v procesu pogajanj.

A vendar je do zaključkov poročila potrebno biti tudi zadržan. Poleg optimističnih napovedi o stalni gospodarski rasti in proračunskem presežku, na katerem temeljijo napovedi, pomisleke v prvi vrsti vzbuja predpostavka, da bodo izboljšani ekonomski kazalci posledica doslednega sprejemanja varčevalnih politik. Če kaj, potem je pet let zategovanja pasu v Grčiji prepričljivo pokazalo, da tovrstna politika gospodarske kazalce poslabšala. Poleg gospodarske rasti, ki se je zmanjšala za 25%, smo tako priča več kot 10% padcu produktivnosti delovne sile, s tem pa tudi konkurenčnosti gospodarstva.

Vendar je iz poročila vseeno mogoče potegniti jasen sklep, da se grška kriza ne bo rešila s sprejetjem novega ali novih paketov pomoči in z nadaljnjim zategovanjem pasu brez odpisa dolgov. Grško krizo je moč reševati zgolj tako, da si država povrne avtonomijo v monetarni, fiskalni in gospodarski politiki, ki ji je bila s prisilnim jopičem evropskih institucij v veliki meri odvzeta, medtem ko je, nasprotno, krivda izključno pripisana Grčiji.

Povezava do poročila >>

The post Mednarodni denarni sklad: reševanje Grčije ne deluje appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Foto: Bojan Stepančič, Protestival

Spodnjo izjavo je Rok Kogej, IDS, prebral na večer Dneva državnosti, praznika, ki ne more prikriti dejstva, da se s privatizacijo, podrejanjem Bruslju in Berlinu ter sprejemanjem raznih trgovinskih sporazumov odpovedujemo politični in ekonomski suverenosti. Ta je namreč nujni pogoj vsake dejanske neodvisnosti in samostojnosti.

OB DNEVU DRŽAVNOSTI

Danes in jutri se spominjamo 25. junija 1991, dneva, ko je Slovenija razglasila svojo uradno neodvisnost od nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Odločitev o slovenski odcepitvi od SFRJ je bila sprejeta z najvišjo možno stopnjo demokratičnosti, saj je 26. decembra 1990 na referendumu o neodvisnosti Republike Slovenije zanjo glasovalo preko 93 odstotkov udeleženih volivcev. Vendar je to, demokratičnost odločitve o odcepitvi, edino, kar pri njej ni sporno. Okoli vsega ostalega (okoli njene legalnosti, okoli njene vloge pri sprožitvi vojn na območju nekdanje skupne države, okoli tega, ali jo moramo razumeti kot uresničitev tisočletnega sna slovenskega naroda ali morda zgolj kot nujno izbiro, ki so jo narekovale neke zgodovinske okoliščine) pa se še vedno tolčejo različna mnenja.

Odločitev volivcev na referendumu o neodvisnosti Republike Slovenije ni bila uresničitev tisočletnega sna slovenskega naroda. Prav tako ni bila edini način reševanja slovenskega narodnega vprašanja. Nasprotno, sprejeta je bila po dolgoletnem zaostrovanju položaja perifernih držav, po dolžniški krizi, ki je po neoliberalnem obratu nastopila v Južni Ameriki in Vzhodni Evropi. Sprejeta je bila po tem, ko je socialistično alternativo ekonomski in politični krizi (uvedba dejanskega samoupravljanja in odprava monopola političnega razreda) zatrlo oblikovanje kulturno-političnih republiških »elit« (decentralizacija namesto demokratizacije, nacionalizem namesto emancipacije). Zato jo je treba presojati z vidika dejanskih posledic teh procesov in ne s stališča mitologije tisočletnega sna.

Po štiriindvajsetih letih od tistega poletnega dne, ki mu »elite« nocoj vzklikajo na Kongresnem trgu, si nihče več ne more zatiskati oči pred strašnostjo teh posledic. Ne demokratizacije in emancipacije – kar smo dobili, za kar plačujemo ceno danes in bomo plačevali še večjo v prihodnosti, je bil izbris ljudi, varčevalcev in družbenega premoženja. In prav v teh dneh in mesecih nam trenutna vlada jemlje še tisto malo, kar je od družbenega premoženja po desetletjih plenjenja ostalo. Vlada Lojzeta Peterleta je ustvarila pidovske barone. Prva vlada Janeza Janše je prinesla gospodarske tajkune. Vlada Mira Cerarja (in tudi njene predhodnice, od katerih čisto nobena ni brez svojega dela krivde) pa državne banke in podjetja za drobiž ter za pohvalo iz Bruslja in Berlina prepušča špekulantskim kobilicam.

Ampak tovarišice in tovariši – vse lahko še spremenimo! Morda smo izgubili brniško letališče, Helios in Fotono, a privatizacijski seznam je še dolg in privatizacijska strategija, ki jo vlada zavajajoče imenuje »strategija upravljanja«, še ni sprejeta. Podprimo napredne sile v parlamentu, pridružimo se glasovom razuma v civilni družbi, preplavimo trge in ulice slovenskih mest! Vendar ne storimo tega zato, ker bi podpirali nedemokratičnost, koruptnost in neučinkovitost, ki naj bi bili tako značilni za državne banke in podjetja. To storimo zato, ker lahko le preko državnega lastništva bank in podjetij menedžersko avtokracijo zamenjamo z delavsko demokracijo, maksimizacijo dobička in zasebnih koristi kot osrednji motiv njihovega poslovanja pa z zadovoljevanjem družbenih potreb.

Predvsem pa, tovarišice in tovariši, storimo to zaradi stare priložnosti, ki si jo s tem spet odpremo. Zaradi priložnosti, da se rešimo diktata Bruslja, Berlina ter domačih in tujih elit. Zaradi priložnosti, da postanemo gospodarji svojih usod in da v ključnih trenutkih ne bomo več zgolj talci zgodovinskih okoliščin. Zaradi priložnosti, da popravimo svoje pretekle napake in da začnemo graditi družbo, kakršno si kot človeška bitja zaslužimo. Družbo enakosti, pravičnosti in solidarnosti. Socializem za 21. stoletje.

The post Rok Kogej: Ob dnevu državnosti, 24.6.2015 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Tasos Koronakis, sekretar centralnega komiteja Sirize, poziva k dejavni družbeni in politični solidarnosti. Od organiziranja shodov in osveščevalnih kampanj po Evropi, prek institucionalnih iniciativ v lokalnih, regionalnih in nacionalnih parlamentih, do osebnih in kolektivnih izjav podpore prizadevanjem Grčije po preobrnitvi evropske paradigme varčevanja.

Drage prijateljice, dragi prijatelji,

Po skoraj štirih mesecih intenzivnih pogajanj smo dosegli trenutek resnice za naš skupni evropski projekt. Vlada, ki jo vodi Siriza, se po svojih najboljših močeh trudi, da bi dosegla pošten dogovor z evropskimi in mednarodnimi partnerji, ki upošteva tako obveze Grčije kot evropske države članice kot tudi volilni mandat, ki ga je podelilo grško ljudstvo.

Sirizina vlada je že vpeljala vrsto reform, ki se lotevajo korupcije in močno razširjenega izogibanja plačevanja davkov. Trošenje je pod nadzorom in davčni prihodki presegajo pričakovanja, kar dokazuje proračunski presežek v višini 2,16 milijard evrov v obdobju med januarjem in  apriloml 2015. kar je visoko nad prvotno ocenjenim primanjkljajem v višini 287 milijonov. Grčija je v tem času  vse dolžniške obveze izpolnila iz lastnih sredstev, kar je med evropskimi državami edinstveno, saj je kakršnokoli izplačevanje sredstev od avgusta 2014 blokirano.

Minili so štirje meseci trdih pogajanj, pri katerih so kreditodajalci Sirizini vladi ves čas sistematično vsiljevali natanko tak varčevalni program, ki ga je grško ljudstvo na volitvah 25. januarja zavrnilo. Zadušitev likvidnosti, ki so jo orkestrirale ustanove Evropske unije, je našo državo pripeljala v kritično finančno stanje, zaradi česar ne bomo mogli poravnati prihajajočih dolžniških obveznosti.

Grška vlada je naredila vse, da bi dosegla dogovor, toda meje je treba spoštovati. Te meje so zdržni in realistični primarni presežki, obnova kolektivnih pogodb  in minimalne plače, zaščita delavcev pred množičnimi odpuščanji, zaščita plač, pokojnin in skrbstvenih dodatkov pred nadaljnimi rezi, ustavitev razprodaj državnega premoženja, itd. Suverenost ljudstva in demokratične mandate je treba spoštovati. Potrpljenja in dobre volje grškega ljudstva ne gre zamenjevati s pripravljenostjo ukloniti se neverjetnemu izsiljevanju. Ne bomo dovolili, da zadušijo evropsko demokracijo.

Smo v odločilnem času; potrebujemo politično voljo svojih evropskih partnerjev, da bi premagali sedanjo pat pozicijo. Zato ne pozivamo le k solidarnosti, temveč tudi k dolžnemu spoštovanju vrhovnih evropskih vrednot.

Siriza poziva vse napredne in demokratične družbene in politične akterje, ki razumejo, da grški boj ni omejen na grške državne meje, temveč je boj za demokracijo in socialno pravičnost v Evropi, da se ji pridružijo.

V teh odločilnih trenutkih pozivamo k dejanjem družbene in politične solidarnosti, od organiziranja shodov in osveščevalnih kampanj širom Evrope, do institucionalnih iniciativ v lokalnih, regionalnih in nacionalnih parlamenith ter osebnih in kolektivnih izjav podpore prizadevanjem Grčije, da evropsko paradigmo preobrne od uničujočega varčevanja k novemu modelul vzdržne rasti.

Vaša podpora je ključnega pomena, ne le za grško ljudstvo, temveč za usodo evropske ideje.

S toplimi pozdravi,
Tasos Koronakis, sekretar centralnega komiteja Sirize

Prvotno objavljeno na spletni strani change4all.eu.

The post Tasos Koronakis: Trenutek resnice za Evropo, 18.5.2015 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Foto: Tamino Petelinšek/STA

V začetku prejšnjega tedna se je pri nas mudil José Ángel Gurría, nekdaj mehiški zunanji in finančni minister, trenutno pa generalni sekretar Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (Organization for Economic Cooperation and Development; OECD). Slovenija je članica tega uglednega združenja 34 najbogatejših držav od julija 2010 in za ta privilegij letno plačuje skoraj 2,8 milijona evrov. Gurría, ki se je na obisku srečal z Borutom Pahorjem, Mirom Cerarjem, Milanom Brglezom, Dušanom Mramorjem in s Karlom Erjavcem, skratka s celotnim slovenskim političnim vrhom, je prišel predstaviti ekonomsko poročilo OECD o Sloveniji za leto 2015.

Analiza stanja in priporočila ukrepov v tem poročilu so, kakor po naključju, v popolnem sozvočju z analizo in priporočili Evropske komisije, Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, pa tudi z vladnim Nacionalnim reformnim programom za obdobje 2015–2016. Če omenimo le najspornejše točke poročila, bi tako tudi OECD odpuščal v državni upravi in lokalni samoupravi, dodatno finančno oklestil javno šolstvo, povečal pristojnosti in avtonomijo Družbe za upravljanje terjatev bank, nadaljeval z razprodajo državnih podjetij ter pokojninski sistem spremenil tako, da bi morali delati dlje in za nižje pokojnine.

Poročilo OECD in odzivi nanj – vsi, Pahor, Cerar, Brglez, Mramor in Erjavec, so nad poročilom izrazili navdušenje in pozdravili njegovo usklajenost z lastnimi politikami – priča, da so za domače in mednarodne elite neoliberalne reforme še vedno rešitev za krizo neoliberalizma. Hkrati pa je Gurriá v intervjuju za časnik Dnevnik priznal, da tudi elite ne morejo več mižati pred protislovjem med deklariranimi in dejanskimi učinki teh reform. Največ in najgloblje reforme so namreč izvedle prav tiste države, ki jim gre najslabše, recimo Irska, Španija, Portugalska, Italija in Grčija.

Logično vprašanje, ki si ga moramo po prepoznanju tega protislovja postaviti, je – zakaj pri neoliberalnih reformah sploh še vztrajamo? Logičen odgovor, ki se nam ponudi, pa je – ker morda domače in mednarodne elite reform, ki jih zagovarjajo, ne usklajujejo le med sabo, ampak tudi tako, da ustrezajo njihovim lastnim interesom. To seveda ne pomeni, da je v resnici obstoječe stanje zadovoljivo, ker ni, in da korenite reforme niso potrebne, ker so. Naša državna podjetja, recimo, so gotovo slabo upravljana. A rešitev ni njihova razprodaja, ampak demokratizacija in večja transparentnost upravljanja. In drži tudi, da lahko v javnem sektorju najdemo priložnosti za varčevanje. A ena boljših je prav članstvo v organizacijah, kakršna je OECD, ki služijo zgolj kot utrdba neoliberalizma in odlagališče iztrošenih politikov.

Poslanska skupina Združena levica
V Ljubljani, 11.05.2015

The post Za elite neoliberalne reforme še vedno odgovor na krizo neoliberalizma appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Kaj je sporočilo Blockupya? ECB še vedno stoji, brez dvoma. Nerodnost je le, da jo je treba zdaj iz varnostnih razlogov ograjevati z bodečo žico. Po svoje groteskno, da je v času brezgotovinskih transakcij elektronskega denarja potrebna 185 m visoka stavba iz jekla, betona in stekla, obrambni jarek ter bodeča žica. In da je povrh potreben še vsaj en policist na dva demonstranta. »Opažamo spremembo v strategiji napadov,« je včeraj izjavil šef frankfurtske policije, »ta napad so organizatorji skrbno vodili, to niso spontani napadi neorganiziranih posameznikov in manjših skupin«.

The post Kaj je sporočilo Blockupyja? Komentar udeleženca protestov. appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Slovenija še vedno ostaja ujetnica dveh razvojnih paradigem, ki peljeta v slepo ulico. Desna alternativa je neoliberalizem. Po njej naj bi se znižali davki in državni izdatki, uvedli bi večinski volilni sistem in Drugo republiko, torej, okrepili politično oblast, da bi ta zdržala proti zmanjševanju socialnih in delavskih pravic, ki so odpihnile zadnje vlade. Alternativa, ki jo ponuja tako imenovana sredina in leva sredina, zadnje tri vlade, pa je neoliberalizem s človeškim obrazom. Ta na področju javnih financ pomeni blažje fiskalno pravilo, nekoliko manj rezov v plače in nekoliko manj rezov v socialne pravice. Ampak, ko bomo čez štiri leta pogledali okrog sebe, bomo videli, da nas je gospod Cerar z ekipo počasi, a vztrajno pripeljal v isto Drugo republiko, po tistem znanem načelu, da žaba, če jo vržeš v vrelo vodo, skoči iz lonca, če vodo počasi segrevaš, pa tega ne opazi in se skuha. Dejanska alternativa, ki jo zagovarjamo mi, Združena levica, je pravična davčna reforma, socialno in razvojno naravnan proračun. Tega pa v tem proračunu ni, zato ga, na žalost, ne moremo podpreti.

Makroekonomske razmere v Sloveniji in politične razmere v Evropi so se radikalno spremenile. In lahko bi se še bolj, če bi minister Mramor nedavno na pogajanjih evro skupine z Grčijo, ki si prizadeva za konec varčevanja in nov investicijski cikel v Evropi, ta prizadevanja podprl, ne pa da jih je kratkovidno potolkel. A vseeno, nobenega izgovora ni več za vztrajanje pri varčevalnem proračunu. Državljani te države si socialen in razvojno naravnan proračun zaslužijo in ga potrebujejo.

Kako do njega? Za socialen in razvojen proračun je najprej potrebna pravična porazdelitev bremen na strani prihodkov. Proračun in rebalans, ki sta pred nami spet temeljita na nepravični davčni politiki. Vlada znižuje primanjkljaj samo z rezanjem izdatkov in pravic, nič pa ni naredila na strani prihodkov. Na strani prihodkov imamo rezerve, ki jih vlade nočejo izkoristiti, saj bi s tem posegle v privilegije kapitala in najpremožnejših. To kažejo tudi podatki, ki jih Eurostat izdela vsako leto in z njimi primerja davčne politike evropskih držav.

Prioritete proračuna in rebalansa proračuna bi morale biti po mnenju Združene levice tri: zdravje, dostojno življenje in razvoj, tako razvoj vsakega posameznika kot razvoj družbe in gospodarstva.

Zdravje
Delež sredstev, ki jih v Sloveniji namenjamo za zdravstvo, je nizek in pada. V Letu 2013 je po ocenah ZZZS-ja padel na 8,8 % BDP-ja. Dodaten problem pa je, da imamo tudi zelo nizek delež javnih izdatkov. Po statistiki Eurostata 7 % BDP-ja, po oceni Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pa samo 6,5 % (v letu 2012). Če želimo, da bodo imeli naši prebivalci tako zdravstveno oskrbo, ki bo primerljiva z razvitim svetom, je treba povečati proračunske izdatke za zdravje in končno ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje in ga nadomestiti s socialno pravično dajatvijo. V Avstriji se za zdravje namenja 8,5 odstotkov BDP-ja javnih sredstev, pri čemer ima Avstrija dvakrat višji BDP. Pozdravljamo rahlo povečanje sredstev za ministrstvo za zdravje, vendar je to približno tretjina promila BDP-ja ob tem, da prihodki Zavoda za zdravstveno zavarovanje v zadnjem času v najboljšem primeru stagnirajo.

Dostojno življenje
Po mnenju Združene levice bi moralo biti socialno varstvo ena od prioritet. Zagotoviti bi moralo dostojno življenje vsem. Po deležu izdatkov za socialo smo podpovprečni. V Sloveniji so skupni izdatki 18,9 %, v Avstriji 21,4 % v celotni EU 20,6 % . Ta proračun je sestavljen tako, da denarna socialna pomoč dosega samo dve tretjini življenjskih stroškov, izračunanih pred šestimi leti. Torej ne samo, da ta proračun ljudem ne omogoča dostojnega življenja, vprašanje je, ali omogoča fizično preživetje.

Razvoj
O kakšnem razvoju lahko sploh govorimo, če je raziskavam in razvoju v gospodarskem resorju namenjenih 10 milijonov EUR? Izdatki za republiške in Zoisove štipendije se znižujejo za 30 milijonov z nekaj neprepričljivimi obljubami, da bo vlada nekje dobila še 10 milijonov. Sredstva za raziskovalne projekte so bistveno prenizka, investicij kronično primanjkuje. Vlada očitno pozablja na razvoj.
Kje so torej rezerve? Največ rezerv je v pravični obdavčitvi, rezerve pa so tudi v prerazporeditvi izdatkov glede na družbene potrebe. Za primer se lahko vprašamo, ali si lahko privoščimo obrambni sistem, ki ni več primeren za obrambo?

The post Luka Mesec: o proračunskem rebalansu, 19.2.2015 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Grški dolg je leta 2010 znašal 310 milijard evrov. Od takrat je Grčija prejela 252 milijard evrov posojila za takoimenovano reševanje javnofinančne krize, od tega 221 milijard od Evropske centralne banke in držav evrskega območja ter 31 milijard od Mednarodnega finančnega sklada. V zameno za »reševanje« je morala pristati na drastične varčevalne ukrepe v javnem sektorju in privatizacijo državne lastnine. Zaradi varčevalnih ukrepov je brezposelnost narasla iz 10 % na skoraj 30 %, med mladimi na 50 %, odstotek prebivalstva, ki živi pod mejo revščine, pa je narastel na 35 %. Obenem so varčevalni ukrepi uničili javno zdravstvo, s čimer je situacija v Grčiji dobila razsežnosti humanitarne katastrofe.

Danes grški dolg znaša 317 milijard evrov. Če torej pomoč Grčiji ni na noben način izboljšala položaja, temveč ga je poslabšala, obenem pa je dolg ostal na isti ravni, se moramo vprašati, kam je šel denar? V nasprotju z zgodbo o lenih Grkih, ki nam jo hočejo vsiliti dežurni moralizatorji, denar, ki ga je prejela Grčija ni šel za vzdrževanje preobsežnega javnega sektorja, ali izplačevanje plač in pokojnin. Grčija je v štirih letih »reševanja« odplačala 150 milijard evrov dolga zasebnim, pretežno nemškim in francoskim bankam. Okoli 35 milijard je šlo za izplačilo privatnemu sektorju v zameno za restrukturiranje dolga leta 2012, 48 milijard pa za reševanje grških bank. Kar pomeni, da je bilo le okoli 10 % vseh posojil namenjeno delovanju grške države in torej v taki ali drugačni obliki doseglo grško prebivalstvo.

»Reševanje« ni bilo nikoli namenjeno reševanju grške države ali grškega prebivalstva. Nasprotno, posojila Grčiji so bila le obvod, s katerim so institucije trojke, skupaj z Angelo Merkel, uporabile javni denar za reševanje zasebnih, predvsem nemških in francoskih bank, ki so pred krizo na račun tveganih posojil bogatele, v krizi pa niso hotele sprejeti posledic tega tveganja. In medtem, ko je grško prebivalstvo, skupaj s prebivalstvom večine držav, pod prisilo sprejelo strukturne reforme, varčevalne ukrepe in privatizacije, v globalnem finančnem sektorju ni bilo nikakršnih strukturnih reform ali varčevalnih ukrepov. Mednarodne institucije niso sprejele nikakršne regulative, ki bi zasebnim bankam in ostalim finančnim institucijam preprečevala ali vsaj omejevala špekulativne naložbe in kreditiranje brez pokritja ter s tem onemogočila ponovitev zloma. Finančni trgi še naprej ostajajo deregulirani. Banke še naprej kujejo dobičke, obenem pa pričakujejo, da bodo ob naslednjem zlomu posojila spet socializirana na račun vseh prebivalcev.

Ko izražamo solidarnost z grškim prebivalstvom, se obenem borimo proti varčevalnim ukrepom in privatizacijam pri nas. Grški politični boj pomembno prispeva k temu, da se olajša prisila k vedno večji produktivnosti in konkurenčnosti na račun delavskih pravic in javnega dobra, ki drži celotno Evropo v šahu že vsaj od izbruha svetovne gospodarske krize. Ne borimo se za ohranjanje neupravičenih privilegijev, borimo se proti sistemu, ki za reševanje lastne krize in povečevanje dobičkonosnosti ukinja mehanizme demokratičnega odločanja in za večino prebivalstva v 21. stoletju uvaja razmere 19. stoletja. Takoimenovano reševanje, ki ga danes Grčiji znova skušajo vsiliti finančni ministri evrskega območja, predvsem Nemčije in Francije, ni nič drugega kot ekonomski in socialni genocid nad grškim prebivalstvom zavoljo ohranjanja dobičkov peščice najpremožnejših!

(Vir infografike: www.attac.at 2013)

The post O takoimenovanem reševanju Grčije appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.