z razočaranjem ugotavljamo, da na programu dvodnevnega obiska vlade v savinjski regiji, ki poteka 9. in 10. maja 2017, ni predvidenih dogodkov oz. srečanj na temo sanacije industrijskih bremen v celjski kotlini, med ukrepi za izboljšanje življenja v savinjski regiji pa problematiki namenjate marginalno mesto.

Ob tej priložnosti vas želimo opozoriti, da se ni kljub dolgoletnim prizadevanjem in pozivom prizadetih občanov, številnih nevladnih organizacij na čelu s Civilnimi iniciativami Celja, lokalnih skupnosti, Varuha človekovih pravic, poslancev Državnega zbora in drugih, na ravni izvršne oblasti premaknilo nič. S strani Vlade RS in Ministrstva za okolje in prostor ni bil pripravljen ali sprejet niti eden konkreten in sistematičen ukrep za sanacijo katastrofalnega stanja onesnaženosti tal zaradi posledic preteklih industrijskih dejavnosti na Celjskem, nasprotno, z novim predlogom Uredbe o stanju tal celo znižujete mejo, po kateri bi določena prst veljala za prekomerno onesnaženo.

Ker je onesnaženost zemlje s težkimi kovinami in drugimi strupenimi snovmi zelo obsežna, spopadanja z njo iz več razlogov ni primerno v celoti prelagati ne na lokalno skupnost, ne na še delujočega glavnega onesnaževalca, ampak je potrebno poiskati zakonodajno rešitev, ki bo vsakemu izmed deležnikov dodelila primerno vlogo, v prihodnjih proračunih pa za to predvideti primerna sredstva.

Vsako vlado, ki tako pomembno in za Slovenijo sramotno problematiko ignorira, lahko štejemo za neuspešno. Zato vas ponovno pozivamo k dialogu s stroko in prizadetimi občani ter k hitremu in učinkovitemu ukrepanju.

S spoštovanjem,
Matija Kovač,
mestni svetnik ZL v občinskem svetu MOC
v imenu lokalnega odbora IDS Celje

V vednost:

• medijem
• Mestni občini Celje, županu, mestnemu svetu in upravi
• Državnemu zboru, Odboru za infrastrukturo, okolje in prostor
• Civilnim iniciativam Celja

The post IDS Celje: Javni poziv k ureditvi zakonodaje za sanacijo celjske kotline appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Matej T. Vatovec: “V času, ko so apetiti kapitala po vodi in njeni privatizaciji vse večji je obveznost zaščite pravice vseh prebivalcev do vode vprašanje, ki presega meje posamezne države. Tega se je potrebno zavedati in Vlada bi morala pravico do vode za vse ljudi začeti zagovarjati na evropski ravni.“

Guillaume Durivaux: “Cenimo kako Slovenija kaže pot pri tem ključnem vprašanju. Kako predstavljate progresivno luč za pobudo Right2Water. Menimo, da vam mora slediti tudi ostala Evropa.”

Potrebno je ukrepati na ravni EU

Iniciativa Right2Water je na evropski ravni zbrala več kot milijon osemsto tisoč podpisov za peticijo, ki zahteva pravico do pitne vode in ustavitev privatizacije oskrbe z vodo. Na podlagi te peticije se je začel tudi proces  spremembe Ustave v Sloveniji. Danes razlogov za sprejetje zakonodaje na ravni EU, ki bi zagotovila pravico do pitne vode vsem prebivalcem v EU, ni nič manj kot leta 2013, ko se je vse začelo.

Glavni razlog je seveda vse večje izčrpavanje virov pitne vode in pritiske po njihovi nadaljnji privatizaciji. Poleg neposrednih pritiskov multinacionalnih korporacij je v zadnjem času problematično predvsem sklepanje prostotrgovinskih sporazumov Ceta, Tisa, TTIP, katerih vsebina se določa v strogi tajnosti. Ti sporazumi, pisani za potrebe transnacionalnega kapitala, predstavljajo verjetno največjo grožnjo nediskriminatornemu dostopu ljudi do pitne vode v prihodnosti.

Prav tako smo priča vse hujšim učinkom podnebnih sprememb v obliki izrednih vremenskih razmer in vse večje dezertifikacije, kar predstavlja dodaten argument za čim prejšnje sprejetje zakonodaje, ki bi poleg zaščite in zagotavljanja pitne vode prebivalcem, omogočila tudi lokalnim skupnostim, da same neprofitno upravljajo z vodnimi viri.

Čeprav smo pravice do vode zapisali v Ustavo, potrebnih sprememb zakonodaje še ni

V Združeni levic smo bili pobudniki vpisa pravice do pitne vode v Ustavo. Z vpisom smo določili, da je država dolžna prebivalcem neposredno in neprofitno preko samoupravnih lokalnih skupnosti zagotavljati pitno vodo. Na ta način je določeno, da je voda javno dobro v upravljanju države, ki služili prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo.

Kljub temu, da so od sprejetja spremembe ustave minili že štirje meseci, do sedaj resorna ministrstva še vedno niso posredovala predlogov sprememb zakonskih in podzakonskih aktov v javno obravnavo.

Poleg tega v Združeni levici opozarjamo, da se v Sloveniji oskrba s pitno vodo (lahko) opravlja preko koncesij podeljenih zasebnim podjetjem. Ti z oskrbo z vodo kujejo dobičke, med tem ko novi 70.a člen Ustave RS eksplicitno določa, da oskrbo prebivalstva s pitno vodo zagotavlja država preko lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno.

Vlada RS naj podpre pobudo ZL na EU ravni

Ker trend privatizacije vodnih virov in omejevanja dostopa do pitne vode presega meje nacionalnih držav, v Združeni levici in evropski civilni iniciativi Right2Water menimo, da je treba pravico do pitne vode in njeno izvajanje v obliki zagotavljanja javne in neprofitne oskrbe prebivalstva z vodo, prenesti tudi na mednarodno raven.

Zato na Svetovni dan voda Vladi RS predlagamo, naj:

• (1) v roku šestih mesecev pripravi in v Državni zbor posreduje predloge spremembe zakonodaje, ki bo omogočila dosledno izvajanje novega 70.a člena Ustave Republike Slovenije;

• (2) se na ravni Evropske unije aktivno zavzame za zakonodajo, ki bi vse države članice zavezala k zagotavljanju pravice do pitne vode vsem prebivalcem EU;

• (3) se na ravni Evropske unije aktivno zavzame za to, da morajo države članice oskrbo s pitno vodo opravljati same, ali preko lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno;

• (4) se na ravni Evropske unije zavzame za zakonodajo, ki bo izkoriščanje virov pitne vode za namen oskrbe prebivalstva obravnavala prednostno pred njenim izkoriščanjem za komercialne namene.

The post ZL & Right2Water: Pravica do vode za vse! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Širitvi obrata socialisti ostro nasprotujemo in se z njim ne bomo sprijaznili. Na prvi pogled je očitno, da gre za grob poseg v javni interes zdravja prebivalstva in varovanja okolja – za zasebne dobičke. Že na načelni ravni je predelava nevarnih odpadkov vsem ukrepom navkljub rizična dejavnost, zato se jo vmešča z javno razpravo in premislekom, kje je tveganje za ljudi in okolje najmanjše. Razprave nismo doživeli, z lokacijo sredi Škofje Loke pa tudi resnega premisleka tveganja očitno ne.

Kako zaskrbljujoče je v resnici stanje, pa postane jasno, ko si razmere pogledamo pobližje. Obrat nima ustrezno tehnično varovanega skladišča za okoli 800 ton nevarnih odpadkov, o čemer priča več vlomov vanj. Kemijski reaktorji nimajo avtomatskih dozirnikov, ročno doziranje nevarnih reagentov pa je zaposlenim nevarno. Pri ogledu prostorov smo dobili občutek, da so omenjene naprave narejene v domači garaži, zato dvomimo v ustrezno tehnično dokumentacijo.

Izpust nima sistema za samodejno zazanavanje previsokih koncentracij potencialnih strupov. Odvaja se v interno kanalizacijo Gorenjske predilnice, od tam pa preko javne kanalizacije naravnost v mestno čistilno napravo in soseščino Sore. Ker je čistilna naprava namenjena odpadnim vodam gospodinjstev, bi ob izlitju prišlo do pomora mikroorganizmov v njenem biološkem delu, kar bi napravo za dlje časa onesposobilo in stroške sanacije pognalo v nebo. Da očitne okoljske devastacije območja in zastrupitve porečja niti ne omenjamo.

Da gre za princip dobička pred človekom in naravo nenazadnje priča tudi podatek, da je v preteklosti Ekologija d.o.o delovala brez ustreznih dovoljenj. Obrat je zagnala v letu 2009, dovoljenje za zbiranje in skladiščenje odpadkov pridobila tri leta kasneje, okoljevarstveno soglasje pa celo šele 2013! Opravka imamo, skratka, s šolskim primerom kapitalistične eksternalizacije, s katero si lastniki Ekologije d.o.o. dvigujejo dobičke, preostali družbi pa obešajo socialne in okoljske posledice.

Varstvo okolja in prebivalstva ima v vsaki normalni družbi prednost pred dobički peščice zasebnikov. A kapitalizem je družba gospodarskih, vojnih in okoljskih kriz, na njem ni ničesar normalnega. Siljenje v obrat za predelavo nevarnih odpadkov sredi Škofje Loke to kaj življenjsko dokazuje.

Na kapitalistično ekološko bombo socialisti ne pristajamo. Skupaj z občani Škofje Loke bomo storili prav vse, da ji preprečimo tiktakanje do neizogibne okoljske katastrofe.

The post IDS Škofja Loka: Pri nas ni mesta za skladiščenje nevarnih odpadkov pod sumljivimi varnostnimi standardi appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Kljub nekaterim posodobitvam nima nameščenih ustreznih, modernih filtrov proti onesnaževanju. Prašni delci se nalagajo na površine v neposredni in širši okolici, veter pa jih odnaša tudi na drugo stran zaliva v Milje (Muggia). Prebivalci in delavci pogosteje obolevajo za pljučnimi obolenji in rakom, dokazano zaradi izpostavljenosti izpustom železarne. Meritve večkrat pokažejo čezmerno onesnaženje, na slovenski strani pa se ne izvajajo že vsaj 7 let.

V zgodbi je prisotne precej politične demagogije. Del civilne družbe zahteva, naj se železarna kratkomalo zapre, na njenem prostoru pa uredi logistična ploščad za pristanišče ali kaj drugega. Uspeli so organizirati odmevne demonstracije z več tisoč udeleženimi, usoda zaposlenih pa jih ne gane preveč, saj je skoraj polovica tujcev (iz bivše Jugoslavije).

Tržaška občinska uprava je novemu lastniku Arvediju naložila, naj poskrbi za znižanje izpustov najkasneje do poletja, sicer bo prisiljena zahtevati zaprtje plavžev in livarne. Delavce bi v tem primeru premestili v druge dele jeklarne, t. i. „hladne dele“. Resnici na ljubo lastnik deluje v tej smeri, a prepočasi. Notranji sindikati ga seveda priganjajo ter upajo na podporo prebivalstva in mestnih oblasti. Sindikat kovinarjev, s katerim se strinjajo v tržaški koaliciji Združena levica, opozarja, da je v Trstu trenutno 10 tisoč brezposlenih, zato je potrebno zaščititi obstoječa delovna mesta. Hkrati se sindikat zavzema za čimprejšnjo namestitev ustreznih filtrov, ki bi bistveno omejili zdravju škodljive izpuste, in za usmeritev v proizvodnjo posebnih zlitin, ustreznejših za moderno industrijo. Po mnenju sindikata bi nad sanacijo morala bdeti mestna oblast, zaprtje plavžev pa naj se prihrani kot skrajni ukrep, če obljube lastnika ne bodo izpolnjene.

Rešitev seveda ni preprosta, potrebna je politična volja, dialog s civilno družbo in pritisk na lastnika. V lokalnem odboru IDS Obalno-kraška menimo, da je nujno ohraniti delovna mesta, lastnik pa je ob izkazanem dobičku pred amortizacijo v znesku 180 milijonov eur (podatek za 2012) in letnih investicijah tudi do 260 milijonov eur dovolj kapitalsko močan, da poskrbi za zdravje prebivalcev in delavcev.

The post IDS Obalno-kraška: Tržaška železarna v znamenju prihajajočih volitev appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Predlog za spremembo 70. člena Ustave smo sopodpisali tudi v ZL. Podpiramo tako predlog za spremembo Ustave, kot tudi ustanovitev strokovne skupine za pripravo mnenja in stališč. V Združeni levici menimo, da je predlog zapisa, kot ga je Ustavni komisiji predlagala delovna skupina, dober.

Ustava že sedaj določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustava bolj specifično določa še pravice do svobode gibanja, dostojanstva, volilno pravico in še marsikatero drugo. Vendar pa, če je ljudem onemogočen dostop do pitne vode, vse ostale pravice postanejo irelevantne. Voda je temelj življenja. Vsi jo potrebujemo in prav je, da se pravica do vode jasno in nedvoumno zapiše v ustavo, pa ne samo kot prazna floskula, ampak na način, da je vsakomur jasno, da vodni viri primarno služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo.

Na vodo se je v zadnjih desetletjih vse bolj gledalo kot na tržno blago in priča smo velikim pritiskom mednarodnih korporacij po privatizaciji vodnih virov. Izkušnje držav in mestnih oblast, kjer so nadzor in izkoriščanje javnih vodovodov prevzela zasebne korporacije, so slabe: cena vode se je zvišala, korporacije niso vlagale v vzdrževanje vodovodne infrastrukture, kvaliteta pitne vode je upadla, medtem ko je dobiček zasebnih korporacij rastel. Pritiskom po privatizaciji vodnih virov smo priča tudi v Sloveniji, zato menimo, da je zapis pravice do vode v Ustavo nujnost.

Vsekakor pa bo potrebno pred sprejetjem končnega besedila novega člena razmisliti še o nekaterih stvareh. Določbo o oskrbi prebivalstva s pitno vodo je treba dopolni tako, da se bodisi prepove opravljanje gospodarske dejavnosti oskrbe s pitno vodo prek koncesij gospodarskim družbam, tako domačim kot tujim, torej da se koncesije pri oskrbi prebivalstva sploh izključijo, bodisi da se uveljavi določba o neposrednem zagotavljanju oskrbe prebivalstva s pitno vodo s strani države. Oskrba prebivalcev s pitno vodo, ki se izvaja neprofitno v obliki javne službe, mora imeti prednost pred izkoriščanjem vode za komercialne namene s strani tujih korporacij.

Tudi v Sloveniji smo že priča negativnim posledicam izvajanja oskrbe s pitno vodo prek koncesij podjetjem v privatni lasti in dajanja prednosti komercialni rabi vodnih virov pred oskrbo prebivalstva s pitno vodo. Cene dobave vode so v občinah kjer oskrbo izvajajo privatni koncesionarji občutno višje (npr. Kamnik, Krško, Ormož). V nekaterih občinah pa se bogati vodni viri izkoriščajo predvsem v komercialne namene, prebivalci teh občin pa zaradi razpršenosti ostalih vodnih virov plačujejo ene najvišjih cen oskrb z vodo v državi (npr. Kostel in Laško). V luči tega je vpis vode v ustavo nujnost s katero ne smemo čakati.

The post ZL: Pravica do vode naj bo nedvoumno zapisana v Ustavo! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Živimo v času množičnih izumrtij živalskih in rastlinskih vrst.

22. maja obeležujemo svetovni dan biotske raznovrstnosti. Združeni narodi so ta dan namenili osveščanju javnosti o pomenu biodiverzitete in kritičnemu stanju naravnega okolja. Stanje je naravnost kritično: če bi v običajnih razmerah brez vmešavanja človeka na leto izgubili med eno in petimi živalskimi ali rastlinskimi vrstami, danes zaradi človeških aktivnosti vsako leto izumre med 10.000 in 50.000 vrst.

Pogosto se kot glavni vzrok za množično izumiranje navaja omalovažujoč odnos človeštva do narave. Čeprav smo skozi zgodovino številne vrste res iztrebili iz gole objestnosti ali nepremišljenega upravljanja z naravo, pa podatki kažejo, da je do alarmantnega povečanja izumiranja prišlo šele po koncu druge svetovne vojne, v zlati dobi kapitalizma, in sicer hkrati z naglo rastjo industrijske in kemične proizvodnje ter pospešenim izkoriščanjem naravnih virov.

Povezava med ekonomskim razvojem, ki temelji na izkoriščanju narave in izumiranjem vrst, je očitna. V besedah Karla Polanyja je za kapitalizem značilno, da naravo obravnava kot proizvodni faktor v ekonomskem procesu, namesto da bi ekonomski proces obravnaval kot umeščen v samo naravo. Z obravnavo naravnega kot sredstva za ekonomski razvoj in produkcijo vrednosti pridemo do protislovja, saj ekonomska sfera proizvodnje in delitve dobrin lahko obstaja zgolj znotraj okvirov naravnega. Če se je našim prednikom zdelo, da živijo na planetu neomejenih možnosti, nam mora biti danes jasno, da so naši viri omejeni in da stremljenje k neomejeni gospodarski rasti temelji na iluziji z popravljivimi posledicami.

Posledice takšnega gospodarjenja so naravne katastrofe, kot so oljni madeži in jedrske nesreče, netrajnostno izkoriščanje naravnih virov, pa tudi daljnosežno spreminjanje naravnih sistemov na globalni ravni, vključno z ozonsko luknjo in podnebnimi spremembami. Ironično, omenjene posledice v različnih časovnih in prostorskih merilih spodkopavajo tudi samo reprodukcijo ekonomskega sistema. Raznoteri poskusi ekonomistov spopadanja z opisanimi pojavi s pomočjo izračuna okoljske škode so obsojeni na propad oziroma v najboljšem primeru lahko zgolj omilijo določene lokalne probleme. Velikanskih in nepovratnih posledic problemov, ki smo jim priča, namreč ni moč ovrednotiti kot škode v monetarnem smislu.

Zmanjševanje biotske raznovrstnosti je izguba pestrosti življenjskih oblik na Zemlji. V neverjetnem bogastvu narave se nam škoda pogosto zdi bistveno manjša, kot je v resnici. Vendar pa bomo z nadaljevanjem trenutnih trendov zgolj v nekaj desetletjih zdesetkali življenje na Zemlji. Zato je zmanjševanje biotske raznovrstnosti izguba življenja samega. In za življenje ni cene, ki bi odtehtala njegovo izgubo – posledično pa tudi izgubo naše lastne prihodnosti.

The post Svetovni dan biotske raznovrstnosti appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor je danes ponovno potrdil primernost neprimerne novele, ki posega v Zakon o varstvu okolja, za nadaljnjo obravnavo. Po tem, ko je bil zakon na februarski seji Državnega zbora sprejet, je Državni svet nanj izglasoval odložilni veto in ga vrnil v državnozborsko proceduro. V tem času so nevladne organizacije, katerim pa je bila beseda na odboru dana šele po posredovanju poslanca ZL dr. Franca Trčka, pridobile tudi mnenje Evropske komisije v zvezi z nekaterimi določbami zakona.

Naj spomnimo, Državni svet je svoje, skorajda soglasno, nasprotovanje sprejemu zakona obrazložil s praktično istimi argumenti, zaradi katerih smo sprejemu zakona nasprotovali tudi v ZL. Zakon ukinja časovno omejitev veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja in niža standarde varovanja okolja pod pretvezo prenosa evropskih direktiv. Nanje se ministrstvo sklicuje tudi pri določbi, da bo ministrstvo lahko na podlagi ocene upravljavca naprave določilo višje stopnje izpustov škodljivih snovi, kot so zakonsko dovoljene. Nevladna organizacija EKO Krog je v zvezi s to določbo pridobila mnenje Evropske komisije, v katerem je slednja jasno zapisala, da takšno določbo države sicer lahko prenesejo v nacionalno zakonodajo, ni pa jim treba.

V Združeni levici smo na odboru poleg tega dodatno opozorili tudi na nepravilen prenos te določbe, saj direktiva govori o »oceni«, na kateri mora temeljiti odločitev o višjih izpustih, Ministrstvo za okolje in prostor pa je v zakon zapisalo »ocene upravljavca naprave«. Koalicija je MOP v prejšnji obravnavi tega zakona v Državnem zboru branila, češ da ta zakon ni pisan v interesu umazane industrije. Vendar pa sprememba »ocene« iz evropske direktive v »oceno upravljavca naprave« kaže, da gre pri tem točno za to. Upravljavci naprave bodo tako sami zase delali oceno v katerih primerih bodo lahko v okolje spuščali večje koncentracije emisij strupenih snovi, kot so dovoljene. Obstaja pa seveda možnost, da na MOP vendarle ne delajo v interesu kapitala, ampak so samo tako nepismeni, da ne znajo prepisati besedila evropske direktive.

V besedah Franca Trčka: “V vsakem primeru je predlog zakona o varovanju okolja sramota za ministrstvo, ki samo sebe imenuje ministrstvo za okolje, in sramota za koalicijo, ki ta zakon še naprej podpira.”

The post ZL: Zakon o varstvu okolja – standardi po meri industrije in kapitala? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Zrak v slovenskih krajih je onesnažen. Predvsem koncentracije prašnih delcev in ozona dosegajo vrednosti, ki resno škodujejo zdravju ljudi. Kljub napovedanim ukrepom države in občin se položaj bistveno ne izboljšuje. O tem, kako resen je problem, kaj so njegovi vzroki in kaj storiti, smo se pogovarjali z strokovnjakoma in okoljevarstvenikoma dr. Matejem Ogrinom in Barbaro Kvac ter s poslancem Združene levice dr. Francom Trčkom, ki bo predstavil pobudo za sklic matičnega odbora Državnega zbora o tej problematiki. Tribuno v organizaciji ljubljanskega odbora IDS bo vodil dr. Luka Omladič.

Panelisti:

• Barbara Kvac, Društvo za sonaraven razvoj FOCUS
• dr. Matej Ogrin, CIPRA Slovenija
• dr. Franc Trček, PS Združena levica
• dr. Luka Omladič, IDS Ljubljana

The post Onesnaževanje zraka – grožnja za zdravje ljudi, 3.3.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Svet Občine Bohinj je pred dnevi sprejel odlok ob plovbnem režimu na Bohinjskem jezeru, po katerem bodo uporabniki jezera morali uporabljati točno določena vstopno-izstopna mesta in ob tem plačati pristojbino. Dejansko to pomeni, da na Bohinjskem jezeru ni več mogoče veslati, ne da bi nam to zaračunali. Podoben odlok o zaračunavanju pristojbine za veslače je po poročanju medijev v pripravi za Blejsko in Cerkniško jezero.

IDS temu odločno nasprotuje. Omenjena jezera so naše skupno dobro in nesprejemljivo je, da občine arbitrarno in po svoji presoji pričenjajo omejevati dostop in gibanje po njih. Ker samega veslanja po jezeru po zakonu ne morejo zaračunavati, so se poslužile zvijače z določitvijo obveznih plačljivih vstopno-izstopnih točk. Pri tem se neprepričljivo sklicujejo na varnostne in okoljske razloge. Sprašujemo se, koliko tragičnih brodolomov so na slovenskih jezerih že povzročili kajaki in kanuji, ker so pričeli veslati na »napačnem« in »neurejenem« mestu obale jezera? In kakšno okoljsko škodo, ki jo bo zaračunavanje vstopa preprečilo, na jezeru povzročajo veslači, ki za gibanje uporabljajo le moč lastnih mišic? Ali nam bodo po enakih varnostnih in okoljskih kriterijih začeli zaračunavati tudi dostop do gozdov in gora?

Vprašanja so seveda retorična, saj je očitno, da je namen odloka zgolj namera po zaračunavanju in omejevanju dostopa do javne dobrine. Gibanje v naravi bi moralo biti vrednota in zato dostopno vsem, saj spodbuja zdrav življenjski slog in motivira k varovanju okolja. Seveda mora biti odgovorno, okoljsko vzdržno in spoštljivo do lokalnega prebivalstva. Kadar so iz teh razlogov omejitve potrebne, morajo biti sistemske in strokovno utemeljene. Odloki, kakršen je bohinjski o zaračunavanju veslanja po jezeru, ne ustrezajo nobenemu izmed teh kriterijev in so zato škodljivi in nepravični.

The post Zaračunavanje veslanja na Bohinjskem jezeru je spreminjanje javne dobrine v blago! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ljubljana letos prevzema naslov zelene prestolnice Evrope, vendar z vidika onesnaženosti zraka začetek ni obetaven. V prvem tednu novega leta so urne koncentracije prašnih delcev PM10 večino dni presegale mejno vrednost, večkrat čez cel dan in za več kot dvakratnik te vrednosti. Nadaljuje se trend iz prejšnjih let: leta 2015 je bila mejna koncentracija PM10 v Ljubljani od januarja do oktobra presežena 23 dni, s podatki za november in december pa je verjetno, da se je število dni približalo 35, kar je določeno kot zakonska mejna letna vrednost za varovanje ljudi, medtem ko so v Celju, Trbovljah in Zagorju to mejo prekoračili že z oktobrom 2015.

Za zdravje še bolj nevarni manjši delci PM2,5 so v letu 2015 v Ljubljani dosegli najvišjo  povprečno mesečno koncentracijo do 34 µg/m³ (januarja 2015), sicer pa se gibljejo okoli 20 µg/m³. Slovenija se s temi vrednostmi PM2,5 uvršča na šesto mesto med najbolj onesnaženimi evropskimi državami. Evropska epidemiološka študija iz l. 2006 je ocenila, da bi se v Ljubljani ob zmanjšanju onesnaženja z PM2,5 iz 20 µg/m³ na 10 µg/m³ število povzročenih smrti zaradi onesnaženosti zraka zmanjšalo za 40 smrti na vsakih 100.000 prebivalcev.

Glavna vira onesnaženja s prašnimi delci sta promet in individualna kurišča. Po ugotovitvah Agencije za okolje RS je bilo povečanje onesnaženja v zadnjih letih povezano tudi s socialno stisko ljudi: »V zadnjih dveh letih se je zaradi ekonomske krize in dviga cen fosilnih goriv povečala uporaba drv, premoga, lesnih odpadkov, s čimer se je predvsem povečala emisija  delcev. Problem je predvsem to, da se ne uporabljajo sodobne kurilne naprave z nizkimi emisijami in ne dovolj suha drva.« (ARSO, Kakovost zraka v Sloveniji, 2012)

Kljub ukrepom, ki jih je tudi pod grožnjo kazni s strani Evropske komisije zaradi ogrožanja zdravja ljudi sprejemala država, podatki kažejo, da ti še zdaleč niso zadostni in učinkoviti. Ljubljanski mestni svet je junija 2015 potrdil vladni »Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana za obdobje 2014-2016«, a številni ukrepi, ki jih ta predvideva, ostajajo neuresničeni. Mnogi navedeni ukrepi so smiselni in nujni, kakor so vzpostavitev daljinskega ogrevanja na lesno biomaso v primestnih naseljih, priključevanje objektov na plinovodno omrežje, prepoved uporabe premoga v malih kurilnih napravah, večja uporaba javnih prometnih sredstev in koles, zmanjšanje prometa osebnih avtomobilov, zmanjševanje hitrosti na delih avtocest in hitrih cest, prepoved vožnje tovornih vozil na severni ljubljanski obvoznici…  Problem tiči v tem, ker večinoma ostajajo na ravni dobrih priporočil, neuresničeni ter brez jasne časovnice in zaveze o njihovi uveljavitvi.

Iniciativa za demokratični socializem in njen ljubljanski lokalni odbor na takšen način “reševanja” problema, ki neposredno in intenzivno ogroža zdravje ljudi, ne pristajamo. Od vlade in mestnih oblasti pričakujemo jasen, operativen in časovno opredeljen načrt reševanja največjega okoljskega in javno-zdravstvenega problema mesta. To seveda ne velja le za Ljubljano, temveč za celo državo in številne kraje, ki se soočajo z enakimi okoliščinami.

Brez resničnega odziva namreč postanejo nazivi, kot je zelena prestolnica Evrope, le še lovorike, nared za počivanje.

The post IDS Ljubljana: Umazani zrak zelene prestolnice appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.