V Kranju, z nekaj manj kot 40 tisoč prebivalci četrtem največjem mestu v državi, smo že nekaj tednov priča nasprotovanju kakršnikoli obliki nastanitve beguncev. Pred dnevi so ime mesta neslavno proslavili s protestom, na katerem ni manjkalo neonacistične in domobranske simbolike. Z nasprotovanjem nastanitvi begunskih otrok v enem izmed dijaških domov v Kranju, pa smo očitno dosegli dno naše človečnosti. Proti nastanitvi begunskih otrok so svoj glas dvignili nekateri starši, 24 učiteljev Gimnazije Franceta Prešerna in Smučarska zveza Slovenije (dom namreč sodi v okvir panožnega športnega centra za smučarske skoke). Učitelji so se žal pokazali nevredni verzov “ne vrag, le sosed bo mejak”, verzov pesnika, čigar ime nosi šola. Medtem ko vrsta špornikov in športnih zvez velike napore vlaga v promocijo antirasizma in humanitarnih dejavnosti, pa SZS mladim športnikom ponuja zgled izključevanja otrok na podlagi njihovega porekla.

Naj spomnimo, da je Kranj v desetletjih po 2. svetovni vojni na krilih drugačnega gospodarskega sistema doživel bliskovit razvoj, ki mu je sledilo tudi množično priseljevanje. V Kranj so se priseljevali iz okoliških vasi, iz drugih krajev Slovenije, predvsem pa je veliko priseljencev prišlo iz takrat manj razvitih republik Jugoslavije. Večina nas je v Kranju takih ali drugačnih priseljencev ali njihovih potomcev. Mesto je takrat lahko sprejelo vse in se ni oziralo na pripadnost tej ali oni narodnosti ali veri. Prišlekom je Kranj ponudil službe in stanovanja (gradnja velikih sosesk na Planini in Zlatem polju), njihovim otrokom pa brezplačno šolanje ter vrsto možnosti za udejstvovanje v športnih in družbenih aktivnostih. Priseljenci smo na ta način Kranju dali novo identiteto in razvoj, slavo mesta pa je marsikateri od njih ponesel daleč čez meje takratne države.

Tudi gospodarstvo je delovalo v dobrobit Kranja. Družbeno lastništvo podjetij je omogočilo, da so se presežki vračali v lokalno okolje: v šole in vrtce, v igrišča in ceste, v šport in kulturo. Podjetja so lastno znanje vlagala v razvoj svetovno znanih produktov (npr. Iskrin telefon “Fitipaldi”), v dobro počutje delavcev (npr. razne sindilkalne športne lige ipd.) ter v lokalno skupnost (gradnja šol, vrtcev, infrastrukture…).
30 let kasneje kaže Kranj popolnoma drugačno sliko. Podjetja, ki so nekoč dajala kruh in omogočila dostojno življenje večini prebivalstva, smo prodali ali pa so propadla. V kranjski industriji je zaposlenih le še nekaj tisoč ljudi (nekoč jih je bilo samo v Iskri zaposlenih več tisoč), mnoge paradne panoge pa so izginile iz gospodarskega zemeljevida mesta. Kranjčani se na “šiht” namesto s kolesom na Labore ali Savsko loko vozijo v Ljubljano. Tisti, ki službe še imajo. Mladi vse pogosteje razmišljamo, v katero državo se s trebuhom za kruhom odseliti.

Dobički kranjskega gospodarstva se preko prodanih podjetij stekajo v tujino, k raznim “offshore” in “hedge” skladom ali nabiralnikom v davčnih oazah. Nekaj tega dobička seveda kapne tudi v žepe domačih povzpetnikov, ki so se v času tranzicije znašli na pravem mestu. Nekaj podjetij so novi menedžerji pognali v stečaj ali propad. Ampak ti tujci so najbrž dobri “evropejski” tujci in si zaslužijo dobiček, ki ga ustvarimo prebivalci Kranja. Prav tako si dobiček očitno zaslužijo mali domači buržuji in tajkuni.

Kranjčani pa se medtem bojijo peščice beguncev, ki v strahu za lastno življenje bežijo čez polovico Evrope. Ki so se pripravljeni vkrcati v napol podrto barkačo in se podati čez morje smrti med Turčijo in Grčijo. Nekateri se na vse kriplje branijo beguncev, ki bi se pri nas lahko za en dan spočili, se najedli in umili. Kajti večina beguncev sploh ne namerava ostati v Kranju ali Sloveniji, saj vedo, da taka kapitalistična kolonija niti njim, niti njihovim otrokom ne obeta nobene boljše prihodnosti. Četudi bi želeli ostati v Kranju, bi kmalu spoznali, da so prišli v mesto, ki ga je 20 let kapitalizma spremenilo v navadno provinco, kjer se vse bolj dviga glas skrajne desnice, ki se ji malodušno prebivalstvo ni sposobno upreti, ali pa jo celo bolj ali manj odkrito podpira.

Še najbolj se zato nekateri bojijo tistih nekaj deset migrantov, ki bi zaradi takega ali drugačnega razloga lahko ostali v našem mestu, ter med nas vnesli nekaj novega. Med njimi je posebej nevarnih nekaj deset otrok, ki bi jih lahko nastanili v isti internat, kjer stanujejo naši šolajoči se otroci. Očitno smo Kranjčani že popolnoma pozabili, da nas v Kranju živi 90% takih ali drugačnih priseljencev. Namesto, da bi beguncem pomagali, jim je treba pokazati, da tukaj niso dobrodošli. Pri tem pa ne vidimo, da so resnična grožnja mestu tisti tujci in lokalni mogotci, v katerih žepe se stekajo dobički naših podjetij, dobički od našega dela.

Mladih smučarskih skakalcev zato v resnici ne ogrožajo njihovi sirski vrstniki, temveč kapitalisti, ki so razrušili kranjsko gospodarstvo in našo prihodnost. Nekoč je bil Kranj že lahko dom za vse, danes je vse manj dom za kogarkoli. Čas je, da Kranjčani in Kranjčanke pokažemo na resničnega sovražnika, grešnega kozla pa prenehamo iskati tam kjer ga ni – v ljudeh, ki prav tako kot mi stremijo k boljšemu življenju.

The post IDS Kranj: Mladih smučarskih skakalcev ne ogrožajo sirski otroci, temveč kapitalizem! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Rezultati včerajšnjih znotrajstrankarskih volitev v Iowi so pokazali, da je ameriški politični prostor veliko bolj podoben našemu evropskemu, kot se je to mnogim zdelo.

Na desnici se je izbor možnih republikanskih kandidatov za predsednika ZDA skrčil na Teda Cruza na prvem mestu, ki je s svojo kampanjo, polno sovraštva in verske gorečnosti, uspel prepričati največje število republikanskih volivk in volivcev v Iowi. Na drugem mestu je pristal Donald Trump, ki se je v preteklosti “proslavil” predvsem z izjavami o tem, da bi vsem muslimanom prepovedal vstop v državo, ter da bi na ameriško-mehiški meji postavil zid, stroške gradnje te “tehnične ovire” pa bi nosila Mehika. Na tretje mesto se je v zadnjem tednu kampanje prebil Marco Rubio, ljubljenec finančnih trgov, katerega poglavitni obljubi sta nižanje davkov za najbogatejše, ti. “ustvarjalce delovnih mest”, in krčenje javnih izdatkov. Prav kot v Evropi lahko tudi v ZDA vidimo rojevanje novega fašizma 21. stoletja, ki je utemeljen na rasizmu, ksenofobiji in povečevanju ekonomske neenakosti.

Vendar se prav kot v Evropi tudi v ZDA oblikujejo nove progresivne sile, ki so včeraj dokazale, da je njihov volilni potencial veliko večji, kot so ga skušali prikazati “mainstream” mediji v kampanji pred Iowo. Bernie Sanders kot najbolj avtentični glas teh sil je dosegel rezultat, ki se je še pred meseci zdel popolnoma nemogoč. Prejel je 49,6% vseh oddanih glasov demokratskih volivk in volivcev in s tem tik pred strankinimi volitvami v New Hampshiru, kjer mu zadnje ankete napovedujejo zmago z najmanj 15% prednosti pred Hillary Clinton, dokazal, da ima izjemno dobre možnosti za osvojitev demokratske nominacije za položaj predsednika Združenih držav Amerike. Sandersov uspeh je pomemben predvsem zato, ker je glede na program in dosedanje delovanje zagotovo najbolj progresiven kandidat za predsednika ZDA po Franklinu D. Rooseveltu, ki ima realne možnosti za izvolitev. Ponovna uveljavitev finančnonadzornega zakona Glass-Steagall in uvedba nekaterih novih mehanizmov za nadzor nad Wall Streetom, reforma kazenskega sistema, reforma sistema financiranja predvolilnih kampanj tako, da milijarderji ne bodo več mogli kupovati svojih kandidatov, uvedba brezplačnega javnega visokošolskega izobraževanja, splošno zdravstveno zavarovanje za vse, ter še nekateri drugi programski poudarki so dober obet za ZDA pod morebitno novo vladno ekipo na čelu s predsednikom Bernardom Sandersom.

Je pa do novembrskih splošnih volitev še kar nekaj časa, v katerem bo ameriška volilna tekma zagotovo ponudila še ogromno zanimivih zapletov in preobratov. Če si želite o njih izvedeti več, se lahko naročite na Youtube kanal člana IDS, Gregorja Kašmana, Ameriške predsedniške volitve 2016, na katerem najdete zanimive analize volilnega boja in ameriškega političnega prostora sploh.

V spodnji povezavi vam v ogled ponujamo zadnjega izmed posnetkov na kanalu, v katerem je govora prav o včerajšnjih rezultatih znotrajstrankarskih volitev v Iowi.

The post Ameriški obrat v levo appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ko se je evropska komisarka za promet Violeta Bulc v začetku januarja mudila v Ljubljani, je dejala, da so “potrebe po naložbah v prometno infrastrukturo v Evropi velike in k projektom je treba privabiti tudi zasebne vlagatelje”. EU namreč za dokončanje hrbtenice prometnih povezav potrebuje več kot 500 milijard evrov. Dodala je, da je “likvidnost institucionalnih zasebnih vlagateljev trenutno zelo velika” – po ocenah imajo od 6.000 do 7.000 milijard evrov -, vendar denar zaradi pomanjkanja zanimivih projektov za sofinanciranje ne kroži. ”  Pri tem naj bi bil bistven Junckerjev načrt (EFSI – Evropski sklad za strateška vlaganja), po katerem naj bi v prihodnosti evropske prometne povezave pretežno gradili v javno-zasebnih partnerstvih. Komisarka je še dodala, da je pomembno, “da se pripravijo kakovostni projekti, sposobni zagotavljati denarni tok”, ali, z drugimi besedami, dovolj visoko dobičkonosnost za vlagatelje.

EFSI je še eden v nizu neoliberalnih ukrepov Evropske komisije (EK) in Evropske centralne banke (ECB), s katerimi naj bi spodbudili trg in zagnali nov investicijski cikel v Evropski uniji, ki pa so zaenkrat vsi po vrsti propadli, recesija se namreč nadaljuje že vse od krize leta 2008. Gre za drag program javnih poroštev in subvencij zasebnim vlagateljem, predvsem bankam in finančnim špekulantom, ki naj bi zasebne vlagatelje ob pomanjkanju javnega denarja prepričal v investicije v javno infrastrukturo.

Pred tem je ECB že poskusila z dvema podobnima ukrepoma. Najprej s “ciljno usmerjenim dolgoročnim refinanciranjem” (TLTRO) oktobra 2014, pri katerem bi banke plačale zgolj 0,15 % letnih obresti, s čimer naj bi jih ECB spodbudila, da si sposodijo denar in ga nato, v obliki kreditov, prenesejo naprej v gospodarstvo, kar naj bi spodbudilo investicije in gospodarsko rast. Po tem, ko je TLTRO klavrno propadel zaradi nepripravljenosti bank, da bi si denar sposojale, je ECB poskusila še s kvantitativnim sproščanjem (QE), pri katerem centralna banka poveča količino denarja v obtoku, s tem, da ustvari nov denar, ki ga porabi za nakup državnih obveznic pri zasebnih lastnikih –  spet gre večinoma za banke in investicijske sklade – ki ga na ta način dobijo praktično zastonj. Konkreten program, ki ga od marca 2015 izvaja ECB, zajema mesečne nakupe državnih obveznic v višini 60 milijard evrov, do skupnega zneska 1.140 milijard (!) evrov. Precejšnji del likvidnosti, ki jo omenja Violeta Bulc, je torej ravno posledica zaenkrat neuspelega programa kvantitativnega sproščanja. Pri tem 20 % nakupov izvaja ECB, preostalih 80 % pa nacionalne centralne banke. Proporcionalno se bodo med ECB in države članice Evropske unije seveda delile tudi morebitne izgube tega programa.

Če torej povzamemo trenutno delovanje Evropske unije, imamo na eni strani države, ki so prisiljene v medsebojno tekmovanje pri ustvarjanju “ugodnega okolja za kapital” z nižanjem davkov, maastrichtski sporazum pa jih sili v proračunsko uravnoteženost, torej, da ob manjšanju prihodkov obenem manjšajo tudi izdatke. Ob tem ECB denarja ne posoja državam članicam, temveč se morajo te zadolžiti na finančnih trgih po visokih obrestnih merah. Skupni učinek je, da je vedno manj denarja na voljo za javne in socialne storitve, kaj šele za investicije v javno infrastrukturo. Države pa morajo velik del proračunskih sredstev nameniti zgolj za poplačilo obresti na dolgove, ki se s tem prelijejo v zasebne dobičke, zaradi česar se denar kopiči v zasebnih bankah in investicijskih skladih. Prav tako ECB denarja ne namenja neposredno javnim investicijskim programom s katerimi bi lahko dokončali javno infrastrukturo – tak program v višini 500 milijard evrov skozi deset let, so lansko leto od evropske komisije zahtevali predstavniki Evropske levice.

Na drugi strani pa te iste zasebne banke in investicijski skladi, ki že tako kopičijo denar, od ECB in nacionalnih centralnih bank skozi kvantitativno sproščanje dobivajo poceni, skoraj zastonj, denar za investicije, vendar ga kljub temu nočejo investirati. Ta denar je v zadnji instanci krit z javnimi sredstvi, kar pomeni, da bomo tudi morebitne izgube pri investicijah nosili vsi prebivalci.

In nato imamo na tretji strani Junckerjev načrt, ki – spet tem istim – zasebnim bankam in investicijskim skladom, ki kopičijo denar iz obresti na javni dolg in hkrati dobivajo še poceni denar od centralnih bank, nudi dobičkonosne investicije v javno infrastrukturo, ki so spet krite z javnimi sredstvi. Odgovornost za “pripravo kakovostnih projektov” – torej dovolj dobičkonosnih, ki bi potencialno pritegnili zasebne vlagatelje – nosijo države članice same.

Če načrt uspe, bomo torej v Evropi dobili infrastrukturo, ki bo na tak ali drugačen način financirana s privatiziranimi javnimi sredstvi. Morebiten neuspeh investicij bo ravno tako zavarovan z javnimi poroštvi. Le dobički, ki se bodo za uporabnike kazali v obliki višjih uporabnin, bodo ostali zasebni. Če načrt propade, bomo izgube na eni in na drugi strani ravno tako nosili prebivalci Evropske unije. V obeh primerih je očitno, da gre za prefinjen mehanizem prelivanja javnega denarja, torej denarja vseh nas, v žepe bogatih zasebnikov in privatizacijo javnega dobra. Rezultat je lahko le še večje obubožanje držav in prebivalstva na račun bogatih zasebnikov.

Z navedenimi ukrepi evropske institucije zelo jasno priznavajo, da trg ne deluje. V opisu EFSI na uradni spletni strani je celo zapisano, da naj bi z načrtom “premostili neuspehe trga” in “mobilizirali zasebne investicije”. Sama situacija je torej tudi za institucije evropske unije dokaz, da trg ne deluje, vendar je rešitev farsična – zanaša se, da bo, z vbrizgavanjem denarja zasebnim vlagateljem, trg sam rešil problem, ki ga sploh povzroča. Investicije v kapitalizmu namreč v temelju niso odvisne ne od količine denarja v obtoku ne od dejanskih družbenih potreb. Odvisne so od profitne stopnje ali potencialne dobičkonosnosti investicij, zato družbene potrebe štejejo le, kolikor obstaja tudi efektivno povpraševanje, torej povpraševanje podkrepljeno s kupno močjo, ki investitorjem zagotavlja dobičke. Če je pričakovan dobiček premajhen, zasebni investitorji enostavno ne vlagajo, temveč denar le kopičijo. Državne obveznice in državna poroštva pri investicijah so zato zelo privlačne investicijske priložnosti, saj vlagatelji svojega vložka skorajda – razen v primeru državnega bankrota – ne morejo izgubiti, dobiček pa je zagotovljen.

Tu se le še bolj jasno pokaže pravi obraz kapitala in sprega kapitalističnega “prostega trga” z državnimi in naddržavnimi institucijami, ki si jih prikraja po svoji meri in delujejo v njegovo korist. Kapital namreč dobičkov ne kuje le neposredno na račun živega dela v kapitalističnem “realnem sektorju”, temveč v času kapitalističnih kriz in depresij  le še bolj očitno požira tudi javne dobrine in parazitira na javnih sredstvih.

The post Oživljanje kapitalizma s privatizacijo skupnega appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V Iniciativi za demokratični socializem pozdravljamo odločitev Nogometne zveze Slovenije, da z najvišjo predpisano globo kaznuje Nogometni klub Maribor zaradi razpihovanja etnične in kulturne nestrpnosti njegovih navijačev na nogometni tekmi med Olimpijo in Mariborom. Obenem pa opozarjamo, da ne gre za osamljen pojav, s katerim lahko opravimo zgolj z moralno obsodbo in denarno kaznijo nogometne zveze.

Med navijaškimi skupinami so sicer skoraj vedno prisotni tudi pripadniki skrajno desnih gibanj. Toda vihranje neonacističnih zastav in sovražni transparent, razvit čez celotno tribuno na enem največjih javnih športnih dogodkov sredi Ljubljane ob 70. obletnici osvoboditive izpod fašizma in nacizma, nista posledica delovanja osamljenih skrajnežev, temveč splošne normalizacije sovražnega govora v javnosti.

Kot je bilo pričakovati se na dogodek ni odzvala nobena od koalicijskih strank, ki se prištevajo v liberalno sredino, ali celo socialdemokratsko levico. Saj so – skupaj z nekritičnimi mediji – same odgovorne za protimigrantsko histerijo, ki so jo sprožile med prebivalstvom. Ne pozabimo: če se je še pred enim letom večina prebivalstva posmehovala sosednji Madžarski in njenemu Orbanu, so danes politike, ki jih je uvedel Orban, v Sloveniji ne le sprejemljive temveč samoumevne. In če je še septembra velika večina prebivalstva odločno nasprotovala postavitvi ograje na meji, je danes, dva meseca kasneje, ta zaželjena.

Prejšnji teden je slovenska policija objavila novico, da je 99,99% migrantov neproblematičnih in da aktivno sodelujejo z državnimi organi. Vzrokov za obrat javnega mnenja torej nikakor ne moremo iskati v dejanskih slabih izkušnjah lokalnega prebivalstva ali državnih organov z migranti, temveč v diskurzu oblasti in medijev, ki sta, skupaj z vladnimi ukrepi, v državi umetno uvedla izredne razmere. Tako so mediji poročali o migrantskih tokovih in valovih ter »evropski migrantski krizi«, kot da v tej humanitarni katastrofi ne bi bili ogroženi begunci, ki bežijo iz vojnih žarišč in ekonomsko uničenih držav, temveč lokalno evropsko prebivalstvo. Vlada je skušala po hitrem postopku sprejeti zakon s katerim bi razširila vojaška pooblastila in  na meje poslala vojsko v polni bojni opremi ter namestila bodečo žico. Premier Cerar je v državnem zboru to skušal opravičiti s preprečevanjem humanitarne katastrofe na slovenskih tleh, kot da bi bila bodeča žica najbolj samoumeven pripomoček za reševanje humanitarnih kriz.

Če situacijo poskušamo razumeti sistemsko, jasno vidimo, da se ponavljajo vzorci iz prve polovice 20. stoletja. Tudi takrat je kriza kapitalizma omogočila vzpon radikalnim desničarskim gibanjem. Vendar ta vzpon ne bi bil mogoč brez pasivne ali aktivne podpore takoimenovane liberalne sredine. V Nemčiji je ta skrajno desnico uporabljala za discipliniranje delavcev ter kot orožje v boju proti delavskim gibanjem in levičarskim strankam, ki so si prizadevale za spremembo družbenega sistema, vse dokler ji ni ušla izpod nadzora ter sprožila svetovno vojno.

Danes smo priča podobnim razmeram. Domači in tuji politično-kapitalski sloji že dlje časa tolerirajo ali celo aktivno podpirajo skrajna desničarska gibanja, predvsem na evropski periferiji, kjer je socialno opustošenje največje. Sistemski rasizem uradne politike Evropske unije pa se kaže v odsotnosti skupne migracijske politike in v obliki ograj, ki vznikajo na mejah njenih držav članic. Vladajoče stranke in vladajoči razredi v Evropi nimajo problemov z Orbanom, ukrajinskimi neonacisti, ali grško Zlato zoro. Nasprotno, slednja je njihova zaveznica v boju proti možnosti drugačne politike utelešene v Sirizi, za zlom katere so izkoristili vsa pravna, politična in ekonomska sredstva, ki so jim bila na voljo. Zdaj pa so poskus sirskega prebivalstva ubežati pred vojno, ki jo neposredno povzroča zunanja politika evropskih držav in članic NATO pakta, učinkovito izkoristili za preusmeritev jeze prebivalstva na migrante, ki so postali idealni grešni kozel kapitalističnega sistema.

Zato danes v Sloveniji ni več problematična korupcija politike in gospodarstva, niso več problematične periodične krize kapitalizma, ki povzročajo brezposelnost in revščino, in ni več problematičen socializiran zasebni dolg, ki ga odplačuje celotno prebivalstvo. Nogometni huligani, ki izvirajo iz deprivilegiranih okolij, krivce za svoje socialne težave poenostavljeno iščejo v še bolj deprivilegiranih in revnejših od sebe – v tujcih oziroma migrantih. V primeru Maribora gre za mesto, ki je v zadnjih 25 letih že drugič priča ekonomskemu uničenju, medtem ko sta visoka stopnja brezposelnosti in deložacije družin vsakdanja. Slab socialni položaj v mestu, ob rasističnem diskurzu medijev in politike, omogoča hiter vzpon skrajne ulične desnice, saj njeni politični cilji postajajo cilji parlamentarnih političnih strank. Lokalno prebivalstvo in »naš« način življenja naj bi namreč ogrožali migranti, čeprav so sami žrtve istega sistema, ki na Bližnjem vzhodu seje smrt z vojaškimi intervencijami in prodajanjem oborožitve nedemokratičnim režimom, Evropo pa sili v radikalno varčevanje, ki ukinja vse pridobitve socialne države 20. stoletja. In ali ni pravzaprav to tisto, kar ne uničuje le življenj migrantov, temveč vseh nas?

The post Skrajna desnica ali skrajna sredina? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Kaj je demokratični socializem? Za kaj se zavzemamo in kako do tega? Kako deluje kapitalizem? Kakšna je dolga zgodovina upora za boljšo družbo?

Odgovore na ta vprašanja najdete v novih vsebinah spletne šole socializma, ki vključujejo zgodovino delavskih bojev, politično ekonomijo – drugi del in socializem pri klasikih.

Spletna šola socializma je brezplačno dostopna vsem, ki jih zanimajo osnovni pojmi in izhodišča demokratičnega socializma. Do nje dostopate na: http://e-ucilnica.demokraticni-socializem.si/

Za vpis v šolo pošljite e-pošto z vašim imenom in priimkom na naslov spletna-sola@demokraticni-socializem.si. (za tiste, ki ste se že prijavili, ponoven vpis ni potreben)

Knjiga je orožje – klikni jo!

The post Študij se začenja – ponovno tudi v spletni šoli socializma appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Podpora tovarišem v Slovenji v borbi proti privatizaciji

Protidelavska vlada v Sloveniji najavlja nove privatizacije pod krinko ‘verodostojnosti države,’ in s tem nadaljuje dosedanje tranzicijske neoliberalne politike v korist večinoma velikega tujega kapitala in njegovih zaščitnikov v ustanovah Evropske unije. Privatizacija je najbolj izpostavljena in najpogostejša praksa v trenutkih, ko mora kapital zaščititi svoje interese in se razširiti na čim več področij. V polperifernih državah ima privatizacija še posebej škodljive učinke na že tako ogrožene pravice delavcev, nestalna delovna mesta in trende krčenja gospodarstva v razmerah konkurence in svobodnega trga, na katerem večje ribe požirajo manjše. Obstoječi politični okvir je sestavljen tako, da so mainstream politične opcije v tesni navezi s kapitalom, ki jim kot protiuslugo omogoča prevzem oblasti. V tem začaranem krogu je najbolj oškodovano delovno ljudstvo, ki se mu prodajajo poceni politične floskule, in ki je žrtev podlih političnih trikov in manipulacij. V okoliščinah take protiljudske politike sploh ni pomembno, iz katerega uradno priznanega političnega pola prihaja kaka stranka ali politik.

Na Hrvaškem položaj ni nič boljši. Neoliberalne politike se izvajajo pod istimi mantrami in z enakimi cilji. Privatizacije in stremenje po privatizaciji so vedno bolj agresivne, še posebej, če upoštevamo okoliščine, v katerih se Hrvaška vse bolj približuje tistemu, kar od nje zahtevajo zahodnoevropski centri politične in ekonomske moči. Uničevalnost takih politik tudi ni nič manjša kot v Sloveniji: ideja privatizacije Imunološkega zavoda je eklatanten primer spopada med profitno logiko in družbenimi potrebami. Glede na vse povedano izrekamo solidarnost tovarišem v Sloveniji, ki so se odločili upreti uničevanju družbenih dobrin in podivjani igri političnih in ekonomskih elit, ki poteka na škodo večine prebivalstva, še posebej pa delavskega razreda. Še več, gre za še en primer, ki dokazuje, da mora imeti vsak napreden družbeni boj mednarodni značaj, kajti pereči problemi ne poznajo državnih meja. Torej je naš boj enak boju tovarišev iz Slovenije, tudi mi se brezkompromisno upiramo kapitalističnemu zatiranju in ropanju. Pri tem nihče izmed nas ne sme pozabiti na nujnost mednarodnega sodelovanja, premagovanja državnih meja in moč solidarnosti.

Polna podpora Iniciativi za demokratični socializem, kot tudi vsem ostalim naprednim silam v Sloveniji, ki se borijo proti škodljivi privatizaciji! En svet, en boj!

Radnička fronta 6. 2. 2015

The post Podpora tovarišem v Sloveniji v borbi proti privatizaciji – Radnička fronta appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Je pa zato socialdemokratski minister za obrambo, Janko Veber, z dialektičnim razmislekom ugotovil, kako s premišljeno uporabo keynesovskih politik kljub vsemu odpraviti temeljna protislovja sodobnega kapitalizma, in je svoj predlog predstavil na zasedanju obrambnih ministrov Nata v Bruslju. Ker privatizacije, varčevalni ukrepi, sistematično uničevanje šolstva, zdravstva in drugih institucij socialne države ter splošno osiromašenje ne prinašajo gospodarske rasti, hkrati pa povzročajo precejšnje nezadovoljstvo, se je Veber zavzel, da bi Evropska komisija izdatke za vojsko izvzela iz maastrichtskih kriterijev.

S tem bi ubili kar precej muh na en mah. Države bodo Natov cilj zvišanja obrambnih izdatkov na dva odstotka BDP kljub maastrichtskim kriterijem, ki sicer strogo določajo višino primankljaja in javnega dolga ter s tem državam onemogočajo vodenje socialne politike, lahko dosegle z zadolževanjem. To bo gotovo koristilo finančnim trgom, ki bi bili sicer ob zaslužke od vlaganja presežkov v donosne državne obveznice. Orožarska industrija se bo izognila krizi, povečala prodajo in še naprej ohranjala eno najvišjih profitnih stopenj. Še vedno bo motivirana za vlaganje v raziskave in razvoj sofisticiranih orožij, s čimer bo skrbela za tehnološki napredek človeštva. Trg je zaradi socializiranih stroškov proizvodnje potencialno neomejen. Ker distribucijo in potrošnjo diktirajo birokracije nacionalnih vojaških aparatov in mednarodnih vojaških organizacij, neodvisno od volje končnih potrošnikov, pa se orožarski industriji tudi ni treba obremenjevati s tem, ali njeni izdelki na kakršenkoli način zadovoljujejo človeške potrebe.

Uporaba izdelkov orožarske industrije vedno znova odpira tudi nove naložbene možnosti za vse ostale sektorje gospodarstva in s tem zagotavlja gospodarsko rast, kar v trenutku, ko kapitalizmu grozi dolgotrajna stagnacija, ni nezanemarljivo. Naposled pa lahko države orožje vedno uporabijo tudi proti prebivalstvu, ki bi preglasno izražalo svoje nezadovoljstvo nad tako zasnovano ureditvijo.

Predlog je povsem v skladu s siceršnjo politiko te vlade in ministra Vebra. Na zadnji, 4. redni seji Državnega zbora je na poslansko vprašanje Združene levice, zakaj je po petnajstih letih skrbi za mir navzočnost bojnih enot Slovenske vojske na Kosovu še vedno nepogrešljiva, odgovoril, da koristi gospodarstvu, saj prinaša posle podjetjem in rešuje problem brezposelnosti med mladimi.

Zmagovita rešitev za vse zagovornike kapitalizma v njegovi neoliberalni fazi!

The post Vojni keynesovec minister Veber appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Privatizaciji nasprotujemo zato, ker je kapitalizem zgodovinsko preživet sistem, ki že zdavnaj ne prinaša več blaginje za vse. Ker se kapitalizem danes lahko preživlja le še s pustošenjem planeta, fiktivno rast pa dosega samo še s privatizacijo vsega skupnega, z uničevanjem vseh dosežkov socialne države, napihovanjem finančnih balonov ter zadolževanjem prebivalstva. Privatizaciji nasprotujemo zato, ker kapitalizem lastne krize ni več sposoben razrešiti drugače kot na račun milijonov človeških življenj in uničevanja celotnih držav. Privatizaciji nasprotujemo zato, ker je naš cilj odprava despotizma kapitala in vzpostavitev sistema, v katerem bo demokratično koordinirano gospodarstvo služilo zadovoljevanju človekovih in družbenih potreb. Sistema, v katerem človeška življenja ne bodo le sredstvo za samooplajanje kapitala, temveč bo obratno: gospodarstvo bo le sredstvo za poln razvoj vsake posameznice in posameznika.

Privatizaciji nasprotujemo zato, ker je državna lastnina podlaga za družbeno lastnino. Lastnino, ki nam bo omogočila, da mračnjaštvo vladajočih elit, ki se skriva za fasado parlamentarne demokracije, in cinizem kapitala, ki pod pretvezo apolitične strokovnosti uveljavlja zgolj lastne interese, nadomestimo z ekonomsko demokracijo v podjetjih, ter uveljavimo mehanizme transparentnega in demokratičnega soodločanja o naši skupni prihodnosti na vseh področjih družbenega življenja.

Privatizaciji nasprotujemo zato, ker barbarstvo za nas ni alternativa: prihodnost je demokratični socializem!

The post Zakaj v Iniciativi za demokratični socializem nasprotujemo privatizaciji? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Objavljamo prevod teksta Roberta Reicha, profesorja na univerzi Berkeley, ameriškega ministra za delo v Clintonovi vladi (1993 – 1997) o TTIP.  Gre torej za ameriški pogled, pogled ekonomista, ki bi ga sicer težko šteli za radikalnega kritika kapitalizma, na posledice, ki bi jih imeli prostotrgovinski sporazumi za pravice ljudi po vsem svetu:

Republikanci, ki imajo sedaj večino v Kongresu ZDA, govorijo, da si želijo sodelovanja s predsednikom Obamo, pri čemer izpostavljajo Čezpacifiško partnerstvo, TTIP, kot zgled. Problem pa je v tem, da bi bil TTIP katastrofa.

Če še niste kaj dosti slišali o TTIP, potem vedite, da je prav to del problema. TTIP naj bi bil največji trgovinski sporazum v zgodovini, saj naj bi vključeval države od Čila do Japonske, ozemlje s kar 792 milijoni ljudi, in približno 40 odstotkov vsega svetovnega gospodarstva: vendar se je pripravljal v strogi tajnosti.

V pripravo sporazuma so bili vključeni lobisti največjih ameriških korporacij in največjih bank Wall Streeta, ameriška javnost pa ne. TTIP je recept za mastne profite in še debelejše plačne kuverte tistih na vrhu, za večino Američanov pa ni dober, in celo za večino preostalega sveta ne.

Najprej nekaj ozadja. Ko govorimo o trgovinskih politikah navadno mislimo, da lahko izbiramo med ”svobodno trgovino” in ”protekcionizmom.” Svobodna trgovina je vedno pomenila odpiranje meja za izdelke od drugod. Protekcionizem pa je pomenil obremenjevanje teh izdelkov s carinami in davki, da niso preplavili domačega trga.

V desetletjih po drugi svetovni vojni so se ZDA odločile za svobodno trgovanje. Ideja je bila, da se bo vsaka država specializirala za tiste dobrine, ki jih lahko proizvaja najbolje in z najnižjimi stroški. Na ta način bi življenjski standard rasel tako doma kot v tujini. Ustvarjala bi se nova delovna mesta, ki bi nadomestila izgubljena. In, v šahu bi držali komunizem.

Tri desetletja je svobodno trgovanje delovalo. Bilo je dobro za vse.

V zadnjih desetletjih pa se je izbira zapletla, dobički iz trgovinskih sporazumov pa so se vedno bolj kopičili pri tistih na vrhu.

Carine so že nizke, pogajanja pa zdaj tečejo o takih zadevah, kot so intelektualna lastnina, finančne regulacije, delovnopravna zakonodaja, pravila o zaščiti zdravja, socialne varnosti in okolja.

Zdaj ne gre več le za svobodno trgovanje proti protekcionizmu. Kajti velike korporacije in Wall Street hočejo malo obojega.

Zahtevajo več mednarodnega protekcionizma, ko gre za intelektualno lastnino in druge dobrine. Torej hočejo pravila trgovanja, ki bi ščitila in v tujino širila veljavnost njihovih patentov, trgovskih znamk in avtorskih pravic, in ki bi ščitila njihove globalne franšizne sporazume, zavarovanja in posojila.

Na drugi strani pa hočejo manj zaščite potrošnikov, delavcev, malih vlagateljev in okolja, ker vse to ovira njihove dobičke. Torej hočejo taka pravila trgovanja, ki bi jim omogočala, da razveljavljajo tozadevne zakonske zaščite.

Ni torej presentljivo, da je TTIP, ki so ga napisali predvsem lobisti korporacij in Wall Streeta, ravno takšna mešanica obojega.

Kar je dosedaj pricurljalo v javnost, je na primer to, da bo farmacevtska industrija uživala mnogo močnejšo zaščito svojih patentov, kar bo močno oviralo proizvodnjo generičnih zdravil. To je za farmacevtsko industrijo sijajna kupčija, manj sijajna pa je za prebivalce držav v nerazvitem svetu, ki življenjsko nujnih zdravil ne bodo več mogli dobiti po ceni, ki si jo lahko privoščijo.

TTIP globalnim korporacijam poklanja tudi mednarodno sodišče privatnih odvetnikov, ki bo zunaj in nad katerimkoli državnim zakonodajnim sistemom, in ki bo lahko zahteval odškodnine za vsako “nepravično razlastitev” korporativne posesti v tujini.

Še bolj na roko globalnim podjetjem pa je določba, ki predvideva, da bo sodišče lahko od držav zahtevalo odškodnine za izgubljene dobičke, ki bi bili posledica državne pravne regulative. Philip Morris že uporablja takšno določilo (iz dvostranskega trgovinskega sporazuma med Urugvajem in Švico) proti Urugvaju na podlagi trditve, da stroga protikadilska zakonodaja v Urugvaju nepravično zmanjšuje dobičke tobačnega velikana v tej državi.

Vsi, ki verjamete, da je TTIP koristen za Američane, si zapomnite: tuje podružnice in hčerinske družbe katerekoli ameriške korporacije, bodo prav tako lahko spodbijale katerokoli uredbo v ZDA na podlagi nepravično zmanjšanega dobička – na primer uredbo, ki ameriške potrošnike ščiti pred nevarnimi ali nezdravimi prehranskimi artikli, pred lažnimi zavarovalničarji ali oderuškimi posojevalci denarja, delavce pred nevarnimi delovnimi pogoji, davkoplačevalce pred še kakim reševanjem Wall Streeta z njihovim denarjem, okolje pa pred strupenimi industrijskimi izpusti.

Vlada pravi, da bo trgovinski sporazum pospešil izvoz ZDA v hitro razvijajoči se pacifiški bazen, kjer se ZDA soočajo z naraščajočo kitajsko konkurenco. TTIP je del Obamove strategije zaustavljanja in omejevanja ekonomske in strateške moči Kitajske.

Kar je vse lepo in prav. Ampak sporazum bo ameriškim korporacijam omogočil tudi pospešen izvoz delovnih mest v tujino.

Z drugimi besedami, TTIP je trojanski konj v globalni dirki proti dnu, ki velikim korporacijam in Wall Streetu daje moč, da odstranijo vso in vsako zakonodajo in predpise, ki jih ovirajo na poti k dobičkom.

V času, ko so korporativni dobički na rekordno visoki ravni in je povprečna mezda nižja kot pred štirimi desetletji, večina Američanov potrebuje zaščito. Ne pred mednarodnim trgovanjem, temveč pred politično močjo velikih korporacij in Wall Streeta.

Čezpacifiško partnerstvo je napačno zdravilo za napačen problem. Kakorkoli ga obračate, je kratkomalo napačen.

Robert Reich, profesor na univerzi Berkeley, ameriški minister za delo v Clintonovi vladi (1993 – 1997)

http://robertreich.org/post/107257859130

Foto: linkedin.com

The post Največji, najbolj katastrofalen trgovinski sporazum, za katerega še niste slišali appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

The post V Sloveniji smo izpolnili kvorum podpisov proti sprejetju korporativnih trgovinskih sporazumov TTIP appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.