Danes prebivalke in prebivalci mestne četrti Radvanje v Mariboru kot prvi v Sloveniji glasujejo za projekte v okviru participatornega proračuna.

Po skoraj treh letih truda za uveljavitev inistituta participatornega proračuna v Mariboru, ki je vključevalo preučevanje mednarodnih raziskav o praksah participatorne demokracije, preučevanje primerov dobrih praks iz mest v različnih državah, kjer participatorni proračun že dlje časa predstavlja način soodločanja prebivalcev o porabi proračuna, in preučevanje pravnih možnosti in pripravo pravilnika za izvajanje participatornega proračuna v MOM, je letos maja končno nastopil trenutek, ko je civilna iniciativa Odločaj o mestu, katere najaktivnejši del je Iniciativa mestni zbor, uspešno prepričala župana in uradnike MOM, da je participatorni proračun eden izmed ključnih načinov demokratizacije delovanja občin.

The post IDS Maribor: participatorni proračun danes prvič v praksi appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Maribor, ki je bil s prodornim in dobro organiziranim civilnim gibanjem za uvedbo participatornega proračuna daleč pred preostankom Slovenije, po sprejetju občinskega proračuna dne 23. aprila 2015 žal tudi v letošnjem letu ni dočakal za današnje čase izredno pomembnega mehanizma soodločanja. Kljub temu, da je bil predlog skupaj z vsemi potrebnimi zakonskimi podlagami županu predstavljen že pred dobrim letom in pol, je vladajoča mestna koalicija prebivalcem Maribora jasno nakazala, naj se ne vtikajo v to, kako tisti na pozicijah moči porabljajo občinski denar.

Župan Andrej Fištravec, ki je pobudo za uvedbo participatornega proračuna skupaj z nekaj tisoč prebivalkami in prebivalci mesta podpisal poleti leta 2014, tokrat s svojo listo mestnih svetnikov ni podprl amandmaja za njegovo uvedbo, ki ga je vložila opozicija. Z izgovorom, da bo ustanovil delovno skupino, sestavljeno iz članov civilne pobude in mestnih svetnikov, ki bo pripravila predlog pilotnega projekta za uvedbo participatornega proračuna, je soodločanje občanov prestavil nekam v prihodnost. In to kljub temu, da je civilna iniciativa že pred nekaj meseci sama pripravila predlog pilotnega projekta participatornega proračuna za eno izmed mestnih četrti in ga predstavila odgovornim na MOM.  Zakaj takšno županovo zavlačevanje in sprenevedanje, ni povsem jasno; participatorni proračun se v mestih po svetu, kjer je že uveljavljen, uspešno dokazuje kot način, kako povečati kakovost bivanja v mestu in poskrbeti za enakomeren socialen in gospodarski razvoj. Tega se je očitno dobro zavedala lokalna uprava v Pazinu, ki je v letošnjem letu uvedla participatorni proračun v to istrsko mestece.

V Iniciativi za demokratični socializem opozarjamo na dejstvo, da morajo občine delovati v korist občanov, ne zasebnih interesov tistih v vrhu, pa tudi ne za izmenjevanje  uslug med mestnimi svetniki. Občine se morajo demokratizirati, če želimo enkrat za vselej izkoreniniti klientelizem, korupcijo, nepotizem in netransparentno porabo javnih sredstev. To lahko med drugim dosežemo tudi tako, da občani dejansko odločajo o najpomembnejših vprašanjih. Odločanje  o občinskih financah je eno izmed teh vprašanj.

Lokalni odbor IDS Maribor
maribor@demokraticni-socializem.si

Več o pobudi Odločaj o mestu: spletna stran, Facebook

The post IDS Maribor: participatorni proračun v MOM spet na stranskem tiru appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Spodaj navedeni govor predstavlja stališče poslanske skupine Združena levica na seji Državnega zbora, predstavljeno dne 23.4.2015 ob zavrnitvi predloga o preoblikovanju upravljanja Slovenskega državnega holdinga.

Državni holdingi so ustanove za privatizacijo, ne za upravljanje. Zato, recimo, Avstrijski državni holding ne upravlja strateških podjetij, kot so državne železnice, avtoceste, energetika ali banke. Resne države strateških podjetij ne upravljajo kot navaden portfelj delnic. Razvoja infrastrukture, prometa, energetike, tudi finančnega stebra se ne da načrtovati na podlagi borznih indeksov. V resnih državah, na primer v Avstriji in Franciji, se podjetje privatizira na podlagi zakona.

Slovenija po teh kriterijih ni resna država. Uslužbenci in vodstvo slovenskega državnega holdinga so po profilu borzniki in finančniki. V osnutku strategije upravljanja naložb vlada sama priznava, da strategija upravljanja ni nadomestilo za sektorske strategije. Teh pa ni, ali pa so neuporabne. Ko bo končno sprejeta strategija upravljanja naložb, bosta vlada in SDH lahko samostojno izpeljala milijardne posle privatizacije ali delne privatizacije podjetij kot so Petrol, Zavarovalnica Triglav, HSE, Luka Koper. V Zavarovalnici Triglav je državni delež 68 odstotkov. Če se zmanjša na 25 odstotkov, lahko konkurenčne zavarovalnice izvedejo sovražni prevzem. S tem se ni igrati.

V Združeni levici smo predlagali varovalko, po kateri mora SDH za prodajo deležev v največjih podjetjih pridobiti soglasje državnega zbora na podlagi resne analize. V Avstriji navodila za pripravo take analize obsegajo 8 strani. V slovenskem osnutku strategije upravljanja pa je podjetju, kot je Petrol, namenjena stran in pol. To je neresno.

Dodatno soglasje državnega zbora je potrebno, ker strategija določa samo minimalne deleže. Ne določa, pod kakšnimi pogoji se bodo ti deleži zmanjšali. V zvezi s Slovenskimi železnicami namesto analize posledic privatizacije najdemo tale stavek: »Ne gre izključevati možnosti vstopa novih družbenikov, bodisi v krovno družbo bodisi v nekatere temeljne in podporne dejavnosti.«

Ustanovitelji SDH so poskrbeli, da njegovemu vodstvu ni treba upoštevati volje zaposlenih v državnih podjetjih. Imenovanje predstavnikov zaposlenih v upravo in nadzorni svet SDH so jim preprosto prepovedali. Z našim predlogom jim samo vračamo to pravico. Ki je bila, mimogrede rečeno, zagotovljena tudi avstrijskim delavcem v njihovem državnem holdingu. Ekonomska demokracija je ena od petih prioritet vlade, ki pa našega predloga kljub temu ni podprla. V nasprotju z lastnimi zavezami je podaljšala prepoved soodločanja v organih bank, ki jo bo verjetno razširila še na zavarovalnice.

Združena levica je protisistemska koalicija. Za soodločanje nismo le zato, ker povečuje produktivnost zaposlenih, ampak zato, ker verjamemo, da bi morale uprave odgovarjati delavcem, in ne obratno. Delovna sila pač ni blago, namesto katerega odloča lastnik. Tudi se seveda ne zavzemamo za transparentno privatizacijo, ampak za demokratično in racionalno gospodarjenje z državnimi podjetji. Toda ta predlog je v resnici kompromis, skupni imenovalec. Po zadnji dostopni anketi 65 odstotkov Slovencev nasprotuje privatizaciji 15 podjetij, 72 odstotkov pa privatizaciji Telekoma. Soglasje državnega zbora je priložnost za vlado, da  državljane prepriča  o koristnosti privatizacije. Če jih ne more prepričati, naj privatizacijo opusti, namesto da preprečuje demokratično odločanje.

Enako je s soodločanjem. Stranke centra v tem vidijo dopolnilo korporativnega upravljanja, mi v tem vidimo začetek odprave korporativnega upravljanja. Nihče pa ne more reči, da je normalno, da v nadzornem svetu državne firme sedijo direktorji zasebnih firm, hkrati pa, da ni dopustno, da bi v njem sedeli predstavniki zaposlenih.

V Državnem svetu je naš predlog dobil 13 glasov ZA in 19 glasov PROTI. Po naši oceni večina članov ne nasprotuje temu, da bi dokončno odločitev o privatizaciji večjih podjetij sprejel državni zbor. Glede na to, da javnost večinsko nasprotuje privatizaciji, je soglasje državnega zbora minimum, na katerega bi morala pristati tudi vlada. Za zdaj se je vlada pripravljena pogovarjati predvsem o nekakšni nedefinirani obliki soodločanja. V Združeni levici bomo pobudo za sodelovanje sprejeli pod pogojem, da se s spremembami ne odlaša do naslednjega leta. Vprašanje je namreč, kaj bo do naslednjega leta od državnih podjetij še ostalo, če bo vlada odločala po svoje. Danes beremo, da načrtujejo prodajo več kot 60 podjetij. Minister za infrastrukturo bi gradil drugi tir na račun razkosanja in delne privatizacije Luke Koper. Poslanci tega ne bomo mogli preprečiti, tudi če bo v strategiji pisalo, da je Luka Koper strateško podjetje. Zato bomo vztrajali pri soglasju državnega zbora vsaj za največje posle.

The post dr. Matej Tašner Vatovec: Zakaj je potrebna sprememba zakona o SDH? 23.4.2015 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Izjava Iniciative za demokratični socializem na tiskovni konferenci, 22.12.2014:

Z izhodišči proračuna, ki so ga svetnice in svetniki Mestne občine Maribor prejeli 9. decembra in ki so bila minuli teden zaradu pritiska javnosti umaknjena, ter z načinom komuniciranja, s katerim so najprej sporočili, da bodo od sedaj naprej občankam in občanom rezali le še “četrtinski kos kruha,” nato pa kar preko socialnega omrežja sporočili novico, da se je nekaj sredstev za sofinanciranje določenih programov s področja sociale le našlo, je postalo očitno, da hočejo župan Andrej Fištravec in njegova ekipa voditi neoliberalno varčevalno politiko. Taka politika je preslikava tiste, ki poteka na državni ravni; Fištravčeva ekipa je pokazala, da želijo to početi na povsem enak način, s ponavljanjem thatcherjanske mantre, da ni druge alternative, in z vzbujanjem strahu med ljudmi češ, če tega ne bomo naredili, nas v prihodnje čakajo še hujše stvari.

Ukinitev sofinanciranja javnih del, odpuščanje zaposlenih v javnih zavodih, odpoved sofinanciranja nevladnih organizacij preko razpisov bodo v Maribor, ki ga že pesti visoka brezposelnost, prinesli dodaten val brezposelnosti, nove socialne stiske in občutek brezizhodnosti, ki preveva že mnoge. Hkrati je z napovedjo dviga cen komunalnih storitev, dviga cen vrtcev, s prodajo občinskih nepremičnin po diskontnih cenah, spodbujajnjem javno-zasebnih partnerstev v občinskih podjetjih, in z napovedjo ustanovitve fleksibilne industrijske cone v Mariboru ter dvigovanjem tržnega deleža v občinskih podjetjih jasno tudi, da namerava župan povsem služiti kapitalu, ne pa prebivalkam in prebivalcem mesta Maribor.

V Mariboru, kjer se iz leta v leto povečuje število uporabnikov Ambulante za osebe brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja, ki v letošnjem letu doseglo rekordnih 500 ljudi, kjer je leta 2012 socialna kuhinja dnevno nudila obroke 440 ljudem, v letu 2014 pa se je to število povzpelo na 600, medtem ko je upravičencev zanje 753, kjer brezposlenost niha med 17% in 18% odstotki, od koder se vedno več ljudi odpravlja na delo v Avstrijo, zlasti v tovarne, na gradbišča, in opravljat poklice negovalk, bolničark, sobaric in čistilk, bi bili tovrstni ukrepi enosmerna vozovnica do mesta socialne bede, mesta vse večje neenakosti, mesta brez vsebine, mesta duhov. Politika, ki v socialnih, kulturnih, mladinskih in okoljskih programih vidi le strošek v občinskem proračunu, je brez razvojne vizije in vodi v vse večje obubožanje prebivalstva in uničevanje socialnega življenja.

Vsi omenjeni programi namreč prinašajo mestu vsebino in njegovim prebivalkam in prebivalcem omogočajo potešitev in razvoj socialnih in kulturnih potreb. Omogočajo udeleževanje in soustvarjanje dogodkov s področja kulture, udeležbo na številnih brezplačnih izobraževalnih in ustvarjalnih programih za otroke in mladino, iskanje trajnostnih okoljskih rešitev, in pomembno prispevajo tudi k ohranjanju socialne vzdržnosti v mestu. Blažijo posledice, s katerimi neoliberalna gospodarska politika prizadeva v prvi vrsti ravno najranljivejše. Vsi ti programi prispevajo k razraščanju občutljivega družbenega tkiva in v veliki meri preprečujejo napetosti v mestu, ki ga že pesti velika socialna stiska. Te programe v veliki meri izvajajo nevladne organizacije, ki se financirajo iz le majhnega deleža občinskega proračuna, saj se preko razpisov financirajo tudi iz državnih in evropskih sredstev. V mariborski občini, ki ima s črpanjem sredstev iz drugih virov velike težave, so prav te organizacije primeri dobre prakse pridobivanja državnih in evropskih sredstev za programe, ki jih nato pretežno brezplačno nudijo občankam in občanom. Ne moremo mimo njihovega bogatega vsebinskega prispevka in številnih vsebinskih presežkov, ki jih ustvarjajo, s čimer za mesto predstavljajo tudi veliko družbeno in ekonomsko korist. Aktivnosti nevladnih organizacij se pogosto povezujejo z gibanji za emancipacijo in ustvarjajo spoj kulturne ustvarjalnosti in političnega in splošnega družbenega angažmaja. Pogosto s svojimi kakovostnimi vsebinami predstavljajo upor proti komercialnim množičnim vsebinam in so neusahljiv vir inovacij.

Poudarimo še dejstvo, da so ljudje, zaposleni v nevladnih organizacijah, in samozaposleni v kulturi že tako ali tako prekerni delavci brez zaščite sindikatov. Delajo v slabih razmerah za velikokrat minimalne plače in se morajo prilagajati muham odločevalcev/razpisovalcev. V svojem prostem času, kolikor jim ga sploh še preostane, se kot prostovoljci borijo za konstruktivne socialne, kulturne, mladinske in okoljske politike: po navadi so med najbolj tvornimi pri pripravljanju strateških dokumentov občine na teh področjih. Če se nevladne organizacije ne bi več mogle prijavljati na razpise, bi to pomenilo dokončno odločitev občine Maribor, da njihovega delovanja in prispevka mestu kljub jasno vidnim koristim – med drugim so v veliki meri zaslužne, da se lahko mesto kiti z nazivi Evropska prestolnica kulture ali Evropska prestolnica mladih – ne priznava in ne spoštuje, in da jih hoče pahniti v še večjo negotovost in prisiliti še v večjo fleksibilizacijo.

V Iniciativi za demokratični socializem se zavzemamo za to, da mora občina financiranje kakovostnih storitev s področja zdravstva, izobraževanja, socialnega varstva, javnega prevoza, kulture, mladinskih in okoljskih vsebin, pravne pomoči in tako dalje v celoti zagotovljati iz javnih sredstev.

Javna podjetja v lasti občine ne morejo hkrati opravljati koncesijskih dejavnosti v javnem interesu, niti tržne dejavnosti tako, kot to počnejo standardno profitna podjetja. Javna podjetja morajo razvijati in zadovoljevati potrebe prebivalk in prebivalcev, ne pa slediti golemu lovu za kratkoročnim dobičkom, medtem pa pozabljati na dolgoročen razvoj kakovosti svojih storitev. Javna podjetja v lasti občine so idealna okolja za preobrazbo v neprofitna demokratična podjetja odprtih knjig v večinski lasti delavcev, saj delavsko upravljanje pomeni, da damo besedo v razvoju podjetja tistim, ki jih dolgoročni razvoj in rast podjetja tudi najbolj zadevata: zaposlenim in lokalni skupnosti. Ti imajo pravico, da aktivno sodelujejo pri vseh odločitvah v podjetju. Javna podjetja namreč ne smejo biti tržno naravnana, saj njihov motiv ni dobiček, temveč kakovostna javna storitev. Storitve morajo biti izvedene racionalno in učinkovito, javno podjetje pa svojo neprofitno naravo ohranja tako, da presežke prihodkov nad odhodki odvaja v participatorni del proračuna občine.

Prav tako v Iniciativi za demokratični socializem zagovarjamo demokratizacijo upravljanja občine, kar pomeni uvedbo participatornega proračuna, uvedbo inštituta odpoklica župana, in olajšano izvajanje institutov neposredne demokracije kot so referendumi, zbori občanov in ljudska iniciativa.

Naloga občine mora tudi biti, da z lastnim fondom stanovanj v sodelovanju s stanovanjskim skladom RS, državnimi organi in drugimi občani zagotovi dostojno prebivališče vsem občanom. Z načrtno politiko in finančno podporo mora spodbujati skupnostno gradnjo in uporabo stanovanj in ustaviti razdrobljeno stanovanjsko gradnjo, ki prinaša ogromne ekonomske in stanovanjske stroške. Zdravstveni in drugi socialni zavodi, katerih ustanoviteljice so občine, morajo zagotoviti enako obravnavo vsem občanom.

Gospodarska politika evropskih, slovenskih in mariborskih elit vodi v vse večjo neenakost in socialno bedo. Te procese lahko preobrnemo le tako, da jim dosledno nasprotujemo, in z ustvarjanjem prihodnosti, v kateri človeška življenja ne bodo sredstva za rast gospodarske dejavnosti in povečevanje bogastva najbogatejših. Čas je, da vzpostavimo sistem, ki temelji na solidarnosti, sodelovanju, spoštovanju in soodločanju.

The post IDS Maribor: proti neoliberalnemu upravljanju z mestno občino Maribor – za demokratizacijo in razvoj! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Svoja vrata pri nas zapira še ena tekstilna tovarna, Svilanit Kamnik, ustanovljena leta 1938. 50 delavk in delavcev, ki so znano blagovno znamko gradili dolga leta, bo odpuščenih.

V svojih najboljših letih je tovarna dajala okoli 150 delovnih mest in je predstavljala vodilno tekstilno podjetje v Jugoslaviji. Danes se vsa proizvodnja seli v Turčijo, kjer je delovna sila cenejša.

O problemih slovenske in evropske tekstilne industrije je bilo že veliko napisanega. V iskanju večjega dobička lastniki podjetij proizvodnjo selijo najprej iz centra na periferijo EU, kasneje pa še kam dlje. Neoliberalna politika narekuje brezobzirno konkurenčnost na trgu, kar pomeni, da evropske države tekmujejo, katera bo ustvarila boljše pogoje za izkoriščanje delovne sile. Na udaru so delavske pravice in plače, kar potiska vse delavce v revščino. Naslednji korak je nižanje davkov na kapital, kar rezultira v premajhnih proračunskih prihodkih držav. Te zato ne zmorejo več opravljati svojih funkcionalnih nalog, predvsem tistih, ki so za socialno državo ključnega pomena. Revščina tako tudi med zaposlenimi drastično narašča, kakor da že stiska velikega števila brezposelnih ne bi bila dovolj. Vsiljena globalna neoliberalna politika je razlog za razkroj storitev socialne države, ki so bile izborjene po stoletju delavskih bojev. Te so se izvajale na solidni ravni in so oskrbovale osnovne potrebe delavskega razreda. Vendar samo za kratek čas nekaj desetletij po drugi svetovni vojni. Z neoliberalnim preobratom konec sedemdesetih let so se civilizacijske pridobitve blagostanja in sorazmerne enakosti, ki so se najbolj manifestirale v Evropi, začele umikati vse večjemu razslojevanju. Tako se danes vse več bogastva koncentrira v rokah peščice, revnih je vse več, utvara srednjega razreda države blaginje pa izginja.

Ali Svilanit seli proizvodnjo v Turčijo, da podjetje preživi, ali gre za željo lastnikov po večjem dobičku? Ne glede na odgovor nas ekonomsko-gospodarska politika neoliberalizma vodi v vse večjo neenakost in socialno bedo. Te procese lahko preobrnemo le z organiziranim internacionalnim bojem za enakost in delavske pravice, za ohranitev in izboljšanje storitev socialne države, za dostojno plačilo delavk in delavcev, za delavsko upravljanje – z bojem proti neplačevanju davkov in davčnim oazam, proti diktatu finančnih lobijev, proti privatizaciji, z bojem proti globalizirani neoliberalni politiki, proti kapitalizmu, za spremembo sistema!

Delavsko soupravljanje podjetij kot eno od načel demokratičnega socializma je ena takih varovalk pravičnejše družbe, ki omogoča, da vsi zaposleni in zaposlene ter lokalna skupnost aktivno sodelujejo pri vseh odločitvah v podjetju. S tem lahko močno omejimo samovoljo kapitalistov (delodajalcev) in logiko kapitala, čigar ustaljen razvojni način je nižanje stroškov delovne sile z namenom višanja dobička. Takšen način upravljanja s podjetji delavce postavlja v položaj, ko z mezdnim delom zaslužijo le še toliko, da lahko preživijo in se naslednji dan vrnejo na delovno mesto. Delavca taka situacija spravlja v nenehen strah za preživetje in ga na tak način zasužnjuje. Delavsko upravljanje pa pomeni, da besedo v razvoju podjetij omogočimo tistim, ki jih dolgoročni razvoj in rast podjetja tudi najbolj zadeva: zaposlenim in lokalni skupnosti.

Boj za delavske pravice in za delavsko upravljanje v vseh podjetjih je torej temelj boja za boljšo družbo. Zato vas vse vabimo, da se pridružite boju Iniciative za demokratični socializem – http://www.demokraticni-socializem.si/kako-postanem-clanica-ids/.

Čas je za demokratični socializem!

The post Boj za delavske pravice in za delavsko upravljanje v vseh podjetjih je temelj boja za boljšo družbo appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Kohezijska politika označuje mehanizem, s katerim poskuša Evropska unija regulirati, državam članicam pa hkrati omogočati čim bolj uravnotežen vzdržni razvoj. Poglavitni namen ekonomske in socialne kohezije, ki je bil leta 1986 zapisan tudi v Evropski enotni akt, je zmanjševanje neskladij med različnimi regijami ter zmanjševanje zaostalosti manj razvitih regij. Finančna sredstva za izvajanje kohezijske politike se zagotavljajo iz dveh strukturnih skladov, iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Evropskega socialnega sklada (ESS), ter iz Kohezijskega sklada.

Čeprav temeljne usmeritve kohezijske politike same po sebi niso v nasprotju s socialističnimi razvojnimi politikami, pa se znotraj institucij, odgovornih za implementacijo in izvajanje kohezijske politike, kaže izrazita nedemokratičnost in protisocialistična naravnanost. Vsiljevanje neoliberalnih ukrepov se kaže zlasti v priporočilih, v katerih Evropska komisija preko evropskega semestra države članice sili, da jih vključujejo v svoje programske dokumente. Ti dokumenti nato služijo kot podlaga za črpanje sredstev, pri čemer cilji, ki so socialno naravnani, kot so denimo zajezitev rasti stopnje brezposelnosti, tveganja revščine in podobno, praviloma niso predmet priporočil evropskega semestra.

Tako Priporočilo Sveta Sloveniji iz leta 2014 niti z besedico ne omenja revščine, kljub temu, da Slovenija sodi med države članice z najhitreje rastočo stopnjo revščine po letu 2008. Nasprotno, Svet v svojih priporočilih od Slovenije zahteva ukrepe, ki bi imeli za posledico dodatno povečanje stopnje revščine. Med take ukrepe sodi med drugim zniževanje minimalne plače.

Obstoječa platforma kohezijske politike pa se v nekaterih točkah vendarle ujema s socialistično razvojno alternativo. Pri tem imamo v mislih predvsem investicije v energetsko učinkovitost, spodbujanje zdržno naravnane prometne politike in zdržne mobilnosti, ohranjanje biotske raznovrstnosti, investicije v raziskave in razvoj (R&R) in podobno. Naloga socialistične alternative je prepoznati točke ujemanja in v največji meri izkoristiti evropska sredstva tam, kjer bodo izpolnjevala svoj osnovni namen: zmanjševati razlike in pomagati manj razvitim regijam pri njihovem razvoju, vse ostale, do socialističnih ciljev ignorantske ali celo škodljive ukrepe kohezijske politike pa je potrebno razgrajevati in jih preko vseh razpoložljivih mehanizmov demokratičnega delovanja preoblikovati tako, da bodo izpolnjevali svoj prvotni namen. Pri takem delovanju je nujno koordiniranje s političnimi zavezniki znotraj civilne družbe, sindikatov, zainteresirane strokovne javnosti in drugih.

KOHEZIJSKA SREDSTVA IN SLOVENIJA

Slovenija se uvršča med države članice, ki so neto prejemnice kohezijskih sredstev. Poleg Grčije, Portugalske, Cipra, Malte in Češke sodi med »zmerno razvite države članice«. Prav te države so tudi tiste, ki jih je kriza najmočneje prizadela. Šesto kohezijsko poročilo tako ugotavlja, da sta imeli Slovenija (14,7% BDP) in Grčija (12,7%) v letu 2013 največji proračunski primanjkljaj.

S poglabljanjem finančne, gospodarske in socialne krize so kohezijska sredstva v teh državah ostala edina razvojna sredstva. Posledično se stopnjuje tudi pritisk nanje, kar se v praksi kaže v tem, da je nadzor nad upravljanjem teh sredstev postal eden ključnih vzvodov oblastnih struktur in z njimi povezanih klientelističnih navez, ki so pozornost javnosti in medijev spretno preusmerili na vprašanje (ne)učinkovitosti črpanja evropskih sredstev. Če je bil prvotni namen kohezijske politike uravnavanje razvitosti in omogočanje bolj enakopravnega položaja držav članic, je danes za te strukture cilj zgolj črpanje sredstev: ni več pomembno, kam gredo sredstva, pomembno je le, da so počrpana.

Dejstva in podatki namreč ne kažejo, da bi bilo črpanje teh sredstev neučinkovito. Do zaostankov pri črpanju v obdobju 2007-2013 je prišlo le na Operativnem programu razvoja okoljske in prometne infrastrukture OP ROPI, kjer obstaja realna možnost, da bo del sredstev ostal neporabljen do konca leta 2015, če do takrat ne bodo izvršena vsa izplačila iz nacionalnega proračuna. Na strukturnih skladih (ESRR in ESS), iz katerih se financirata Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov OP RR in Operativni program razvoja človeških virov OP ESS, pa je Slovenija po črpanju sredstev nad povprečjem držav članic EU.

Ko govorimo o učinkovitosti črpanja, je treba vedeti, da prave slike dinamike izvajanja kohezijske politike ne dobimo iz podatkov o povračilih iz blagajne Skupnosti (kar je sicer pomembno za javne finance oz. zagotavljanje proračunskih sredstev za tekoče projekte), temveč iz podatkov o vrednosti podpisanih pogodb in izplačilih upravičencem iz državnega proračuna. V okviru kohezijske politike je Slovenija podpisala za 4,2 milijard evrov pogodb o sofinanciranju, kar predstavlja 102% razpoložljivih kohezijskih sredstev in pomeni, da so kohezijska sredstva že v celoti pogodbeno angažirana. S sklenitvijo novih sofinancerskih pogodb se bo ta znesek še povečal. Pogodbe torej že presegajo 100% razpoložljivih pravic porabe. Če ima država članica nižjo realizacijo od načrtovane, s tem tvega, da ne bo mogla počrpati vseh sredstev, zato se uvajajo dodatne pravice porabe, katerih cilj je ublažiti oziroma odpraviti nevarnost izgube sredstev.

Drugi indikativni podatek so izplačila iz državnega proračuna. Do oktobra 2014 so bile izplačane tri milijarde evrov, kar je 75% razpoložljivih kohezijskih sredstev. Glede na razpoložljiva sredstva (4,1 milijarde evrov) to pomeni, da do konca leta 2015 mora biti izplačana še dobra milijarda, od katere levji delež odpade na Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture – OP ROPI (690 milijonov evrov).

Če je bila finančna realizacija do sedaj edina skrb slovenske kohezijske politike, kar se kaže v kratkoročni, protirazvojni naravnanosti, se to nikakor ne bo obneslo v novem programskem obdobju 2014-2020, saj se v tem obdobju od držav članic zahteva upravljanje, usmerjeno k doseganju rezultatov (result-based management). Komisija bo leta 2019 preverjala doseganje ciljev oz. mejnikov do konca 2018, države pa bodo, odvisno od stopnje doseganja zastavljenih ciljev, tudi finančno nagrajene ali pa kaznovane iz t.i. rezerve za dosežke (performance reserve), ki znaša 6% sredstev, alociranih državam članicam.

Slovenija bo v programskem obdobju 2014-2020 kohezijska sredstva črpala na podlagi enotnega programskega dokumenta Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike 2014-2020, katerega vrednost znaša dobre 3 milijarde evrov za obe kohezijski regiji. Glede na to, da Slovenija še čaka na potrditev operativnega programa s strani Evropske komisije, ne gre pričakovati, da se bo program začel izvajati prej kot v drugi polovici leta 2015. To pomeni, da bo morala Slovenija, če se želi izogniti ponavljanju napak iz prejšnjega programskega obdobja 2007-2013, pospešiti postopke za dodeljevanje kohezijskih sredstev, obenem pa tudi poenostaviti postopke za povračilo sredstev iz Bruslja.

Slovenija bi v prihodnje morala preusmeriti pozornost od vprašanja (ne)učinkovitosti črpanja razpoložljivih evropskih sredstev k vsebini oziroma k vprašanjem, kako ta sredstva prispevajo k vzdržnemu razvoju, kdo ima (največ) koristi, in navsezadnje tudi, ali so ta sredstva pravično in smotrno razdeljena. V situaciji, v kateri se Slovenija trenutno nahaja, je treba javno financiranje usmeriti v bolj sofisticirane in vzdržne ukrepe, predvsem tiste v povezavi z znanjem in izobraževanjem, katerih primarna nosilca sta visoko šolstvo in znanost, nikakor pa ne bi smeli financirati neučinkovitih in socialno ali okoljsko škodljivih projektov.

foto: Tomaž Lavrič/mladina.si

The post Kohezijska sredstva EU appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ob farsi z neuspešnimi in kaotičnimi poskusi prodaje Termoelektrarne Trbovlje s strani državne družbe Holding Slovenske elektrarne stranka IDS podaja naslednjo izjavo in zahteve:

Prvič, že leta 2006 je na zakonodajnem referendumu velika večina (78% udeleženih volivcev) glasovala proti državnem financiranju izgradnje nove termoelektrarne na premog v Trbovljah. To je bila dejansko demokratično sprejeta odločitev proti nadaljevanju premogovne industrije v regiji. Jasni odločitvi pa niso sledili jasni ukrepi, še manj prevzem odgovornosti zanje. Skoraj desetletje kasneje se rudarji rudnika Trbovlje – Hrastnik in delavci TET soočajo z negotovostjo glede svojih delovnih mest. Na delavce in njihove družine se prelaga odgovornost, ki je v resnici odgovornost celotne države. Regija je desetletja energetsko oskrbovala Slovenijo in za to plačala visok davek v obliki okolju neprijazne industrije. Zahtevamo, da država izpolni svojo dolžnost do delavcev in celotne lokalne skupnosti in omogoči prehod v nizkoogljično, okolju prijazno skupnost z zdržno naravnanim modelom razvoja.

Drugič, vsaka prodaja in privatizacija temeljne energetske infrastrukture je nesprejemljiva, ker v roke zasebnega kapitala in interesa predaja sektor, od katerega je razvoj države življenjsko odvisen. S privatizacijo energetike je bistveno okrnjena sposobnost države, da sprejema strateške odločitve o energetiki, predvsem o prehodu na proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. Poskus prodaje TET pa se je sploh izkazal za farso, saj so zaprto elektrarno prodajali kupcu, katerega poslovni namen, če je sploh segal preko čiste finančne spekulacije, je bil kurjenje premoga, uvoženega iz tujine ali iz rudnikov v njegovi povezani lasti. S takšno prodajo bi namesto demokratično potrjene odločitve o zaprtju okoljsko problematičnega obrata najverjetneje ponovno dobili umazano termoelektrarno na premog, za svoje obratovanje odvisno od uvoza premoga iz tujine, in lastnika, ki ni pripravljen prevzeti okoljskih in socialnih posledic delovanja obrata.

Tretjič, proizvodnjo električne energije v Sloveniji je nujno v celoti prestrukturirati,  postopno opustiti uporabo fosilnih virov in pospešeno graditi infrastrukturo za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov. Premog je izmed vseh energentov najbolj okoljsko obremenjujoč tako zaradi izpustov toplogrednega ogljikovega dioksida, ki ga termoelektrarne na premog izpustijo največ na enoto proizvedene energije, kot tudi zaradi neposrednega škodljivega vpliva na okolje in zdravje ljudi. Vsako načrtovanje o nadaljevanju kurjenja premoga v Trbovljah je v popolnem nasprotju s temi načeli. Ob zgrešenem projektu izgradnje novega bloka v Termoelektrarni Šoštanj, ki nas bo dolgoročno vezal na uvoženi premog in na velike izpuste toplogrednih plinov, kar vse bomo državljani drago plačevali, si napak ponovnega stihijskega odločanja pri drugi največji termoelektrarni ne moremo več privoščiti. Termoelektrarna na premog v Trbovljah je nesprejemljiva, tako obstoječa kot načrtovana. Nesprejemljivi so kakršnikoli načrti o oživitvi odkopa premoga slabe kakovosti na tem območju. Zahtevamo, da se vlada in državni zbor jasno opredelita do usode tega strateško pomembega objekta, kot tudi do neodložljivega prehoda v nizkoogljično družbo.

foto: romanm/wikipedia.org

The post IDS: Za dokončno zaprtje premogovne industrije v Trbovljah in za trajnostni razvoj regije appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V Združeni levici ne zagovarjamo državne lastnine, zato ker bi odobravali njeno upravljanje v preteklih letih. Privatizaciji nasprotujemo zaradi pozitivnih učinkov, ki jih je imela državna lastnina na razvitost, stopnjo zaposlenosti in življenjski standard v Sloveniji, in zaradi možnosti, da bi v državnih podjetjih uvedli napredne oblike delavskega upravljanja v interesu zaposlenih in načrtnega razvoja gospodarstva v korist vseh prebivalcev Slovenije.

Poslanci Združene levice so se obračali predvsem na predsednika vlade in poslance koalicije, ki so na volitvah dobili podporo, ker so obljubili normalizacijo razmer in ohranjanje življenjskega standarda zaposlenih, kmetov in upokojencev. V razpravi so izpostavili usodo privatiziranih podjetij v Sloveniji in v sosednjih državah, ki kažejo na to, da podjetja, ki so podrejena prevzemnikom, zaposlujejo manj kot samostojna podjetja in zaradi zasledovanja ozkega profitnega motiva ne vlagajo v dejavnosti, ki imajo širše pozitivne učinke na družbo in gospodarstvo.

Posebej sta bila izpostavljena primera Hrvaškega Telekoma, v katerem se je v dobrem desetletju po prodaji nemškemu telekomu število zaposlenih prepolovilo, medtem ko se je v Telekomu Slovenije zmanjšalo le za 4 odstotke v primerljivem obdobju. Opozorili so na primer domače Krke, ki je privatizirani Lek prehitela v vseh parametrih, tako v številu zaposlenih kot v obsegu investicij in dobička. Ti primeri podjetij, ki jih je prevzemnik sicer razvijal, kažejo na to, da se lahko državna podjetja razvijajo bistveno bolje in da bolj koristijo svojemu okolju. Zmanjševanje števila delovnih mest, ki bi bilo v primeru nadaljevanja privatizacije veliko, namreč ne prinese le brezposelnosti. Povzroči tudi povečanje proračunskih izdatkov, medtem ko se zmanjšajo proračunski prihodki in socialni prejemki, od katerih sta odvisna raven zdravstvenih storitev in socialne varnosti.

Poslanci Združene levice so opozorili na to, da privatizacija korupcije ne odpravlja, ampak je sama eno od žarišč koruptivnega delovanja, h kateremu se zatekajo tudi podjetja, ki se potegujejo za nakup naših firm, in povzročanja gospodarske škode, kar je značilnost večine privatizacij na Slovenskem. Pri tem so izpostavili sporni prevzemi Heliosa in izčrpavanje Aerodroma Ljubljana v korist zasebnih vlagateljev, ki ga je omogočil odvzem glasovalnih pravic. To nevarno stanje, ko o usodi najpomembnejših podjetij odločajo špekulanti, predstavniki države pa to le nemo opazujejo, je treba nemudoma odpraviti.

V Združeni levici pozivamo vlado in koalicijske stranke, da ustavijo uničevanje slovenskega gospodarstva in delovnih mest. Krize ni povzročila državna lastnina, ampak zgrešena ekonomska politika ob vstopu v evrsko območje in napačno ukrepanje evropskih institucij, BS in vlad. V tem se usoda Slovenije ne razlikuje od južnoevropskih držav, ki niso znane po državni lastnini ali visoki ravni socialnih pravic. Odgovornost za politične ukrepe in slabo upravljanje državnega premoženja nosijo tisti, ki danes kličejo po privatizaciji. Iz krize se bomo rešili, ko jim bomo preprečili nadaljnje povzročanje škode. To je naloga te vlade, Združena levica jo bo pri tem podprla.

Na včerajšnji seji do tega na žalost ni prišlo. Poslanci ZL so predlagali dva sklepa: 1) da mora vlada narediti temeljito analizo dosedanje privatizacije in posledic njenega nadaljevanja ter z njo seznaniti poslance in javnost; 2) da se odbor opredeli proti nadaljevanju privatizacije. S tem smo novi koaliciji ponudili možnost, da se odreče napačni usmeritvi prejšnjih vlad, ki sta zaradi takih usmeritev tudi padli. Predsednica odbora, članica SMC, je izkoristila diskrecijo in sklepov ni dala na glasovanje, razprava pa je pokazala, da se večina koalicijskih poslancev vprašanju izogiba. V tem očitno sledijo predsedniku vlade, ki se je namesto seje odbora državnega zbora udeležil nekakšne vzhodnoevropske investicijske konference, na kateri je uslužno sporočil, da se prodaja Telekoma Slovenije in drugih podjetij nadaljuje.

The post Privatizacija Aerodroma Ljubljana, d.d., Telekoma Slovenije, d.d. in drugih podjetij v državni lasti – seja Odbora za finance in monetarno politiko appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ker odločitev o nadaljevanju prodaje ni v pristojnosti vlade, bomo državnemu zboru obenem predlagali, da razveljavi lanski sklep o soglasju k odtujitvi naložb, ki je pravna podlaga za prodajo. Razveljavitev seveda velja zgolj za naprej. Pričakujemo, da bo državni zbor o tem predlogu odločal na 1. redni seji v novembru, in upamo, da ne bo prepozno za rešitev Telekoma pred prevzemom. Izkušnje iz tujine namreč kažejo, da se ob podreditvi telekomunikacijskih podjetij neprimerno večjim tujim korporacijam drastično zmanjša število delovnih mest in odpravi avtonomija podjetja pri razvoju storitev.

Združena levica zavrača sedanji način upravljanja državnih podjetji v okviru SDH-ja, ki jih obravnava zgolj kot finančne naložbe, ne pa kot najpomembnejša slovenska podjetja z ogromnim razvojnim in kadrovskim potencialom. Privatizaciji ne nasprotujemo, zato ker bi podpirali slabe prakse iz preteklosti, ko so bila državna podjetja izkoriščena za izvajanje strankarskih projektov in ko so jih množično izčrpavali različni strankarski kadri. Državno lastnino branimo, zato ker je lahko izhodišče za načrtno vodenje posameznih panog in vsega gospodarstva v skladu z dolgoročnimi razvojnimi cilji in za prenos oblasti v podjetjih iz rok uprave v roke zaposlenih.

The post Poslanska skupina Združena levica glede sklicane nujne seje Odbora za finance in monetarno politiko s točko dnevnega reda “Privatizacija Aerodroma Ljubljana, d.d., Telekoma Slovenije, d.d. in drugih podjetij v državni lasti” appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

White & Case je sicer podjetje, ki uspešno rešuje naložbe svojih strank, zasebnih lastnikov grških državnih obveznic tako, da grški vladi svetuje privatizacijo in razprodajo vsega: od zgodovinskih spomenikov, muzejev in infrastrukture do plaž in otokov. Podjetje Goldman Sachs pa je po krizi leta 2008 ameriško državno pomoč v višini 10 milijard dolarjev med drugim izkoristilo za to, da je skoraj tisoč vodilnim izplačalo dodatke, višje od milijona dolarjev. Obenem je efektivno obdavčitev s seljenjem poslovalnic v davčne oaze znižalo iz 34 % leta 2007 na 1 % leta 2008, kar lahko štejemo za zgled uspešnega korporativnega upravljanja, kakršnega bi predstavnik Goldman Sachsa nedvomno svetoval tudi podjetjem s sedežem v Sloveniji.

Razumljivo je, da se udeleženci zajtrka niso kaj prida ukvarjali z načelnimi vidiki naslovnega vprašanja. Raje so se posvetili trenutno aktualni privatizaciji Telekoma, za katero je Irving ocenil, da bi lahko v ugodnih pogojih stekla v tednu ali dveh. Runjaka je ob tem zaskrbelo za potencialne vlagatelje, ki svoje milijarde usmerjajo v državo, kar je popolna demagogija predstavnika javne institucije. Vlagatelji namreč denar v državo usmerjajo izključno zato, da bi z nakupom že zdaj dobičkonosnega podjetja z minimalnim tveganjem in čim manjšimi vložki iztržili še več denarja. Država pa bi s prodajo deleža v Telekomu v najboljšem primeru dobila slabo milijardo evrov, torej manj, kot bo letos znašal samo znesek obresti na javni dolg, ki jih plačujemo prebivalke in prebivalci in tako rešujemo nasedle poslovne odločitve bank in zasebnih podjetij. Svoje mnenje je dodal še Aleksander Dibelius: “Mislim, da se je povsod po svetu izkazalo, da je privatizacija koristna, saj zagotovi, da politiki poskrbijo za svoje volivce, podjetniki pa za podjetja in delničarje.” Nedvomno je privatizacija s stališča kapitala koristna, saj poskrbi, da je sfera političnega, torej sfera, v kateri ima prebivalstvo vsaj formalno možnost nadzora in demokratičnega odločanja o skupnih zadevah, ločena od sfere zasebnega gospodarstva, v kateri vlada despotizem kapitala. S stališča prebivalcev pa je privatizacija, kot kažejo izkušnje, občutno manj koristna.

Nemški Telekom, podjetje v delni državni lasti, ki je najverjetnejši kupec slovenskega Telekoma, je bilo po nakupu črnogorskega in makedonskega Telekoma oglobljeno s skoraj 100 milijoni dolarjev zaradi lobiranja, podkupovanja in ostalih koruptivnih dejanj pri postopkih privatizacije. Črnogorski Telekom je po privatizaciji postal eno od najbolj dobičkonosnih podjetij v Črni Gori, kar je razveseljiva novica za nove lastnike in bi jo  tudi sicer lahko razumeli kot dokaz superiornosti zasebnega upravljanja nad državnim, če le ne bi dobičkonosnosti povečali tako, da so delavcem znižali plače in ostale socialne ugodnosti. Zaradi tega je sindikat leta 2011 organiziral stavko, ki je trajala 47 dni. Od privatizacije do danes so v črnogorskem Telekomu odpustili polovico vseh zaposlenih.

Podobna je zgodba hrvaškega Telekoma, ki ga je nemški prevzel že leta 2001. Kljub temu, da je takratni predsednik uprave nemškega Telekoma Ron Sommer ob prevzemu zagotavljal, da odpuščanj ne bo ter da bodo v podjetje do leta 2004 vložili 700 milijonov evrov in odprli 300 novih delovnih mest, je od takrat do danes število zaposlenih padlo iz 11.500 na 5.500. Okoli 200 zaposlenih je zaradi nezakonitega odpuščanja leta 2005 sprožilo tožbo, le nekaj deset vztrajnih pa je dočakalo pozitivno razsodbo leta 2012. Novi lastniki in množična odpuščanja prav tako niso pripomogli ne k znižanju stroškov za končne uporabnike, ne k dvigu kvalitete storitev. Za več let so namreč zamrznili tako rekoč vsa vlaganja v posodobitev infrastrukture. Optična vlakna so začeli napeljevati šele leta 2008, zaradi česar je večina prebivalstva kljub visokim cenam storitev še danes vezana na zastarele bakrene vode. Odpuščanj pa še ni konec. Letos naj bi brez dela ostalo 300 ljudi, v naslednjih letih pa še 1000.

V ozadju argumentov za čimprejšnjo prodajo Telekoma lahko razberemo obrise ideala neoliberalne države, ki skrbi le še za discipliniranje in represijo nad prebivalstvom, medtem ko periferni politiki in njihovi pomagači volilce zamotijo s spektaklom parlamentarne demokracije.  V ozadju pa nemoteno teče proces oplajanja kapitala za delničarje.

The post Poslovni zajtrk pri AmChamu ali privatizacija Telekoma appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.