The post IDS Obalno-kraška: Posthumno priznanje Fabianiju v Komnu predstavlja onečaščenje upornega primorskega duha appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V holokavstu je bilo umorjenih šest milijonov Judov, milijon in pol Romov in Sintov, četrt milijona hendikepiranih, deset tisoč homoseksualcev, številni politični zaporniki, zraven pa še več kot pet milijonov pripadnikov različnih slovanskih narodov. Med žrtvami holokavsta so bili tudi slovenski Judje, ki jih je drugo svetovno vojno preživelo komaj deset odstotkov.

Med drugo svetovno vojno je bilo v fašistična in nacistična taborišča interniranih okoli 62.000 Slovencev, od katerih se jih 12.000 ni vrnilo. Med interniranci njimi je bilo tudi veliko število otrok. V taborišča so bili odpeljani zaradi političnega prepričanja, delovanja v odporniških gibanjih, spolne usmerjenosti, etične pripadnosti in vsega drugega, kar sta fašistična in nacistična oblast označili za sumljivo. Na današnji dan se spominjamo tudi vseh teh posameznikov in njihovega delovanja ter prispevka k osvoboditvi ter vseh tistih, ki so s tveganjem lastnih življenj reševali preganjane.

Foto: Spominska plošča – imena umrlih internirancev v fašističnem taborišču na Rabu. Ureditev spominskega parka na Rabu in spominska plošča: Edvard Ravnikar, 1953.

The post Dan spomina na žrtve holokavsta appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Foto: ZB NOB Škofja Loka

9. februarja 1944 je nacistični okupator za Kamnitnikom postrelil 50 talcev – slovenskih rodoljubov. V sodelovanju z združenjem borcev smo v Združeni levici zato predlagali, da se ta dan razglasi za Spominski dan občine Škofja Loka. Veseli nas, da smo s pobudo vsaj deloma uspeli, saj jo je na decembrskem zasedanju občinski svet z večino glasov umestil na dnevni red naslednje seje.

Ideja sicer ni nova. Prvič smo jo podali že leto dni nazaj, občinska uprava pa je v takratnem odgovoru zapisala, da bo vprašanje predložila statutarno-pravni komisiji. Ker do sedaj o opredelitvi komisije nismo bili obveščeni in ker se 9. februar nezadržno bliža, smo ustrezen predlog spremembe Odloka o grbu, zastavi, prazniku in pečatu Občine Škofja Loka pripravili in vložili kar sami. Pri tem teža zgodovinske tragedije ni edini razlog, da smo se za tako postopanje odločili. Razlogi so predvsem aktualne narave.

Umetnost mogočega

NOB je prepletel kulturno osvoboditev s socialno revolucijo. Kako tudi ne. Domači gospodarji kapitalizma – na čelu s prvaki rimokatoliške cerkve – so svoje bogastvo in privilegije ščitili z blagoslovom in orožjem okupatorja. Toda medtem ko so popolnjevali nacifašistične kvizlinške enote ter streljali, mučili in preganjali svoje lastne ljudi, je partizansko gibanje postavilo temelje drugačne družbe. In z njo uspelo.

Zato smo po vojni dobili zunanjepolitično suverenost, zagotovljene službe in varno starost za vsakogar. Vzniknile so soseske, šole, bolnišnice in podjetja, v njih pa pionirski vzvodi delavske demokracije. Omejitvam navkljub je revolucionarni projekt samoupravljanja opravil s preteklostjo in zgradil pravičnejšo družbo. V tem je njegova dediščina temeljno razsvetljenska. Pogoj njegovega obstoja so ustvarili delovni ljudje, ki so za ceno lastnih življenj prešli od hlapcev do herojev.

Natančno to je energija, ki jo potrebujemo danes. Omenjene dosežke je namreč v veliki meri že izničilo 25 let ‘’politike kot ponavadi’’ v svoji ‘’umetnosti mogočega’’, ki se je zvedlo v povečevanje dobička za kapital na račun vsakdanjega preživetja večine ljudi.

Nujnost potrebnega

The post IDS Škofja Loka: Občinski spominski dan na 50 ustreljenih talcev appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Po eni strani vladajoča koalicija prodaja državljanstva premožnim investitorjem, ki iščejo države z ugodno davčno klimo. Podobno privablja uspešne študente, ki jim omogoča raznorazne štipendije.

Kdor bi po tej logiki Orbanu, zloglasnemu ksenofobu in pionirju evropske protibegunske politike, očital hipokrizijo, zgreši pomen »novega« rasizma in fašizma. Gre namreč v prvi vrsti za izključevanje delavskega razreda in drugih podrejenih družbenih skupin, na katere se naknadno obeša rasistični predznak.

Govorimo o Evropi, kjer gospoda in kapital prosto krožijo, vsi ostali pa so vse bolj potisnjeni na rob, brez prave možnosti sodelovanja in besede pri odločitvah. Migranti in begunci so zgolj najskrajnejši primer; tehnike, ki jih oblast uporablja za njihovo odstranjevanje, so hkrati poizkusi, kako se lotit nepokornih množic nasploh.

Namen tega pisanja je predstaviti eno izmed tehnik, s katerimi eksperimentira madžarska vlada: montirani proces.
Lani septembra, ko so oblasti zaprle mejo s Srbijo in ilegalno prečkanje meje prekvalificirale v hujše kaznivo dejanje, so se na mejnem prehodu Horgoš-Röszke začele mirne demonstracije migrantov. V napetem ozračju se je odvil večji napad madžarske policije, ki je uporabila fizično silo, vodne topove in solzivec. Naključno je aretirala več ljudi, proti enajstim pa sprožila sodne postopke. Teh enajst imenujemo Röszke 11.

Desetim ljudem so sodili zaradi nelegalnega prečkanja meje. Njihov sodni postopek, poln napak in manipulacij, se je zaključil prvega julija. Dosodili so jim zaporne kazni ali izgon iz države. Večina jih je uspela nadaljevati pot proti Zahodni Evropi, eden pa je še na prestajanju zaporne kazni v Szegedu na Madžarskem.

Najbolj zlovešč pa je primer Ahmeda H., ki je bil obtožen terorizma in danes tudi obsojen na deset let zaporne kazni. Na mejnem prehodu je preko megafona govoril s policijo, kar oblasti interpretirajo kot hujskanje množice za napad na madžarsko državo.
Čeprav smo lahko posmehljivi in začudeni nad takšnim sprenevedanjem, pa gre Ahmedu za življenje, saj bi se obsodba lahko glasila tudi dosmrtni zapor.
Proces že od samega začetka spremljajo nedoslednosti, napake, napačni prevodi in očitna pristranskost. Če je dokazno gradivo preskromno in ne napeljuje na teroristično dejanje, je potrebno dejstva prikrojit obtožnici.

Skratka, ne gre za postopek, kjer bi se iskala posameznikova krivda, temveč poizkus ustvariti enačaj med migrantom in teroristom. Tako ne preseneča, da sodišče uporablja obtoženčevo veroizpoved in njegovo romanje v Meko kot dokaz terorističnih nagnjenj. Ne preseneča, da je naštelo vsako prasko na policijskih vozilih, medtem ko je molčalo o posledicah brutalnega policijskega napada na srbsko-madžarski meji.

Montirani procesi Röszke 11 so zgolj trenutek v dolgi kampanji madžarske vlade, ki vestno ustvarja sovražnike, jim jemlje pravice in dostojanstvo ter jih razčlovečuje; s tem pa tudi olajšuje njihovo odstranjevanje v izjemno dvomljivih pravnih okoliščinah.
Medtem ko rasistična propaganda na Madžarskem trobi preko enopartijskega medijskega prostora, da so migranti največja nevarnost za evropsko družbo, se tamkajšnje policijske enote krvoločno znašajo nad prebežniki, ki jih lovijo na južni meji s Srbijo. Hude telesne poškodbe, ki jih slednji utrpijo, so dovolj pogoste, da se nasilje zdi sistematično, organizirano in ne naključno.

Danes je sojenje v primeru Ahmed H. dobilo epilog, s katerim je premier Orban potrdil svojo politiko kot upravičeno. Orbanovska vizija neoliberalne države se bo še enkrat prikazala za učinkovito pri preprečevanju terorizma in zagotavljanju varnosti avtohtone populacije. Manipulacije, sodne nepravilnosti in politikantska narava procesa bodo pozabljeni.

Mednarodna solidarnostna skupina za Röszke 11 tako poziva vse možne akterje, da se vest o montiranem procesu širi. Edino orožje, ki ga posedujemo, je solidarnost.

En svet, en boj. Svoboda Röszke-11!

The post Madžarska: Proces proti Röszke-11 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Leta 1920 je rapalska pogodba med Kraljevino SHS in Italijo globoko posegla v slovensko ozemlje, saj je od domovine odrezala preko 300.000 Slovencev. Sporazum je Italiji dodelil že predhodno zasedena ozemlja po črti Peč – Jalovec – Triglav – Možič – Porezen – Blegoš – Črni vrh nad Cerknim – Bevki – Hotedršica – Planina – Javorniki – Snežnik – Kastav – Matulji – morje (Italiji so pripadli še Zadar z okolico, Cres, Lošinj, Lastovo in drugi manjši otoki).

Primorski kraji so tako med prvimi v Evropi občutili fašistični škorenj, ki je prepovedoval slovenski jezik, potujčeval in poniževal, požigal vasi, ljudi zapiral v koncentracijska taborišča, upornike mučil in ubijal. Primorci tega niso prenašali mirno, zato so septembra 1927 na Nanosu ustanovili prvo evropsko protifašistično organizacijo TIGR, ki je v naslednjih letih osnovala široko mrežo zaupnikov, ki so organizirali aktivnosti vse od ohranjanja jezika pa do oboroženih spopadov. V narodno gibanje so se s tigrovci kasneje povezale tudi druge odporniške skupine različnih izvorov (komunisti, liberalci, duhovniki itd.), kar je bistveno pripomoglo k množični podpori Osvobodilni fronti. Le-ta je javno pozvala k organiziranemu boju proti okupatorju, njen vrhovni plenum pa je takoj po kapitulaciji Italije septembra 1943 razglasil tudi priključitev “slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in združeni Jugoslaviji”. Ustanovljene so bile Prekomorske brigade, na pobudo Franceta Bevka so bile organizirane tudi partizanske šole, kar je še danes posebnost na evropskih tleh. Posamezne partizanske čete so se združile v IX. korpus, ki je opravil največjo vlogo pri osvobajanju Primorske vključno s Trstom, Gorico in Čedadom.

A žal osvoboditev ni pomenila tudi novega začetka v skupni državi. Zavezniki so Primorsko razdelili na cono A (pod anglo-ameriško upravo) in B (pod jugoslovansko upravo). V Trstu in drugod so se Slovenci množično zbirali in zahtevali priključitev Jugoslaviji, s hiš so viseli transparenti “Hočemo Jugoslavijo!”. Pariška mirovna pogodba 15. 9. 1947 je Gorico in Benečijo prepustila Italiji, Trst in del Istre pa sta postala Svobodno tržaško ozemlje, ravno tako razdeljeno na cono A (Trst z okolico pod anglo-ameriško vojaško upravo) in B (Koper, Izola, Piran, Umag, Buje in Novigrad pod jugoslovansko vojaško upravo). Matični domovini so se tako uvodoma priključila le ozemlja izven novoopredeljene cone B, le-ta pa je pod administracijo Jugoslavije prešla oktobra 1954 z londonskim memorandumom. Dokončno razmejitev z Italijo je potrdili šele osimski sporazum iz leta 1975, v sosednji Italiji pa je še naprej ostalo več kot 60.000 Slovencev.

Preteklost našega prostora ponuja odgovore tudi na vprašanja današnjega časa. Primorska je “našla svoj pravi obraz” tudi v ponižanju in trpljenju, vendar ni dovolila, da bi tako tudi ostalo. Pisalo se je 1944, ko je partizan Lev Svetek Zorin zapisal “Vstala Primorska si v novem življenju”, pesem ponosa, upora in želje po svobodi, ki jo je leta 1968 uglasbil Rado Simonitti. Primorci smo jo vzeli za svojo himno, prepevamo jo na vsaki proslavi in protestu, s čimer želimo izraziti svojo pokončnost in povezanost. Na evropskih tleh se ponovno vonja dim morije svetovnih razsežnosti, brezštevilni begunci so njena živa in žalostna priča. A trgovci z življenji so tekom let metode zaslužka izpilili do te mere, da nam kri puščajo tudi po kapljicah. Neprimerna in škodljiva politika je s slepim sledenjem kapitalistični mantri dopustila zapiranje in privatizacijo nosilcev razvoja. Poosamosvojitveno razdejanje v gospodarstvu, kulturi, izobraževanju, zdravstvu in mnogih drugih področjih, je opustošilo pokrajino, ki se je po 2. svetovni vojni iz pretežno kmetijskega področja industrijsko in družbeno razvila. Namesto ustanovitve pokrajin in policentričnega razvoja je le-ta zapadla v centralizacijo, namesto spodbujanja napredka tudi v odmaknjenih krajih se zapirajo podružnične osnovne šole, poštni uradi in prometne linije, s čimer lokalna skupnost izgublja kulturno in socialno stičišče, s tem pa smisel svojega obstoja. Obraz današnje Primorske ni nasmejan, njeno telo je upognjeno pod bremenom trpljenja delavcev, brezperspektivnosti mladih in žalosti upokojencev. Še posebje tistih najstarejših, ki se ob mizernih prihodkih sprašujejo: “Mar smo se zato borili?”.

Zdaj je ponovno čas, da Primorska vstane, in z njo celotna Slovenija. Na nas je, da se upremo izkoriščevalcem, na nas, ki z zanosom in nemalokrat solznih oči prepevamo svojo himno.

The post Nekoč je Primorska že vstala … pa danes? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Ljubljana, 9.5.1945: ob treh zjutraj je 15. partizanska brigada po hudih bojih strla odpor nemških sil. Dve uri zatem je na ljubljanskem gradu zaplapola slovenska zastava in sirena na kolodvoru je razglasila konec vojne. V Ljubljano so vkorakale enote partizanske vojske, ljudje so napolnili ulice in pozdravili prihod osvoboditeljev. Naslednji dan je v Ljubljano prispela narodna vlada Slovenije, imenovana 5. maja 1945 v Ajdovščini, ki jo je na ulicah prav tako pričakala velikanska množica.

9.maj: dan zmage nad fašizmom

Deveti maj najpogosteje razumemo kot dan, ko naj bi nastopilo leto nič. Kako tudi ne. Za poraženim italijanskim fašizmom in nemškim nacizmom so ostale ruševine, izpraznjena koncentracijska taborišča, predvsem pa milijoni mrtvih, pogrešanih, ranjenih in osirotelih. Pričela se je gospodarska in politična obnova opustošene Evrope, najprej z Marshallovim načrtom, malo kasneje pa z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo, ki je bila kmalu nadgrajena v Evropsko gospodarsko skupnost.

Deveti maj danes pravzaprav ne pomeni dneva zmage nad zgodovinskim fašizmom, ampak velja bolj kot praznik evropskega povezovanja (Dan Evrope), ki ga je 9. maja 1950 napovedala deklaracija francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana. Vidna izjema so tradicionalne proslave Dneva zmage na moskovskem Rdečem trgu, a je njihovo sporočilo, ki stavi na kič vojnega blišča, v celoti namenjeno poveličevanju nadnaravnih sposobnosti »velikega ruskega naroda« in ostaja gluho in slepo za vsa druga sporočila, ki niso v skladu z interesi ruskega državnega vrha. Ostala praznovanja 9. maja, ki so po svojih sporočilih nekoliko bližje zgodovinskemu protifašizmu, postajajo vse bolj marginalna, saj podobno kot Osmi marec in Prvi maj bolj ali manj podlegajo trendu depolitizacije. Tradicionalna ljubljanska Pot ob žici tako že dolgo ni več politična manifestacija, ampak je predvsem dobro obiskan rekreativni dogodek, ki se ne razlikuje bistveno od Ljubljanskega maratona.

Deveti maj – kot Dan zmage nad fašizmom – je treba danes, navkljub navedenim revizionističnim prevzemom, vseeno praznovati. Po pravici se na ta dan spominjamo junaških jugoslovanskih, italijanskih, ukrajinskih, albanskih in neštetih drugih partizanov in partizank, nemških ilegalcev in ilegalk, kitajskih redečearmejcev, pa tudi vseh naprednih ljudi, ki so se borili v zavezniških armadah, vendar ugotavljamo, da so zmagali samo napol.

Delovni ljudje niso prijeli za orožje samo zato, da bi izkoreninili fašizem, to  – kot nas danes poučuje liberalni revizionizem – “anomalijo evropske civilizacije”, ampak da se stari družbeni red, iz katerega se je konec koncev fašizem tudi porodil in ki je pred fašizmom sprva na sumljivo lahek način kapituliral, ne bi nikoli več povrnil. V drugi svetovni vojni ni niti približno šlo samo za zmago nad fašizmom kot konkretno obliko politične ureditve v nekaterih evropskih državah, temveč tudi za socialno pravičnost. Take socialne pravičnosti si njeni protagonisti in protagonistke niso znali predstavljati brez nove svetovne ureditve, katere temelj naj bi bili enakopravni in solidarni odnosi med svobodnimi narodi – pač tako, kot so mnogi levičarji takrat idealizirali rešitev nacionalnega vprašanja v Sovjetski zvezi. Številni veliki spopadi druge svetovne vojne so tako v mnogih primerih hkrati bili socialne revolucije in narodnoosvobodilni oziroma protikolonialni boji.

Druga svetovna vojna se v resnici ni začela z vojnimi napovedmi v letih 1939‒1941, ampak z japonsko in italijansko invazijo v Mandžuriji in Abesiniji (Etiopiji) v prvi polovici 30ih let 20. stoletja. Prvi vrhunec pa je nedvomno že bila španska državljanska vojna. Če štejemo protikapitalistične in protikolonialne boje kot pomembno razsežnost druge svetovne vojne, moramo ugotoviti, da 9. maj 1945 ni imel povsod enake teže. Poraz nacistične Nemčije ali celo Japonske  je v primeru grškega, kitajskega in vietnamskega osvobodilnega gibanja pomenil samo konec ene faze in prehod v novo fazo državljanske oziroma protikolonialne vojne, ki je bila povsem enako okrutna, le da sta bila dva akterja iz nje izločena.

Bilanca teh bojev nam razodeva, da je bilo – strahotnim žrtvam navkljub – neprimerno lažje premagati zgodovinske fašistične režime kot  odpraviti kapitalizem. Zgodovinski fašizem lahko retroaktivno vidimo kot poskus mobilizacije ljudskih množic za imperialni projekt, ki je reševal globalno nekonkurenčne gospodarske in politične elite polperifernih držav. Fašizem je bil zaradi težnje po teritorialno sklenjenem imperiju anahronističen že v času svojega vzpona in silne priljubljenosti, ki jo je marsikje užival. Na koncu ga je porazilo zavezništvo gospodarskih velesil in radikaliziranih ljudskih množic, ki so prihodnost videle v socializmu. Kljub dramatični drugi polovici 20. stoletja, ki so jo zaznamovali protikolonialni boji, ki so nemalokrat prerasli v avtentične socialne revolucije, je na koncu zmagal kompromis, iz katerega je izšla država blaginje. Dosežki radikalnega protifašizma so bili v tem pogledu veličastni. Po drugi strani se je pokazalo, da je kompromis dolgoročno najbolj koristil kapitalističnim državam, v katerih so si vladajoči razredi povrnili načeto legitimnost iz časa velike gospodarske krize iz konca 20ih let. V državah, ki so stopile na težavno pot izgradnje socializma, pa se je kompromis kazal v nenehnih protržnih reformah, ki so sicer na splošno večale  učinkovitost gospodarstev, a hkrati tudi povečevale socialne razlike in okrepile tiste sloje, ki so na koncu odigrali ključno vlogo pri odpravi socializma.

Zgodovinski dosežki protifašizma so danes v veliki meri izgubljeni. V zahodni Evropi je kapital do tal potolkel delavske organizacije, zlasti levičarske politične stranke in sindikate. Med tem ko so bili po drugi svetovni vojni celo konservativci prisiljeni izvajati levičarske politike, s čimer so vsaj deloma poskušali ugoditi visokim pričakovanjem ljudi, ki so šli čez strašne preizkušnje in bili pripravljeni na upor, danes nominalno socialnodemokratske stranke izvajajo neoliberalne politike, četudi se z njimi vselej ne strinjajo. Najbolj tragično so bili dosežki protifašizma pokopani v državah nekdanje Jugoslavije. Narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov je bil tudi socialistična revolucija, po kateri je prišlo do egalitarne agrarne reforme in razlastitve kapitalistov, s čimer je bila ustvarjena ekonomska osnova za delavsko samoupravljanje. Eksperiment jugoslovanskega samoupravljnja je odprl perspektivo širjenja demokracije na vsa področja človeškega življenja. Devetdeseta leta za ta prostor tako niso bila katastrofalna  le zaradi vojn, genocidov in nezaslišanega razmaha skrajnega nacionalizma, temveč tudi zaradi razlastitev delovnih ljudi (likvidacija družbene lastnine) in ukinitve družbene ureditve, ki je zahtevala demokratične in tovariške odnose na delovnem mestu.

Boj za socialno pravičnost, demokracijo in socialistično družbo pričenjamo znova in v drugačnih okoliščinah.

The post 9.maj: dan zmage nad fašizmom appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Največja parkovna ureditev v Ljubljani se imenuje preprosto POT. Vsaka črka je napisana z veliko začetnico, da je v trenutku jasna njena vloga prve in največje poti v Ljubljani. Pa vendar je prav ime POT tisto, ki namenoma skriva njen pomen in njeno zgodovino. Z  navidez nevtralnim imenom ne govori ne o tem, kakšna je ta pot in ne, kam vodi ali čemu je namenjena. Je zgolj pot – njeno morebitno pomembnost kažejo le velike začetnice.

POT Ljubljančankam in Ljubljančanom v prvi vrsti predstavlja zeleno površino, ki jo uporabljajo za oddih in rekreacijo. Še vedno pa je v zavesti prisotna tudi kot spomenik zgodovine Ljubljane, čigar pomen se v vsakdanu skrije v njeni zeleni vlogi.

Enkrat letno, 9. maja, je osvoboditev okupirane Ljubljane obeležena z množično rekreacijsko prireditvijo pohoda po POT-i. Ta dogodek ne potrjuje le njene izjemne parkovne vloge, pač pa tudi njeno spomeniško vlogo in celo njen nastanek. POT kot parkovna ureditev namreč izhaja prav iz rekreacijske prireditve partizanskega pohoda ob žici okupirane Ljubljane, ki je bila prvič organizirana leta 1957. Namen pohoda je bil spomin na osvoboditev in že od takrat poteka vsako leto na 9. maja. Hkrati se je začelo  tudi varovanje različnih vojaških zgradb in obeleževanje pomembnih točk ob žici, kot so bile kontrolne točke in bunkerji. Do ideje o posebni ureditvi poti, kot jo poznamo danes, se je pot in območje varovalo z različnimi režimi zaščite, tako prostorske kot spomeniške. Idejo o peščeni poti kot delu zelenih površin mesta in kot spomenika z imenom Aleja spominov in tovarištva so leta 1972 predstavili trije študenti arhitekture. Do leta 1977 je bila urejena vsa upravna in inženirska dokumentacija ter določeno ime Pot spominov in tovarištva (PST). V tem letu se je začelo osemletno delo na PST-ju, v katero je bilo vloženih 350 000 ur prostovoljnega dela. PST so tri leta zatem, leta 1988, razglasili za kulturno-zgodovinski in spomenik socialistične graditve ter oblikovane narave. Tri leta kasneje, na leto osamosvojitve Slovenije, se je za PST začela zgodovina obračati.

Še istega leta so bili odstranjeni jambori z zvezdami, ki so označevali potek žice okoli Ljubljane. Ni manjkalo dosti, da bi se enako zgodilo s celo PST. Začelo se je obdobje zanemarjanja, načenjanja trase in uporabe drugega imena za PST, to je imena POT. Dejanskemu fizičnemu uničenju se je torej pridružilo tudi simbolno in zgodovinsko brisanje. Potek uničenja je do leta 1998 zavirala civilna iniciativa in kasneje društvo Zeleni prstan, ko je k obnovi in celoviti prostorski obravnavi PST-ja končno pristopilo tudi mesto. Simbolna in pričevalna vloga poti ob žici se ni ohranjala, kar kaže tudi uradna zamenjava imena Poti spominov in tovarištva v POT. Sprememba imena je bila predlagana že leta 1984, ko so bila postavljena nova obeležja, med drugim tudi še vedno prisotni jekleni smerokazi, ki imajo v črki O rdečo zvezdo. A ta je zasukana in je kot takšna nakazala dogodke po letu 1991, ko se je dejavno začelo prekinjati povezavo med zgodovino in prostorom.

POT ima tako danes dve imeni in dve zgodovini. V eni zgodovini je PST spomin na več kot triletno okupacijo in končno osvoboditev Ljubljane s strani borcev in bork NOB. V drugi je POT zgolj “največja načrtovana javna zelena površina v Ljubljani” in se njeno zgodovino šele piše. POT danes govori o apolitičnosti in nevtralnosti kot pogoju odprtosti do vseh in zato ruši največji spomenik tako Narodnoosvobodilnemu boju kot tudi času fašistične okupacije Ljubljane. POT postaja spomenik času po letu 1991, ko se s ponovnim vstopom kapitalizma v Slovenijo odpirajo vrata tudi fašizmu in nacizmu. Apolitičnost POT-i, ki se jo upravno razvija že dobro desetletje, ne odpira prostora vsakomur in vsem, pač pa le ohranja prostor za novo bodečo žico okoli Ljubljane.

The post Zgodovina in pomen POT-i appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Spodaj navedeni govor je Blaž Jelenc, koordinator lokalnega odbora IDS Kranj, prebral na Shodu za svobodno in solidarno Gorenjsko.

Kranjčanke in Kranjčani, Gorenjke in Gorenjci, antifašistke in antifašisti, tovariši in tovarišice!

Slovenija je članica vojaške zveze NATO. To je tista zveza držav, ki v službu mednarodnega kapitala seje bombe po državah Bližnjega vzhoda. NATO pakt pod vodstvom ZDA z ognjem in bombami orje ledino, v katero svoje lovke zasadijo mednarodne korporacije in vojni dobičkarji. Slovenija je del te koalicije.

Vojaški posegi zveze NATO so z destabilizacijo regije odprli Pandorino skrinjico državljanskih vojn v celi vrsti bližnjevzhodnih in severnoafriških držav. To pa ima danes vsem nam vidno posledico – begunsko krizo v Evropi. Ljudje, ki prihajajo v napol razpadlih čolnih, nas niso prišli osvojit ali islamizirat, ampak so k nam pribežali pred vojno, ki divja v njihovih deželah. Vsi, še posebej najbolj ranljivi, otroci, si zaslužijo solidaren sprejem in našo pomoč.

A v sedmem letu svetovne ekonomske krize moramo opozoriti še na drug vzrok begunske krize, delovanje mednarodnega kapitala. Tudi ta, sicer z drugimi sredstvi, jemlje prihodnost ljudem. Ekonomska nerazvitost držav ljudem ne omogoča niti preživljanja lastnih družin, kaj šele dostojnega in človeka vrednega življenja. Zato so se le ti v iskanju boljšega življenja prisiljeni zateči tja, kjer za zdaj obstaja vsaj še kanček socialne države in delavskih pravic.

Prihod beguncev, ne glede na to, ali bežijo pred vojnim ali ekonomskim opustošenjem, nam mora zato pokazati, da v kapitalističnem sistemu izgubljamo vsi delovni ljudje. Nekateri izgubljajo svoje domove v bombnih napadih, nekateri izgubljajo celo bližnje ali lastna življenja, drugi pa izgubljamo nekoč samoumevne človeške in socialne pravice. Resnični zmagovalec te groteskne igre je mednarodni kapital in njemu servilne politične elite, ki skozi vojne ali skozi izkoriščanje jemljejo prihodnost ljudem tako v Aziji kot v Evropi, tako v Damasku kot v Kranju.

Zato je danes čas, da se delovni ljudje nehamo deliti po barvi kože ali po veroizpovedi, ter se družno zoperstavimo temu, kar je pravi vzrok slabšanja naših življenj. To niso ne begunci ne migranti. To so politične in gospodarske elite, ki kujejo svoje zaslužke na plečih delovnih ljudi. Uprimo se tistim, ki vse slabši položaj delavcev in kmetov v tej državi izkoriščajo za netenje sovraštva do tujcev.

Uprimo se tistim, ki povzročajo nižanje delavskih pravic v Sloveniji in Evropi, selijo naša podjetja v dežele Azije in Afrike, kjer brezsramno izkoriščajo ljudi, ki imajo pravic še bistveno manj kot mi.

Zato smo danes tukaj. Da rečemo NE izključevanju. Da rečemo NE podpihovalcem strahu. Da rečemo NE izkoriščanju ljudi po celem svetu.

Za človečnost. Za enakost. ZA solidarno in svobodno Gorenjsko ter Kranj.

The post Blaž Jelenc: Shod za svobodno in solidarno Gorenjsko, 12.3.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

V IDS podpiramo Shod za solidarno in svobodno Gorenjsko, ki ga je napovedala Protirasistična fronta brez meja.
Dobimo se v soboto, 12.3. ob 11.00 pri Prešernovem gledališču v Kranju!
FB dogodek >>

Dogodki v zadnjih tednih so na mesto Kranj in celotno Gorenjsko vrgli temno senco. Potem, ko so si nekateri vzeli pravico in se v imenu vseh prebivalcev zoperstavili nastanitvi begunskih otrok, je v javnosti nastal vtis, da Kranj ne premore niti trohice sočutja in solidarnosti, celo do nemočnih otrok brez spremstva ali varnega zatočišča ne. Nekatere politične stranke in organizirane skupine so svoj pravi namen skušale zakriti s zlorabo strahu, slabega socialnega položaja in manjka informacij. Plapolanje domobranskih in neonacističnih simbolov na obronkih mesta nas prestavlja v nek pretekli čas, za katerega smo upali, da se ne ponovi nikdar več. Vse te podobe so preko domačih in tujih medijev naslikale napačno podobo Kranja, kot ksenofobnega in rasističnega mesta.

A Kranj je v resnici drugačen. Tukaj v sožitju živimo ljudje z vseh koncev Slovenije in držav bivše Jugoslavije. V mestu živijo tudi prebivalci mnogih drugih narodnosti, ras, veroizpovedi in svetovnih nazorov. Skoraj vsi, ki danes živimo v Kranju, smo priseljenci ali njihovi potomci. Vsi skupaj ustvarjamo podobo mesta. Vsi doprinesemo k skupni blaginji. Zato pokažimo, da je Kranj odprto mesto, ki se ne boji šestih otrok. Pokažimo, da je Kranj mesto, ki je pripravljeno pomagati sočloveku. Pokažimo, da smo prebivalci in prebivalke mesta samozavestni, odprti in sočutni.

Mesto Kranj se je v preteklosti že bliskovito razvijalo. Izdelki iz kranjskih tovarn so bili sinonim za kakovost po širnih koncih sveta. Kranjske tovarne so lahko nahranile vse. V Kranj so se v iskanju boljšega življenja priseljevali mnogi in vse smo lahko sprejeli. Sem so pred takimi in drugačnimi težavami pribežali mnogi, pa smo jim ponudili varno zatočišče. To je resnica Kranja, ki jo moramo obuditi.

Zato vabimo vse, da se v soboto, 12. 3. 2016, ob 11:00 na trgu pred Prešernovim gledališčem v Kranju zberemo in izrečemo glasen NE izključevanju ljudi. Izrazimo jasno solidarnost z vsemi, ki niso imeli te sreče, da bi živeli v okolju brez vojne. Med ostale državljane prenesimo sporočilo, da je Kranj mesto, v katerem človeka ne sodimo po barvi kože ali narodnosti, ampak po njegovih dejanjih. Naj prihodnje generacije vidijo, da v trenutku, ko je fašizem spet začel dvigovati svoje kremplje, nismo bili tiho!

Stop obujanju rasizma in fašizma! Stop širjenju sovraštva in izključevanja! Stop izkoriščanju in večanju bede delovnih ljudi.

 Za solidarno in svobodno Gorenjsko!

The post 12.3., Kranj: Shod za solidarno in svobodno Gorenjsko appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Legija smrti je nastala spomladi 1942, najprej z imenom Štajerski bataljon, ki ga je ustanovil poveljnik slovenskih četnikov major Karel Novak. Oborožena antirevolucionarna formacija je delovala na področju Gorjancev, kjer se je izdajala za partizansko enoto; likvidirala je aktiviste osvobodilnega gibanja, a hkrati tudi sodelovala v pripravah za napade na italijanske oborožene sile z lokalnimi partizanskimi enotami – Gorjanskim bataljonom. Štajerski bataljon je sabotiral akcijo napada Gorjanskega bataljona na Ratež (18.–20. junij 1942), ko naj bi varoval smer proti Novemu mestu, vendar se je umaknil. Ob spopadu Belokranjskega odreda in 3. čete Gorjanskega bataljona z Italijani pri Zajcu, konec junija 1942, je Štajerski bataljon s hrbta streljal na partizanske enote. Prvi odkriti spopad s partizani se je zgodil 11. julija 1942 pri Dolžu – Zajčjem vrhu. Konec julija se je Štajerski bataljon zaradi premoči partizanske vojske zatekel pod okrilje italijanskih vojaških oblasti in bil vključen v enote MVAC (Milizia volontaria anticomunista – Prostovoljna protikomunistična milica), kjer je bil odtlej znan z imenom Legija smrti.

V noči na 27. november 1942 sta sedež 3. bataljona Legije v Suhorju pri Metliki napadli udarna brigada »Ivan Cankar« in 13. hrvaška brigada. Napad je uspel, partizanske enote so ubile 16 in ujele 91 legionarjev. Poleg legionarjev so aretirali tudi več prebivalcev Suhorja, ujetnike pa so odpeljali v Popoviče pod Gorjanci. Tam so po zaslišanju na smrt obsodili in likvidirali osem ljudi, med katerimi je bil tudi poveljnik prvega bataljona, Dobrivolje Vasiljević – Iztok. Legija smrti je s tem izgubila svojo udarno moč in je do kapitulacije Italije izvajala le še povsem obrambne naloge. Preostanek Legije se je jeseni l. 1943 pod vodstvom Vuka Rupnika, sina Leona Rupnika, na nemškem ozemlju priključil slovenskemu domobranstvu. Na partizanskem ozemlju pa so mnoge preživele pripadnike v svoje enote vključili tudi partizani.

Danes Legija Smrti živi samo še v nostalgičnih spominih istoimenske skupine na facebooku, katere člani so prepričani, da nadaljujejo “boj zoper boljševistične zavojevalce in morilce slovenskega naroda”, kot piše v opisu skupine. Simptomatično je, da so med njimi vidni ljudje iz slovenske politične desnice, predvsem stranke SDS. Tiste stranke, ki se na vse pretege brani oznake “skrajna desnica”, obenem pa med ljudmi širi laži in sovraštvo, hoče ustanoviti lastno paravojaško organizacijo, sestavljeno iz “domoljubov”, njen podmladek pa trdi, da vlada ne ščiti državljanov, zato naj bi bila potrebna “samoorganizacija” v obliki novodobnih vaških straž.

Med člani namišljene Legije smrti je recimo Branko Grims, ki se na shodih sovraštva in nestrpnosti v družbi svojih kolegov fotografira pod grozilnim domobranskim plakatom iz druge svetovne vojne. Kot predsednik parlamentarne Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb sklicuje nujne seje zaradi domnevnih namer ”ekstremistične levice, da poseže po nasilju”. Obenem pa ne reagira, ko njegovi somišljeniki pozivajo k pregonu političnih nasprotnikov, pišejo odkrito grozilne grafite  uperjene proti levici in ženskam, kot je ”Posilimo levičarke”, ko skušajo z molotovkami zažigati narodne domove, ali ko dejansko fizično napadajo drugače misleče, kot so lani septembra po končanem shodu v podporo beguncem že napadli člana IDS. Med drugimi vidnimi člani je tudi Andreja Valič Zver, prav tako članica SDS in žena evropskega poslanca SDS, Milana Zvera, ter – ironično – direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Poleg nje pa še Branko Šumenjak (SDS, podpredsednik Državnega sveta RS) in Rok Klajnšek (SDS, SDM).

Na sliki: poročilo Cankarjeve brigade o uničenju Legije Smrti v glasilu Osvobodilne fronte, Slovenskem poročevalcu, 12.  decembra 1942.

The post Kaj je bila Legija smrti in komu se toži po njej? appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.