Ko so leta 2014 privatizirali podjetje Helios in ga prodali avstrijskemu holdingu Ring za 145 milijonov evrov, je bilo to stabilno podjetje, z močnim razvojnim oddelkom, zglednim nivojem delavske participacije in delujočim sindikatom.

Luka Mesec je včeraj na seji DZ od premiera Mira Cerarja in vlade zahteval, da se opravi revizija prodaje Heliosa, kot to dopušča zakon in da se ustavijo škodljive privatizacije, katerih rezultat je zgolj izguba delovnih mest in stotin milijonov evrov.

Cerar je cinično razložil, da je Helios od leta 2013 racionaliziral poslovanje in bil zato prodan po višji ceni. Prikladno pa je zamolčal, kaj se pod t.i. racionalizacijo skriva: da so novi lastniki razbili svet delavcev – osnovo za delavsko upravljanje, da so lahko po hitrem postopku odpustili več kot 200 delavcev. Disciplinirali in podredili so sindikat, da so lahko pospešili odpravljanje na ravni podjetja izborjenih delavskih pravic. Ko so z novimi metodami zaključili, so Avstrijci podjetje prodali za 572 milijonov evrov, kar je občutno več, kot je bila kupna cena Heliosa ob razprodaji državnega premoženja.

Na račun delavcev, socialnih pravic in dolgoročne stabilnosti podjetja, je privatizacija ponovno pokazala, da ne prinaša razvoja, temveč priložnost kratkoročnih dobičkov za kapital – organizirajmo se, ustavimo privatizacijo in vzemimo razvoj podjetij ter našo prihodnosti v svoje roke!

The post ZL: Zahtevamo revizijo privatizacije Heliosa! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Septembra letos je dr. Peter Gašperšič pred obravnavo predloga za interpelacijo v Državnem zboru izjavil, da bo odstopil s funkcije ministra za infrastrukturo, če se drugi tir ne bo začel graditi pred koncem prihodnjega leta. Izjavo, ki se dobesedno glasi: »S pogoji pa se ne bi obremenjeval, ker sem si sam zadal cilj, da prihodnje leto začnemo graditi drugi tir. Če mi to ne bo uspelo, bom sam odstopil.«, je povzelo več slovenskih medijev. Dr. Gašperšič je nato ob obravnavi predloga za interpelacijo 20. septembra v Državnem zboru znova zatrdil, da se bo gradnja začela v letu 2017. Takrat je izjavil: »Kot sem že dejal, vprašanje nikoli ni bilo drugi tir da ali ne, temveč vedno le v kakšni časovni dinamiki in s kakšno finančno konstrukcijo. Danes pred vami na ti dve ključni vprašanji odgovarjam: z javno-zasebnim partnerstvom, ki bo vzpostavljeno v okviru podjetja 2TDK, in z začetkom gradnje v letu 2017.«

Le dva dni za tem, 22. septembra 2016, je Vlada Republike Slovenije na svoji 102. redni seji potrdila predlog sprememb državnega proračuna za leto 2017. V poglavju Promet in infrastruktura predloga proračuna, stran št. 13, so obrazložene spremembe ciljnih vrednosti na kazalniku I002974 – Zgrajene železniške proge. Tam je zapisano, da »izhajajoč iz sklepa vlade financiranje gradnje drugega tira z javno-finančnimi viri zaradi drugih nujnih investicijskih projektov, ki morajo potekati vzporedno na cestni in železniški infrastrukturi, v obdobju finančne perspektive 2014–2020 z vidika makrofiskalne konsolidacije ni izvedljivo. Zato je gradnja drugega tira železniške proge na odseku Divača-Koper v dolžini 24,6 kilometrov ob sklenitvi javno-zasebnega partnerstva predvidena po letu 2019«.

Proračun je zavezujoč pravni akt, v katerem so določene dejavnosti in projekti, ki se bodo izvajali v danem proračunskem obdobju. Če je v proračunu zapisano, da se bo gradnja začela po letu 2019, ni pravne osnove, da bi se začela prej, čeprav bi bilo to nedvomno nujno. Minister Gašperšič je pri pripravi proračuna sodeloval in se z njim na koncu tudi strinjal. Povsem jasno je, da se je minister ob podajanju izjav zavedal, da govori neresnico.

Na lažni obljubi, ki jo je izrekel minister Gašperšič, je bila utemeljena nadaljna podpora njegovemu delovanju s strani vlade in koalicije. Ker je sedaj nedvomno jasno, da ta obljuba ne bo mogla biti izpolnjena, vas zato pozivamo, da Državnemu zboru nemudoma predlagate njegovo razrešitev.

The post Odprto pismo predsedniku vlade appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Zelo povedno je tudi ravnanje SD-jeve ministrice Anje Kopač Mrak, odgovorne za resor dela, sociale, družine in enakih možnosti (MDDSZ). Leta 2011 so se uprli delavci, ki jih najemajo izvajalci pristaniških dejavnosti (IPS) pri čemer jih je podprl Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti (SŽPD). Vsaj od takrat dalje je znano, da so tem delavcem grobo kršene pravice, da so podplačani in da opravijo mnogo nadur, da so mnogi prisiljeni ustanavljati s. p.-je, celo takrat, kadar je narava njihovega dela taka, da bi se jih moralo zaposliti za nedoločen čas. O tej problematiki so bili vsi obveščeni: takratni predsednik vlade in predsednik socialnih demokratov Borut Pahor, takratni predsednik države Danilo Türk, takratna varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek-Travnik, vsa takratna ministrstva in Davčna uprava (DURS, današnja finančna uprava oz. FURS). Anja Kopač Mrak je v dotičnem obdobju (2008-2012) že bila sekretarka na MDDSZ, marca 2013 pa jo je na položaj ministrice imenovala vlada Alenke Bratušek, ki ga je ohranila tudi v Cerarjevi vladi. V vseh teh letih se je na področju nadzora nad IPS storilo bore malo, inšpektorji se pojavijo predvsem takrat, ko se v bran svojih pravic oglasijo redno zaposleni v Luki Koper. Celo v nasprotni smeri pa gre delovna zakonodaja, saj stavi na fleksibilnost delavcev, samozaposlovanje, na nestabilne oblike dela, na lažje odpuščanje in na nižanje stroškov dela, seveda vse na škodo delavcev in vračajoč se v preteklost, ko je bil delavec zgolj brezpravno orodje za kovanje dobičkov. Ministrica, sicer sociologinja, se seveda pod vse podpiše, enako tudi stranka SD.

Cerar je koalicijske partnerje SD sicer obtožil dvojne igre, potem, ko je Mladi forum sodeloval v četrkovem protestu pred sedežem vlade v Ljubljani ter s tem podprl delavce Luke Koper in boj proti privatizaciji pristanišča. Predsednik SD Židan se je izmotaval, rekoč, da so mladi občasno revolucionarni in da se stranka v podmladek ne vtikuje. Bojni sekiri naj bi SMC in SD že zakopali, je pa tretji koalicijski partner, Karel Erjavec v imenu DeSUS, spor spet začinil, rekoč, da ima SD na srečo Cerarja, ker sam takega delovanja ne bi toleriral. Zanimivo, Erjavec je bil tiho ves čas dogajana v Luki Koper, premogel je le izjavo ob obisku svoje stranke na obali 22. junija, ko se je pred popoldanskim svetom delavcev srečal tudi z upravo Luke Koper ter ji izrazil podporo in nasprotoval menjavi nadzornikov. 1. julija je sledila nerazumna ponudba odstopa z mesta ministra za zunanje zadeve, in sicer zaradi stalnih kritik ter občutka sokrivde pri zapletih z arbitražo med Slovenijo in Hrvaško glede meje – pa čeprav je arbitražno sodišče dan prej odločilo, da kršitve niso bile tako velike, da bi se zaradi njih postopek prekinil. Ne prvič je Erjavec izbral povsem neprimeren čas le za to, da bi slišal, da vladi brez DeSUS živeti ni, saj upokojenska stranka že leta deluje po principu izsiljevanja. Čudovit zgled za hčerke in sinove ter krasna popotnica za vnuke.

DeSUS za svoje interese paktira z vsakim in je seveda dvignil roko pri zloglasnem Zakonu za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), ki ga je sprejela Janševa vlada in ki je ostro zarezal v socialne prejemke. Sicer pa se tako SD kot DeSUS samooklicujeta za “socialni”, a njuno delovanje je vse prej kot tako: poleg podpore privatizaciji nista npr. problematizirali odločitve, ki je nekatere transferje spremenila v vračljive (denarna socialna pomoč, varstveni dodatek, po novem pa še pogrebnina). Že tako prikrajšani sloj prebivalstva se odpoveduje prejemkom, da ne bi obremenil potomcev.

The post IDS Obalno-kraška: Dvojna igra SD in DeSUS na plečih delavstva appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Foto: Andrej Pezdir

Navedeno odprto pismo je Asmir Bečarević naslovil na premierja vlade dne 9.7.2016. V nadaljevanju ga objavljamo v celoti.

Spoštovani predsednik Vlade Republike Slovenije, dr. Miro Cerar!

Kot delavec in predstavnik delavcev v sindikatu sem se dolžan odzvati na vašo izjavo s katero ste dobesedno razvrednotili delo, slovenskega delavca in poteptali delavsko dostojanstvo. Verjetno nihče ni pričakoval od človeka, ki je sodeloval pri samem pisanju Ustave Republike Slovenije ter v državnem zboru zaprisegel spoštovati ustavni red, da bo s svojo izjavo posegel v temeljne človekove pravice in svoboščine, ter samo Ustavo Republike Slovenije.

The post Asmir Bečarević, Odprto pismo predsedniku vlade 9.7.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Leta 1957 zgrajena Luka Koper je danes eno najpomembnejših pristanišč v severnem Jadranu, po prometu in čistem dobičku pa tudi ena najmočnejših. V lanskem letu je Luka v primerjavi z letom prej imela za dva milijona ton večji pretovor, ustvarila 184,3 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje, njen čisti dobiček pa se je zvišal za 12 odstotkov na rekordnih 32,5 milijonov evrov. To strateško pomembno pristanišče, ki nudi logistične storitve celotni srednji Evropi, je še vedno v večinski državni lasti. Ob nepoznavanju hlapčevskega značaja slovenskega političnega razreda, vseh spletk in intrig ter gromozanskih finančnih apetitov, bi lahko zmotno pomislili, da ima Luka Koper za državo prav posebno vrednost v preostanku družinske srebrnine (kolikor je v zadnjega četrt stoletja pač že ni bilo razprodane po diskotnih cenah). Ob poznavanju zgoraj naštetih okoliščin pa trenutna, že skoraj en mesec trajajoča saga, ko državni vrh poskuša na vse pretege zlomiti nogo zmagovalnemu konju, vendarle postane bolj razumljiva.

Prosto po Heglu bi lahko dejali: “Luka Koper ustvarja rekordne dobičke in ima izjemno perspektivo? Toliko slabše zanjo!” Nekako tako in v prepričanju, da nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti nemudoma še slabše, je uprava Slovenskega državnega holdinga (SDH), komandni center gospodarstva v delni ali večinski državni lasti, izdala dekret o tem, da je potrebno tri od obstoječih nadzornikov Luke Koper, nemudoma zamenjati. Marko Jazbec, predsednik uprave SDH je v svojih televizijskih nastopih običajnim državljanom povsem nedoumljivo potezo, potrpežljivo pojasnjeval… Res je, da Luka posluje izredno uspešno, vendar je prav zavoljo zavarovanja tega pozitivnega poslovnega trenda potrebno uvesti določene spremembe, ki bodo omogočile, da se ta trend nadaljuje še naprej. V prevodu, pristanišče trenutno res posluje uspešno, vendar je bolje, da ljudi, ki so k temu uspehu prispevali in njihovo nadaljnjo vizijo zamenjamo že zdaj, saj človek nikoli ne ve kaj prinaša negotova prihodnost.

Z negotovostjo pa je v gospodarstvu tako kot v nogometu, ko ne veš na koga bi stavil, stavi na Nemce. Natanko to je na vsesplošno ogorčenje luških delavcev, uprave in podpornih služb naredil Marko Jazbec in kot enega izmed novih nadzornikov predlagal Jürgena Sorgenfreija, nemškega strokovnjaka za logistiko, še posebej pristaniški promet. Razlogi za jezo nad njegovim imenovanjem so razumljivi, ko pogledamo Jürgenov pedigre. Ta vključuje delo za hamburško pristanišče, kakopak konkurenčno Luki, še toliko bolj pa je zaskrbljujoče, da je omenjeni sodeloval pri študiji OECD, ki je med drugim ugotovila, da drugi tir v resnici ni potreben oziroma se ne bi izplačal. Drugi tir je ponarodela gospodarska ideja o kateri se v slovenskem prostoru govori že vsaj zadnjih dvajset let a zanj do zdaj ni bila položena še niti ena tračnica. Do Kopra sicer vozi “prvi” tir, ki vključuje tako potniški kot tovorni promet.

Obenem pa se ponaša z izredno zvestobo tradiciji, saj še danes ohranja hitrost, okrog 35 kilometrov na uro, ki je bila najbrž dosežena že v času njene graditve, torej v času Marije Terezije in Avstro-Ogrske. Hitrost, ki brezskrbnemu popotniku nudi prostorsko-časovno iluzijo, da Slovenija vendarle ni tako majhna država, ko pa po njej lahko potuješ tako dolgo. Seveda pa tudi hitrost, ki že zdaj obeta, da bo privedla do zasičenja in močno ohromila tovorni promet iz in v Luko Koper. Iz nje že danes vsak dan odpelje okrog 60 vlakovnih kompozicij, ob trendu rasti prometa pa utegne priti že v letu ali dveh do njenega zasičenja, tako imenovanega ozkega grla. Natanko zato vsakokratna uprava Luke Koper ob polni podpori delavcev od države terja gradnjo drugega, izključno tovornemu prometu namenjenega, tira. Aktualna vlada premierja Mira Cerarja se je celo izrekla, da je gradnja drugega tira strateškega pomena, in da bo z njim nedvomno začela. Zato je še toliko bolj vznejevoljilo dejstvo, da zdaj ena izmed njenih podrejenih institucij (SDH) predlaga nadzornika, ki je tej gradnji izrazito nenaklonjen.

Vse skupaj pa postane bistveno bolj razumljivo, če na vse skupaj gledamo kot na prvi korak h razkosanju in privatizaciji Luke Koper. V tem primeru je trojanski konj po imenu Jürgen Sorgenfrei, vsekakor odlična izbira. Očitno gre za podobno zgodbo kot v primeru letališča Aerodrom Ljubljana, ki ga je kupila nemška družba Fraport in katere “blagodejni” učinki se že zdaj kažejo. Ljubljansko letališče ima npr. manj povezav kot celovško. V tem oziru je Sorgenfrei pač lahko koristna izvidnica za geopolitične interese nemškega kapitala. Vendar najbrž ne on, ne Jazbec, niti slovenska vlada niso računali na izjemno mobilizacijo in odločnost na strani luških delavcev in uprave. Pod sloganom Vstala Primorska je 28. junija pred Luko potekal protest, ki se ga je udeležilo okrog štiritisoč ljudi in je združil široko paleto naprednih civilnodružbenih in političnih gibanj in so ga podprla tudi določena študentska gibanja, podporo pa so izrazile tudi največje sindikalne centrale. V svoji izjavi so protestniki poudarili, da je simptomatično, da je prvi tir leta 1967 praktično samo zgradilo srednje veliko družbeno podjetje, drugega pa že več kot dvajset let ni sposobna zgraditi celotna kapitalistična država.

Ob tem so izpostavili tri škodljive scenarije, ki jih trenutno ponuja vlada. Po prvem, če bo vlada vztrajala pri javno-zasebnem partnerstvu, ne bo pa pripravljena subvencionirati privatnih vlagateljev, proga ne bo zgrajena. Prometni tokovi se bodo preselili v Italiji, Avstrijo in na Madžarsko, saj bodo postali Luka Koper in celotno železniško omrežje ena sama slepa ulica. Drug scenarij po katerem bi vlada vztrajala pri trenutnem načrtu in dobiček zasebnim vlagateljem zagotavljala z državnim subvencioniranjem, bo sicer nemara res privedel do izgradnje drugega tira, vendar grozi, da bo ta postal nova Termoelektrarna Šoštanj oziroma njen 6 blok- jama brez dna za davkoplačevalski denar. Tretji scenarij na katerega so v izjavi opozorili protestniki pa je sledeč. Zelo verjetno je, da se tuji investitorji ne bodo zadovoljili samo s subvencijo, ampak bodo zahtevali tudi deleže v slovenskih podjetjih. Tu pa pridejo v ospredje predvsem geopolitični interesi avstrijsko-nemškega kapitala, v tem primeru predvsem njihovih železnic. Namesto tega so v iniciativi Vstala Primorska predlagali, da se nemudoma ustavi vse ideje in postopke za privatizacijo, in da se drugi tir začne graditi po modelu po katerem Avstrija trenutno gradi železniški bypass okrog Slovenije. Torej z gradnjo državnih podjetij z evropskimi sredstvi in ugodnimi krediti na podlagi državnih poroštev.

Kako močni interesi so v igri glede Luke Koper med drugim dokazuje tudi bizarna anonimka, ki ne bi bila nič več kot to, če ne bi z njo začel naokrog mahati Metod Dragonja, državni sekretar na ministrstvu za finance. Primitivna anonimka naj bi razkrivala, kakšne so resnične razmere v Luki Koper, da Slovenci v njej ne morejo dobiti dela, da gre za prevlado “čefurskih” sindikatov itd. Vendar so si tokrat privatizatorski apetiti očitno polomili zobe. Na petkovi seji nadzorne skupiščine Luke Koper na kateri naj bi prišlo do zloglasne zamenjave treh nadzornikov se to na koncu v resnici ni zgodilo. Predlog je bil namreč tik pred zdajci umaknjen. Luški delavci pa so medtem zablokirali vhod v pristanišče in popolnoma ustavili promet vanjo in iz nje, edina izjema so tovarnjaki s hitro pokvarljivim blagom. S tem je bil celoten tovorni promet na slovenskem železniškem omrežju ustavljen. Na tej točki je tudi arhitekt ideje o zamenjavi nadzornikov in predsednik uprave SDH, Marko Jazbec, vendarle ponudil svoj odstop. Delavci v Luki Koper pa zahtevajo tudi odstop ministra za gospodarstvo Petra Gašparšiča in prej omenjenega sekretarja Dragonje, ki sta prav tako intenzivno delala v smeri menjave nadzornikov. K umiritvi situacije ni pripomogla izjava Milana Brgleza, predsednika državnega zbora, ki je blokado Luke označil za atenat na podjetje in na državo, delavcem pa zažugal naj svojih koristi ne postavljajo pred koristi Luke Koper, Obale in Slovenije.

A tudi takšne neokusnosti s samega državnega vrha ne morejo spremeniti dejstva, da predlagane menjave nadzornikov ne bo, in da je njihov pobudnik Jazbec, moral ponuditi svoj odstop. Marko Jazbec in maskota upora proti njemu, nagečeni jazbec, sta zato postala simbol organizirane delavske moči in ene največjih proti-privatizacijskih zmag v zadnjih letih, če ne desetletjih.

The post Anej Korsika: Delavski upor v Luki Koper, 7.7.2016 appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Premier je na današnji tiskovni konferenci zavrnil pogovor z delavci v Luki Koper. Zato je sokriv za škodo, ki nastaja zaradi blokade. Kljub novim dokazom, da ministrstvo za infrastrukturo načrtuje ustanovitev luške uprave – razbitje Luke Koper in podelitev koncesij tujim državnim podjetjem – Cerar podpira ministra Gašperšiča. S tem podpira projekt javno-zasebnega partnerstva (JZP)za 2. tir. Če se vladni načrt uresniči, 2. tir ne bo zgrajen, ali pa bo postal novi TEŠ-6: drag projekt, ki ga bomo subvencionirali z javnimi sredstvi in razprodajo državnih infrastrukturnih podjetij.

Delavci Luke Koper se borijo za javni interes, ki je v tem, da se odpove projekt javno-zasebnega partnerstva, država pa zgradi novo javno železniško povezavo do Kopra pristanišča na najracionalnejši način. Zato jih v Združeni levici podpiramo in trdimo, da niso delavci tisti, ki povzročajo škodo in imajo za talca državo, ampak da to počno privatizatorski lobiji in vlada Mira Cerarja. Jasno je, da bo JZP za tuje vlagatelje sprejemljivo samo s privatizacijo državnih logističnih podjetij. To so leta 2007 predlagale nemške železnice (DB), to je vladi predlagal direktor SŽ Mes, to je motiv za ustanovitev luške uprave in razprodajo koncesij za pristaniško dejavnost. Konec koncev je koalicija marca s tem namenom omogočila vstop avstrijskih državnih železnic v SŽ, v zvezi s čimer je vodstvo SŽ že januarja podpisalo pismo o nameri z OBB.

Ker smo socialisti, seveda ne moremo mimo protidelavskih izjav premierja Cerarja, ki bi morale pognati na ulice vse delavske organizacije. Cerar je izjavil: »Ultimati delavcev vladi in drugim so nesprejemljivi, ne bom pristal, da bi delavci vodili državna podjetja, še manj pa državo.« S tem ni povedal samo, da lahko po njegovem državna podjetja vodijo samo naveze menedžerjev in birokratov, država pa mora delovati v interesu kapitala. To je za premierja kapitalistične državice samoumevno. Povedal je tudi, da delavcem ne priznava niti ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju in da državno vodstvo ne misli odgovarjati večini svojih državljanov, delovnih ljudem.

The post ZL: Delavci Luke Koper z blokado branijo javni interes, ki ga ogroža Cerarjeva vlada appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Jutri bomo protestirali proti sabotaži izgradnje sodobne železniške povezave med Koprom in Divačo. S sabotažo politični razred ne spodkopava samo legitimnih interesov delavcev Luke Koper in njenega regionalnega zaledja, ampak enega od bistvenih dejavnikov razvoja cele države. Simptomatično je, da je leta 1967 prvi tir praktično samo zgradilo srednje veliko družbeno podjetje, medtem, ko drugega tira leta 2016 ni sposobna zgraditi cela kapitalistična država!

Dogajanje je sicer zapleteno, a ga lahko strnemo v tri škodljive scenarije:

1. Če bo vlada vztrajala pri javno-zasebnem partnerstvu, ne bo pa pripravljena subvencionirati privatnih vlagateljev, proga ne bo zgrajena. Luka Koper in celotno slovensko železniško omrežje bosta slepa ulica, prometni tokovi pa se bodo preselili v Italijo, Avstrijo in na Madžarsko.
2. Če bo vlada vztrajala pri sedanjem načrtu in bo donos privatnim investitorjem zagotovila z državnim subvencioniranjem, bo drugi tir morda zgrajen, a bo postal novi TEŠ-6: jama brez dna za davkoplačevalski denar.
3. Tuji investitorji se verjetno ne bodo zadovoljili samo s subvencijo, ampak bodo zahtevali tudi deleže v slovenskih infrastrukturnih podjetjih. To bi bilo zlasti smiselno za avstrijsko-nemške državne železnice, ki poleg profitnega zasledujejo zlasti geopolitične interese. Prvi koraki v to smer so bili že narejeni z odpravo klavzule v zakonu o Slovenskih železnicah (SŽ), ki je prepovedovala prodajo deležev hčerinskih podjetjih SŽ, in s podpisom pisma o nameri, po katerem naj bi avstrijski ÖBB vstopil v lastništvo družbe Slovenske železnice – Tovorni promet.

Protestirali bomo torej za ustavitev privatizacije in za to, da se drugi tir nemudoma zgradi po modelu, po katerem prav ta hip Avstrija gradi železniški bypass okrog Slovenije: zgradijo naj ga državna podjetja z evropskimi sredstvi in ugodnimi krediti na podlagi državnih poroštev!

Ker privatizatorji vejo, da gre zares, bodo proti Luki Koper uporabili vse argumente. med drugim ji bodo očitali prekarno delo izvajalcev pristaniških storitev (IPS). To bodo očitali tisti, ki dopuščajo, da prostore državnih organov čistijo nezakonito izkoriščane čistilke in tisti, ki so sprejeli Strategijo upravljanja, v kateri ni kazalca zaposlenosti. Zato na take diverzije nikakor ne nasedajmo!

Vendar se zavedajo, da gre zares, tudi delavci Luke Koper, ki so v prejšnjem tednu sklicali prvi zbor delavcev v svoji zgodovini. Zaveda se primorska regija, ki se je zbrala v civilno iniciativo Vstala Primorska – Vstani Slovenija. In zavedamo se vsi mi, ki podpiramo obrambo naše strateške infrastrukture in državnih podjetij.

Luke Koper ne damo!

The post Shod proti privatizaciji Luke Koper – poziv k udeležbi appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Vlada je zaprosila EU za odobritev državne pomoči NLB z obljubo, da bo prodala 75% banke. S tem je onemogočila preobrazbo NLB iz običajne kapitalistične banke v banko, ki bi načrtno podpirala razvoj. Manevrski prostor je zožila na dve slabi rešitvi: (1) prodajo NLB-ja »strateškemu lastniku« tipa sklad Apollo, ki je specializiran za to, da banko prestrukturira, za to, da bi jo preprodal; (2) prodajo na borzi več takim investitorjem, ki bi prevladujoč tržni položaj NLB izkoristili za zaslužek z visokimi dividendami.

Razlika je majhna: po napovedanih spremembah statuta državni vpliv v NLB ne bo bistveno večji, kot če bi 75-odstotni delež kupil en sam investitor. Kupnina bo verjetno nižja, ker ne bo vsebovala t.i. prevzemne premije. Stroškov zadnjih dokapitalizacij z NLB (primerjaj na primer prodajo NKBM) ne bodo niti približno povrnili. Zagotovo pa bo NLB “upravičila” investicijo le na način, da bo bistveno zmanjšala število in standard zaposlenih, hkrati pa bolj agresivno izkoriščala svoj prevladujoč položaj.

Alternativa izbiri med dvema slabima možnostma je ohranitev državne lastnine in preoblikovanje NLB iz klasične komercialne banke v banko z izrecnimi razvojnimi cilji. To bi bil eden od ukrepov proti vse večji provincializaciji slovenskega gospodarstva. Ta alternativa je izvedljiva tudi v evropskem pravnem okviru. Evropska komisija je kot kompenzacijo za državno pomoč zahtevala bodisi prodajo 75% matične banke ali pa prodajo hčerinskih podjetij v tujini. Ker so za razvoj Slovenije te banke brezpredmetne, je to sprejemljivo, še posebej ker se te banke v nasprotju z matico niso znebile glavnine slabih terjatev.

Alternativa je izvedljiva tako rekoč samodejno: če Slovenija NLB ne proda do konca 2017, bo hčerinske banke v tujini prodal pooblaščenec EU. Seveda pa bi bilo bolje, da bi Slovenija tako rešitev uveljavila v obnovljenem postopku. Evropska pravila o državni pomoči so eklatanten primer omejevanja ukrepov v javno korist v imenu zasebnih interesov (podobno kot TTIP in podobni sporazumi). Hkrati je med državami članicami opaziti nepokorščino: Evropska komisija je bila prisiljena podaljšati rok Italiji, ki ni hotela prodati štirih nacionaliziranih bank do 30. aprila. Ponudnik za nakup vseh štirih bank je Apollo, ki mu je slovenska vlada praktično podarila NKBM. Ponudbo Apolla je lani zavrnila tudi Portugalska, ki je prodajo Novo Banco ustavila, čeprav bi morala banko prodati do 30. avgusta letos (NKBM do 31. decembra letos).

V EU se prebujajo vlade, ki se upirajo provincializaciji svojih bančnih sektorjev in izsiljevanju finančnega kapitala. Tako držo bi morala zavzeti tudi naša vlada!

The post ZL: Alternativa privatizaciji NLB še naprej obstaja! appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

Vlada Mira Cerarja namerava v času poletnega zatišja za našimi hrbti privatizirati državno premoženje. Pokažimo ji, da budno spremljamo njene poteze. Dobimo se 11. junija na protestnem shodu v Ljubljani!

15. maja 2015 je Vlada RS sprejela t.i. strategijo upravljanja z državnimi naložbami. S tem je izvršna veja oblasti naposled tudi uradno potrdila, kaj si predstavlja pod “premišljeno privatizacijo” in kaj namerava storiti s preostankom podjetij v državni lasti – seznam prvotnih petnajstih, ki so že v postopku prodaje, namerava z delno ali popolno prodajo razširiti za več kot 70 dodatnih.

To ni strategija upravljanja, temveč strategija privatizacije! Ali se bomo kot skupnost res odrekli odgovornosti do množice ključnih podjetij, katerih usoda in način delovanja imata izjemen vpliv na kvaliteto naših življenj?

Ohranimo državno lastnino in nadzor nad podjetji in ju uporabimo kot vzvod za uvedbo drugačnih politik. Takšnih, ki bodo temeljile na odločilni vlogi tistih, ki imajo največji interes za razvoj podjetij – delavcev, lokalne skupnosti in tukajšnjega prebivalstva.

Telekoma Slovenije, Krke, Cinkarne Celje in drugih podjetij ne damo!
Se vidimo v četrtek, 11.junija ob 17.00 na Kongresnem trgu v Ljubljani.

FB dogodek >>

Angažiraj se tudi ti! Spodaj so kontakti in seznam aktivnosti na lokali ravni, pri katerih lahko sodeluješ.

Ljubljana

kontakt
ljubljana@demokraticni-socializem.si

četrtek, 4.6.
agitacija
15.00 – 21.00 ČS Dravlje
16.00 – 21.00 ČS Vič
18.00 – 20.00 ČS Moste
17.30 – 20.30 ČS Šiška
16:30 – 18:30 ČS Šentvid

petek, 5. 6.
agitacija
10.00 – 12.00 ČS Vič
17.00 – 19.00 ČS Rudnik
pozno popoldan ČS Šiška

sobota, 6.6.
agitacija
10.00 – 12.00 ČS Vič
09.00 – 12.30 ČS Šiška

torek, 9.6.
stojnica
Prešernov trg

sreda, 10.6.
stojnica
Prešernov trg

Kranj

kontakt
kranj@demokraticni-socializem.si

sobota, 6.6.
stojnica
8.00 – 13.00 Maistrov trg

ponedeljek, 8.6.
aktivacijski sestanek
priprava sloganov in transparentov
18.00 – 20.00 Layerjeva hiša (Tomšičeva 32, Kranj)

sreda, 10.6.
stojnica
10.00 – 18.00 Maistrov trg

Škofja Loka

kontakt
regijska@demokraticni-socializem.si

sobota, 6.6.
stojnica
7.00-12.00 škofjeloška tržnica

torek, 9.6.
aktivacijski sestanek
priprava sloganov in transparentov
18.00 dom Zveze borcev

četrtek, 11.6.
organiziran prevoz
odhod ob 16.00 izpred stare vojašnice
na željo pa se lahko ustavi še na Godešiču, Retečah in v Medvodah
prijave do torka, 9. junija, na domu Zveze borcev ali na 04/512 00 06 vsak dan med ponedeljkom in četrtkom od 8.00 do 13.00

Maribor

kontakt
maribor@demokraticni-socializem.si

sobota, 6.6.
agitacija
dopoldan – center Maribora

torek, 9.6,
tiskovna konferenca proti privatizaciji in poziv na protest
11.00 Trg Leona Štuklja

torek, 9.6.
agitacija
popoldan – Tabor, Koroška vrata, Magdalena

Novo mesto

kontakt
novo-mesto@demokraticni-socializem.si

sreda, 10.6.
posvet pred protestom proti privatizaciji
19.00 Hostel Situla

Celje

kontakt
celje@demokraticni-socializem.si

torek, 9.6
agitacija
mestno središče

The post 11. junij: protestni shod proti privatizaciji appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.

“V Združeni levici bomo naredili vse, vključno z ustanovitvijo parlamentarne preiskovalne komisije, da se ugotovi osebna in politič odgovornost vseh, ki so sodelovali v procesu umazane privatizacije Telekoma.”

Prodaja Telekoma je ogromna napaka, s katero se Slovenija odpoveduje velikemu delu gospodarske suverenosti. Telekom je po vseh kriterijih eno od ključnih strateških podjetji: tako po tržnih kriterijih, saj so dobički pomembno prispevali v proračun, kot predvsem po socialnih, varnostnih in razvojnih kriterijih. Z današnjo odločitvijo je vlada Mira Cerarja jasno dokazala, da deluje v skladu z interesi mednarodnega kapitala in proti interesom Republike Slovenije.

Odločanje v nedeljo dopoldne je še dodaten dokaz, da vlada deluje z roko v roki s tujim finančnim kapitalom. Ni druge razlage kot da je podlegla ultimatu sklada špekulativnega kapitala Cinven, ki je odločitev zahteval v roku desetih dni.

V postopku prodaje so bili povoženi vsi standardi transparentnosti in gospodarnosti, ki naj bi bili izhodišče SMC. Iz ministrske ekipe so potrdili, da obstajajo več kot upravičeni sumi, da kupec Cinven in Deutsche Telekom, ki bo verjetno v nekaj letih lastnik Telekoma Slovenije, v nakupnem postopku delujeta usklajeno. Končna cena je tako nizka, da se lahko vprašamo, kakšne so bile ali obljube ali grožnje s strani kupca in z njim povezanih skupin.

Prodaji Telekoma nasprotuje več kot 72% javnosti. Premier Miro Cerar je pred volitvami obljubljal, da Telekoma ne bo privatiziral. Zgolj leto po tem je prelomil obljubo in s tem prelomil mandat, ki je ga je dobil na volitvah. V Združeni levici bomo naredili vse, vključno z ustanovitvijo parlamentarne preiskovalne komisije, da se ugotovi osebna in politič odgovornost vseh, ki so sodelovali v procesu umazane privatizacije Telekoma.

Razdeljevanje tranzicijskega plena je prišlo v svojo zaključno fazo. Naše skupno dobro bo končalo v zasebnih rokah. Prodaja Telekoma je razprodaja naše skupne prihodnosti.

Poslanska skupina Združena levica,
v Ljubljani, 07.06.2015

The post Do konca za Telekom Slovenije appeared first on Iniciativa za demokratični socializem.