Teorije človeškega kapitala se prvič pojavijo v ZDA konec petdesetih in v začetku šestdesetih let dvajsetega stoletja. So del specifično ameriške oziroma čikaške različice neoliberalne ideologije, katere cilj je, ob izkušnji dekadence klasičnega liberalizma in v nasprotju s socialdemokratskimi ali socialističnimi videnji in načini urejanja družbe, izdelati celostno družbeno in moralno filozofijo za svobodno družbo, ki temelji na svobodi trga in prosti (potrošniški) izbiri posameznika.
Neoliberalne teorije so sprva zgolj ekonomske, kar precej omejuje njihove ambicije postati celostni svetovni nazor. A ravno teorija človeškega kapitala pomeni določen prelom v neoliberalni misli, saj ji omogoči preboj na področja, ki so bila prej v domeni drugih disciplin in strogo ekonomskim analizam nedostopna.
A empirične raziskave kvalitativnih variacij dela, ki jim ustrezajo variacije v osebnih dohodkih, so neoliberalnim teoretikom omogočile, da v delu oziroma v posameznih delavcih, zagledajo neko posebno vrsto kapitala z variirajočimi donosi. Plača takonosti in drugih neekonomskih dejavnikov (osebne etike, zdravja, socialnih veščin ipd.), to odpre nova družbena področja in jih naredi ekonomsko “berljiva”.
Ključna metodološka inovacija teorij človeškega kapitala je, da, ker dela ne vidi več kot agregatni produkcijski faktor, spremeni teoretsko perspektivo iz družbene v individualno. Pri teorijah človeškega kapitala ne gre več za raziskovanje ekonomskih procesov, temveč za perspektivo strateške racionalnosti posameznikov. Ta strateška racionalnost se nanaša predvsem na izbiro študijskih smeri, poklica in delovnih mest s stališča posameznega delavca, ki hkrati išče najboljše možnosti za “akumulacijo” svojega človeškega kapitala (izbira izobraževalnih smeri in institucij) in najvišje donose nanj (izbira delovnega mesta).
Ta sprememba perspektive ni le teoretska, temveč je hkrati tudi politična. Bodoči delavec v procesu izobraževanja je predstavljen kot individualni potrošnik, ki izbira na “trgu” izobraževalnih storitev. S tem se zakrije razsežnost izobraževanja kot produkcije, kot specifičnega družbenega procesa, ki deluje po relativno avtonomni logiki. To teorij človeškega kapitala niti najmanj ne zanima, saj se proces izobraževanja zvede na ponudbo storitev, ki posameznim ni več videna kot plačilo za delo, temveč kot donos na kapital, ki so ga poimenovali človeški kapital. In, če upoštevamo, da razlike v kvalificiranosti in produktivnosti delavcev izhajajo iz njihove izobražepotrošnikom omogočajo (večjo ali manjšo) akumulacijo človeškega kapitala. Tržna logika se tako v obravnavo izobraževanja pritihotapi skozi zadnja vrata – ne kot deklaracija kapitala, da se mu mora šolstvo podrediti, temveč kot populistični zagovor proste potrošniške izbire.
Druga politična razsežnost teorij človeškega kapitala je videnje delavca kot podjetnika. Če je bodoči delavec viden kot individualni potrošnik izobraževalnih storitev, delujoči delavec v neoliberalni teoriji ni več mezdni delavec v klasičnem pomenu, tj. nekdo, ki je, ko dela, podrejen objektivnemu imperativu kapitalističnega načina produkcije, temveč podjetnik, ki strateško kalkulira med različnimi možnostmi investicij svojega človeškega kapitala. Razredna razsežnost kapitalistične družbe v neoliberalnih teorijah ni le mistificirana ali prikrita, temveč povsem izgine. Ideološki učinek te elipse je, da kapitalizem naenkrat izgleda kot egalitarna družba enakih možnosti.
Za teorije človeškega kapitala je značilna potrošniška perspektiva – izobraževanje mora postati strogo podrejeno potrebam in zahtevam trga delovne sile in usmerjeno v čim večjo produktivnost in učinkovitost bodočih delavcev oziroma človeških kapitalistov. A ker bodo tisti, ki bodo v času študija “vlagali” v pravšnja znanja in veščine ter pridno kopičili svoj človeški kapital, kasneje nagrajeni s temu ustreznimi donosi, ni nobenega razloga za to, da bi bili stroški investicij v individualni človeški kapital socializirani, temveč naj jih nosi vsak posameznik sam. Teorije človeškega kapitala so nepogrešljiv del ideološke apologije uvajanja ali povečevanja šolnin, saj izobraževanje ni več videno kot univerzalna družbena pravica, temveč kot kombinacija potrošniške izbire in individualne (denarne) investicije v človeški kapital.
Predlog ZViS ne le ne odpravlja obstoječih anomaličnih oblik plačljivega študija (izredni študij), temveč jih poskuša legalizirati in še razširiti na do 40 % vseh vpisnih mest. Šolnine pomenijo omejevanje univerzalnega dostopa do univerzitetne izobrazbe, katerega edini namen je zbijanje stroškov visokega šolstva s strani Ministrstva in zaslužkarstvo s strani Univerze. Šolnine ne morejo povečati kvalitete študija. Argument, da naj bi študentje študij zato, ker ga plačajo, jemali bolj resno je približno tako prepričljiv kot argument, da ljudje plavanje na privatni plaži jemljejo resneje od plavanja na brezplačni javni le zato, ker zanj plačajo. Ali da torto, ki jim jo za rojstni dan spečejo najbližji, jedo manj resno kot tisto, za katero plačajo v slaščičarni. Namesto povečanja kvalitete študija, šolnine le onemogočajo univerzalen dostop do njega in ga iz splošne pravice spreminjajo v privilegij nekaterih. Zato v IDS ostro nasprotujemo predlogu ZViS in šolninam ter zahtevamo polno javno financirano in univerzalno dostopno visoko šolstvo.
