Foto: Svet24
Sovražni govor, ki smo mu vsak dan bolj priča, zahteva resno razpravo o porastu ksenofobije in rasizma v naši družbi. Spremembe na tem področju smo predlagali že ob obravnavi Letnega poročila Varuha človekovih pravic oktobra 2015, a jih koalicija ni podprla. Sedaj se je očitno tudi sama zavedla vse resnosti pohoda nestrpnosti, ki smo mu priča v zadnjem času. A samo razprava ne bo dovolj. Diskurz sovražnega govora je potrebno javno obsoditi in zagotoviti ustrezen pregon in sankcioniranje storilcev.
Ampak kot kaže dosedanja praksa, se tako vlada kot koalicija ne zavedata, da s svojimi napačnimi odločitvami glede humanitarne (begunske) krize, ki v javnosti dajejo vtis izrednega stanja, tudi sami skupaj s politično desnico prispevata k porastu sovražnega govora, ksenofobih in rasističnih izjav.
Najbolj zaskrbljujoče je, da se uporaba sovražnega govora dopušča znotraj državnega zbora. In deloma je za to odgovorna tudi koalicija, saj seje delovnih teles državnega zbora in seje državnega zbora večinoma vodijo prav njihovi poslanci. Do danes smo bili le redko priča opozorilu s strani predsednice ali predsednika odbora, da naj posamezni poslanci prenehajo s sovražnim govorom, žaljivimi in povsem nespodobnimi razpravami. Kaj šele, da bi bil komu izrečen opomin.
Dejstvo je, da so pri pregonu in sankcioniranju sovražnega govora premalo aktivne pravzaprav vse inštitucije v tej državi. To se kaže tudi iz podatkov spletnega očesa. Leta 2012 je bilo na spletno oko podanih 4707. Od tega je bilo 92 prijav posredovanih policiji, v 58 primerih jih je policija obravnavala v okviru 297. člena KZ. Kazenskih ovadb je bilo na državno tožilstvo posredovanih 26. Skupno je bilo na državnem tožilstvu 77 zaključenih primerov (ne samo tisti, ki jih je prijavilo spletno oko), obsodb pa je bilo le 13.
Zato je tudi težko trditi, da imamo primerno urejeno in učinkovito zakonodajo. Ustava v 63. členu kot protiustavno opredeljuje vsakršno spodbujanje k narodni, verski, rasni in drugi neenakopravnosti ter razpihovanje sovraštva in nestrpnosti. V 297. členu Kazenskega zakonika, kot kaznivo dejanje opredeljeno javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Vzbujanje nestrpnosti pa je kot prekršek določeno tudi v Zakonu o varstvu javnega reda in miru. Sliši se super, a realnost je daleč od tega. Pogoji za kazensko obsodbo so zahtevni, avtorju pa je potrebno dokazati tudi subjektivni namen spodbujanja sovraštva, podana pa mora biti tudi resna grožnja, da bo takšno spodbujanje imelo tudi določene posledice. Ta drugi pogoj se je vzpostavil preko prevladujoče sodne prakse. Zaradi navedenega je obsodb zelo malo, razkorak med ustavno prepovedjo in kaznivostjo pa je velik. Prevelik.
Tudi določitev znotraj Zakona o varstvu javnega reda in miru ni ustrezna. Slednja onemogoča učinkovit pregon in sankcioniranje uporabe sovražnega govora na socialnih omrežjih, kjer se le-ta zelo pogosto pojavlja in tudi zelo hitro širi.
Res je, da je potrebno svobodo izražanja ohraniti in obdržati kot eno temeljnih vrednot, a meja med svobodo izražanja in sovražnim govorom je pri nas v tem trenutku postavljena prenizko. Prav je, da se torej dopušča široka razprava tudi o družbeno bolj občutljivih zadevah, prav je tudi, da se v okviru razprave dopušča tudi obrazložitev drugačnih, mogoče celo diametralno nasprotnih stališč. A v zadnjih mesecih je jasno, da je vse več in več razprav, ko niti malo ne gre za obrazlaganje različnih stališč, pač pa za spodbujanje sovraštva, nedopustno posploševanje vse počez in zaničevanje ter poniževanje posameznih skupin. To pa vsekakor ne more biti svoboda izražanja, kot tista vrednota za katero se je vredno boriti.
Pri tem pa je potrebno posebno pozornost nameniti prav primerom, ko se spodbujanja nestrpnosti in sovražnega govora poslužujejo funkcionarji. Ljudje, ki so v državi na najpomembnejših funkcijah so tisti, ki bi prvi morali javno obsoditi nevaren javni diskurz. A ravno pri funkcionarjih je v zadnjih mesecih meja zmernega in še dopustnega, padla nedopustno nizko in presegla vse meje dopustnega in sprejemljivega. In to je prva stvar, ki bi jo morali razrešiti. Dokler bodo predstavniki na najvišjih funkcijah sami širili sovraštvo, je namreč nemogoče pričakovati, da se bo uporaba sovražnega govora zmanjšala in zamejila.
