Soočamo se z največjo begunsko krizo po drugi svetovni vojni. Po podatkih urada za begunce pri Združenih narodih, UNHCR, je po svetu razseljenih ali notranje razseljenih več kot 60 milijonov ljudi. Velik del teh na Bližnjem vzhodu, predvsem v Siriji. Gre za posledice dolgoletnega ekonomskega izčrpavanja držav svetovne periferije in politične destabilizacije tega območja – invazije na Irak s strani koalicije voljnih, katero je z Vilensko izjavo podprla tudi Republika Slovenija, vmešavanje tujih sil v državljansko vojno v Siriji, ki vključuje oboroževanje skrajnih skupin, ena izmed katerih je tudi ISIS. Zaradi razmer, ki močno presegajo državljansko vojno in predstavljajo pravo morijo, je veliko število ljudi prisiljeno bežati. Podobne situacije, s podobnimi vzroki, se odvijajo vse od Turčije pa do Tunizije. Gre za begunce, ki jim je potrebno zagotoviti azil.
Tako v Sloveniji, kot tudi v Evropski uniji, smo ob vzponu te begunske krize bili sprva priča neverjetnim pomislekom, ki so se sklicevali predvsem na domneven varnostni vidik, na možnost zlorabe begunske humanitarne krize s strani potencialnih teroristov. Ta strah je v času, ko bi se morale države članice EU najodločneje in najhitreje odzvati, povzročil zapiranje meja EU ter sprožil val politične kriminalizacije, rasizma in poglabljanja delitev. Nemčija, Francija in Velika Britanija so se preventivno zaprle, Madžarska je pričela graditi zid na meji s Srbijo. Tudi Slovenija se v tem postopku ni odzvala primerno, sprva z iskanjem golega minimuma 250 beguncev v okviru sistema porazdelitve beguncev znotraj EU po kvotah, nato pa še s taistim poudarjanjem varnostnega vidika, ki znatno prispeva k neupravičeni kriminalizaciji in spodbuja predsodke.
V zadnjih dneh smo sicer bili priče nekolikšni spremembi stališča Vlade in Ministrstva za notranje zadeve, ki sedaj krizi priznava razsežnosti humanitarne katastrofe ter dopušča možnosti, da Slovenija sprejme večje število beguncev ter napoveduje lajšanje “prehoda” ali “prihoda” beguncev. Vendar to je še daleč od potrebnega. V poslanski skupini Združena levica namreč menimo, da bi morala Slovenija, v okviru zunanjepolitičnega delovanja, postati zgled s sprejetjem vrste ukrepov.
- Vlada bi morala že ob nastopu begunske krize pripraviti osnutke strategije za njeno solidarno in humanitarno reševanje v Sloveniji (in EU).
- Poskrbeti bi morala za varen in zakonit dostop beguncem do Slovenije ali preko Slovenije do držav, kamor se želijo zateči in zaprositi za azil.
- Republika Slovenija bi morala, po zgledu Nemčije suspendirati t.i. Dublinsko proceduro, ki določa vračanje beguncev v EU državo vstopa.
- Vlada bi morala sprejeti akcijske načrte namestitve, ki ne bi temeljil na marginalizaciji ali getoizaciji, to je nameščanju večjega števila beguncev na omejeno območje, temveč na razpršeni poselitvi, ki bi posledično omogočala lažjo integracijo in bližji stik z okoljem.
- V okviru prejšnje točke sprejeti vse možne ukrepe, za olajšanje integracije beguncev z vidika premoščanja kulturnih in jezikovnih ovir in sprejeti vse možne ukrepe, ki olajšujejo integracijo beguncev, v šolah, zdravstvo, delovno okolje.
Celotna evropska javnost, ki vztrajno reproducira vzorce islamofobije in ksenofobije, bi se morala spomniti, da so bili prebivalci Evrope vse do 70. let 20. stoletja največja migrantska skupina na planetu. Na prelomu v 20. stoletje je samo v ZDA odšlo več milijonov Evropejcev, tudi desettisoče Slovencev. Spomnimo se tudi, da je bila Slovenija v devetdesetih zmožna velike poteze, sprejetja več kot 40.000 beguncev iz držav bivše Jugoslavije. S tem v mislih bi morala Sloveniji postopati tudi v tem primeru, zgledno.
V Združeni levici verjamemo, da so begunci, ki iščejo varno zatočišče ljudje, ki jim je prav tako kot ostalim potrebno, skladno z najvišjimi standardi, zagotoviti vse pravice. Za njih, tako kot za trenutne državljane in prebivalce Republike Slovenije, morajo veljati spodobni socialni standardi.
